Osamljenost na vrhu: zakaj ljudje na vodilnih položajih nimajo s kom govoriti

»Ves dan govorim z ljudmi. Zvečer pa ugotovim, da danes nisem z nikomer zares govoril.«

Stavek je izrečen mimogrede, skoraj kot opazka o vremenu. Človek, ki ga reče, ima koledar poln sestankov, telefon, ki ne utihne, in ekipo, ki čaka na njegove odločitve. Okrog njega je ves čas nekdo. In vendar — ko ga vprašaš, komu bi povedal, da ga je strah, da se je zmotil ali da ne ve več, zakaj to sploh dela, za trenutek obmolkne. Potem reče: »Pravzaprav nikomur.«

Izrazu »osamljenost na vrhu« se ljudje radi malo posmehnejo. Zveni kot pritoževanje tistih, ki imajo vsega dovolj. A osamljenost ne izbira po plači ali nazivu. Je občutek, da tisto, kar nosiš v sebi, nima kam iti — in prav ljudje na pomembnih položajih ga pogosto doživljajo močneje, kot bi kdo pričakoval. V tem zapisu bom skušala razložiti, od kod pride, zakaj ga je tako težko opaziti od znotraj in kaj lahko narediš, da ne ostaneš sam s tem, kar veš in čutiš.

Polna soba in nihče, ki bi vprašal

Osamljenost ni isto kot samota. Raziskovalec John Cacioppo, ki je osamljenost preučeval več kot dve desetletji, jo je opisal kot boleč razkorak med odnosi, ki jih imaš, in odnosi, ki bi jih potreboval. Ne gre za število ljudi okrog tebe, ampak za to, ali te kdo med njimi zares vidi. Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod osamljenost.

Zato je človek lahko osamljen sredi polne sejne sobe. Pogovorov je veliko, a skoraj vsi imajo namen: odločiti, prepričati, poročati, uskladiti. Malo je takih, v katerih bi kdo vprašal »kako si ti?« in bi bil pripravljen slišati pravi odgovor. Še manj je takih, v katerih bi si ti upal ta odgovor dati.

Koliko vodilnih to doživlja, je težko natančno reči, ker dobrih raziskav ni veliko. Pogosto citirana anketa svetovalne družbe RHR International med izvršnimi direktorji, o kateri je leta 2012 v reviji Harvard Business Review pisal Thomas Saporito, je pokazala, da je približno polovica direktorjev v svoji vlogi doživljala osamljenost, večina med njimi pa je menila, da jih to ovira pri delu. To ni znanstvena študija na reprezentativnem vzorcu in številko je treba brati previdno. Je pa dovolj, da vemo: če se tako počutiš, nisi izjema.

Osamljenost tudi ni le neprijeten občutek. Julianne Holt-Lunstad je s sodelavci leta 2010 v obsežni metaanalizi povzela podatke iz 148 raziskav in ugotovila, da je pomanjkanje trdnih odnosov povezano z višjim tveganjem za prezgodnjo smrt — po velikosti učinka primerljivo z dobro znanimi dejavniki tveganja, kot je kajenje. Odnosi niso razkošje, ki si ga privoščiš, ko je delo opravljeno. So del tega, kar te drži pokonci.

Štiri stvari, ki te na vrhu ločijo od drugih

Zgodbe ljudi, ki vodijo, so si pogosto presenetljivo podobne, čeprav prihajajo iz zelo različnih okolij — iz podjetij, javnih zavodov, bolnišnic, šol. Osamljenost se ne zgodi naenkrat. Nabira se po plasteh.

Prva plast so odločitve. Ko napreduješ, nekdanji sodelavci postanejo ljudje, o katerih odločaš — o njihovih plačah, nalogah, včasih o tem, ali bodo ostali. Prijateljstvo s kom, čigar oceno boš jutri podpisal, ni nemogoče, je pa zapleteno. Mnogi zato bližino previdno zmanjšajo, čeprav jim je žal.

Druga plast so informacije. O tem bom več napisala v naslednjem razdelku, ker je morda najbolj zahrbtna.

Tretja plast je molčečnost. Veš za načrtovano reorganizacijo, za težave s financiranjem, za kadrovsko odločitev, ki še ni javna. Tega ne smeš povedati ekipi, pogosto ne niti partnerju. Skrivnosti pa so težke. Raziskave Michaela Slepiana kažejo, da nas skrivnosti ne bremenijo predvsem v trenutkih, ko jih moramo skrivati, ampak ko se jim misli same od sebe vračajo — zvečer, med vožnjo, ob tretji uri zjutraj.

Četrta plast je vloga. Od vodje se pričakuje, da bo miren, ko so drugi prestrašeni, in prepričan, ko drugi dvomijo. To je del dela in mnogi ga opravljajo dobro. Težava nastane, ko vloga ne ostane v službi — ko je tudi doma, med prijatelji in navsezadnje sam s sabo ne moreš več sleči.

Ko ti nihče ne pove resnice

Psihologa Sidney Rosen in Abraham Tesser sta že leta 1970 opisala pojav, ki sta ga poimenovala učinek MUM — po angleški besedi za molk. Ljudje neradi prenašajo slabe novice, še posebej tistemu, od katerega so odvisni. Ne zato, ker bi bili neiskreni, ampak zato, ker je neprijetno biti glasnik. Novico zato zgladijo, odložijo ali jo prepustijo komu drugemu.

Na vodilnem položaju se ta pojav pomnoži. Vsak sloj organizacije sporočilo malo omehča. Ko pride do tebe, je »resna težava« postala »izziv, ki ga obvladujemo«. Pohvale pa pridejo hitro in nepopačene. Sčasoma se lahko zgodi, da živiš v različici sveta, ki je nekoliko lepša od resnične — in tega niti ne veš.

To ni le poslovna težava. Je tudi čustvena. Ko ne veš, ali ti ljudje govorijo resnico, jim težko zaupaš. Ko jim težko zaupaš, se jim težko odpreš. In ko se nikomur ne odpreš, ostaneš sam s tistim, kar je v tebi najbolj resnično. Krog se sklene: drugi so previdni do tebe, ti si previden do njih.

Pogosto se ob tem prebudi še nekaj. Ljudje na odgovornih položajih pogosto opisujejo občutek, da so tam po pomoti in da bo nekdo to vsak hip odkril. O tem sem pisala v zapisu Sindrom prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase. Ta občutek osamljenost še poglobi, ker o njem seveda ne moreš govoriti z ljudmi, ki jih vodiš.

Zakaj se je tako težko komu zaupati

Na prvi pogled bi bila rešitev preprosta: najdi koga in mu povej. V praksi se ljudje na vrhu pri tem zataknejo iz več razlogov hkrati.

• Strah, da bo zaupano uporabljeno. Kar poveš sodelavcu, lahko jutri postane argument na sestanku. Kar poveš nekomu iz panoge, lahko pride do konkurence.
• Občutek, da nimaš pravice. »Imam dobro plačo, zanimivo delo, ugled. Kako naj se pritožujem?« Ta misel zapre usta hitreje kot katera koli prepoved.
• Navada samozadostnosti. Veliko ljudi je na položaj prišlo prav zato, ker so znali stvari rešiti sami. Prositi za pomoč se jim zdi kot priznanje, da nekaj ne gre.
• Sram. Ne tisti glasni, ampak tihi občutek, da bi te drugi gledali drugače, če bi vedeli, kako ti je. Več o tem v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Pod vsem tem je pogosto zelo stara izkušnja. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se veliko ukvarjamo s tem, kako vzorci iz otroštva živijo naprej v odraslih odnosih. Marsikdo, ki danes vodi druge, je bil že kot otrok tisti, ki je moral biti priden, zanesljiv in ne preveč zahteven — ker sta bila starša preobremenjena, ker je bil v družini kdo bolan ali ker je skrbel za mlajše. Takrat se je naučil, da je varneje, če svoje stiske nosi sam. Na položaju ta stari nauk spet dobi prav. O tem, kako se zgodnji vzorci pokažejo v službi, sem pisala v zapisu Navezanost na delovnem mestu: kako se vzorec pokaže do šefa in sodelavcev.

Kako zveni od znotraj

Osamljenost na vrhu se le redko predstavi s svojim imenom. Ljudje jo opisujejo drugače. Na primer takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kako je bilo danes?«
»V redu. Sestanek z nadzornim svetom je šel dobro.«
»Nisem vprašala, kako je šel sestanek.«
»…Utrujen sem. In mislim, da sem pred tremi meseci sprejel napačno odločitev, pa tega ne morem nikomur povedati, ker so vsi že začeli delati po njej.«
»Si to danes povedal prvič?«
»Mislim, da sem si to danes prvič priznal.«

V tem kratkem pogovoru je vse, o čemer govorim. Prvi odgovor je odgovor vloge. Šele ko vprašanje ne dovoli umika, pride na plan človek — utrujen, negotov, sam z odločitvijo, ki je ne more več deliti. In ob tem spoznanje, da so te misli dolgo krožile v glavi, a nikoli niso bile izrečene.

Drugi znaki, ki jih ljudje pogosto opisujejo: razdražljivost doma, kjer se napetost dneva končno sprosti na napačnih ljudeh. Večeri ob telefonu ali kozarcu, ki »samo pomaga, da se odklopim«. Občutek, da so pogovori s prijatelji postali površinski, ker ne veš več, kako bi jim razložil, s čim se ukvarjaš. In slaba vest, ker si v družbi odsoten, čeprav si fizično prisoten.

Vaja: zemljevid iskrenih pogovorov

Preden kar koli spremeniš, je dobro videti, kje si. Ta vaja traja približno četrt ure. Potrebuješ list papirja in nekaj miru.

1. Naštej ljudi. Zapiši imena ljudi, s katerimi si v zadnjem tednu govoril več kot pet minut — v službi, doma, med prijatelji. Ne izbiraj, zapiši vse.
2. Dva stolpca. Ob vsakem imenu odgovori na dve vprašanji: »Ali mi ta človek pove kaj, česar nočem slišati?« in »Ali temu človeku povem, kako mi je v resnici?« Odgovori z da, ne ali včasih.
3. Poglej vzorec. Koliko imen ima v obeh stolpcih »da«? Pri mnogih je odgovor presenetljivo majhen — včasih nič, včasih eno ime, ki je že leta isto.
4. Izberi enega. Med ljudmi, ki imajo vsaj en »včasih«, izberi enega, ki mu zaupaš. Ta teden mu povej eno resnično stvar o tem, kako ti je. Ne vsega, samo eno. Na primer: »Zadnje čase težko spim, ker me skrbi …«
5. Opazuj. Po pogovoru si zapiši, kaj se je zgodilo. Kako je odreagiral? Kako si se počutil ti — prej, med in potem? Kaj bi potreboval, da bi to ponovil?

Vaja ni test, ki bi ga lahko padel. Če ugotoviš, da takega človeka nimaš, je to dragocena informacija, ne poraz. Pomeni, da je čas, da tak prostor ustvariš.

Kje je lahko prostor brez vloge

Ni enega pravega odgovora. Različni odnosi ponujajo različne stvari in imajo različne meje.

Partner je za mnoge prvi naslov in to je dobro. A če je edini, se lahko zgodi, da začne nositi preveč — tvoje skrbi, svoje skrbi in še skrb zate. Marsikateri par pride v težave prav zato, ker eden od partnerjev postane edini ventil za vse, kar se zgodi v službi.

Stari prijatelji so dragoceni, ker te poznajo od prej. Zanje nisi direktor, ampak človek, s katerim so nekoč igrali košarko ali študirali. Ta odnos je vreden truda, tudi če se ti zdi, da ne razumejo, s čim se ukvarjaš. Ni ti treba, da razumejo vse. Dovolj je, da te poznajo.

Kolegi na podobnih položajih — v drugih organizacijah ali v vrstniških skupinah — razumejo pritiske iz prve roke. Pogosto so dober prostor za izmenjavo izkušenj. Manj so prostor za ranljivost, ker se v njih tudi vedno malo primerjaš.

Coaching in mentorstvo pomagata pri jasnosti in odločitvah. Razliko med coachingom in terapijo sem podrobneje opisala v zapisu Kaj je psihoterapija in kaj ni.

Psihoterapija pa ponuja nekaj, česar drugi odnosi ne morejo: odnos, v katerem druga oseba od tebe ne potrebuje ničesar razen tega, da prideš.

Terapija kot prostor brez vloge

Ko ljudje, vajeni vodenja, pridejo na terapijo, pogosto prvih nekaj srečanj govorijo tako, kot bi poročali upravi. Urejeno, strnjeno, s poudarkom na tem, kar so že rešili. To je razumljivo — tako so navajeni. Počasi pa se nekaj spremeni. Ugotovijo, da tu ni treba ničesar doseči. Da jih nihče ne ocenjuje, nihče ne čaka na odločitev in nihče ne bo jutri uporabil tega, kar so povedali.

Terapevtski odnos je nenavaden prav v tem. Terapevt ni tvoj podrejeni, ni tvoj nadrejeni, ni tvoj poslovni partner in ni tvoj prijatelj, ki bi od tebe nekaj potreboval. Je nekdo, ki je tam za tvoj notranji svet. Okvir — zaupnost, stalni čas, jasne meje — ni birokracija, ampak tisto, kar omogoča, da se lahko sprostiš. Več o tem najdeš pod terapevtski okvir in v zapisu Varen prostor: zakaj je terapevtska soba drugačna od vseh drugih pogovorov.

V takem prostoru se lahko zgodi, da prvič po dolgem času izrečeš stvari, ki si jih dolgo nosil sam. Da prepoznaš, od kod izvira tvoja potreba, da vse nosiš sam. Da se naučiš prenesti, da te kdo vidi utrujenega, negotovega, žalostnega — in da ob tem ostane. Ta izkušnja se potem počasi prenese tudi v druge odnose. O tem, zakaj ima prav odnos tako moč, sem pisala v zapisu Zakaj terapevtski odnos zdravi: znanost o varni povezanosti.

Mnoge, ki so na pomembnih položajih, ob tem skrbi, kdo bo izvedel, da hodijo na terapijo. To je resna skrb in zasluži resen odgovor. Posvetila sem ji zapis Terapija za ljudi na pomembnih položajih: zaupnost, ko te ljudje poznajo.

Kje to ne drži

Ne bi bilo pošteno, če bi ves zapis napisala, kot da je osamljenost neizogibna posledica vodenja. Ni.

Raziskave so tu bolj zadržane, kot bi sklepali iz naslovov v poslovnih revijah. Sarah Wright je leta 2012 primerjala osamljenost na delovnem mestu pri vodjih in drugih zaposlenih in ni ugotovila, da bi bili vodje nasploh bolj osamljeni od drugih. Hakan Ozcelik in Sigal Barsade sta pokazala, da osamljenost pri delu vpliva na to, kako ljudje delajo in kako jih vidijo sodelavci — osamljeni so se drugim zdeli manj dostopni, kar je osamljenost le še poglobilo. Osamljenost torej ne spremlja vrha samodejno. Bolj je odvisna od tega, kako vodiš, kakšno kulturo imaš okrog sebe in kakšne odnose si zgradil zunaj službe.

Pomembno je tudi ločiti: včasih tisto, kar je videti kot osamljenost, v resnici ni posledica položaja. Če se umikaš od vseh, tudi od ljudi, ki so ti bili blizu, če ti nič več ne prinaša veselja, če slabo spiš in se ti zdi, da nima smisla, je to lahko znak depresije ali izgorelosti — o slednji več v zapisu Izgorelost ni lenoba. Takrat je prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom, ki lahko oceni, ali potrebuješ tudi pomoč psihiatra. Terapija je lahko del poti, ni pa nadomestek zdravniške ocene.

In če se kdaj zgodi, da te misli zanesejo v smer, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih kliči 112.

Ni nujno tudi, da je rešitev terapija. Za nekoga je odgovor v tem, da obnovi stara prijateljstva. Za drugega, da se pridruži skupini ljudi s podobno izkušnjo. Za tretjega, da z ekipo zgradi kulturo, v kateri je laže povedati slabo novico. Terapija je eden od prostorov, ne edini.

Kaj lahko narediš že ta teden

Ni ti treba spremeniti vsega naenkrat. Nekaj majhnih korakov, ki jih predlagam ljudem, ki se prepoznajo v tem zapisu:

• Vprašaj za slabe novice. Ekipi izrecno povej, da jih želiš slišati zgodaj. Ko kdo to res naredi, se mu zahvali — tudi če novica ni prijetna. Tako zmanjšaš učinek molka okrog sebe.
• Zaščiti en odnos. Izberi en odnos zunaj službe, ki ga boš varoval kot pomemben sestanek. Redna večerja s prijateljem, sprehod s partnerjem brez telefona.
• Loči vlogo od sebe. Na poti iz službe si vzemi pet minut, preden vstopiš domov. Opazi, kje v telesu nosiš dan. Šele potem odpri vrata.
• Dovoli si ranljivost. Ne vsem in ne povsod. A vsaj nekje. Ranljivost ni šibkost, je pogoj za stik — več pod pojmom ranljivost.

Kaj si zapomni

• Osamljenost ni samota. Lahko si obkrožen z ljudmi in vseeno osamljen, če te nihče med njimi zares ne vidi.
• Na vrhu se plasti nabirajo: odločitve o drugih, filtrirane informacije, molčečnost in vloga, ki je ne moreš sleči.
• Raziskave o osamljenosti vodij so redke in jih je treba brati previdno — osamljenost ni samodejna posledica položaja, je pa pogosta.
• Potrebuješ vsaj en prostor, kjer lahko govoriš brez vloge. Najbolje deluje kombinacija odnosov.
• Terapija je odnos, v katerem druga oseba od tebe ne potrebuje ničesar — in prav zato lahko v njem odložiš to, kar nosiš sam.