Kdaj k zdravniku, kdaj k spolnemu terapevtu in kdaj zadostuje terapija za pare

»Najprej sva šla k zdravniku. Rekel je, da je z izvidi vse v redu. Zdaj pa ne veva, ali sva midva narobe.«

Takšen stavek sliši marsikateri terapevt, ki dela s pari. Za njim je navadno dolga pot: mesec ali dva, ko je nekaj začelo škripati, nato pol leta, ko se o tem ni govorilo, nato nerodno naročanje pri zdravniku, ki je pregledal, kar je moral, in rekel, da telesnega vzroka ne najde. Olajšanje traja en dan. Potem se odpre novo, težje vprašanje: če ni telo, kaj pa je? In h komu naj greva zdaj?

Ta zapis je poskus zemljevida. Ne zato, ker bi bil odgovor vedno preprost, ampak zato, ker se ljudje pogosto izgubijo prav v prvem koraku — ne vedo, ali je njihova težava za zdravnika, za seksologa ali za terapijo za pare, zato ne gredo nikamor. Takoj na začetku naj povem tudi, kdo piše: sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, izobražujem se v relacijski družinski terapiji. Nisem seksologinja in nisem spolna terapevtka. V terapiji za pare je intimnost pogosto ena od tem, s katerimi delava, a za spolne motnje je pravi naslov nekdo drug. Prav zato se mi zdi pošteno, da razložim, kje je katera meja.

Troje vrat, ki jih stalno zamenjujemo

Ko gre pri spolnosti nekaj narobe, so na voljo tri različne vrste pomoči. Imena se slišijo podobno, vprašanja, ki jih postavljajo, pa so zelo različna.

Spolna medicina vpraša: kaj se dogaja v telesu? Sem sodijo hormoni, prekrvavitev, živci, bolečina, okužbe, posledice poroda ali operacije in stranski učinki zdravil. Prvi naslov je osebni zdravnik, nato ginekolog ali urolog, po potrebi pa specialist, ki se s spolno medicino ukvarja posebej.

Spolna terapija vpraša: kako se je težava naučila in kaj jo vzdržuje? Tudi kadar se je začela v telesu, se nanjo pogosto nalepijo strah, pritisk, sram in izogibanje, ki potem živijo naprej sami. Spolna terapija je posebno področje psihoterapije z lastnim izobraževanjem in tehnikami, usmerjenimi naravnost v spolni odziv.

Terapija za pare pa vpraša: kaj se dogaja med vama — tudi v spalnici? Ukvarja se z odnosom, v katerem spolnost živi: z bližino in oddaljenostjo, z zamerami, ki se nabirajo, z načinom, kako se prepirata in kako se pobotata, z občutkom, ali je ob drugem varno pokazati, kaj si želiš.

Zmeda nastane zato, ker se vse troje dotika iste stvari. Če moški nima erekcije, je to lahko znak težav z žilami, posledica tesnobe ali odziv na odnos, v katerem se že mesece ne počuti zaželenega. Najpogosteje je mešanica. Zato vprašanje »h komu?« ni vprašanje, kdo ima prav, ampak vprašanje vrstnega reda.

Zakaj je telo vedno prvi naslov

Spolne težave niso redke, čeprav o njih skoraj nihče ne govori. V veliki ameriški raziskavi, ki so jo leta 1999 objavili Edward Laumann, Anthony Paik in Raymond Rosen, je o vsaj eni spolni težavi v zadnjem letu poročalo 43 odstotkov žensk in 31 odstotkov moških. Gre za podatke iz druge države in drugega časa, a sporočilo je preprosto: če imaš težavo, nisi izjema.

In prav zato, ker so tako pogoste, jih je lahko pripisati »glavi« ali »odnosu«, preden kdo pogleda telo. To je napaka. Raziskava, ki so jo leta 2005 objavili Ian Thompson in sodelavci, je pokazala, da so imeli moški z erektilnimi težavami v naslednjih letih večje tveganje za srčno-žilne bolezni. Erekcija je občutljiv pokazatelj stanja žil in včasih prvi opozorilni znak nečesa, kar s spolnostjo nima veliko zveze. Podobno je pri ženskah: bolečina med spolnim odnosom je lahko posledica okužbe, sprememb po porodu, hormonskih sprememb ali bolezni, ki jo mora najprej pogledati ginekolog. Več o tem sem pisala v zapisu Boleč spolni odnos pri ženskah: kdaj k zdravniku in kdaj na terapijo.

Na seznamu je tudi nekaj, na kar ljudje pogosto pozabijo: zdravila. Nekateri antidepresivi, zdravila za krvni tlak in hormonska kontracepcija lahko vplivajo na željo, vzburjenje ali orgazem. Teh zdravil ne opuščaj na svojo pest — o stranskih učinkih se pogovori z zdravnikom, ki ti jih je predpisal. Pogosto obstaja druga možnost. Če te zanima, kako se zdravila in pogovorna terapija dopolnjujeta, si lahko prebereš zapis Antidepresivi in terapija nista tekmeca.

Zato pravilo, ki ga upoštevam brez izjem: telesne vzroke najprej preveri zdravnik. Osebni zdravnik, ginekolog ali urolog. Tudi če si prepričan, da »je samo v glavi«. Izvid, ki pokaže, da je telo v redu, ni izgubljen čas — je podlaga, na kateri lahko potem gradiva drugače.

Kaj je spolna terapija in kaj ni

Spolna terapija kot posebno področje se je razvila v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. William Masters in Virginia Johnson sta leta 1970 opisala program, v katerem sta s parom delala na spolnem odzivu po korakih, z vajami, ki odstranijo pritisk uspeha. Helen Singer Kaplan je nekaj let pozneje to povezala s psihodinamskim razumevanjem: včasih je dovolj vaja, včasih je pod težavo starejši strah, ki ga je treba razumeti.

Danes spolna terapija združuje informacije, vaje za telo in pogovor. Ukvarja se z vprašanji, kot so zgodnja ejakulacija, težave z erekcijo brez telesnega vzroka, nezmožnost orgazma, strah pred penetracijo ali močan razkorak v spolni želji. Spremenilo se je tudi razumevanje same želje: Rosemary Basson je leta 2000 opisala, da se pri mnogih ženskah želja pogosto ne pojavi pred dotikom, ampak šele med njim — kot odziv na bližino. To je za marsikateri par pomembna novica, ker pokaže, da manj spontane želje še ne pomeni, da je kaj narobe. Spolni terapevt ima za to posebno izobrazbo, ki je zakonski in družinski terapevt sam po sebi nima.

Kaj spolna terapija ni: ni »popravljanje« enega partnerja, medtem ko drugi čaka zunaj. Ni prostor, kjer bi kdo zahteval, kaj moraš početi. In ni nadomestilo za zdravniški pregled. Dober spolni terapevt bo vedno najprej vprašal, ali je bil narejen.

Ena preprosta stopničasta shema, ki jo strokovnjaki uporabljajo že desetletja, se imenuje PLISSIT — po angleških začetnicah za dovoljenje, omejene informacije, posebne predloge in intenzivno terapijo. Psiholog Jack Annon jo je opisal leta 1976. Njeno sporočilo je za laike tolažilno: velik del ljudi ne potrebuje intenzivne terapije, ampak nekoga, ki jim dovoli govoriti, jim pove nekaj točnih informacij in jim da en ali dva konkretna predloga. Šele ko to ni dovolj, je na vrsti specialist.

Kaj dela terapija za pare: odnos, v katerem spolnost živi

Terapija za pare ne zdravi spolnih motenj. Ukvarja se z nečim drugim, kar pa je s spolnostjo tesno prepleteno: z odnosom.

Spolnost ni otok. Živi v istem stanovanju kot neplačani računi, kot prepir o tem, kdo vstaja k otroku, kot občutek, da te drugi ne vidi več. Ko je med partnerjema veliko neizrečene zamere, je telo pogosto zadnje, ki to še pove. Ko eden vedno predlaga in drugi vedno odklanja, se iz spolnosti naredi bojišče, v katerem vsak brani svojo stran. O tem, kako se takšen razkorak oblikuje, sem pisala v zapisu Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod razlika v spolni želji.

V terapiji za pare se zato o spolnosti pogosto govori posredno. Ne o tem, kaj se dogaja v postelji, ampak o tem, kaj se zgodi, ko eden poseže po drugem in je zavrnjen. Kaj si ob tem misli. Kaj ob tem začuti. Kaj naredi naslednji dan. Ta krog — poseg, zavrnitev, umik, užaljenost — ni značilen samo za spolnost. Isti vzorec se pogosto ponavlja, ko par govori o denarju, o starših ali o tem, kdo je kaj pozabil. Ko se začne razreševati tam, se pogosto zmehča tudi v spalnici.

Ko se par nauči govoriti o tem, kar potrebuje, namesto da drug drugemu očita, se odpre prostor tudi za pogovor o intimnosti. Kako se to gradi, opisujem v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika.

Kako se ena težava razlije na obe strani

V praksi se tri vrata redko držijo vsaka svojega hodnika. Vzemimo primer, ki ga terapevti dobro poznajo. Moški nekajkrat nima erekcije, ko si jo želi. Morda zaradi utrujenosti, morda zaradi alkohola, morda brez jasnega razloga. Naslednjič pride v posteljo z mislijo: »Kaj, če se spet zgodi?« Ta misel sproži napetost, napetost zavre vzburjenje — in zgodi se spet. Pojavi se tisto, čemur stroka reče anksioznost zaradi uspešnosti. Tej plasti je posvečen zapis Erektilne težave in glava: ko telo ni glavni krivec.

Kmalu se začne izogibati. Gre spat pozneje, poljub prekine, preden bi lahko vodil kam drugam. Partnerka ne ve, kaj se dogaja. Najprej misli, da je z njim kaj narobe, potem, da je z njo. Da je ne privlači več. Da ima nekoga drugega. Ker ne vpraša — ali pa vpraša in dobi odgovor »saj je vse v redu« —, se umakne tudi ona. Čez pol leta imata par, v katerem nihče ne odpre teme, oba pa sta prepričana, da je krivda njuna.

Pri takem paru je potrebno vse troje. Zdravnik, ki preveri žile in hormone. Morda spolni terapevt, ki pomaga pri strahu pred odpovedjo. In pogovor o tem, kaj se je v teh mesecih zgodilo med njima — o občutku zavrnjenosti, o sramu, o tem, česa si nista upala reči. Sram je pri tem pogosto ključen: ne pove »naredil sem nekaj narobe«, ampak »jaz sem narobe«. Več o tem v bazi znanja pod sram.

Takole lahko zveni trenutek, ko se tema na srečanju za pare prvič odpre (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Mislila sem, da me ne želiš več.«
»Nisem vedel, kako ti povedati. Bilo me je sram.«
»Pol leta sem ugibala, kaj sem naredila narobe.«
»Nič. Bal sem se, da boš razočarana.«
»Bolj kot karkoli drugega me je bolelo, da si utihnil.«

V tem kratkem pogovoru ni nobene besede o tehniki ali o telesu. Pa vendar je v njem polovica težave. Zdravnik bi lahko predpisal zdravilo, a njuni tišini ne bi pomagal. In terapija za pare lahko odpre tišino, a žil ne bo popravila.

Kam najprej: kratek vodnik

Če ne veš, kje začeti, si pomagaj s tem vrstnim redom. Ni recept, je pa dober začetek pogovora s samim seboj in s partnerjem.

Nekaj vodil, ki pomagajo pri drugem koraku. Če se težava pojavi samo s partnerjem, sam pa je ni, je odnos pomemben del slike. Če se pojavi vedno in povsod, tudi ko si sam, je smiselno vprašati zdravnika še enkrat ali poiskati specialista. Če je v ospredju strah pred samim dejanjem — pred bolečino, pred odpovedjo, pred tem, da ne boš »dovolj« —, je spolna terapija verjetno prava pot. Če pa vama spolnost pravzaprav ni bila nikoli problem, dokler se nista začela oddaljevati, je smiselno začeti pri odnosu.

In še nekaj: pri izbiri strokovnjaka ne izbiraj le po nazivu. Vprašaj, kakšno izobrazbo ima, s čim se ukvarja in kdo ga strokovno nadzira. To ni nevljudno, je odgovorno. Razliko med različnimi strokovnimi vlogami sem opisala tudi v zapisu Klinični psiholog ali psihoterapevt: dve vlogi, ki ju stalno zamenjujemo.

Vaja: zapis pred prvim obiskom

Mnogi ljudje pri zdravniku ali terapevtu obnemijo. Tema je intimna, čas kratek, zadrega velika. Ta vaja ti pomaga, da prideš pripravljen. Narediš jo lahko sam ali skupaj s partnerjem.

1. Zapiši, kaj se dogaja, z navadnimi besedami. Ne strokovnimi, ne olepšanimi. »Med spolnim odnosom me boli.« »Želje skoraj ni več.« Če ti je nerodno, si misli, da pišeš za nekoga, ki te ne pozna.
2. Zapiši, od kdaj. Je bilo vedno tako ali se je začelo ob nečem — po porodu, ob novih zdravilih, po selitvi, po prepiru, ki se nikoli ni razrešil?
3. Zapiši, kdaj je bolje in kdaj slabše. Na dopustu? Ko sta sama? Ko si sam? Po pogovoru, v katerem si se počutil slišanega?
4. Zapiši vsa zdravila in dodatke, ki jih jemlješ. Tudi tiste brez recepta. Ta list vzemi s seboj k zdravniku.
5. Zapiši eno vprašanje, ki si ga želiš zastaviti. Samo eno. »Ali je to lahko zaradi zdravil?« ali »Ali je to za vas ali za koga drugega?« Ko ga imaš na papirju, ga je lažje izreči.

Če vajo delata skupaj, naj vsak najprej piše sam, šele nato primerjajta. Pogosto se izkaže, da partnerja isto težavo vidita zelo različno — in prav to je dragocen podatek, ne razlog za prepir.

Že sam zapis včasih premakne nekaj, kar je dolgo stalo. Ko je težava na papirju, ni več neimenovana senca med vama, ampak nekaj, o čemer se da govoriti.

Kje ta zemljevid ne drži

Vrstni red »najprej telo, nato odnos« je dober privzeti začetek, ni pa zakon. Nekaj izjem je pomembnih.

Kadar v odnosu ni varnosti. Če te partner sili v spolnost, te ponižuje ali se ga bojiš, to ni »spolna težava« in ne tema za skupno terapijo, dokler nasilje traja. Skupna srečanja v takem primeru lahko celo škodijo, ker od ogroženega partnerja zahtevajo, da odkrito govori pred tistim, ki ga ogroža. Takrat je prvi korak tvoja varnost. Pokličeš lahko SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nevarnosti pa 113 ali 112.

Kadar je v ozadju travma. Če je spolnost povezana s spomini na zlorabo, je pogosto bolje najprej delati individualno, v svojem tempu, in šele nato vključiti partnerja.

Kadar se težava ne tiče odnosa. Nekatere spolne težave imajo človek, ki nima partnerja, ali pa so prisotne enako v vsakem odnosu. Takrat terapija za pare ni pravi okvir.

Kadar zdravnik ne najde ničesar, telo pa vseeno ni »izključeno«. Izvid v redu ne pomeni vedno, da je vse pojasnjeno. Telo in doživljanje se prepletata bolj, kot si radi priznamo, kar opisujem v zapisu »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«: kaj psihoterapija ve o psihosomatiki. Če bolečina ali težava ostaja, je smiselno poiskati drugo mnenje.

In še ena past, ki jo vidim kot najpomembnejšo: beseda »zadostuje« v naslovu tega zapisa. Terapija za pare ne zadostuje namesto zdravnika ali spolnega terapevta. Kadar je odnos glavni del težave, je prava izbira. Kadar ni, je lahko ena od treh poti, ki tečejo vzporedno.

Kaj lahko pričakuješ, če prideta k meni

Ker je naslov tega zapisa vprašanje izbire, je prav, da sem jasna glede sebe. Delam s pari v živo v Ljubljani, kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo. Spolnost na najinih srečanjih ni prepovedana tema — nasprotno, pogosto je pomemben del zgodbe, ki jo par prinese. Govorila bova o tem, kako se v njej kažejo vajina bližina in oddaljenost, kaj se zgodi, ko eden pristopi in drugi odkloni, in kako je mogoče o tem spregovoriti brez očitkov.

Kar pa ne bom delala: ne bom postavljala diagnoz spolnih motenj in ne bom vodila spolne terapije v ožjem pomenu. Če bom med delom opazila, da potrebujeta zdravnika ali specialista za spolno medicino ali spolno terapijo, vama bom to povedala in vaju spodbudila, da poiščeta tudi to pomoč. Pogosto se obe poti lepo dopolnjujeta. Če ne vesta, ali je terapija za pare zdaj pravi korak, vama lahko pomaga tudi zapis Kdaj na terapijo za pare: znaki, da potrebujeta pomoč, preden bo prepozno.

Pogovor o spolnosti zahteva ranljivost — pripravljenost, da pokažeš, kar ti je pomembno, ne da bi vedel, kako bo sprejeto. Kratko razlago tega pojma najdeš v bazi znanja pod ranljivost. Moja naloga je, da je prostor dovolj varen, da se to lahko zgodi.

Kaj si zapomni

• Spolna medicina, spolna terapija in terapija za pare postavljajo različna vprašanja: kaj je v telesu, kaj težavo vzdržuje in kaj se dogaja med vama.
• Telesne vzroke vedno najprej preveri zdravnik — osebni zdravnik, ginekolog ali urolog —, tudi ko si prepričan, da »je v glavi«.
• Ista težava ima pogosto več plasti hkrati; pomoč na eni strani ne izključuje pomoči na drugi.
• Terapija za pare se ukvarja z odnosom, v katerem spolnost živi, ne zdravi pa spolnih motenj.
• Kadar v odnosu ni varnosti, ima prednost tvoja varnost, ne skupna terapija.