Kako se s starši pogovoriti o pomoči, ki jo potrebujejo

»Mami, a ne bi bilo lažje, če bi ti kdo pomagal pri kopanju?«

Vprašanje je bilo izrečeno v nedeljo popoldne, med kavo in pecivom, čisto mimogrede. Hči ga je v mislih vadila ves teden. Mama je odložila skodelico, pogledala skozi okno in rekla: »Saj nisem še za v dom.« Potem je govorila o sosedi, ki ima nov avto. Na poti domov je hči v avtu jokala in se spraševala, kaj je naredila narobe. Ničesar. Naredila je to, kar v neki točki naredi skoraj vsak odrasel otrok: poskusila je odpreti pogovor, za katerega nihče v družini ni imel besed.

Pogovor s starši o pomoči, ki jo potrebujejo, je eden tistih, ki jih vsi odlagamo. Ne zato, ker bi nam bilo vseeno, ampak zato, ker se v njem dotaknemo nečesa, česar se ne dotikamo radi: da se vloge v družini premikajo, da starši niso več tisti, ki so bili, in da tudi mi ne bomo nikoli več samo otroci. V tem zapisu ne bom dajala receptov za popoln pogovor, ker ga ni. Pokazala pa bom, zakaj je tako težak, kaj se med vami dogaja pod površjem in kako se nanj pripraviti, da bo prvi poskus vsaj začetek in ne zid.

Zakaj se nihče ne loti prvi

Po podatkih Statističnega urada je danes v Sloveniji vsak peti prebivalec star 65 let ali več. Za veliko družin to pomeni, da se bo vprašanje, kdo bo pomagal mami ali očetu, prej ali slej postavilo. Ameriška gerontologinja Elaine Brody je že leta 1985 zapisala, da skrb za starše ni izjemen dogodek, ki doleti nesrečne družine, ampak normativni družinski stres — razvojna naloga, ki čaka večino odraslih, podobno kot čaka večino staršev, da bodo nekoč spustili otroka od doma.

A čeprav je pričakovana, je redko kdo nanjo pripravljen. Pogovor se odlaga iz več razlogov hkrati:

• Strah pred užaljenostjo. Bojimo se, da bo starš vprašanje slišal kot obtožbo, da ne zmore več.
• Strah pred lastnim spoznanjem. Dokler o tem ne govorimo, se lahko pretvarjamo, da se nič ne spreminja.
• Nejasno, kdo naj spregovori. Sorojenci drug na drugega čakajo, vsak je prepričan, da bi to moral narediti nekdo drug.
• Družinska pravila molka. V marsikateri družini se o bolezni, denarju in smrti preprosto ni govorilo. Nihče tega pravila ni izrekel, vsi pa ga poznajo.

Zadnja točka je pogosto najmočnejša. Če se v vaši družini o težkih stvareh ni nikoli govorilo, ni čudno, da se ti zdi, kot da kršiš nekaj svetega, ko prvič rečeš »mami, opazila sem, da težko vstaneš s stola«.

Kaj rečeš in kaj starš sliši

Ko odrasel otrok staršu predlaga pomoč, ima v mislih skoraj vedno skrb: rad bi, da bi bil starš varen, da ne bi padel, da ne bi bil sam. Starš pa isti stavek pogosto sliši povsem drugače. Sliši, da je postal breme. Da ga ne jemljejo več resno. Da se nekdo pripravlja, da bo odločal namesto njega. In ker je to boleče, se brani — z zanikanjem, šalo, jezo ali menjavo teme.

To ni trma. To je odziv človeka, ki izgublja nekaj, kar je bilo zanj samoumevno: telo, ki uboga, avto, s katerim gre kamor hoče, hišo, ki jo obvladuje. O tem, kako se ob staranju spreminjata telo in podoba o sebi, sem pisala v zapisu Samopodoba in staranje: ko se telo in vloge spremenijo. Kdor razume, da se starš ne brani pred tabo, ampak pred izgubo, se lažje ne užali — in lažje vztraja.

Za mizo ne sedita samo dva človeka

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na vsak tak pogovor gledamo kot na dogodek v sistemu, ne le med dvema osebama. Ko se pogovarjaš z mamo o pomoči, sta za mizo nevidno prisotna tudi oče (živ ali pokojni), sorojenci, morda tvoj partner in vse, kar se je v vaši družini dogajalo desetletja.

Ivan Boszormenyi-Nagy, eden od utemeljiteljev družinske terapije, je opisal nevidne lojalnosti: neizrečene zaveze, ki nas vežejo na družino, in nekakšno družinsko knjigovodstvo dajanja in prejemanja. Kdo je komu kaj dolžan, kdo je bil vedno tisti, ki je dajal, kdo tisti, ki je prejemal. Ko pride čas skrbi za starše, se ta knjiga odpre. Hči, ki je bila vedno »pridna«, čuti, da mora ona. Sin, ki je odšel v tujino, čuti krivdo, ki je ne zna izraziti drugače kot z nasveti od daleč. Brat, ki je bil očetov ljubljenec, morda ne zmore gledati, kako oče slabi.

Če je bil kdo od otrok že v otroštvu tisti, ki je skrbel za starše — ki je tolažil mamo ali skrbel za mlajše —, govorimo o parentifikaciji. Pri pogovoru o pomoči starostniku se ta stara vloga skoraj samodejno ponovno vklopi. In z njo stara utrujenost, ki je ta človek pogosto sploh ne prepozna kot svoje.

Pomemben je tudi odnos med sorojenci. Zavezništva in koalicije, ki so nastala v otroštvu, se pri odločitvah o starših pogosto pokažejo v novi obleki. Več o tem sem zapisala v Sorojenci, zavezništva in koalicije: nevidna geometrija družine. Pri skrbi za starše se ta geometrija pogosto pokaže v tem, kdo pokliče, kdo pride in kdo se umakne — in v tem, kdo komu tega ne more odpustiti.

Preden spregovoriš s staršem, se pogovori z brati in sestrami

Ena najpogostejših napak je, da en sorojenec sam od sebe odpre pogovor, starš se upre, nato pa drugi sorojenec staršu reče: »Saj ni tako hudo, mami, ne poslušaj je.« Starš dobi zaveznika proti spremembi, sorojenca pa se oddaljita. Temu v družinski terapiji rečemo triangulacija — napetost med dvema se razreši tako, da se vplete tretji.

Zato je smiselno, da se sorojenci najprej pogovorite med sabo. Ne zato, da bi skovali načrt za starše za njihovim hrbtom, ampak da bi razjasnili:

• kaj je vsak od vas opazil (konkretno, ne v obliki ocen),
• česa se kdo boji,
• kaj bi kdo realno lahko prispeval — časa, denarja, prevozov, urejanja papirjev,
• kdo naj pogovor s staršem odpre in ali bi bilo bolje, da ste zraven vsi ali samo eden.

Ni treba, da se o vsem strinjate. Dovolj je, da veste, kje se ne strinjate, in da se dogovorite, da teh nesoglasij ne boste reševali pred staršem. Če sorojencev nimaš ali niste v stiku, je smiselno vsaj z nekom — partnerjem, prijateljem, osebnim zdravnikom staršev — preveriti, ali to, kar vidiš, drugi vidijo podobno.

Kako začeti: vprašanje namesto odločitve

Večina neuspelih prvih pogovorov se začne z rešitvijo. »Uredila sem ti pomoč na domu.« »Mislim, da bi morala v dom.« »Avto bomo prodali.« Rešitev, ki pride od zunaj, starša postavi v vlogo objekta, o katerem se odloča. Skoraj vsak človek se na to odzove z odporom.

Bolj pomaga, če začneš z opažanjem in vprašanjem. Opažanje naj bo konkretno in brez ocene: ne »vedno bolj pozabljaš«, ampak »prejšnji teden sem videla, da je bil štedilnik prižgan, ko sem prišla«. Vprašanje pa naj starša povabi, da pove, kako to doživlja sam.

Tako je lahko videti pogovor, ki ne pride takoj do cilja, a odpre vrata (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Oči, opazil sem, da zadnje čase ne greš več sam v trgovino. Kako to, da ne?«
»Ah, stopnice na postajališču. Koleno.«
»Kako pa to rešuješ?«
»Soseda mi kdaj kaj prinese. Ne maram je prositi.«
»Razumem. Tudi jaz ne bi maral. Kaj bi ti bilo najmanj nerodno — da te jaz peljem enkrat na teden ali da poiščeva, kdo bi ti dostavljal?«
»Ne vem. Bom razmislil.«

Oče ni rekel ja. A ni rekel ne, priznal je težavo in dobil dve možnosti, med katerima lahko izbira sam. Za prvi pogovor je to veliko. Pogovor o pomoči skoraj nikoli ni en sam pogovor — je niz manjših, ki se raztegne čez tedne ali mesece.

Pomoč ni vse ali nič

Ena od ovir je, da si tako starši kot otroci pomoč pogosto predstavljajo kot skok iz popolne samostojnosti v popolno odvisnost. Vmes pa je veliko korakov, ki jih je lažje sprejeti: nekdo, ki pomaga pri čiščenju, dostava kosila, prevoz k zdravniku, gumb za klic v sili, ročaj v kopalnici, dogovor, da se slišita vsak večer ob istem času.

Za prvi pogled v možnosti sta dobri točki osebni zdravnik staršev, ki lahko oceni zdravstveno stanje in po potrebi napoti naprej, in patronažna služba v lokalnem zdravstvenem domu. Na centru za socialno delo ti lahko razložijo, katere oblike pomoči na domu in drugih storitev so na voljo v vaši občini ter kakšni so postopki. Pravila in pogoji se razlikujejo glede na občino in se spreminjajo, zato je bolje vprašati neposredno kot se zanašati na to, kar je nekdo slišal od znancev.

Manjši koraki imajo še eno prednost: starš lahko izkusi, da pomoč ne pomeni izgube nadzora. Kdor je enkrat sprejel, da mu kdo pripelje kosilo, bo morda lažje sprejel tudi naslednjo spremembo. Ko pa je prvi predlog takoj selitev, je zavrnitev skoraj gotova.

Vaja: priprava na pogovor v petih korakih

Ta vaja ti vzame pol ure in jo lahko narediš še danes, s papirjem in pisalom. Ni namenjena temu, da bi napisal scenarij, ampak da bi prišel v pogovor bolj zbran in manj preplavljen.

1. Zapiši tri konkretna opažanja. Kaj si videl ali slišal, z datumom, če ga veš. Brez besed »vedno«, »nikoli« in brez diagnoz.
2. Zapiši, česa se bojiš ti. Da bo padla? Da boš moral vse nositi sam? Da se bosta sprla? Tvoj strah ni nekaj, kar bi moral skriti, je pa dobro, da veš, kateri del pogovora bo vodil.
3. Zapiši, česa se po tvoje boji starš. Izgube samostojnosti, doma, dostojanstva, tega, da bo v napoto? Poskusi napisati v njegovem imenu, v prvi osebi.
4. Izberi en majhen predlog. Ne celotnega načrta — en korak, ki ga starš lahko sprejme ali zavrne, ne da bi izgubil obraz.
5. Odloči se, kdaj boš pogovor končal. Na primer: ko starš reče »bom razmislil«, se zahvališ in nehaš. Dogovori se le, da se boste k temu vrnili.

Če po vaji ugotoviš, da je tvoj strah tako velik, da ne zmoreš mirno govoriti, je to dragocena informacija. Morda je dobro, da prvi pogovor opravi kdo drug ali da se prej s kom pogovoriš o sebi.

Ko pogovor ne gre, kot si si zamislil

Starš lahko reče ne. Lahko se užali, joka, zanika, celo obtoži tebe. Vse to je pogosto del poti in ne konec. Zgodi se, da se starš, ki je pomoč odločno zavrnil, čez nekaj tednov sam vrne k temu — včasih kot da bi bila ideja njegova. Tako dobi nazaj občutek, da je odločil sam, in to mu pustiš.

Kaj storiti, ko odpor ostane tudi po več poskusih, sem podrobneje opisala v zapisu Ko starš noče pomoči. Tu bi rada poudarila le eno: tvoja naloga ni, da starša prepričaš. Tvoja naloga je, da poveš, kar vidiš, ponudiš, kar zmoreš, in ostaneš v stiku. Sociologa Kurt Lüscher in Karl Pillemer sta odnos med odraslimi otroki in starši opisala z besedo ambivalenca: hkrati čutimo bližino in odpor, skrb in jezo, željo pomagati in željo, da bi nas pustili pri miru. To ni znak, da je z vašim odnosom kaj narobe. Tak je pač odnos dveh odraslih, ki sta bila nekoč starš in otrok.

Če pa so med vama stare rane, ki se ob vsakem pogovoru znova odprejo, je morda čas, da najprej pogledaš te. O tem, ali in kako se odnos med odraslim otrokom in staršem da popraviti, sem pisala v zapisu Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Kje to ne velja

Vse, kar sem napisala, predpostavlja, da je starš sposoben razumeti svoj položaj in sprejemati odločitve, da ni v neposredni nevarnosti in da je vajin odnos dovolj varen za pogovor. Kadar kaj od tega ne drži, so pravila drugačna.

Ko gre za neposredno nevarnost. Če je starš padel in ne more vstati, če je nenadoma zmeden, če ima težave z govorom ali dihanjem, ni čas za previdne pogovore. Pokliči 112. Tudi kadar opažaš ponavljajoče se padce, izgubljanje v znanem okolju ali hitro hujšanje, se je treba čim prej obrniti na osebnega zdravnika — pogovor o tem, kaj si starš želi, lahko teče vzporedno.

Ko gre morda za demenco. Če starš ne more več razumeti, zakaj bi pomoč potreboval, pogovor, kot sem ga opisala, ne bo deloval na enak način. Takrat je prvi korak zdravniška ocena, o prvih znakih in korakih pa sem pisala v zapisu Demenca v družini: prvi znaki in prvi koraki.

Ko je bil odnos nasilen. Če je bil starš do tebe nasilen ali te je zlorabljal, nisi dolžan prevzeti vloge skrbnika. Lahko se odločiš, da boš pomoč organiziral od daleč, prek služb, ali pa sploh ne. To ni pomanjkanje ljubezni, ampak skrb zase. Če pa te starš tudi zdaj ustrahuje, pokliči 113, ob hudi stiski pa je dosegljiv Zaupni telefon Samarijan na 116 123.

Ko starš preprosto izbere drugače. Odrasel, razsoden človek ima pravico do odločitev, ki se tebi zdijo nevarne. Da živi sam v hiši s stopnicami, da še vozi po vasi, da ne želi tujcev v hiši. Tvoje mnenje sme povedati, odločitev pa ostane njegova. To je eno najtežjih spoznanj v tej fazi: da lahko ljubiš nekoga in hkrati ne moreš zanj odločati.

Kaj si zapomni

• Pogovor o pomoči ni en pogovor, ampak niz manjših pogovorov, ki se raztegne čez tedne ali mesece.
• Starš se pogosto ne brani pred tabo, ampak pred izgubo samostojnosti in dostojanstva.
• Začni z opažanjem in vprašanjem, ne z rešitvijo. Ponudi izbiro, ne načrta.
• Najprej se uskladi s sorojenci — in nesoglasij ne rešujte pred staršem.
• Pri neposredni nevarnosti ali sumu na demenco je prvi korak zdravnik, ne prepričevanje.