Nasilje nad starejšimi: najmanj vidna oblika nasilja

»Saj sem se samo udarila ob omaro.«

Ana je mamo obiskala prvo nedeljo v mesecu, kot vedno. Na podlakti je opazila temno liso, veliko kot dlan. Mama je rokav hitro potegnila čez in začela govoriti o sosedi. Brat, ki od lani živi z mamo, je bil ta dan »po opravkih«. Ko je Ana pozneje v kuhinji iskala sladkor, je v predalu našla bančni izpisek. Pokojnina je bila dvignjena tretji dan v mesecu. Ves znesek, naenkrat.

Ana se je peljala domov z občutkom, ki ga ni znala poimenovati. Ni bila prepričana, da se kaj dogaja. Bila pa je prepričana, da nekaj ni prav. In ni vedela, ali ima sploh pravico vprašati.

Ta občutek — da nekaj ni prav, a nimaš dokaza, imena ali dovoljenja — je pri nasilju nad starejšimi skoraj pravilo. Zato o njem pišem. Ne zato, ker bi bila specialistka za nasilje; nisem. Ampak zato, ker gre za obliko nasilja, ki jo vsi skupaj, tudi strokovnjaki, najpogosteje spregledamo.

Kaj sploh štejemo za nasilje nad starejšimi

Svetovna zdravstvena organizacija nasilje nad starejšimi opisuje kot enkratno ali ponavljajoče se dejanje — ali opustitev ustreznega dejanja —, ki se zgodi v odnosu, v katerem starejši človek pričakuje zaupanje, in mu povzroči škodo ali stisko. Ključna sta dva dela te opredelitve.

Prvi je odnos zaupanja. Ne govorimo o tatu na ulici ali o goljufu po telefonu, čeprav sta tudi ta dva resna težava. Govorimo o ljudeh, ki bi morali biti na strani starejšega: o odraslih otrocih, vnukih, partnerjih, sorodnikih, skrbnikih, osebju v domu. Nasilje pride od tam, od koder bi morala priti skrb.

Drugi je opustitev. Nasilje ni le tisto, kar nekdo naredi, ampak tudi tisto, česar ne naredi, čeprav je prevzel nalogo: ne kupi zdravil, ne pomaga pri umivanju, pusti človeka ležati. Pri starejših, ki so vse bolj odvisni od pomoči drugih, je opustitev pogosto najtišja in najnevarnejša oblika.

Če te zanima, kako se nasilje v bližnjih odnosih sploh vzpostavi in vzdržuje, je v bazi znanja kratka razlaga pojma nasilje v odnosu. Pri starejših veljajo isti mehanizmi moči in nadzora — le da se jim pridružijo še telesna šibkost, bolezen in odvisnost.

Koliko ga je — in koliko ga ne vidimo

Leta 2017 so Yongjie Yon in sodelavci združili rezultate več deset raziskav iz različnih držav sveta. Ugotovili so, da je v zadnjem letu kakšno obliko nasilja doživel približno vsak šesti človek, star 60 let ali več, ki živi doma — v njihovi analizi 15,7 odstotka. Najpogostejše je bilo psihično nasilje, sledili sta mu finančno nasilje in zanemarjanje.

Vsak šesti. To pomeni, da v bloku s petdesetimi starejšimi stanovalci verjetno živi več ljudi, ki jim nekdo blizu grozi, jim jemlje denar ali jih pušča brez pomoči. In o njih večinoma ne vemo ničesar.

Kako malo izvemo, je pokazala velika raziskava v zvezni državi New York (2011). Raziskovalci so primerjali, koliko primerov so ljudje sami opisali v anketi, s tem, koliko primerov so v istem času poznale službe in ustanove. Na vsak primer, ki je prišel do kakšne službe, jih je ostalo okoli štiriindvajset neznanih. Številka velja za eno ameriško državo in je ne moremo kar prenesti v Slovenijo. Pove pa nekaj, kar opisujejo raziskovalci povsod: nasilje nad starejšimi je skrito skoraj po definiciji.

To ni le vprašanje statistike. Mark Lachs in sodelavci so že leta 1998 ugotovili, da so imeli starejši, pri katerih so službe potrdile nasilje ali zanemarjanje, v letih po tem pomembno višjo umrljivost kot njihovi vrstniki — tudi ko so upoštevali bolezni in druge dejavnike tveganja. Nasilje nad starejšimi ni »družinska zadeva«. Je zdravstveno tveganje.

Pet obrazov, ki se prepletajo

Ko rečemo nasilje, večina pomisli na udarec. Pri starejših je telesno nasilje resno, a ni najpogostejše. Bolj pogosto je nekaj, kar se od zunaj komaj vidi.

Psihično nasilje je pogosto prvo, ki se pojavi, in zadnje, ki ga kdo prepozna: zbadanje, ki postane vsakodnevno, grožnje z domom za starejše, molk kot kazen, prepoved obiskov. Finančno nasilje je posebej razširjeno, ker so starejši pogosto edini v družini z rednim dohodkom in lastnim stanovanjem. O tem, kako se nadzor vzpostavi prek denarja, sem več pisala v zapisu Ekonomsko nasilje: ko denar postane nadzor. Tam gre večinoma za partnerje, a vzorec je isti: kdor drži denar, drži odločitve.

Pri starejših se finančno nasilje rado skrije za skrb. »Saj ji samo pomagam z računi.« Včasih je to res. Razlika je v tem, ali ima starejši človek še vpogled in besedo — ali mu je oboje vzeto. Kako se v družini prepletata denar, ljubezen in nadzor tudi takrat, ko ni nasilja, opisujem v zapisu Denar kot ljubezen in nadzor: starši in odrasli otroci.

Zakaj o tem molčijo prav tisti, ki trpijo

Ko ljudje slišijo za nasilje nad starejšimi, pogosto vprašajo: zakaj tega ne povedo? Zakaj mama ne reče, kaj se dogaja? Odgovor je v tem, kdo je povzročitelj. Če te udari tujec, ga prijaviš. Če te ponižuje sin, ki si ga rodila, je prijava hkrati priznanje, ki ga skoraj ni mogoče izreči.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Mama, kje je denar od pokojnine?«
»Marko ga je vzel, da mi plača položnice.«
»Mama, položnice so neplačane. Zadnji opomin je na mizi.«
»Ne govori mu nič, prosim. Ima težko obdobje. In kam pa naj grem, če se razjezi?«

V tem kratkem pogovoru je skoraj vse, zaradi česar nasilje nad starejšimi ostaja skrito. Zvestoba: Marko ni nasilnež, Marko ima težko obdobje. Strah: kam pa naj grem. Odvisnost: mama morda ne more več sama v trgovino, k zdravniku, po stopnicah. In pod vsem tem sram — da se ji to dogaja, da ga je tako vzgojila, da je to sploh mogoče. O sramu, ki človeka utiša, je v bazi znanja posebna razlaga pod geslom sram.

Pridružijo se še stvari, ki niso psihološke, ampak čisto praktične. Starejši, ki je osamljen, nima komu povedati — in povzročitelj ga pogosto še bolj osami. Starejši z demenco ali zmedenostjo težko poveže dogodke, okolica pa mu manj verjame. In mnogi znaki nasilja — modrice, hujšanje, zmedenost, umik — se zlahka pripišejo starosti sami. »Saj je stara, krhka je, pozablja.«

Isti mehanizem opisujem v zapisu Depresija pri starejših: ko jo zamenjamo za starost samo. Starost postane razlaga za vse. In ko je starost razlaga za vse, nihče več ne vpraša, kaj se v resnici dogaja.

Ni vedno »utrujen skrbnik«

Dolgo je veljala razlaga, ki se zdi skoraj sočutna: nasilje nad starejšimi povzročajo izčrpani skrbniki, ki jim popustijo živci. Starejši je težaven, skrb je naporna, človek ne zdrži več.

Raziskave so to sliko pomembno popravile. Karl Pillemer in David Finkelhor sta že leta 1989 primerjala starejše, ki so doživljali nasilje, s tistimi, ki ga niso. Ugotovila sta, da odločilna ni bila toliko zahtevnost starejšega, ampak lastnosti povzročitelja: težave z alkoholom ali drogami, duševne stiske, slabša socialna vpetost — in predvsem odvisnost povzročitelja od žrtve. Pogosto je odrasli otrok tisti, ki živi v mamini hiši, porablja očetovo pokojnino in nima svojega življenja. Poznejši pregledi, tudi pregled Lachsa in Pillemerja iz leta 2015, so to sliko v glavnem potrdili.

Zakaj je to pomembno? Ker razlaga z utrujenim skrbnikom napeljuje k napačni rešitvi: več razbremenitve, malo počitka, pa bo bolje. Pri izčrpanem skrbniku je razbremenitev res nujna — o tem pišem spodaj. Kadar pa gre za odraslega otroka, ki ima nad staršem moč in od njega živi, razbremenitev ne spremeni ničesar. Potrebna je zaščita.

To ne pomeni, da je skrb za ostarelega starša lahka. Ni. Kaj prinaša ta vloga in kje so njene meje, je opisano v bazi znanja pod skrb za ostarelega starša. Pomeni le, da izčrpanost ni opravičilo in da ni edina pot do nasilja.

Ko se nasilje postara skupaj s parom

Obstaja še ena skupina, ki jo zlahka spregledamo: starejši pari, v katerih je nasilje prisotno že desetletja. Ženska, ki jo mož ponižuje od poroke, ima zdaj osemdeset let. Nasilje se ni končalo, ko sta šla v pokoj — le manj ljudi ga vidi. Otroci so odšli, služba ne obstaja več, prijateljice so umrle. Včasih se nasilje celo okrepi, ko eden od partnerjev zboli in postane odvisen od drugega.

Ti ljudje pogosto ne uporabijo besede nasilje. Odrasli so v času, ko se o tem ni govorilo, in tako je pač bilo. »Saj je vedno tak, samo zdaj je hujši.« Okolica pa starejšega para ne vidi kot možnega prizorišča nasilja — vidi dva stara človeka, ki skrbita drug za drugega.

Tukaj velja isto kot pri mlajših parih: kadar en partner nad drugim izvaja nasilje, terapija za pare ni primerna oblika pomoči. Skupna srečanja lahko žrtev izpostavijo nevarnosti in ustvarijo vtis, da sta za nasilje odgovorna oba. Prva je varnost tistega, ki nasilje doživlja.

Znaki, ob katerih se ustaviš

Naslednji seznam ni orodje za ugotavljanje, ali gre za nasilje, in ne pove, kako nevarna je situacija. Pove le, kdaj je smiselno, da se ustaviš in natančneje pogledaš — ali poprosiš za pogled nekoga, ki se na to spozna.

• Poškodbe, za katere razlaga ne ustreza, ali poškodbe na različnih stopnjah celjenja.
• Starejši je opazno bolj prestrašen, tih ali umaknjen, ko je zraven določena oseba.
• Nekdo vedno odgovarja namesto njega ali ne dovoli, da bi bila sama.
• Denar izginja, računi niso plačani, pojavijo se novi podpisi, pooblastila ali spremembe lastništva.
• Neurejenost, ki ni podobna človeku: lakota, neoprana oblačila, manjkajoča zdravila, očala ali slušni aparat.
• Obiski so vedno manj dobrodošli, telefon se ne javlja, srečanja se odpovedujejo.

Pomembno: noben od teh znakov sam po sebi ne dokazuje nasilja. Starejši ljudje padajo, so zmedeni zaradi bolezni, zapravijo denar po svoje. Prav zato je toliko lažje pogledati stran.

Vaja: pogovor na samem, ko te skrbi

Če se v tebi oglaša podoben občutek kot pri Ani, je najpomembnejši korak pogosto zelo preprost: da starejšega človeka vprašaš — na samem, mirno in brez pritiska. Ta vaja ni zasliševanje in ne ocenjuje nevarnosti. Je način, da odpreš vrata, skozi katera bo morda nekoč lahko stopil.

1. Zapiši, kaj si videl, ne kaj misliš. Ne »brat jo zlorablja«, ampak »modrica na podlakti, pokojnina dvignjena v celoti, mama se je umaknila, ko je prišel«. Konkretni zapisi te pomirijo in pozneje pomagajo, če boš poklical koga na pomoč.
2. Poišči trenutek, ko sta sama. Sprehod, vožnja k zdravniku, kava zunaj doma. Nikoli ne odpiraj teme pred osebo, ki jo sumiš, in je ne soočaj sam — to lahko starejšega postavi v večjo nevarnost.
3. Začni s seboj in z odprtim vprašanjem. »Zadnjič si bila zelo tiha. Skrbi me zate. Kako ti je zdaj doma?« Ne sprašuj »Ali te Marko tepe?« — na tako vprašanje je odgovor skoraj vedno ne.
4. Poslušaj, ne rešuj. Če pove kaj težkega, ne hiti s predlogi in ne napadaj povzročitelja, čeprav te bo zamikalo. Reci: »Hvala, da si mi povedala. Ni tvoja krivda. Nisi sama.«
5. Dogovorita se za naslednji korak — ali samo za to, da se pogovor lahko ponovi. Starejši človek ima pravico odločati o svojem življenju. Če ne želi ukrepati, mu povej, da se lahko kadarkoli vrne k pogovoru, in pusti številke. Če pa je v neposredni nevarnosti ali ne more več sam skrbeti zase, ne čakaj na njegovo dovoljenje — pokliči 112 ali 113.

Mnogi se prvega pogovora izogibajo, ker se bojijo, da se bodo zmotili. Zmota je lahko neprijetna, a jo je mogoče popraviti. Molk pri nasilju pa ima pogosto posledice, ki se jih ne da.

Kje to ne velja: meje tega zapisa

Ker je tema težka, je pomembno povedati tudi, česa ta zapis ne trdi.

Vsak konflikt ni nasilje. Odrasli otroci in starši se prepirajo, so drug na drugega jezni, si rečejo kaj grdega. Razlika med težkim odnosom in nasiljem je v vzorcu moči, strahu in nadzora — ne v tem, da je kdaj glasno. Kadar odnos boli, nasilja pa ni, je odgovor pogosto drugje, morda v vprašanju, ki ga odpiram v zapisu Odrasli otroci in starši: ali se odnos še da popraviti?

Včasih je agresiven starejši. Pri demenci se lahko pojavijo izbruhi, udarci, obtožbe. Skrbnik, ki to doživlja, ni povzročitelj — potrebuje podporo, strokovno pomoč in pogosto tudi zdravniško oceno starejšega. To je drugačna situacija, čeprav je lahko enako nevarna in enako izčrpavajoča.

Izčrpan skrbnik potrebuje pomoč, preden se kaj zgodi. Če skrbiš za starša in opažaš, da postajaš grob, da kričiš ali da te vleče, da bi ga pustil samega, to ni znak, da si slab človek. Je znak, da si čez svojo mejo. Takrat je čas, da poiščeš razbremenitev — pomoč na domu, druge člane družine, svojega zdravnika, center za socialno delo. In da o tem z nekom govoriš, preden se zgodi kaj, česar bi se sramoval.

Avtonomija ni zanemarjanje. Starejši človek, ki je opravilno sposoben, sme živeti drugače, kot bi si želeli njegovi otroci: v neurejenem stanovanju, z drugačnimi odločitvami o denarju, brez pomoči, ki jo zavrača. Skrb, ki mu odvzame vse odločitve, je lahko tudi sama oblika nadzora.

In nazadnje: ta zapis ne nadomesti strokovne presoje. Ne zna oceniti, kako nevarna je situacija, ki jo poznaš. To naredijo ljudje, ki jih spodaj naštevam.

Včasih je za tem, da ne vprašamo, tudi žalost. Gledati starša, ki ni več tak, kot je bil, je izguba sama po sebi. O tem, kako boleče je žalovati za nekom, ki je še živ, pišem v zapisu Žalovanje za živim človekom: demenca, odvisnost, prekinjen stik. Kadar pa ob tej žalosti zaznaš še strah, je čas, da ukrepaš.

Kam po pomoč v Sloveniji

V Sloveniji nasilje med družinskimi člani — tudi med odraslimi otroki in starši ter med starejšima partnerjema — ureja Zakon o preprečevanju nasilja v družini. To pomeni, da imaš na voljo iste poti kot pri drugih oblikah nasilja v družini:

• 112 — nujna medicinska pomoč, kadar je kdo poškodovan ali v nevarnosti.
• 113 — policija, kadar je nasilje v teku ali obstaja neposredna grožnja.
• Center za socialno delo v kraju, kjer starejši živi — sprejema prijave in skrbi za obravnavo, tudi kadar starejši sam ne more poskrbeti zase.
• Osebni zdravnik starejšega — lahko oceni poškodbe, zdravstveno stanje in zmožnost odločanja ter vključi druge službe.
• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 — anonimen in brezplačen, tudi za starejše ženske, ki doživljajo nasilje.
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) in Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (24 ur) — če potrebuješ pogovor sam, kot žrtev, svojec ali skrbnik.

Podrobneje sem poti opisala v zapisu Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji.

Kaj pa terapija? Psihoterapija ne nadomesti zaščite. Ko je varnost zagotovljena, pa ima lahko svoje mesto: za starejšega, ki predela, kaj je doživel; za odraslega otroka, ki nosi krivdo, da ni videl prej; za skrbnika, ki je izgubil sebe. V relacijski družinski terapiji, v kateri se kot stažistka pod supervizijo izobražujem, se pogosto pokaže, da se vzorci moči in odvisnosti, ki se razkrijejo v starosti, v družini oblikujejo že veliko prej. Razumeti jih ne pomeni opravičiti — pomeni ne prenesti jih naprej.

Kaj si zapomni

• Nasilje nad starejšimi je pogosto: po veliki mednarodni analizi ga v enem letu doživi približno vsak šesti človek nad 60 let, večina pa ga ostane neprijavljenega.
• Najpogosteje ga izvajajo ljudje, ki jim starejši zaupa — otroci, partnerji, skrbniki — in najpogosteje je psihično ali finančno, ne telesno.
• Izčrpanost skrbnika ni edina razlaga: pogosto je odločilna odvisnost povzročitelja od žrtve, njenega doma in denarja.
• Če te skrbi, vprašaj na samem, mirno in brez soočenja s povzročiteljem. Pri neposredni nevarnosti pokliči 112 ali 113.
• Psihoterapija ne nadomesti zaščite; pri nasilju med partnerjema terapija za pare ni primerna oblika pomoči.