Osamljenost v starosti: kaj v resnici pomaga

Nedelja, pol enajstih dopoldne. Hči pokliče mamo, kot vsak teden. »Kako si?« »Dobro, dobro. Saj mi nič ne manjka.« V ozadju govori televizija, ki je prižgana od jutra. Pogovor traja šest minut: vreme, koleno, vnuki. Ko hči odloži, ima občutek, da nekaj ni v redu, a ne zna povedati, kaj. Mama na drugi strani ugasne zvok in pomisli, da je bil to edini glas, ki je bil danes namenjen njej.

O osamljenosti starejših se piše veliko in pogosto na način, ki nikomur ne pomaga: kot o epidemiji, kot o krivdi otrok, ki ne kličejo, ali kot o nečem, kar bi rešil tečaj računalništva. Resnica je bolj zapletena in hkrati bolj uporabna.

V tem zapisu bi rada razložila, kaj osamljenost v starosti sploh je, po katerih poteh pride do nje in kaj raziskave povedo o tem, kaj zares pomaga. Naj to bereš zaradi sebe ali zaradi mame, očeta ali sosede, velja isto: brez moraliziranja in brez obljub, ki jih podatki ne podpirajo.

Sam, osamljen, izoliran: tri različne stvari

Preden vprašamo, kaj pomaga, je treba vedeti, proti čemu. Tri besede se v pogovoru o starosti nenehno mešajo.

Samota pomeni, da si sam. Nič več. Za marsikoga je po desetletjih službe, otrok in skrbi za druge prav samota tisto, na kar je čakal. Več pod geslom samota v bazi znanja.

Osamljenost je boleč občutek, da imaš manj bližine, kot je potrebuješ. Odvisna je od razkoraka med tem, kar imaš, in tem, kar si želiš, ne od števila ljudi. Kratko razlago najdeš pod geslom osamljenost, daljšo v zapisu Osamljenost ni samota: razlika, ki spremeni vse.

Socialna izolacija je merljivo pomanjkanje stikov: živiš sam, redko koga vidiš, nimaš nikogar, ki bi ga poklical ob težavi.

Te tri stvari se lahko prekrivajo, ni pa nujno. Vdovec, ki ga vsak dan obišče kdo od otrok, je lahko globoko osamljen. Gospa, ki živi sama na koncu vasi in se dvakrat na teden sliši s sestro, morda sploh ne. Če ju obravnavamo enako, bomo enemu ponujali družbo, ki je ne potrebuje, drugemu pa ne bomo dali tistega, kar mu manjka.

Da to ni obrobno vprašanje, je pokazala metaanaliza Julianne Holt-Lunstad in sodelavcev iz leta 2010. Združili so 148 študij z nekaj več kot 300.000 udeleženci in ugotovili, da so imeli ljudje z močnejšimi socialnimi vezmi približno 50 odstotkov večjo verjetnost, da so v času spremljanja ostali živi, kot tisti s šibkimi. Številka opisuje povprečje velikih skupin in ne napoveduje usode posameznika, pove pa, da odnosi niso okras zdravega življenja, ampak njegov del. Več o tem v zapisu Osamljenost in zdravje: kaj kažejo raziskave in česa ne.

Starost sama ni vzrok

Razširjena predstava je, da je osamljenost naravni del staranja. Nizozemska sociologinja Pearl Dykstra je to v preglednem članku uvrstila med mite. Podatki kažejo, da večina starejših ni osamljenih in da osamljenost izraziteje naraste šele v zelo visoki starosti. Tudi takrat ne zaradi let samih, ampak zaradi tega, kar se z leti nabere: izgub, bolezni, težjega gibanja.

To je pomembno razlikovanje. Če je kriva starost, se ne da nič narediti. Če so krive okoliščine, ki starost pogosto spremljajo, se da pri marsikateri kaj premakniti.

Druga stvar, ki jo je vredno vedeti: starejši imajo navadno manjši krog kot mlajši, a to samo po sebi ni težava. Psihologinja Laura Carstensen je s sodelavci opisala, da ljudje, ko se zavedajo, da čas ni neomejen, krog ožijo namenoma. Površne stike opuščajo in čas namenjajo tistim, ki jim res nekaj pomenijo. Manjši krog je torej pogosto izbira, ne izguba.

Tretja ugotovitev je za marsikoga presenetljiva. Martin Pinquart in Silvia Sörensen sta v metaanalizi dejavnikov osamljenosti pri starejših ugotovila, da kakovost stikov šteje več kot njihovo število in da so bili stiki s prijatelji in sosedi z manjšo osamljenostjo povezani močneje kot stiki z družino. To ne pomeni, da otroci niso pomembni. Pomeni, da klic iz dolžnosti ne naredi istega kot kava s sosedo, ki pride, ker hoče.

Vdovstvo in upokojitev: ko odpade vsakdanji stik

Dve veliki spremembi v poznejših letih vzameta nekaj, česar prej nisi štel za stik.

Vdovstvo ne vzame samo človeka, ampak tudi pričo vsakdana: nekoga, ki ve, kako piješ kavo, in s komer ni treba govoriti, da nisi sam. To je osamljenost zaradi ene manjkajoče tesne vezi in tega ne zapolni nobena skupina. Kdor ovdovelemu staršu reče, naj gre »malo med ljudi«, misli dobro, a odgovarja na napačno vprašanje. Ob tem pogosto odpade še pol družabnega življenja, ker so bili prijatelji večinoma pari. O tem pišem v zapisih Ko umre partner: kdo si zdaj brez njega in Ko starš izgubi partnerja: kako stati ob vdovi ali vdovcu.

Upokojitev deluje tišje. Služba ni dala samo plače, ampak tudi razlog, da greš od doma, ljudi, ki jih srečaš, ne da bi se dogovarjal, in občutek, da te nekje potrebujejo. Vse to izgine na isti dan. Prvi meseci so lahko prijetni, praznina se pogosto pokaže pozneje, ko mine občutek dopusta. Več v zapisu Upokojitev, izguba vloge in vprašanje smisla.

Obema spremembama je skupno, da okolica vidi dogodek, ne vidi pa, kaj je z njim odšlo. Zato je prva pomoč pogosto v tem, da nekdo to poimenuje: »Ne manjka ti družba. Manjka ti on.« Ali: »Ne manjka ti delo. Manjka ti, da te nekje pričakujejo.«

Sluh in mobilnost: ovire, ki jih zamenjamo za značaj

Dve stvari osamljenost v starosti povzročata pogosteje, kot si mislimo, in ju redko prepoznamo, ker sta videti kot nekaj drugega.

Prva je sluh. Kdor slabo sliši, v družbi ne sledi pogovoru, zlasti kadar govori več ljudi hkrati ali je v ozadju hrup. Nekaj časa sprašuje »kaj si rekel?«, potem mu postane nerodno in začne kimati. Sčasoma neha hoditi na kosila, ker je to naporno in ponižujoče. Družina vidi človeka, ki se je »zaprl vase« ali »postal čudaški«. V resnici ne sliši. Sistematični pregled raziskav, ki ga je vodila Aishwarya Shukla, je v večini vključenih študij našel povezavo med izgubo sluha ter večjo osamljenostjo in socialno izolacijo. Ali slušni aparat osamljenost tudi zmanjša, raziskave še ne povedo enotno. Pogovor pa olajša, in to je pogoj za vse drugo. Če sumiš na slabši sluh pri sebi ali pri staršu, je prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom.

Druga je mobilnost. Tretje nadstropje brez dvigala, avtobus, ki vozi dvakrat na dan, koleno, ki ne zdrži do trgovine, strah pred padcem na poledeneli poti. Svet se ne skrči zato, ker človek ne bi hotel ven, ampak ker je vsak izhod postal podvig. Tukaj ne pomaga spodbujanje, ampak prevoz. V številnih slovenskih občinah delujejo brezplačni prevozi za starejše s prostovoljnimi vozniki; o njih in o pomoči na domu se da pozanimati na občini ali na centru za socialno delo.

Obe oviri imata skupno lastnost: osamljenost, ki iz njiju nastane, ni čustvena težava, ki bi jo bilo treba predelati. Je praktična težava, ki jo je treba najprej odstraniti. Šele potem se vidi, koliko osamljenosti ostane.

Kaj kažejo raziskave o tem, kaj pomaga

Najpogosteje navajana raziskava na tem področju je metaanaliza, ki so jo leta 2011 objavili Christopher Masi, Hsi-Yuan Chen, Louise Hawkley in John Cacioppo. Pregledali so programe za zmanjševanje osamljenosti in jih razdelili v štiri skupine: programi, ki povečujejo priložnosti za stik, programi, ki krepijo socialno oporo, programi, ki učijo socialnih veščin, in programi, ki delajo z mislimi, s katerimi osamljen človek razlaga sebe in druge.

Med randomiziranimi poskusi, torej tistimi z najstrožjo zasnovo, se je najbolje odrezala zadnja skupina. Razlaga avtorjev je, da dolgotrajna osamljenost spremeni pričakovanja: človek začne v drugih iskati znake zavrnitve, jih seveda najde in se umakne, še preden bi ga kdo zares zavrnil. Sama priložnost za stik tega kroga ne prekine, ker človek tudi na izlet prinese prepričanje, da je odveč.

Te ugotovitve je treba brati previdno, in avtorji to povedo sami. Povprečni učinek v randomiziranih poskusih je bil majhen. Študij, ki so delale z mislimi, je bilo le peščica. Metaanaliza je zajela ljudi vseh starosti, ne samo starejših, in programi so bili med seboj zelo različni. Iz nje torej ne sledi, da druženje ne pomaga ali da osamljen starejši človek potrebuje predvsem terapijo. Sledi nekaj skromnejšega: da samo več stikov pogosto ni dovolj in da je vredno pogledati tudi, kaj si človek o teh stikih misli.

Dopolnjuje jo starejši sistematični pregled Mime Cattan in sodelavcev, ki je gledal prav programe za starejše. Najbolj prepričljive rezultate so imele skupinske dejavnosti z izobraževalno ali podporno vsebino, namenjene določeni skupini ljudi, pri katerih so udeleženci imeli besedo pri tem, kaj se dogaja. Pri individualnih obiskih na domu je bila slika manj jasna. To ne pomeni, da obisk nima vrednosti. Pomeni, da ga raziskave slabše zajamejo in da skupina, ki ji pripadaš, naredi nekaj, česar en obiskovalec ne more.

Pri nas takšno vlogo opravljajo društva upokojencev, medgeneracijski centri, univerza za tretje življenjsko obdobje, pevski zbori, planinska in gasilska društva. Skupno jim je, da človek tja ne pride »po družbo«, ampak zaradi nečesa, in da ga pogrešijo, če ga ni.

Zakaj »pojdi malo med ljudi« ne deluje

Stavek je dobronameren in skoraj vedno zgreši. Človeku pove, da je rešitev preprosta in da je kriv sam, če je ne uporabi. Poleg tega predpostavlja, da je težava v priložnosti, čeprav je pogosto v tistem, kar raziskave opisujejo kot spremenjena pričakovanja.

»Mama, v četrtek imajo v društvu izlet. Zakaj ne greš?«
»Kaj bom tam. Vsi se že poznajo.«
»Saj te Marija vedno vabi.«
»Vabi, ker se ji smilim.«
»Kaj pa, če vabi, ker bi rada sedela s tabo?«
»Ne vem. Že dolgo si nisem mislila, da bi kdo to hotel.«
(Dialog je sestavljen, ne gre za resnično osebo.)

Zadnji stavek je bistvo. Ovira ni izlet in ni Marija. Ovira je prepričanje, ki se je v letih samote utrdilo: da si drugim v breme in da te vabijo iz vljudnosti. Tega prepričanja ne spremeni prigovarjanje. Včasih ga omaje vprašanje, ki ponudi drugo razlago, in ena izkušnja, ki jo potrdi.

Druga pogosta ovira je ponos. Generacija, ki je odraščala s stavkom »ne bom nikomur v nadlego«, težko reče »osamljen sem«. Zato reče »dobro sem« ali »saj mi nič ne manjka«. Beseda osamljenost nosi sram in neposredno vprašanje »Si osamljena?« praviloma dobi odgovor »ne«. Več pove vprašanje »S kom si ta teden kaj govorila?« ali »Kateri del dneva je najdaljši?«

Vaja: en človek, ena ovira, ena ura

Vaja je namenjena tebi, če si osamljen sam. Če jo bereš zaradi starša, jo lahko narediš skupaj z njim, a naj odgovarja on.

1. Zapiši tri ljudi, s katerimi bi rad govoril pogosteje. Ne tistih, ki bi jih »moral« poklicati, ampak tiste, po katerih ti je lažje. Lahko so tudi ljudje, s katerimi je stik zamrl.
2. Ob vsakem imenu zapiši, kaj stoji vmes. Bodi natančen: po telefonu ga slabo slišim, nimam prevoza, nazadnje sva se sprla, nočem biti v breme, ne vem, kaj bi rekel.
3. Izberi človeka z najmanjšo oviro in oviro zapiši kot nalogo. »Slabo slišim po telefonu« postane »povabim jo na kavo k sebi«. »Ne vem, kaj bi rekel« postane »rečem, da sem se spomnil nanjo«.
4. Dogovori stalno uro. Vsak torek ob desetih, ne »se kaj slišiva«. Stalna ura odstrani vprašanje, ali motiš, in da tednu točko, ki jo lahko pričakuješ.
5. Po treh tednih preveri eno stvar: ali je dan, ko se slišita, drugačen od drugih. Če je, dodaj drugo ime s seznama. Če ni, zamenjaj človeka, ne opusti vaje.

Širšo sliko, kdo vse je še v tvojem krogu in na koga se lahko obrneš za kaj, pomaga narisati zemljevid podpornega omrežja.

Če to bereš kot sin ali hči

Najprej: osamljenost starša ni merilo tvoje ljubezni. Lahko kličeš vsak dan in bo še vedno osamljen, ker pogreša moža, sodelavce ali telo, ki ga je ubogalo. Tvoj klic je pomemben, ni pa zdravilo za vse.

Kar lahko narediš, je manj in bolj natančno, kot se zdi. Preveri praktične ovire: kdaj je bil nazadnje pregledan sluh, kako pride do trgovine, ali zna uporabljati telefon, ki ste mu ga kupili. Raje krajši stik ob stalni uri kot dolg obisk, ko se spomniš. Namesto »moraš med ljudi« vprašaj, kaj je rad počel in s kom. In dovoli mu vlogo: človek, ki samo prejema pomoč, se počuti kot breme, človek, ki te nauči peči potico ali ti pove, kako je bilo v službi leta 1978, pa ima nekaj dati.

Pazi tudi nase. Če skrbiš za starša in ob tem čutiš krivdo, da nikoli ni dovolj, to ni znak, da delaš premalo. Je znak, da nosiš nekaj, česar en človek ne more nositi sam.

Kje to ne velja

Ta zapis govori o osamljenosti kot o nečem, kar je treba zmanjšati. Nekaj pomembnih izjem je.

Prvič, samota po lastni izbiri ni težava. Kdor je rad sam, bere, vrtnari in se dvakrat na teden z nekom sliši, ne potrebuje programa. Otroci včasih svojo stisko ob pogledu na starša, ki živi sam, zamenjajo za njegovo. Vprašaj, preden rešuješ.

Drugič, osamljenost je lahko krinka za nekaj drugega. Umik iz družbe, brezvoljnost in opuščanje stvari, ki so nekoč veselile, so tudi znaki depresije, ki jo pri starejših pogosto spregledamo; o tem pišem v zapisu Depresija pri starejših: ko jo zamenjamo za starost samo. Umik je lahko tudi zgodnji znak težav s spominom, ko človek opusti družbo, ker ne sledi več pogovoru ali se boji, da bo kaj pozabil. V obeh primerih je prvi naslov osebni zdravnik, ne društvo.

Tretjič, del osamljenosti ni oseben, ampak okoliški. Če avtobusa ni, če je pokojnina prenizka za kavo v mestu, če so se vsi sosedje odselili, potem človeku ni treba spreminjati misli, ampak potrebuje prevoz, denar in sosede. Pripisovati to njegovi naravnanosti bi bilo krivično.

In četrtič, raziskave o tem, kaj pomaga, so skromnejše, kot bi si želeli. Učinki programov so majhni, študije raznolike. Kdor ti obljublja zanesljivo pot iz osamljenosti, obljublja več, kot vemo.

Kdaj poiskati pomoč

Pogovor s strokovnjakom je smiseln, kadar osamljenost traja mesece in se kljub stikom ne zmanjša, kadar je povezana z izgubo, ki se ne premakne, ali kadar opaziš, da v vsakem povabilu vidiš usmiljenje in v vsakem klicu dolžnost. Prav pri teh prepričanjih ima pogovor največ možnosti, da kaj spremeni.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam v okviru relacijske družinske terapije, ki jo zanima, kako se v sedanjih odnosih ponavljajo starejše izkušnje bližine in zapuščenosti. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Pridejo lahko starejši sami, lahko pa tudi odrasli otroci, ki ne vedo, kako stati ob staršu, ne da bi pri tem izgoreli.

Če ob osamljenosti prihajajo misli, da življenje nima več smisla ali da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, tega ne nosi sam. Zaupni telefon Samarijan je dosegljiv 24 ur na dan na številki 116 123, Klic v duševni stiski med 19. in 7. uro na 01 520 99 00, ob neposredni nevarnosti pa pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Samota je stanje, osamljenost občutek, socialna izolacija pomanjkanje stikov. Starejši človek, ki živi sam, ni nujno osamljen, in tisti, ki ima vsak dan obisk, je lahko.
• Osamljenosti ne povzroči starost sama, ampak to, kar jo spremlja: vdovstvo, upokojitev, slabši sluh, težje gibanje. Vsaka pot potrebuje svoj odgovor.
• Sluh in prevoz sta praktični oviri. Najprej ju odstrani, šele potem ocenjuj, koliko osamljenosti ostane.
• Raziskave kažejo, da samo več stikov pogosto ni dovolj; šteje kakovost in to, kaj si človek o stikih misli. Učinki programov so majhni, zato brez velikih obljub.
• »Pojdi med ljudi« redko pomaga. Bolje delujejo stalna ura, skupina, kjer te pogrešijo, in vloga, v kateri imaš kaj dati.