»Narcis«: beseda, ki jo uporabimo prehitro

Sobota dopoldne, kava s prijateljico. Pripoveduje o bivšem: da je pozabil na njen rojstni dan, da je na večerjah govoril samo o svoji službi, da se ni znal opravičiti. Potem se nasloni nazaj in zaključi: »Skratka, čisti narcis.« Prikimaš. Pri sosednji mizi nekdo z isto besedo opisuje šefico. Zvečer na telefonu odpreš posnetek z naslovom »Sedem znakov, da živiš z narcisom« in ugotoviš, da jih poznaš vsaj pet: v sestri, v sodelavcu, malo tudi v sebi.

Beseda »narcis« je danes povsod. Z njo opišemo človeka, ki nas je prizadel, človeka, ki nas jezi, in človeka, ki se preprosto preveč rad fotografira. Ko ena beseda pokriva vse troje, je vredno vprašati, ali še kaj pove.

V tem zapisu razmišljam o tem, kako je klinični izraz postal vsakdanja oznaka, v čem se razlikujejo sebičnost, nezrelost in osebnostna motnja ter zakaj ti etiketa, pa čeprav prinese olajšanje, v odnosu redko pomaga. Ne zato, da bi kogar koli branila, ampak zato, ker natančnejši jezik koristi predvsem tebi.

Kako je strokovni izraz postal vsakdanja oznaka

Narcis je v grškem mitu mladenič, ki se zaljubi v svoj odsev v vodi. Psihoanaliza si je ime izposodila pred več kot sto leti, da bi opisala, kako človek ureja občutek lastne vrednosti. Diagnoza narcistična osebnostna motnja je v ameriški diagnostični priročnik prišla leta 1980. Dolgo je beseda ostala v ordinacijah in strokovnih knjigah.

Potem se je preselila v poljudne knjige, forume in na družbena omrežja, kjer kratki posnetki ponujajo sezname znakov. Avstralski psiholog Nick Haslam je leta 2016 opisal pojav, ki ga je poimenoval »lezenje pojmov«: izrazi, kot so travma, zloraba ali duševna motnja, sčasoma zajamejo vse blažje in vse bolj vsakdanje izkušnje. O narcisizmu posebej ni pisal, a mehanizem je prepoznaven. Beseda, ki je nekoč pomenila redek in hud vzorec, začne pomeniti »nekdo, ki se mi zdi sebičen«.

Ima to tudi dobro plat? Ima. Ljudje, ki so leta živeli v odnosu, kjer so jih poniževali in jim spreminjali resničnost, so prek teh vsebin prvič dobili besede za svojo izkušnjo. K temu se še vrnem. Slaba plat je, da beseda, ki pomeni vse, ne loči več tistega, kar je nadležno, od tistega, kar je nevarno.

Koliko motnje je v resnici

Če bi sodili po pogovorih, bi sklepali, da ima narcistično osebnostno motnjo vsak tretji bivši partner. Podatki kažejo drugače. Priročnik DSM-5 povzema, da so raziskave v splošni populaciji našle razširjenost med 0 in 6,2 odstotka. Zgornja številka izhaja iz velike ameriške raziskave Stinsona in sodelavcev (2008) in velja za vse življenje; druge raziskave so našle precej nižje deleže. Razpon sam pove, da je motnjo težko meriti. Pove pa tudi, da gre v vsakem primeru za manjšino.

Razširjena je tudi trditev, da je narcisizma vse več in da so mlajše generacije bolj narcistične od prejšnjih. Tudi to ni tako trdno, kot zveni. Jean Twenge in sodelavci so leta 2008 poročali, da so rezultati ameriških študentov na vprašalniku narcističnih potez skozi desetletja naraščali. Eunike Wetzel in sodelavci so leta 2017 na podatkih z več univerz našli nasprotno: rahel upad. Stroka o tem ni enotna.

Narcistične poteze so nekaj drugega kot motnja. Nekaj jih ima vsak, nekateri več, in so pri mladih navadno bolj izražene kot pozneje. O tem, da nekaj narcisizma vsak celo potrebuje, pišem v zapisu »Ali sem jaz narcis?« Kaj to vprašanje pove o tebi.

Sebičnost, nezrelost, motnja: tri različne stvari

Ko rečemo »narcis«, imamo največkrat v mislih eno od treh stvari, ki so si od zunaj podobne, a zahtevajo različen odziv.

Sebičnost je vedenje v situaciji. Nekdo je izbral sebe, ko bi lahko pomislil nate: vzel je zadnji kos, odločil o dopustu brez tebe, pozabil vprašati, kako si. Sebično ravnamo vsi, pogosteje kadar smo utrujeni, pod pritiskom ali prestrašeni. Bistveno je, kaj se zgodi potem, ko mu to poveš. Če zmore slišati, mu je nerodno in naslednjič ravna drugače, gre za vedenje, ne za značaj.

Nezrelost je veščina, ki manjka. Nekateri ljudje se niso naučili prenesti kritike, počakati na vrsto, se opravičiti ali zdržati, da je drugemu hudo, ne da bi pogovor obrnili nase. Ob pripombi se užalijo, ob tvojem uspehu utihnejo. To je naporno, a je razvojno vprašanje: veščine se z leti, izkušnjami in trudom lahko naučijo. Pogosto za samozavestnim nastopom stoji precej krhkosti, kar opisujem v zapisu Pretirana samozavest: kdaj je zaupanje vase obramba.

Osebnostna motnja je tog, trajen vzorec. Kaže se v večini odnosov, traja od zgodnje odraslosti, se z okoliščinami skoraj ne spreminja ter človeku ali ljudem okoli njega povzroča resno škodo. Pri narcistični osebnostni motnji so v ospredju veličina, potreba po občudovanju in pomanjkanje empatije. To je diagnoza. Postavi jo psihiater ali klinični psiholog po pregledu, ne znanec po treh zgodbah.

Zakaj nam etiketa tako prija

Če je beseda tako nenatančna, zakaj jo tako radi uporabimo? Ker naredi nekaj, kar v težkem odnosu zelo potrebujemo.

Konča dvom. Kdor je leta poslušal, da pretirava, da si izmišljuje, da je preobčutljiv, v besedi »narcis« najde potrditev: nisem bil nor, nekaj je bilo res narobe. To olajšanje je resnično in ga ne gre podcenjevati.

Ponudi preprosto razlago. Zapleteno zgodbo dveh ljudi stisne v eno besedo. Ljudje smo k temu nagnjeni tudi sicer: socialna psihologija že desetletja opisuje, da vedenje drugih radi pripišemo njihovemu značaju, svoje pa okoliščinam. On je zamudil, ker je brezobziren; jaz sem zamudil, ker je bil zastoj.

Razdeli vloge. Če je on narcis, sem jaz tisti, ki se mu je to zgodilo. Včasih je natanko tako. Včasih pa je slika bolj zapletena in etiketa nas reši neprijetnega vprašanja, kaj sva v odnos prinesla oba.

Da občutek nadzora. Ko nekaj poimenuješ, se zdi, da to obvladaš. Seznami znakov obljubljajo, da boš naslednjič takega človeka prepoznal že na prvem zmenku.

Kaj etiketa vzame

Olajšanje pa ima ceno, ki se pokaže pozneje.

Ne pove ti, kaj narediti. »Narcis je« je sodba, ne načrt. Ali naj ostaneš, postaviš mejo, odideš, poiščeš pomoč? Na to odgovori opis tega, kar se dogaja, ne ime zanj.

Zapre radovednost. Ko je človek enkrat »narcis«, vse njegovo vedenje beremo skozi to besedo. Prijaznost postane manipulacija, opravičilo taktika, molk kaznovanje. Včasih to drži. A če drži vedno, se ničesar novega ne moremo več naučiti: ne o njem ne o sebi.

Konča pogovor. Izrečena v obraz je beseda »narcis« napad na celega človeka. Nanj se odzovemo z obrambo ali protinapadom, ne s poslušanjem. Kratek primer (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ti si navaden narcis.«
»Aha, zdaj sem pa še bolnik. In ti si popolna?«
»Vidiš, niti zdaj ne znaš poslušati.«
»Kaj pa naj poslušam? Da sem pokvarjen?«

Po štirih stavkih nihče več ne ve, da se je pogovor začel pri tem, da je on na večerji z njenimi starši ves čas gledal v telefon. O tem, kako prepir preusmeriti nazaj k stvari, pišem v zapisu Ne gre za pomivanje posode: kaj se v resnici skriva za ponavljajočimi prepiri.

Škodi ljudem z diagnozo. Osebnostna motnja je stanje, zaradi katerega ljudje trpijo in zaradi katerega nekateri poiščejo zdravljenje. Ko diagnozo uporabljamo kot psovko, jim to pot otežimo. Diagnoza je delovno orodje stroke, ne ocena človekove vrednosti, kar sem opisala v zapisu Diagnoza je zemljevid, ne ime zate: kaj MKB pove in česa ne.

Razvodeni besedo za tiste, ki jo najbolj potrebujejo. Če je narcis vsak, ki zamuja in rad govori o sebi, potem človeka, ki živi ob nekom, ki ga leta sistematično ponižuje in nadzoruje, nihče več ne sliši dovolj resno.

Opis vedenja namesto diagnoze

Druga možnost ni, da molčiš ali da vse opravičiš. Druga možnost je, da poveš natančneje. Opis ima tri dele: kaj se je zgodilo, kako je bilo zate in kaj potrebuješ.

Namesto »ti si narcis« torej: »Ko sem ti včeraj pripovedovala o pogovoru z zdravnico, si po minuti začel govoriti o svojem sestanku. Počutila sem se, kot da to ni pomembno. Rada bi, da me poslušaš do konca.« S tem stavkom se da nekaj narediti. Drugi lahko reče »res je, oprosti«, lahko pojasni, lahko se ne strinja. In njegov odziv ti pove veliko več kot katera koli etiketa.

Enako velja, ko o nekom govoriš s tretjo osebo ali razmišljaš sam. »Mama je narcis« ti ne pomaga pri nedeljskem kosilu. »Mama vsak moj uspeh primerja s sestrinim in po tem sem dva dni slabe volje« ti pove, kje potrebuješ mejo.

Diagnoze na daljavo ne postavlja niti stroka

Zanimivo je, da si stroka sama ne dovoli tistega, kar v vsakdanjem pogovoru počnemo brez pomisleka. Ameriško psihiatrično združenje ima od leta 1973 etično pravilo, znano kot Goldwaterjevo pravilo: psihiater ne daje strokovnega mnenja o duševnem zdravju človeka, ki ga ni osebno pregledal in ki mu tega ni dovolil. Pravilo je nastalo po tem, ko je neka revija leta 1964 psihiatre spraševala, ali je predsedniški kandidat Barry Goldwater psihološko primeren za funkcijo.

Razlog je preprost: iz pripovedi, posnetkov in vtisov se osebnosti ne da zanesljivo oceniti. Za diagnozo osebnostne motnje so potrebni pogovori, podatki o tem, kako človek deluje na različnih področjih in skozi čas, včasih psihološko testiranje. In tudi takrat se strokovnjaki med seboj ne strinjajo vedno.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije diagnoz ne postavljam, ne tebi ne ljudem, o katerih pripoveduješ. Kdo jih sme, sem razložila v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces. To ni omejitev, ki bi pogovor osiromašila. Za to, da razumeš, kaj se ti v odnosu dogaja in kaj boš naredil, diagnoze drugega človeka ne potrebuješ.

Vaja: prevedi etiketo v opis

Vajo lahko narediš še danes. Potrebuješ list papirja in petnajst minut. Izberi človeka, za katerega si v zadnjem času rekel ali pomislil, da je narcis.

1. Zapiši tri konkretne dogodke, zaradi katerih si prišel do te besede. Kot bi snemala kamera: kdo je kaj rekel in naredil, brez pridevnikov.
2. Ob vsakem zapiši, kako je bilo zate. Ena beseda je dovolj: ponižan, spregledan, prestrašen, jezen.
3. Vprašaj se, kako pogosto in kje. Se to zgodi občasno ali skoraj vedno? Samo s tabo ali tudi z drugimi? Se je po pogovoru kdaj kaj spremenilo?
4. Ob vsakem dogodku zapiši, kaj potrebuješ. Da te posluša, da se opraviči, da neha, da imaš več razdalje. Bodi iskren: včasih je odgovor »da grem«.
5. Izberi en stavek, ki ga lahko izrečeš, in eno stvar, ki jo lahko narediš sam, ne glede na njegov odziv. Če si pri drugem koraku večkrat zapisal »prestrašen«, najprej preberi naslednji razdelek.

Na koncu imaš namesto ene besede seznam, s katerim lahko greš v pogovor, k prijatelju ali na terapijo. Morda ugotoviš, da gre za tri nerodne dogodke v sicer dobrem odnosu. Morda ugotoviš, da gre za vzorec, ki traja leta. Oboje je koristno vedeti.

Kje ta previdnost ne velja

Vse zgoraj bi lahko kdo prebral kot »ne sodi, potrpi, mogoče pretiravaš«. Tega ne pravim, zato je treba povedati tudi drugo stran.

Nekaterim je ta beseda rešila razum. Kdor je živel ob človeku, ki ga je najprej povzdigoval in nato razvrednotil, ki mu je zanikal, kar je videl in slišal, je v opisih narcističnih vzorcev prvič našel zemljevid. Pojma, kot sta gaslighting in idealizacija, pomagata videti, kar je bilo prej megla. Te izkušnje ne zmanjšujem. Vzorce v takem odnosu opisujem v zapisu Življenje z narcističnim partnerjem: vzorci, ki izčrpajo.

Za odhod ne potrebuješ diagnoze. Ni ti treba dokazati, da ima drugi motnjo, da bi smel postaviti mejo ali oditi. Dovolj je, da ti v odnosu ni dobro in da se kljub tvojim poskusom nič ne spremeni. In obratno: tudi če bi diagnozo imel, to ne bi pomenilo, da moraš ostati in razumeti.

Nevarnost ni odvisna od imena. Če te partner ali družinski član ustrahuje, nadzoruje tvoj denar, telefon ali stike, te ponižuje, ti grozi ali te udari, je to nasilje, ne glede na to, ali je za njim osebnostna motnja ali ne. Natančen jezik tu ne pomeni blažjega jezika. Zgodnje znake opisujem v zapisu Zgodnji znaki: kako prepoznati nasilen odnos na začetku zveze. Pokličeš lahko SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55; ob neposredni nevarnosti 112 ali policijo na 113. Ob nasilju terapija za pare ni primerna oblika pomoči; najprej je na vrsti varnost.

Tudi opis je lahko orožje. »Samo opisujem tvoje vedenje« je mogoče izreči enako prezirljivo kot etiketo. Tehnika ne nadomesti namena: ali hočem, da me sliši, ali hočem zmagati.

Kaj to pomeni za odnos in za terapijo

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, je v središču odnos: kaj se med dvema človekoma ponavlja in od kod vsak od njiju ta ples pozna. Etiketa pogled usmeri v enega človeka in v njegovo notranjost, ki je ne vidimo. Opis ga vrne tja, kjer se da kaj spremeniti: med vaju in vate.

Na srečanje lahko prideš z vprašanjem »ali je on narcis«. Odgovora nanj ti ne bom dala, lahko pa skupaj pogledava, kaj se v odnosu dogaja, kaj to dela s tabo, kje poznaš ta občutek od prej in kakšne izbire imaš. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Če je v odnosu prisotno nasilje, ti pomagam najti pomoč, ki je za to usposobljena.

Kaj si zapomni

• Beseda »narcis« se je iz klinične rabe razširila na skoraj vsako sebično ali nadležno vedenje in s tem izgubila natančnost.
• Narcistična osebnostna motnja je diagnoza manjšine; po povzetku v DSM-5 so jo raziskave v splošni populaciji našle pri 0 do 6,2 odstotka ljudi.
• Sebičnost je vedenje, nezrelost manjkajoča veščina, motnja tog in trajen vzorec. Ugotavlja jo psihiater ali klinični psiholog po pregledu, nikoli na daljavo.
• Etiketa prinese olajšanje, a ne pove, kaj narediti. Opis (kaj se je zgodilo, kako je bilo zate, kaj potrebuješ) to pove.
• Za mejo ali odhod ne potrebuješ diagnoze drugega. Če te je strah, poišči pomoč, ne glede na ime.