Kontratransfer: kaj terapevt čuti ob tebi in zakaj to sodi v terapijo

»Ali vam je kdaj dolgčas z mano?«

Vprašanje je prišlo proti koncu srečanja, na pol v šali, z nasmehom, ki je bil malo prehiter. In ker je bilo izrečeno na pol v šali, bi ga bilo zelo lahko odpraviti s prijaznim »seveda ne«. A v tistem trenutku sem opazila, da sem se pred nekaj minutami res ujela pri tem, da sem nehala slediti. Ne zato, ker bi bila zgodba nezanimiva. Ampak zato, ker je bila povedana tako, kot da je ne pripoveduje nihče — enakomerno, brez enega samega čustva, kot vremensko poročilo o lastnem življenju.

To, kar sem tisti hip opazila v sebi, ima v psihoterapiji ime: kontratransfer ali protiprenos. Gre za vse, kar terapevt čuti, misli in doživlja ob človeku, s katerim dela. Ta zapis je prvi v seriji petih, v kateri bom skušala razložiti, kaj kontratransfer je, zakaj je del vsake terapije in zakaj je — morda presenetljivo — eno najdragocenejših orodij, kar jih imamo.

Terapevt ni prazno platno

Dolgo je veljalo, da mora biti terapevt nekakšno nevtralno zrcalo. Sedi, posluša, ne čuti nič posebnega in vrača človeku le tisto, kar je ta prinesel s sabo. Sigmund Freud je leta 1910 prvič zapisal besedo Gegenübertragung — protiprenos — in jo opisal kot motnjo: terapevtove osebne odzive, ki jih mora prepoznati in odstraniti, da ne bi ovirali dela.

Štirideset let pozneje, leta 1950, je psihoanalitičarka Paula Heimann na kongresu v Zürichu predstavila kratek članek, ki je pogled obrnil na glavo. Terapevtova čustva, je rekla, niso le njegova zasebna zadeva. So tudi orodje za raziskovanje klientovega nezavednega. Ko terapevt ob človeku nenadoma začuti tesnobo, jezo, žalost ali dolgčas, to pogosto ni naključje. Je sled nečesa, kar je človek prinesel v sobo, pa tega ne more ali ne zna povedati z besedami.

Danes se s tem strinja večina terapevtskih smeri — od psihodinamskih do relacijskih in sistemskih. Terapevt ni prazno platno. Je človek, ki v odnos vstopi s svojim telesom, zgodovino in občutljivostjo. In prav zato lahko začuti stvari, ki jih nobena vprašalnica ne bi ujela.

Kaj vse je kontratransfer

Ko rečem kontratransfer, ljudje pogosto pomislijo na nekaj dramatičnega — da se terapevt zaljubi v klienta ali se nanj razjezi. To se lahko zgodi, a večina kontratransferja je veliko tišja. Tu je nekaj oblik, ki jih terapevti najpogosteje opisujejo:

• Telesni odzivi. Utrujenost, ki pride nenadoma sredi srečanja. Stisk v trebuhu. Občutek, da je v sobi premalo zraka.
• Čustva. Žalost ob zgodbi, ki je povedana brez solz. Jeza ob nekom, ki je ves čas prijazen. Nežnost, skoraj materinska, ob odraslem človeku.
• Misli in podobe. Nenaden spomin, pesem, ki se zavrti v glavi, podoba, ki nima očitne zveze z vsebino pogovora.
• Vedenje. Srečanje, ki ga terapevt podaljša za pet minut, pa tega pri nikomer drugem ne dela. Vprašanje, ki ga »pozabi« zastaviti. Nasvet, ki ga da, čeprav nasvetov sicer ne daje.

Zadnja skupina je najbolj zanimiva, ker je terapevt pogosto opazi šele za nazaj. Takrat se vpraša: zakaj sem prav pri tem človeku naredil nekaj, česar sicer ne delam? Odgovor skoraj vedno pove nekaj o odnosu, ki se med nama ustvarja.

Od kod pride: dva izvira

Ko terapevt nekaj začuti, sta možna dva vira — in najpogosteje gre za mešanico obeh.

Prvi vir je terapevt sam. Tudi terapevt ima starše, izgube, rane in občutljiva mesta. Če je nekdo odraščal ob materi, ki je bila pogosto bolna, ga bo zgodba o bolni materi zadela drugače kot nekoga, ki tega ni doživel. Takrat čustvo pove več o terapevtu kot o klientu. Tega se terapevt mora zavedati — in o tem govori tretji zapis v tej seriji, Kam terapevt odnese svoje občutke.

Drugi vir je klient in odnos med njima. Ljudje v odnose nezavedno prinašajo vzorce, ki so jih naučili najzgodnejši odnosi — temu rečemo prenos, kratko razlago najdeš v bazi znanja pod prenos in protiprenos. Na ta prenos se terapevt odzove, pogosto tako, kot so se nanj odzivali ljudje v klientovem življenju. Če je bil nekdo doma neviden, se lahko zgodi, da ga začne tudi terapevt spregledovati. Če je bil vedno tisti, ki mora vse rešiti sam, lahko terapevt začuti nenavadno željo, da bi ga reševal.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, temu posvečamo posebno pozornost. Christian Gostečnik opisuje, kako se v terapevtski sobi ponovi točno tisto čustveno vzdušje, v katerem je človek odraščal — ne zato, ker bi ga klient namerno ustvaril, ampak zato, ker drugega ne pozna. Terapevt ga začuti od znotraj. In ko ga začuti, ga lahko pomaga ubesediti.

Zakaj je to dobra novica

Raziskovalci Jeffrey Hayes, Charles Gelso in sodelavci so leta 2018 v metaanalizi povzeli desetletja raziskav o kontratransferju. Ugotovili so dvoje. Prvič, kadar terapevt svojih odzivov ne prepozna in jih odigra — na primer tako, da se klientu začne izogibati ali ga po nepotrebnem tolaži —, so izidi terapije nekoliko slabši. Drugič, in to je pomembnejše: kadar terapevt svoje odzive zna prepoznati in z njimi ravnati, je to povezano z opazno boljšimi izidi.

Ključ torej ni v tem, da terapevt ne bi ničesar čutil. Terapevt, ki ob ljudeh ne čuti ničesar, ni nevtralen, ampak odsoten. Ključ je v tem, kaj s tem, kar čuti, naredi.

Kako je bilo s tistim dolgčasom

Vrnimo se k vprašanju iz uvoda. Ko me je klient vprašal, ali mi je z njim dolgčas, sem imela na voljo več odgovorov. Lahko bi rekla »seveda ne« in ga pomirila. A to ne bi bilo povsem res, in bi zaprlo nekaj, kar se je ravno odpiralo. Pogovor je stekel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zakaj sprašuješ?«
»Ne vem. Ljudje se ob meni hitro začnejo dolgočasiti. Doma je bilo vedno tako — oče je ob večerji bral časopis.«
»Opazila sem, da si zgodbo o bratovem pogrebu povedal zelo mirno. Skoraj kot da bi govoril o nekom drugem.«
»Če bi povedal drugače, ne bi nihče poslušal.«

Moja utrujenost ni bila znak, da je bil človek dolgočasen. Bila je znak, da se je naučil povedati svoje življenje na način, ob katerem drugi nehajo poslušati — ker je bilo tako varneje kot čakati na odziv, ki ga ni bilo. Ko sva to skupaj ubesedila, se je v sobi nekaj spremenilo. Pri naslednji zgodbi je imel solzne oči. Utrujenosti ni bilo več.

O tem, kako lahko prav takšni občutki — zaspanost, jeza, želja reševati — postanejo sporočilo, piše drugi zapis te serije, Ko terapevta preplavi zaspanost ali jeza.

Zakaj se o tem tako redko govori

Če je kontratransfer tako pomemben, zakaj o njem skoraj nikjer ne bereš? Na spletnih straneh terapevtov boš našel opise metod, izobrazbe in cen, redko pa stavek »ob vas bom marsikaj čutil in to je del dela«.

Del razloga je sram. Terapevti smo pogosto vzgojeni v predstavi, da moramo biti mirni, stabilni in »nad stvarjo«. Priznati, da ti je bilo ob klientu dolgčas, da si se nanj razjezil ali da si po srečanju še dolgo nosil njegovo žalost, se lahko zdi kot priznanje neprofesionalnosti. Donald Winnicott je leta 1949 napisal članek z drznim naslovom Sovraštvo v protiprenosu, v katerem je zapisal, da mora terapevt, ki dela z zelo ranjenimi ljudmi, znati prepoznati tudi lastno sovraštvo — sicer ga bo nezavedno odigral. Članek se še danes bere kot pogumen, prav zato, ker govori o nečem, česar si stroka ne prizna rada.

Drugi del razloga je zaščita klienta. Terapevt ne govori o svojih čustvih zato, da bi bil zanimiv, ampak le takrat, ko to služi klientu. Zato se večina dela s kontratransferjem zgodi zunaj tvojega pogleda: v terapevtovih zapiskih, v njegovi lastni terapiji in v superviziji.

Pri meni je tako. Kot stažistka pod supervizijo vsak teden prinesem svoje odzive na srečanja k supervizorju — ne le tega, kaj je klient rekel, ampak tudi, kaj se je zgodilo v meni. Kdaj sem postala nemirna, kje sem hotela nekaj popraviti, pri kom sem se ujela, da sem govorila več kot sicer. Ta del dela ni viden, je pa eden najpomembnejših. Več o tem, kako supervizija poteka, najdeš v bazi znanja pod supervizija.

Kaj to pomeni zate kot klienta

Morda se sprašuješ, zakaj bi te sploh zanimalo, kaj čuti terapevt. Ali ni terapija namenjena tebi? Je. In prav zato je dobro vedeti nekaj stvari.

Smeš vprašati. Če imaš občutek, da je terapevtu s tabo neprijetno, dolgčas ali da je jezen, ga lahko vprašaš. Dober terapevt se bo na tako vprašanje odzval z radovednostjo, ne z obrambo. Ni nujno, da ti bo povedal vse, kar čuti — o tem, kdaj je razkritje koristno, piše četrti zapis, Ali ti terapevt pove, kaj čuti? —, gotovo pa bo vzel resno, da si to opazil.

Tvoje zaznave so pomembne. Ljudje, ki so odraščali v nepredvidljivih družinah, imajo pogosto izjemno natančen občutek za razpoloženje drugih. Ta občutek je v terapiji dragocen. Včasih bo tvoja zaznava napačna, včasih pa bo zadela nekaj, česar terapevt sam še ni opazil.

Terapevtova čustva niso tvoja odgovornost. Če terapevt ob tebi nekaj čuti, je njegova naloga, da to razume in uporabi v tvojo korist. Tvoja naloga ni, da skrbiš zanj, ga razbremeniš ali paziš, da mu ne bi bilo hudo. Če opaziš, da to počneš, je že to pomemben podatek — morda je to vloga, ki jo poznaš od doma.

Vaja: ko opaziš, da opazuješ terapevta

Če si v terapiji, lahko po naslednjem srečanju narediš majhno vajo. Vzame pet minut.

1. Zapiši en trenutek, ko si bil pozoren na terapevtov obraz, ton ali držo. Kaj si videl?
2. Zapiši, kaj si si o tem povedal. »Zdolgočasena je.« »Misli, da pretiravam.« »Všeč sem ji.«
3. Zapiši, kaj si nato naredil. Si spremenil temo, skrajšal zgodbo, se pošalil, povedal več?
4. Vprašaj se, ali ta vzorec poznaš od drugod. Pri kom še tako pozorno bereš obraz?
5. Razmisli, ali bi to prinesel na naslednje srečanje. Ne kot obtožbo, ampak kot opažanje: »Prejšnjič sem imel občutek, da …«

Če boš to prinesel, boš odprl prav tisto plast terapije, o kateri govori ta serija — prostor, kjer se odnos med vama začne raziskovati kot del zgodbe in ne kot ozadje, pred katerim se zgodba odvija.

Kje je meja

Rada bi bila tu jasna, ker se ideja kontratransferja lahko zlorabi.

Ni vsako terapevtovo čustvo sporočilo o klientu. Če sem slabo spala, bom zaspana ne glede na to, kdo sedi pred mano. Če me zgodba spomni na mojo izgubo, je moja žalost najprej moja. Terapevt, ki vsak svoj občutek razlaga kot klientov »material«, se izogiba odgovornosti za lastno notranje življenje — in lahko klientu naloži nekaj, kar ni njegovo.

Kontratransfer ni opravičilo. Nobena teorija ne opravičuje terapevta, ki se na klienta razjezi in ga ponižuje, ki z njim vstopi v drugačen odnos ali ki njegovo terapijo uporablja za lastne potrebe. Meje terapevtskega odnosa so stroge prav zato, ker je v njem toliko čustev — o tem lahko prebereš v bazi znanja pod dvojni odnos.

Kontratransfer ni nadomestek za poslušanje. Najprej je treba slišati, kaj človek pove. Šele potem je smiselno prisluhniti temu, kar se ob tem dogaja v meni. Terapevt, ki ves čas posluša predvsem sebe, ne sliši več klienta.

Kaj si zapomni

• Kontratransfer je vse, kar terapevt čuti, misli in doživlja ob klientu — telesno, čustveno in v vedenju.
• Od Paule Heimann leta 1950 ga razumemo ne le kot oviro, ampak kot orodje za razumevanje klienta.
• Izvira deloma iz terapevta samega, deloma iz klienta in odnosa — naloga terapevta je ločiti eno od drugega.
• Raziskave kažejo, da je ravnanje s kontratransferjem povezano z boljšimi izidi terapije.
• Smeš vprašati, kaj terapevt čuti — a njegova čustva niso tvoja odgovornost.