Ko terapevta preplavi zaspanost ali jeza: kontratransfer kot sporočilo

Ob tretji uri popoldne, sredi srečanja, se mi začnejo zapirati oči.

Ne zato, ker bi bila utrujena — pred tem sem imela odmor, popila kavo, se sprehodila. Tudi ne zato, ker bi bila zgodba nezanimiva. Ženska pred mano pripoveduje o letih, ko je skrbela za bolnega moža, o nočeh brez spanca, o tem, kako je hkrati hodila v službo in skrbela za otroke. Vsebina je težka. Pa vendar se v sobi nekaj čudno umiri, kot da bi nekdo potihoma ugasnil luč.

To je drugi zapis v seriji o kontratransferju — o tem, kar terapevt čuti ob klientu. V prvem zapisu sem razložila, kaj kontratransfer je in kako se je pogled nanj spreminjal. Tu bom pogledala natančneje: kako lahko prav najbolj neprijetni občutki — zaspanost, jeza, nemoč, želja reševati — postanejo sporočilo o tem, kar človek nosi s sabo.

Občutki niso naključni

Raziskovalci Ephi Betan, Drew Westen in sodelavci so leta 2005 prosili 181 psihiatrov in psihologov, naj opišejo svoje odzive na enega od svojih pacientov. Nato so te odzive primerjali z osebnostnimi značilnostmi pacientov. Ugotovili so, da se kontratransfer ni porazdeljeval naključno. Pri ljudeh s podobnimi vzorci so terapevti, ki se med seboj niso poznali, poročali o zelo podobnih občutkih: ob enih so se čutili preobremenjeni in zaskrbljeni, ob drugih kritizirani in nemočni, ob tretjih starševsko zaščitniški.

To pomeni nekaj pomembnega. Terapevtovi občutki niso le odraz njegovega razpoloženja tisti dan. So v veliki meri odziv na način, kako je človek v odnosu — na ton, tempo, na tisto, kar pove in česar ne pove. Vsak izmed nas v odnosih ustvari neko vzdušje. Ljudje okoli nas ga čutijo, a ga redko ubesedijo. Terapevt je eden redkih, katerega naloga je, da ga ubesedi.

Dva načina, kako terapevt čuti

Argentinski psihoanalitik Heinrich Racker je leta 1957 opisal razliko, ki se mi zdi še danes ena najbolj uporabnih v vsej teoriji kontratransferja.

Pri skladnem (konkordantnem) kontratransferju terapevt čuti tako kot klient. Ko človek pripoveduje o ponižanju, se terapevt počuti ponižanega. Ko govori o osamljenosti, terapevta zazebe. To je nekaj podobnega empatiji, le da je pogosto močnejše — terapevt začuti tudi tisto, česar klient sam ne čuti ali ne pokaže.

Pri dopolnjujočem (komplementarnem) kontratransferju terapevt čuti tako kot ljudje, ki so bili ob klientu. Ko človek pripoveduje kot otrok, ki je vedno vse naredil narobe, terapevt nenadoma začuti nestrpnost in željo, da bi ga popravil — prav tako, kot so jo nekoč čutili njegovi starši. Terapevt se tako znajde v vlogi, ki mu jo odnos nezavedno ponuja.

Razlika je ključna, ker iz istega občutka vodi do različnih razumevanj. Ko terapevt začuti jezo, mora vprašati: je to jeza, ki jo klient nosi, a je ne sme čutiti? Ali je to jeza, ki so jo ob njem čutili drugi — in jo zdaj, brez besed, sproža tudi v meni? Odgovor odloči, kaj bo terapevt naredil naprej.

Pogosti občutki in kaj lahko pomenijo

Ni slovarja, ki bi vsakemu občutku pripisal en pomen. Vsak odnos je drugačen in vsak občutek je treba razumeti v svoji zgodbi. Obstajajo pa vzorci, ki jih terapevti tolikokrat opišejo, da jih je vredno poznati.

Zaspanost in dolgčas. Pogosto se pojavita, kadar je zgodba povedana brez čustva, ki bi ji pripadalo. Ženska iz uvoda je pripovedovala o letih izčrpanosti, a tako, kot da bi brala zapisnik. Ko sva kasneje raziskali, zakaj, je povedala: »Če bi začela čutiti, bi se sesula. Nisem se smela sesuti.« Moja zaspanost je bila odsev njenega preživetvenega mehanizma — čustva so morala zaspati, da je lahko delovala. Temu v stroki pravimo tudi otopelost.

Jeza in razdraženost. Se pogosto pojavita ob ljudeh, ki vsak predlog zavrnejo, vsako pomoč razveljavijo ali so ves čas prijazni na način, ki ne pusti dostopa. Jeza je lahko odsev jeze, ki je klient ne sme čutiti, ali pa ponovitev odnosa, v katerem so bili drugi ob njem vedno nemočni in zato jezni.

Želja reševati. Terapevt nenadoma daje nasvete, ponuja dodatne termine, razmišlja o klientu zvečer. To se pogosto zgodi ob ljudeh, ki so v otroštvu morali zgodaj odrasti in skrbeti za druge — in ki nihče ni rešil njih. Terapevt začuti potrebo, ki je klient ni nikoli smel izraziti.

Nemoč. Občutek, da karkoli rečeš, ne bo nič spremenilo. Pogosto zrcali klientovo lastno izkušnjo — da je v življenju ves čas poskušal, pa se ni nič premaknilo. Kratko razlago tega vzorca najdeš v bazi znanja pod naučena nemoč.

Strah in previdnost. Terapevt začne skrbno izbirati besede, se izogiba določenim temam, kot da hodi po jajcih. To je lahko odsev družinskega vzdušja, v katerem je bilo treba ves čas paziti, da ne bi kdo eksplodiral.

Tudi prijetni občutki so kontratransfer

Ko se govori o kontratransferju, se največkrat omenjajo neprijetni občutki. A enako pomembni — in pogosto težje opazni — so prijetni.

Terapevt se lahko ob nekem človeku počuti posebej pametnega, uspešnega, pomembnega. Klient ga občuduje, se zahvaljuje za vsako opazko, poroča o napredku. Srečanja so lahka in terapevt se jih veseli. To je lahko znak dobrega sodelovanja. Lahko pa je tudi ponovitev vloge, ki jo je klient igral vse življenje: otrok, ki je moral starše delati srečne, ki je skrbel, da so bili odrasli ob njem zadovoljni, in ki se je naučil, da je ljubljen, dokler ugaja. Terapevt, ki uživa v občudovanju, tega morda ne bo opazil — in terapija bo prijetna, a se v njej ne bo zgodilo nič resničnega. O tem vzorcu več v bazi znanja pod idealizacija.

Podobno velja za posebno nežnost ali zaščitniškost. Terapevt začuti, da bi človeka najraje zavaroval pred svetom, da je krhek, da ga je treba paziti. Včasih je to skladen odziv na resnično ranljivost. Včasih pa ponavlja odnos s staršem, ki je otroka imel za prešibkega, da bi zmogel sam — in mu s tem nehote odvzel občutek lastne moči.

Posebno poglavje so zaljubljenost in privlačnost. Tudi to se v terapiji zgodi, v obe smeri, in ni nič sramotnega. Terapevtski odnos je eden redkih, v katerem te nekdo popolnoma posluša, se te spominja in ti ne sodi — ni čudno, da lahko prebudi močna čustva. Za terapevta pri tem velja eno samo pravilo brez izjem: tak občutek se odnese v supervizijo, nikoli v odnos s klientom. Etični kodeksi psihoterapevtov so tu nedvoumni, in to upravičeno — moč v terapevtskem odnosu ni enakomerno porazdeljena.

Skupno vsem prijetnim občutkom je to, da jih terapevt težje postavi pod vprašaj. Neprijetnemu občutku se hočeš izogniti, zato ga opaziš. Prijetnega pa si želiš obdržati. Prav zato ga je vredno pogledati enako natančno.

Kako se čustvo preseli iz enega v drugega

Kako je sploh mogoče, da terapevt začuti nekaj, česar klient ne pove? Psihoanalitik Thomas Ogden je ta pojav opisal kot projekcijsko identifikacijo. Človek nezavedno ne zmore nositi nekega čustva — prevelikega, prenevarnega, prepovedanega —, zato ga odrine iz sebe. A čustvo ne izgine. S tonom, tempom, z drobnimi vedenji ustvari v odnosu pritisk, ob katerem ga začne čutiti drugi.

Ženska, ki ni smela biti izčrpana, je bila v sobi pripovedno brezhibna, mirna in urejena. Prav ta urejenost je v meni sprožila tisto, česar ona ni smela: utrujenost, ki je hotela le zapreti oči. Njena izčrpanost je potovala k meni.

V relacijski družinski terapiji je ta pojav ena osrednjih tem. Ne gre za nekaj mističnega. Gre za zelo človeški način komuniciranja, ki ga poznamo iz vsakdana — kdo se še ni po pogovoru z nekom počutil nenavadno izčrpanega, žalostnega ali napetega, ne da bi vedel zakaj? Razlika je le v tem, da v terapiji to opazimo in o tem spregovorimo. O tem, kako isti pojav deluje med partnerjema, sem pisala v zapisu Zakaj se isti prepir vrača.

Kako se to sliši v sobi

Terapevt svojega kontratransferja skoraj nikoli ne izreče neposredno. Ne reče »ob tebi mi je dolgčas«. Uporabi ga kot kompas za vprašanje. Takole bi lahko zvenel pogovor z žensko iz uvoda (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko poslušam, kako pripoveduješ o tistih letih, opažam, da zveni zelo urejeno. Skoraj kot poročilo.«
»Ja. Tako je bilo treba.«
»Kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo urejeno?«
Dolga tišina. »Potem bi morala priznati, da nisem več mogla.«

V tistem trenutku se je v sobi spet prižgala luč. Moja zaspanost je izginila, ker je bilo čustvo, ki ga je nosila, končno izrečeno. Ne jaz ne ona ni več morala nositi tega namesto druge.

Vaja: kaj tvoja zgodba naredi drugim

Ta vaja ni za terapevte, ampak zate. Kontratransfer ni nekaj, kar se dogaja samo v terapevtski sobi — vsakdo, ki ti prisluhne, se na tvojo zgodbo nekako odzove. Ti odzivi so lahko zanimiv podatek.

1. Spomni se zadnjih treh ljudi, ki si jim povedal nekaj težkega iz svojega življenja.
2. Zapiši, kako so se odzvali. So ti dali nasvet? Spremenili temo? Se razjezili namesto tebe? Začeli govoriti o sebi? Te tolažili?
3. Poišči vzorec. Se ljudje ob tebi pogosto odzovejo na podoben način?
4. Vprašaj se, kako si povedal. Si zgodbo povedal mirno, s šalo, na hitro, z opravičilom? Kaj od tega bi lahko v poslušalcu sprožilo tak odziv?
5. Zapiši, kakšen odziv bi si v resnici želel. In razmisli, ali si ga kdaj zaprosil naravnost.

Če opaziš, da ti ljudje vedno dajejo nasvete, ko si želiš le, da bi te slišali, je to lahko povezano s tem, kako se zgodbe pripovedujejo pri vas doma. Ni krivda ne tvoja ne njihova. Je vzorec, ki ga je mogoče spremeniti — včasih z enim samim stavkom: »Ne potrebujem nasveta, rad bi samo, da me poslušaš.«

Kje se terapevt lahko zmoti

Vse, kar sem napisala, ima eno veliko past: terapevtov občutek je lahko napačno prebran.

Če terapevt svojo zaspanost razloži kot klientovo otopelost, v resnici pa je preprosto slabo spal, bo klientu pripisal nekaj, česar ni. Če svojo jezo razume kot odsev klientove, v resnici pa ga je zgodba zadela v lastno rano, bo iskal pri klientu tisto, kar bi moral pri sebi. Zato kontratransfer nikoli ni dokaz. Je hipoteza, ki jo je treba preveriti — z vprašanjem, z opazovanjem, kako se klient odzove, in s pogovorom v superviziji. O tem, kako terapevt to počne, piše tretji zapis te serije, Kam terapevt odnese svoje občutke.

Druga past je, da terapevt začne verjeti, da »ve bolje« od klienta, kaj ta čuti. To je nevarno, ker klientu odvzame avtoriteto nad lastno izkušnjo. Dober terapevt svojo hipotezo ponudi kot vprašanje in sprejme, da je odgovor lahko »ne, ni tako«. Včasih ima klient prav.

Kaj si zapomni

• Terapevtovi občutki niso naključni — raziskave kažejo, da se sistematično povezujejo z vzorci, ki jih klient prinaša v odnose.
• Pri skladnem kontratransferju terapevt čuti kot klient, pri dopolnjujočem kot ljudje ob klientu.
• Zaspanost, jeza, želja reševati, nemoč in strah so pogosti občutki, ki lahko odprejo pomembna vprašanja.
• Kontratransfer je hipoteza, ne dokaz — terapevt ga mora preveriti in ločiti od lastnih ran.
• Tudi ti v vsakdanu lahko opaziš, kako se drugi odzivajo na tvoje zgodbe — in kaj ti to pove.