Samozavest pri ženskah in moških: kaj raziskave res kažejo

»Prijavim se, ko bom znala vse, kar piše v razpisu.«

Tako mi je nekoč rekla mlada ženska, ko je govorila o službi, ki si jo je želela. V razpisu je bilo osem zahtev. Izpolnjevala jih je sedem. Njen brat, je dodala z nasmehom, bi se prijavil že pri štirih. Rekla je to kot šalo, a v njej je bilo nekaj, kar je poznala že dolgo: občutek, da mora biti ona pripravljena bolj kot drugi, preden si sme kaj vzeti.

Ta zgodba se pogosto pripoveduje kot dokaz, da imajo ženske nižjo samozavest kot moški. Morda je to res — a stvar je bolj zapletena, kot se zdi. Kaj o razlikah v samozavesti med spoloma pravijo raziskave? Koliko velike so te razlike, kje se pojavijo in kje jih ni? In predvsem: kaj od tega velja zate?

V tem zapisu bom skušala biti previdna. O spolu se hitro govori v velikih posplošitvah, ki se lepo slišijo, a malo povedo o posameznem človeku. Podatki, ki jih imamo, so zanimivi prav zato, ker so manj dramatični, kot bi pričakovali.

Kaj je pokazala največja raziskava doslej

Leta 2016 je skupina raziskovalcev pod vodstvom Wiebke Bleidorn objavila eno največjih raziskav o samozavesti, kar jih imamo. Podatke so zbrali prek spleta od skoraj milijona ljudi iz 48 držav, starih od 16 do 45 let. Vsi so odgovarjali na isto kratko vprašanje o tem, kako zadovoljni so s sabo.

Ugotovitve so bile tri. Prvič: tako pri ženskah kot pri moških samozavest v povprečju raste od pozne adolescence proti srednji odraslosti. Drugič: moški so v povprečju poročali o nekoliko višji samozavesti kot ženske — in to v skoraj vseh državah in starostnih skupinah. Tretjič, in to je najbolj presenetljivo: razlika je bila večja v bogatih, razvitih in bolj enakopravnih zahodnih državah, manjša pa v nekaterih državah, kjer bi zaradi neenakosti pričakovali ravno nasprotno.

Podobno sliko dajejo dolgoročne raziskave, ki iste ljudi spremljajo skozi leta: metaanaliza Ulricha Ortha in sodelavcev kaže, da samozavest v povprečju raste od otroštva vse do pozne srednje odraslosti, v visoki starosti pa spet nekoliko upade. Samozavest torej ni stalnica, s katero se rodiš — spreminja se skozi vse življenje.

Preden iz tega izpeljemo kar koli, je pomembna ena beseda: majhna. Razlika obstaja, a je majhna. Starejša metaanaliza Kristen Kling in sodelavcev je že leta 1999 pokazala podobno — povprečna razlika je bila velikosti, ki jo psihologi uvrščajo med majhne, največja pa je bila v pozni adolescenci.

Kaj pomeni »majhna razlika«

Ko slišimo, da imajo moški v povprečju višjo samozavest, si to hitro predstavljamo kot dve ločeni skupini: samozavestni moški na eni strani, negotove ženske na drugi. Podatki pa kažejo nekaj povsem drugega.

Pri razliki te velikosti se porazdelitvi obeh skupin prekrivata v približno devetih desetinah. To pomeni, da je med ženskami ogromno takih, ki imajo višjo samozavest kot povprečen moški, in med moškimi ogromno takih, ki imajo nižjo samozavest kot povprečna ženska. Če o nekom veš samo to, ali je moški ali ženska, o njegovi samozavesti veš zelo malo.

Psihologinja Janet Hyde je to opažanje razširila v t. i. hipotezo o podobnosti spolov: pri večini psiholoških lastnosti, ki jih merimo, so ženske in moški veliko bolj podobni, kot so različni. Razlike so, a so praviloma majhne — in so pogosto manjše od razlik med ljudmi znotraj iste skupine.

Zakaj je to pomembno? Ker stavek »ženske imajo nižjo samozavest« lahko postane samoizpolnjujoča se prerokba. Če ga dekle sliši dovolj pogosto, ga lahko začne jemati kot opis sebe — tudi takrat, ko zanjo ne velja.

Paradoks enakopravnih držav

Najbolj zanimiv del raziskave Bleidorn in sodelavcev je ugotovitev, da je razlika večja prav tam, kjer so ženske formalno najbolj enakopravne. Kako je to mogoče?

Raziskovalci so ponudili nekaj možnih razlag, a nobena ni dokončno potrjena. Ena od njih je primerjava: v bolj enakopravnih družbah se ženske morda pogosteje primerjajo z moškimi, v bolj tradicionalnih pa predvsem z drugimi ženskami. Če se primerjaš z nekom, ki ima zgodovinsko več priložnosti, se lahko počutiš manj vredno. Druga razlaga govori o tem, da individualistične kulture bolj poudarjajo osebni uspeh in samopredstavitev — in prav pri tem se stereotipi o spolu morda kažejo najmočneje.

Pomembno je, da se ne prenagliš s sklepom. Paradoks ne pomeni, da enakopravnost škoduje ženskam. Pomeni le, da samozavest ni preprost odsev zunanjih okoliščin. Oblikujejo jo tudi pričakovanja, s katerimi se primerjamo, in zgodbe, ki si jih o sebi pripovedujemo.

Kje so razlike in kje jih ni

Samozavest ni ena sama stvar. Lahko se počutiš zelo samozavestno v službi in hkrati negotovo glede svojega telesa. Metaanaliza Brittany Gentile in sodelavcev iz leta 2009 je zato pogledala samozavest po posameznih področjih — in slika je postala precej bolj razgibana.

Največja razlika v korist moških se je pokazala pri samozavesti glede telesnega videza in pri športu. Ženske pa so imele višjo samozavest na področju vedenja ter moralno-etične samopodobe — to je, kako se vidijo kot poštene, zanesljive in dobre osebe. Na nekaterih področjih, na primer pri šoli, sprejetosti med vrstniki in v odnosu do družine, pomembnih razlik ni bilo.

To pomeni, da je »splošna« razlika v samozavesti v veliki meri razlika v tem, kako ljudje doživljajo svoje telo. In to nas pripelje do vprašanja, ki je veliko bolj uporabno kot primerjava spolov: kaj se dogaja z odnosom do telesa? O tem sem več pisala v zapisu Telesa na družbenih omrežjih: kaj naredi nenehno primerjanje, v bazi znanja pa najdeš tudi geslo telesna podoba.

Kako se stereotipi naselijo v nas

Če razlike niso vrojene v nekem velikem smislu, od kod potem pridejo? Velik del odgovora so pričakovanja, s katerimi odraščamo — pogosto tako tiha, da jih niti ne opazimo.

Joyce Ehrlinger in David Dunning sta v raziskavi iz leta 2003 študentke in študente prosila, naj rešijo kviz iz znanstvenega razmišljanja. Ženske so svoj rezultat ocenile nižje kot moški, čeprav sta bila dejanska rezultata enaka. In ko so jih pozneje povabili na tekmovanje iz znanosti, so se ženske zanj odločile redkeje. Kar jih je ustavilo, ni bilo pomanjkanje znanja, ampak predstava o sebi — in ta predstava je bila stara, ne iz tistega dne.

Take predstave nastajajo postopoma. Deklice pogosteje slišijo pohvale za pridnost in urejenost, dečki za pogum in uspeh. Deklicam se pogosteje reče »pazi se«, dečkom »daj, poskusi«. Nič od tega ni zlobno in vsak posamezni stavek je nedolžen. A skupaj ustvarijo notranji glas, ki v odrasli dobi pove, kdaj si »dovolj pripravljen«, da se oglasiš. Kako se tak glas oblikuje, opisuje tudi geslo notranji kritik.

Pomembno je tudi to, da samozavest in glasnost nista isto. Moški, ki govori glasno in hitro, ni nujno samozavestnejši od ženske, ki premisli, preden spregovori. O tem razlikovanju sem več pisala v zapisu Samozavest ni glasnost: kaj v resnici pomeni zaupati vase.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se pogosto vprašamo, kaj je človek o sebi slišal v primarni družini in kaj je videl pri starših. Hči, ki je gledala mamo, kako se umika, se ni tega naučila iz besed. Sin, ki je videl očeta, kako nikoli ne pokaže dvoma, ravno tako ne. Oba sta se naučila, kaj pomeni biti ženska ali moški, še preden sta znala o tem razmišljati.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Ne vem, zakaj se mi to dogaja. Na sestankih imam ideje, pa jih ne povem.«
»Kaj se zgodi tik preden bi jih povedala?«
»Pomislim, da sem morda kaj spregledala. Da bo kdo rekel, da je neumno.«
»Kdo bi to rekel?«
Premor. »Doma je to rekel oče. Mami. Pri večerji.«
»In ti si se odločila, da tebi tega ne bo rekel nihče.«
»Ja. Tako da raje ne rečem ničesar.«

V tem pogovoru ni nobene statistike o spolu. Je pa v njem odgovor na vprašanje, zakaj je ta konkretna ženska tiha — in ta odgovor je veliko bolj uporaben kot katerakoli povprečna razlika.

In kaj je z moškimi?

Lahko bi rekli, da so moški na boljšem, ker v povprečju poročajo o višji samozavesti. A tudi tu je potrebna previdnost.

Samozavest se v raziskavah skoraj vedno meri z vprašalniki, na katere ljudje odgovarjajo sami. Če fante od malih nog učijo, da je dvom znak šibkosti, je mogoče, da ga bodo tudi na vprašalniku priznali redkeje. To ne pomeni, da so vse razlike le videz — pomeni pa, da je podatek o višji samozavesti treba brati skupaj z drugimi podatki. Moški na primer pogosteje odlašajo s pomočjo, ko jim je hudo, in stiska se pri njih pogosteje pokaže kot jeza ali umik kot pa žalost. O tem sem pisala v zapisih Moški in terapija: zakaj jo poiščejo pozneje in kaj jih ustavi in Depresija pri moških: jeza, umik in tišina namesto solz.

Visoka samozavest, ki ne dopušča dvoma, ni nujno zdrava samozavest. Včasih je oklep, ki varuje nekaj ranljivega. O tem, kdaj je zaupanje vase pravzaprav obramba, pišem v zapisu Pretirana samozavest: kdaj je zaupanje vase obramba.

Vaja: čigav glas je to?

Če prepoznaš, da te kdaj ustavi občutek »nisem dovolj pripravljena« ali »moški ne kažejo dvoma«, poskusi naslednjo vajo. Vzame deset minut.

1. Zapiši en nedaven trenutek, ko si se zadržal: nisi se oglasil, nisi se prijavil, nisi vprašal za pomoč ali nisi priznal, da česa ne veš.
2. Zapiši stavek, ki ti je takrat šel skozi glavo. Čim bolj dobesedno: »Še nisem dovolj dober.« »Ne bodi jamrač.« »Kdo pa misliš, da si?«
3. Vprašaj se, čigav je ta stavek. Kje si ga prvič slišal? Je bil namenjen tebi ali nekomu drugemu v družini? Je bil povezan s tem, da si fant ali dekle?
4. Preveri, ali stavek drži danes. Kakšne dokaze imaš zanj in kakšne proti njemu — v svojem odraslem življenju, ne v otroštvu?
5. Zapiši en majhen korak, ki bi ga naredil, če stavek ne bi držal. Ne velikega, samo enega. In ga v naslednjem tednu poskusi narediti.

Samozavest, ki raste iz takih majhnih korakov, je trdnejša od tiste, ki raste iz razmišljanja. O tem sem več pisala v zapisu Majhna dejanja, velika samozavest: kako zaupanje vase raste skozi izkušnje, ne misli.

Česa ti povprečja ne povedo

Rada bi zaključila z nekaj omejitvami, ker se o tej temi hitro reče preveč.

Povprečje ni posameznik. Tudi če raziskave kažejo razliko med skupinama, to ne pove nič o tem, kakšna je tvoja samozavest, tvoje hčere ali tvojega partnerja. Ljudje, ki pridejo k meni z nizko samozavestjo, so ženske in moški — in vsak od njih ima svojo zgodbo.

Kategorije so ožje od ljudi. Večina velikih raziskav ljudi deli na ženske in moške. Ljudje, ki se v te kategorije ne prepoznajo, v podatkih pogosto sploh niso vidni, zato o njihovi samozavesti iz teh raziskav ne vemo veliko.

Kultura ni ena sama. Raziskava Bleidorn in sodelavcev je zajela predvsem ljudi, ki so imeli dostop do interneta in so znali odgovoriti na vprašalnik v enem od jezikov raziskave. To je velik vzorec, a ni čisto reprezentativen za vsako družbo. Zanesljivih primerljivih podatkov posebej za Slovenijo v tem pogledu ne poznam, zato o slovenskih razlikah ne bi ugibala.

Višja samozavest ni vedno boljša. Samozavest je pomembna, a ni čarobna rešitev. Ljudje z zelo visoko samozavestjo niso nujno srečnejši v odnosih ali uspešnejši pri delu. Zdrava samozavest ni občutek, da si boljši od drugih, ampak da si dovolj — tudi ko ti ne gre. Kdaj dvom vase ni znak slabosti, ampak spremlja tudi uspešne ljudi, opisujem v zapisu Sindrom prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase.

In še to: kako se samozavest pokaže v ljubezenskem odnosu — pri ženskah in moških enako —, sem opisala v zapisu Ko misliš, da si partnerja ne zaslužiš: samozavest v ljubezenskem odnosu.

Kaj si zapomni

• V veliki raziskavi skoraj milijona ljudi iz 48 držav so moški v povprečju poročali o nekoliko višji samozavesti kot ženske — a razlika je majhna.
• Porazdelitvi se prekrivata v veliki večini: iz spola o samozavesti posameznika skoraj ničesar ne razbereš.
• Razlika je bila presenetljivo večja v bogatih, enakopravnih zahodnih državah — razlage za to še niso dokončne.
• Največ razlike je pri odnosu do telesa; na nekaterih področjih imajo višjo samozavest ženske, na drugih razlik ni.
• Bolj kot spol je uporabno vprašanje, čigav glas te ustavlja — in ali drži še danes.