Ko si viden le po tem, kar imaš: premoženje, samopodoba in pristni odnosi

»Ko sem prišel domov, sem ugotovil, da ne vem, kdo od ljudi za tisto mizo bi me poklical, če bi jutri vse izgubil.«

Stavek je izrečen mirno, skoraj stvarno. Za mizo je bilo dvanajst ljudi, večer je bil prijeten, pogovor živahen. Nihče ni bil nesramen, nihče ni ničesar zahteval. In vendar je ostal občutek, ki ga je težko ubesediti: da je bil ves večer prisoten nekdo drug — njegov položaj, njegovo ime, njegovo premoženje — on sam pa nekje ob strani, kot gost na lastni večerji.

O tem občutku je težko govoriti. Ko ima nekdo več, kot bo kdaj potreboval, okolica od njega pričakuje hvaležnost, ne pritožb. A vprašanje, ali te imajo ljudje radi zaradi tebe ali zaradi tega, kar imaš, ni razvajeno vprašanje. Je eno najstarejših človeških vprašanj, le da se pri zelo premožnih ljudeh zastavlja glasneje in pogosteje. V tem zapisu bom pisala o tem, kaj se zgodi s samopodobo in z odnosi, ko te svet vidi skozi premoženje — in kako lahko pristni odnosi nastanejo tudi takrat.

Kaj pravzaprav pomeni »pristen odnos«

Pristen odnos ni odnos brez koristi. Vsak odnos nekaj daje in nekaj jemlje — prijatelj nam pomaga pri selitvi, partner nas tolaži, sodelavec nas priporoči. Tudi ljudje brez posebnega premoženja imajo okrog sebe ljudi, ki jih cenijo deloma zato, ker so koristni. To samo po sebi ni nič narobe.

Pristen odnos je odnos, v katerem si lahko viden tudi v tistem, kar ni koristno. Ko si utrujen, negotov, smešen, ko se motiš, ko nimaš ničesar ponuditi. Psihologi temu včasih rečejo občutek, da te nekdo »vidi«: da drugi zazna tvoje notranje stanje, ne le tvojo vlogo. V bazi znanja sem o tem pisala pod geslom avtentičnost — skladnost med tem, kar doživljaš, in tem, kar pokažeš.

Za zdravje to ni nepomembno. Julianne Holt-Lunstad in sodelavci so leta 2010 v metaanalizi 148 raziskav z več kot 300.000 udeleženci ugotovili, da imajo ljudje z močnejšimi socialnimi vezmi približno 50 odstotkov večjo verjetnost preživetja v obdobju spremljanja. Učinek je bil primerljiv z dobro znanimi dejavniki tveganja, kot je kajenje. Pomembno pa je, kakšne vezi štejejo: ne število ljudi okrog nas, ampak občutek, da se nanje lahko zanesemo.

Premoženje lahko kupi skoraj vse, kar odnose obdaja — prostor, čas, dogodke, potovanja. Tistega občutka, da te nekdo vidi, pa ne more kupiti. In paradoksno lahko prav premoženje ta občutek oteži.

Pogojna vrednost: ko si vreden toliko, kolikor imaš

Psiholog Carl Rogers je sredi prejšnjega stoletja opisal pojem, ki ga je poimenoval pogoji vrednosti. Otrok, ki dobi ljubezen samo takrat, ko je priden, uspešen ali tih, se nauči, da je vreden pod pogojem. Ta pogoj ponotranji: kot odrasel se ceni le takrat, ko izpolnjuje tisto, kar se je naučil, da je zahtevano.

Jennifer Crocker in Connie Wolfe sta leta 2001 to idejo razvili v teorijo pogojne samovrednosti. Ljudje se razlikujemo po tem, na čem gradimo svojo vrednost: na videzu, na dosežkih, na odobravanju drugih, na moralnih načelih, na ljubezni bližnjih. Kadar je samovrednost močno vezana na eno samo področje, postane to področje mesto stalne napetosti. Vsak uspeh prinese olajšanje, vsak neuspeh pa ne pomeni le slabega dne, ampak vprašanje, ali sem kot človek sploh v redu.

O tem, kako se vrednost veže na delo in storilnost, sem pisala v zapisu Ko si vreden toliko, kolikor narediš. Pri premoženju je mehanizem soroden, a z eno pomembno razliko: tu pogoja ne postavlja le človek sam, ampak tudi okolica. Tudi če se notranje ne ceniš skozi denar, te drugi lahko vidijo predvsem skozi njega. In ker se samopodoba vedno gradi tudi v odnosih — skozi to, kako nas drugi gledajo —, se ta zunanji pogled počasi preseli navznoter.

Kako svet gleda skozi premoženje

Ljudje, ki imajo zelo veliko, pogosto opisujejo podobne izkušnje. Pogovor se nenadoma zasuka k naložbi, ki bi jo kdo rad predstavil. Stari prijatelj se oglasi po letih molka. Sorodnik, ki je bil prej sproščen, postane ob njih zadržan ali prav pretirano pozoren. Novi znanci vedo o njih več, kot so jim sami povedali.

Nič od tega ni nujno zlonamerno. Ljudje se ob velikem premoženju drugega pogosto preprosto ne znajo vesti. Nekateri postanejo previdni, ker se bojijo, da bodo videti preračunljivi. Drugi pretiravajo s pozornostjo, ker je premoženje tudi oblika moči, in ob moči se ljudje nezavedno prilagajajo. Tretji začutijo zavist in jo prikrijejo s posmehom. Vsi ti odzivi pa imajo nekaj skupnega: odzivajo se na premoženje, ne na človeka.

Posledica je posebna oblika osamljenosti. Ni osamljenost praznega stanovanja, ampak osamljenost polne sobe, v kateri te nihče zares ne sreča. V bazi znanja je osamljenost opisana prav tako: kot razkorak med odnosi, ki jih imamo, in odnosi, ki bi jih potrebovali — ne kot pomanjkanje ljudi.

Krog nezaupanja

Na zunanji pogled se človek odzove. In tu se pogosto zgodi nekaj, kar težavo poglobi, čeprav je bilo mišljeno kot zaščita.

Ko te nekaj časa vidijo predvsem skozi premoženje, začneš preverjati. Zakaj me je povabil? Kaj hoče? Ali je bila ta prijaznost iskrena? Preverjanje je razumno — premožni ljudje so res pogosteje tarča izkoriščanja in prevar. A preverjanje ima ceno. Ko ves čas ocenjuješ motive drugih, postaneš previden in zadržan. Pokažeš manj sebe. Ljudje okrog tebe to začutijo in se tudi sami zadržijo. Odnos ostane na površini, kjer se govori o vremenu, potovanjih in poslu. In ko odnos ostane na površini, se zdi, da so te ljudje res imeli radi le zaradi tistega, kar je bilo na površini — zaradi premoženja.

O tem, kako zaupati, ko vsi nekaj hočejo, sem pisala posebej v zapisu Komu lahko zaupaš, ko vsi nekaj hočejo od tebe? Tu naj poudarim le eno: krog se ne pretrga s tem, da preneham biti previden. Pretrga se, ko previdnost postane izbira v posameznem odnosu, ne pa stalna drža do vseh.

Od kod ta občutljivost izvira

Nekateri ljudje se v tem opisu prepoznajo močneje kot drugi, čeprav imajo podobno premoženje. Razlog pogosto ni v denarju, ampak v zgodbi, ki jo prinašajo od prej.

Če si odraščal v družini, kjer je bila ljubezen vezana na dosežke, ti je pogojna vrednost znana že od otroštva. Premoženje jo samo okrepi. Če si odraščal v premožni družini, si morda že kot otrok slišal, da te imajo sošolci radi zaradi tvojih igrač, počitnic ali hiše — in si se naučil, da je bližina vedno malo sumljiva. Če si premoženje ustvaril sam, iz skromnih razmer, se lahko v tebi skriva strah, da brez njega spet postaneš tisti nevidni otrok od prej.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pravimo, da odnose iz otroštva nosimo s seboj kot nevidno predlogo. Christian Gostečnik opisuje, kako ta predloga v odraslih odnosih ustvari ravno tisto vzdušje, ki ga poznamo od doma. Kdor se je naučil, da je ljubljen zaradi tega, kar daje, bo nezavedno iskal in prepoznaval odnose, v katerih je spet tako. Premoženje je pri tem le jezik, v katerem se stara zgodba ponovi. Več o tem, kako se vzorci ponavljajo, najdeš v zapisu Zakaj v odnosih ponavljamo iste vzorce.

Takole bi lahko zvenel pogovor na terapevtskem srečanju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, zakaj se sploh pritožujem. Imam vse.«
»Kaj pa ti manjka v tistem trenutku, ko se pritožiš?«
»Da bi nekdo z mano govoril, ne da bi mislil na to, kaj imam.«
»Kdaj si to nazadnje doživel?«
Dolga tišina. »Pri dedku. Ko sem bil star osem let in sva lovila ribe. Njemu je bilo vseeno, ali ujamem kaj ali ne.«
»In kaj si takrat čutil?«
»Da sem lahko samo tam.«

Spomin na dedka ni naključen. Pogosto je v nas zapisana vsaj ena izkušnja odnosa, v katerem nismo bili vredni zaradi nečesa. Ta izkušnja je pomembna, ker pove, da takšen odnos poznamo — in da ga lahko prepoznamo tudi danes.

Skrivanje kot zaščita

Ena od pogostih posledic pogojne vrednosti je, da človek pred drugimi skrije prav tisto, kar bi lahko odnos poglobilo: svojo negotovost. Ko si nekdo, ki ima veliko, se zdi, da nimaš pravice biti negotov. Ljudje pričakujejo, da veš, da zmoreš, da imaš vse urejeno. Priznati, da se ponoči ne moreš umiriti, da te skrbi za otroke ali da ne veš, kaj bi s svojim življenjem, se zdi nehvaležno ali celo nevarno — kot da bi drugim dal orožje.

Raziskovalka Brené Brown je v svojem delu o ranljivosti opisala, da je prav pripravljenost pokazati negotovost pogoj za občutek povezanosti. V bazi znanja sem o tem pisala pod geslom ranljivost. Ranljivost ni razgaljanje pred vsemi. Je izbira, da pred nekaterimi ljudmi pokažeš nekaj, kar ni koristno, lepo ali urejeno — in pogledaš, kaj se zgodi.

Pomembno je razlikovati med zasebnostjo in skrivanjem. Zasebnost je zdrava: nihče ni dolžan nikomur razkriti svojega premoženja, posla ali družine. Skrivanje pa je nekaj drugega — je stalna skrb, da bi kdo videl, kakšen si v resnici. Prva varuje tvoj prostor, drugo te v njem zapre.

Kje to ne velja

Rada bi bila poštena tudi do druge strani te zgodbe.

Ni vsak dvom o drugih znak pogojne vrednosti. Ljudje z velikim premoženjem so resnično pogosteje tarča ljudi, ki jih želijo izkoristiti. Previdnost pri novih poslovnih partnerjih, pri ljudeh, ki prehitro postanejo prijatelji, ali pri sorodnikih, ki se pojavijo ob velikih spremembah, je razumna. Ne gre za to, da bi dvom odpravili, ampak za to, da ne bi postal edini način gledanja.

Ni vsak odnos, v katerem je prisoten denar, nepristen. Prijatelj, ki te prosi za pomoč, te ima lahko hkrati iskreno rad. Mešani motivi so človeški. Vprašanje ni, ali ima kdo kakšno korist od tebe, ampak ali v odnosu obstaja tudi nekaj, kar ni korist.

Včasih vzrok ni v premoženju. Občutek, da te nihče zares ne vidi, ima lahko tudi drug izvor — depresijo, izgubo, ki še ni prebolela, ali težave v partnerskem odnosu. Takrat razlaga »zaradi denarja« zakrije nekaj, kar potrebuje drugačno pozornost. Če občutku praznine sledijo dolgotrajna potrtost, nespečnost ali izguba zanimanja za stvari, ki so te veselile, se pogovori tudi z osebnim zdravnikom.

In ne gre za moralno vprašanje. Premoženje ni ne zasluga ne krivda, ki bi jo bilo treba v odnosih odplačevati. Pristni odnosi niso nagrada za skromnost. So nekaj, kar potrebuje vsak človek — tudi tisti, ki mu drugi ne verjamejo, da kaj potrebuje.

Kako se pristni odnosi gradijo

Pristnih odnosov ni mogoče načrtovati, je pa mogoče ustvariti pogoje, v katerih lažje nastanejo. Nekaj misli, ki se v strokovni literaturi o samovrednosti in odnosih ponavljajo:

• Odnosi, ki so se začeli prej. Ljudje, ki so te poznali pred premoženjem ali neodvisno od njega, imajo posebno vrednost — ne zato, ker bi bili nujno boljši, ampak ker poznajo tvojo zgodbo brez njega.
• Okolja, kjer premoženje ni tema. Šport, glasba, prostovoljstvo, učenje nečesa novega, kjer si začetnik med drugimi začetniki. Tam te ljudje spoznajo skozi to, kar delaš in kakšen si, ne skozi to, kar imaš.
• Prejemanje, ne le dajanje. Ljudje, ki so vajeni dajati, pogosto težko sprejmejo. A odnos, v katerem samo daješ, ostane neenakovreden. Dovoliti, da te kdo povabi, ti pomaga ali ti kaj podari, je del bližine.
• Jasne meje pri denarju. Paradoksno lahko jasne meje — o posojilih, naložbah, darilih — odnos sprostijo, ker denar ne visi več neizrečen med vama. O tem več v zapisu Postavljanje meja: zakaj se zdi sebično.

Vaja: kdo me pozna brez tega, kar imam

Ta vaja traja približno pol ure. Potrebuješ papir in pisalo, ne zaslona.

1. Nariši tri kroge. V notranji krog zapiši ljudi, ki so ti najbližje. V srednjega ljudi, s katerimi se redno družiš. V zunanjega tiste, ki jih poznaš bolj površno.
2. Ob vsakem imenu zapiši eno vprašanje: ali bi me ta človek poklical, če bi jutri izgubil vse? Ne odgovarjaj z da ali ne, ampak z »verjetno«, »ne vem« ali »verjetno ne«. »Ne vem« je pomemben odgovor.
3. Pri ljudeh z »ne vem« se vprašaj: ali sem temu človeku kdaj pokazal kaj drugega kot svojo vlogo? Ali sem mu povedal kaj, kar me skrbi?
4. Izberi enega človeka iz notranjega ali srednjega kroga in mu v prihodnjem tednu povej nekaj majhnega, a resničnega o sebi — kaj te veseli, kaj te skrbi, česa ne veš. Nič velikega, le nekaj, kar ni vloga.
5. Opazuj, kaj se zgodi — v njem in v tebi. Zapiši si, kaj si čutil, preden si spregovoril, in kaj potem. Morda bo odziv drugačen, kot si pričakoval.

Vaja ni test prijateljstva. Je način, da opaziš, kje so tvoji odnosi globlji, kot si mislil, in kje si morda ti tisti, ki drži razdaljo.

Kaj lahko prinese terapija

Za ljudi, ki jih svet vidi predvsem skozi premoženje, ima terapevtski odnos posebno vrednost. Terapevt nima interesa za tvoje premoženje, posel ali vpliv. Njegova naloga je biti pozoren nate — na to, kar čutiš, misliš in kako se odzivaš. Za nekatere je to prva izkušnja, da jih nekdo posluša, ne da bi pri tem kaj pričakoval. O tem, zakaj ima prav odnos zdravilno moč, sem pisala v zapisu Zakaj terapevtski odnos zdravi.

Na terapiji lahko raziščeš, od kod izvira tvoja pogojna vrednost, kako se kaže v tvojih odnosih danes in kaj bi bilo potrebno, da bi lahko nekaterim ljudem pokazal več sebe. Lahko se lotiš tudi bolečih vprašanj — na primer, kako govoriti z otroki, da se ne bodo počutili vredne le zaradi priimka, ali kaj narediti z odnosi, ki so se ob premoženju spremenili. Zaupnost je tu pomembnejša kot kjerkoli drugje; kako jo varujemo, sem opisala v zapisu Zaupnost na terapiji.

Pri tem ne gre za to, da bi se odpovedal premoženju ali ga skrival. Gre za to, da bi tvoja vrednost dobila še druge temelje — da bi bil, kot pravi tisti stavek z začetka, nekdo, ki bi ga poklicali, tudi če bi jutri vse izgubil. Ali vsaj nekdo, ki ve, kdo bi ga.

Kaj si zapomni

• Vprašanje, ali te imajo radi zaradi tebe ali zaradi tega, kar imaš, ni razvajeno — je eno najstarejših človeških vprašanj.
• Pogojna vrednost pomeni, da se ceniš le, ko izpolnjuješ pogoj; pri premoženju ga pogosto postavlja tudi okolica.
• Previdnost je razumna, a kot stalna drža ustvari krog nezaupanja, v katerem odnosi ostanejo površinski.
• Pristni odnosi nastanejo tam, kjer pokažeš tudi tisto, kar ni koristno — negotovost, utrujenost, vprašanja.
• Zasebnost je zdrava; skrivanje sebe pa te zapre v prostor, ki naj bi te varoval.