Neuspeh podjetja ni neuspeh tebe: kako ločiti sebe od posla

Nedeljsko kosilo pri starših. Teta med juho vpraša, kako gre firma. Za trenutek je tiho, potem pa reče: »Zaprl sem jo.« Nekdo odloži žlico. Mama hitro pove, da je bilo itak preveč dela. Oče gleda v krožnik. Pogovor se v pol minute obrne k vremenu, in vsi so videti olajšani. Razen njega. On do konca kosila ne reče skoraj ničesar, v avtu pa ugotovi, da v glavi ves čas ponavlja isti stavek — ne »podjetje ni uspelo«, ampak »jaz nisem uspel«.

Ta premik, od podjetja k sebi, je majhen v besedah in ogromen v posledicah. V tem zapisu bi rada pogledala, zakaj je neuspeh podjetja za mnoge ustanovitelje tako oseben, kaj se v njih dogaja, ko se posel konča, kako različno kulture gledajo na propad — in kako se počasi naučiti ločiti zgodbo podjetja od zgodbe o sebi, ne da bi pri tem zanikali svojo odgovornost.

Neuspeh je pravilo, ne izjema

Začnimo s številkami, ker jih ustanovitelji, ki jim ni uspelo, pogosto ne poznajo — ali pa jih poznajo samo kot statistiko, ki velja za druge. Ameriški urad za statistiko dela (Bureau of Labor Statistics) že desetletja spremlja, koliko novih podjetij preživi. Podatki so presenetljivo stalni: približno vsako peto novo podjetje se zapre že v prvih dveh letih, do petega leta pa jih ne preživi približno polovica. V drugih razvitih gospodarstvih so razmerja podobnega reda velikosti.

To ne pomeni, da je neuspeh nepomemben ali da ne boli. Pomeni pa, da je zaprtje podjetja eden najpogostejših izidov podjetniške poti, ne redka sramota, ki doleti le nesposobne. Ko sem to prvič prebrala v kontekstu ljudi, ki se po propadu počutijo popolnoma same, se mi je zdelo, da je že ta podatek nekakšna tolažba: ni te zadelo nekaj, kar se ne zgodi nikomur. Zadelo te je nekaj, kar se zgodi zelo mnogim, le da o tem molčijo.

Molk je pomemben del zgodbe. O uspehih se govori na konferencah, v intervjujih in na omrežjih. O propadih skoraj nikjer. Zato ima vsak, ki mu ne uspe, vtis, da je izjema — in ta vtis je eno od najmočnejših goriv sramu.

Ko podjetje postane del tebe

Ustanovitelji svojih podjetij pogosto ne doživljajo kot nečesa, kar imajo, ampak kot nečesa, kar so. Raziskovalka Melissa Cardon s sodelavci je podjetniško strast opisala kot občutek, ki je tesno povezan z identiteto: podjetnik je strasten do tistega, kar je zanj del tega, kdo je. Zato ustanovitelji o podjetju govorijo kot o otroku, zato ob njem ne spijo in zato so pripravljeni zanj žrtvovati toliko.

Ta prepletenost je del tega, kar ustanovitelje žene. A ima ceno. Kadar je podjetje del tvoje identitete, potem njegov propad ni le poslovni dogodek, ampak napad na sliko o sebi. Vprašanje »kaj je šlo narobe s podjetjem?« se neopazno spremeni v »kaj je narobe z mano?«.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, ob tem pogosto pogledamo tudi globlje: komu je bilo podjetje namenjeno dokazati, da si nekaj vreden? Staršem, ki niso verjeli vate? Sebi, ki si odraščal z občutkom, da si dovolj le, kadar dosežeš? Kadar podjetje nosi tudi to nalogo, potem propad ne odpre le vprašanja denarja, ampak staro rano.

Sram po stečaju

June Tangney in Ronda Dearing sta v svojih raziskavah natančno opisali razliko med krivdo in sramom. Krivda reče: naredil sem nekaj slabega. Sram reče: jaz sem slab. Krivda je usmerjena na dejanje in človeka pogosto spodbudi, da popravi škodo. Sram je usmerjen na celega človeka in ga pogosto požene v skrivanje, umik ali jezo. Več o tej razliki sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna.

Po zaprtju podjetja se pogosto oglasita obe čustvi hkrati. Krivda je lahko upravičena — morda si res sprejel odločitev, ki se je izkazala za napačno, ali predolgo odlašal. S krivdo se da delati: priznaš, kaj je bilo tvoje, popraviš, kar se da, in se iz tega naučiš. Sram pa nima naslova. Ne pove, kaj bi moral narediti drugače, pove le, da si tak, kot si, narobe. In ker je tako boleč, ga ljudje skrivajo — tudi pred najbližjimi.

Zato ustanovitelji po propadu pogosto ne povedo, kaj se je zgodilo. Izogibajo se srečanjem, ne odgovarjajo na sporočila nekdanjih sodelavcev, na družabnih omrežjih utihnejo. Sram živi od skrivnosti. Ko o njem spregovoriš z nekom, ki te ne obsodi, izgubi del svoje moči. O tem, kako sram deluje od znotraj, več v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe« in v kratki razlagi pojma sram.

Žalovanje za podjetjem

Raziskovalec Dean Shepherd je leta 2003 predlagal, da konec podjetja razumemo kot izgubo, ki jo je treba prežalovati — podobno kot druge velike izgube. To se morda sliši pretirano. A ustanovitelj ne izgubi le prihodka. Izgubi rutino, ekipo, s katero je preživel več časa kot z družino, vlogo, v kateri so ga drugi prepoznali, in prihodnost, ki si jo je predstavljal. To je veliko izgub naenkrat.

Shepherd se je oprl na model žalovanja, ki pravi, da se človek po izgubi zdravo premika med dvema usmeritvama: med tem, da se ukvarja z izgubo (se spominja, čuti, joka), in tem, da gradi naprej (ureja praktične stvari, se loti novega). Kdor ostane samo pri izgubi, obtiči. Kdor takoj skoči v novo podjetje in izgube ne pogleda, jo pogosto nosi s sabo v naslednji projekt. Njegov predlog je bil, da se ustanovitelj iz propada največ nauči prav takrat, ko si dovoli nihati med obojim.

Kasnejša raziskava Stephanie Jenkins in sodelavcev je pokazala, da žalovanje po propadu podjetja ni povezano samo z izgubljenim denarjem, ampak tudi s tem, koliko je človek propad doživel kot udarec za lastno vrednost. Z drugimi besedami: bolj ko je podjetje del tega, kdo si, bolj boli. Žalovanje za podjetjem je pogosto tudi žalovanje, ki ga nihče ne prizna — okolica pričakuje, da se boš »pobral in šel naprej«, ker »je bila samo firma«.

Kultura, v kateri padeš

Kako boleč je neuspeh, ni odvisno samo od tebe, ampak tudi od tega, kako nanj gleda okolje. Melissa Cardon, Christopher Stevens in Ryan Potter so analizirali, kako časopisi v različnih ameriških regijah poročajo o propadih podjetij. Ugotovili so, da okolja propad razlagajo na dva načina: kot nesrečo, za katero so krive okoliščine, ali kot napako, za katero je kriv podjetnik. Kateri pogled prevladuje, se razlikuje od kraja do kraja — in vpliva na to, kako lahko človek po propadu znova začne.

Pogosto se omenja, da je v nekaterih okoljih, na primer v delu ameriške tehnološke scene, neuspeh skoraj del življenjepisa, medtem ko je v Evropi bolj stigmatiziran. Ta razlika je verjetno pretirano poenostavljena, a nekaj resnice ima. V Sloveniji, kjer se pogosto vsi poznamo in kjer stavek »kaj bodo pa ljudje rekli« ni le šala, je propad lahko zelo javen. O njem izve soseska, sorodstvo, nekdanji sošolci. In ker je pri nas še živ spomin na podjetja, ki so propadla in za sabo pustila neplačane delavce, se ob besedi stečaj marsikomu najprej prikaže podoba nepoštenosti, ne poguma.

Ko z ljudmi govorim o tem, opažam, da je koristno ločiti dve stvari: kaj si o propadu misli okolje in kaj si o njem misliš ti. Na prvo nimaš veliko vpliva. Na drugo ga imaš več, kot se zdi — čeprav se pogosto izkaže, da je najstrožji sodnik glas, ki ga nosiš v sebi, ne teta za mizo. O tem glasu sem pisala v zapisu Notranji kritik: od kod pride glas, ki te ves čas ocenjuje.

Ena košara ali več

Psihologinja Patricia Linville je v osemdesetih letih predlagala zamisel, ki jo je poimenovala kompleksnost sebe. Ljudje, ki sebe doživljajo skozi več različnih vlog in področij — partner, oče, prijatelj, tekač, strokovnjak, prostovoljec —, so v njenih raziskavah ob stresnih dogodkih manj nihali v razpoloženju. Ko se zamaje eno področje, druga ostanejo in človeka držijo. Pri tistih, katerih celotna samopodoba stoji na enem stebru, pa udarec v ta steber zamaje vse.

Kasnejše raziskave te ugotovitve niso vedno enoznačno potrdile, zato je ne bi jemala kot zakon. A kot slika je uporabna, posebej za ustanovitelje. Leta gradnje podjetja so pogosto leta, ko so vse druge košare ostale prazne: prijateljstva so zamrla, hobiji izginili, družina je dobila ostanke. Ko podjetje pade, ni ničesar, kar bi človeka ujelo.

Zato ločevanje sebe od posla ni le miselna vaja. Je tudi zelo praktična stvar: postopno vračanje v dele življenja, ki so v letih gradnje ostali zapuščeni. Telefonski klic prijatelju, ki ga nisi videl tri leta. Ponedeljkovi treningi, ki si jih nekoč imel rad. Večer z otroki, ki ni »nadomestek za delo«, ampak del tebe.

Kaj rečeš ljudem

Eno od najtežjih vprašanj po propadu je presenetljivo vsakdanje: kaj odgovoriš, ko te kdo vpraša, kaj zdaj počneš. Ustanovitelji, ki so leta odgovarjali z imenom podjetja, nenadoma nimajo stavka. Nekateri se zato izogibajo družbi, drugi zgodbo olepšajo, tretji jo povedo tako ostro do sebe, da se sogovornik ne znajde.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Ko me kdo vpraša, kaj delam, ne vem, kaj naj rečem. Da sem bankrotiral?«
»Kaj pa bi rekel, če bi se to zgodilo tvojemu najboljšemu prijatelju?«
»Da je štiri leta gradil podjetje, ki ni preživelo. Da se je veliko naučil. In da zdaj premišljuje, kaj naprej.«
»In kaj je drugače, ko to rečeš o sebi?«
»…Da mi ne verjamem.«

To »ne verjamem« je pomembno. Ne pomeni, da je prijaznejša zgodba laž. Pomeni, da je sram še vedno glasnejši od dejstev. Ni treba, da prijaznejši stavek takoj občutiš kot resničen. Dovolj je, da ga začneš uporabljati — občutek pogosto pride za besedami, ne pred njimi. Pri tem lahko pomaga, kar raziskave Kristin Neff pravijo o samosočutju: da se do sebe obnašaš tako, kot bi se do prijatelja v isti situaciji. Več v zapisu Samosočutje namesto samokritike: kaj kažejo raziskave Kristin Neff.

Vaja: tri zgodbe o istem propadu

Ta vaja ti pomaga ločiti, kaj je bilo v tvoji moči, kaj ne in kaj ti propad pove o tebi — ali česa ne pove. Za njo potrebuješ papir, pisalo in pol ure miru.

1. Zapiši zgodbo propada, kot jo zdaj nosiš v sebi. Brez cenzure, tudi z vsemi ostrimi besedami, ki jih uporabljaš zase. Na koncu podčrtaj vse stavke, ki se začnejo z »jaz sem«.
2. Razdeli list na tri stolpce. Prvi: moje odločitve. Drugi: okoliščine, na katere nisem imel vpliva (trg, čas, ljudje, denar). Tretji: naključje. Vsak dogodek iz zgodbe vpiši v enega od stolpcev. Če je v več, ga razdeli.
3. Pri vsaki odločitvi v prvem stolpcu dopiši, kaj si takrat vedel. Ne tega, kar veš danes. Za nazaj je vse očitno; takrat ni bilo.
4. Napiši drugo zgodbo — kot bi jo napisal prijatelju. Isti dogodki, isti prvi stolpec, nobenega olepševanja. Le brez stavkov »jaz sem«, ki so obsodba, in z odgovornostjo tam, kjer je res tvoja.
5. Dopiši tretji del: kdo si poleg podjetja. Naštej vsaj pet stvari, ki si jih, ki jih imaš rad ali ki jih znaš, in nimajo zveze s poslom. Ob vsaki pomisli, kdaj si ji nazadnje dal prostor.

Vaje ni treba narediti v enem dnevu. Mnogim pomaga, če se k drugi zgodbi vrnejo čez teden ali dva in jo preberejo na glas — sebi ali nekomu, ki mu zaupajo. Če ti stavki »jaz sem« ne dajo miru, ti lahko pomaga tudi vaja dva stolpca za notranjega kritika.

Kdaj se iz neuspeha res naučiš

V podjetniškem svetu je priljubljen stavek, da je neuspeh najboljši učitelj. Raziskave so pri tem bolj previdne. Deniz Ucbasaran in sodelavci so v obsežnem pregledu raziskav o življenju po propadu podjetja ugotovili, da učenje iz neuspeha ni samoumevno. Propad ima finančne, socialne in psihološke posledice, in kadar so te hude, lahko učenje celo zavrejo. Človek, ki ga preplavlja sram, se težko uči, ker je zaposlen s preživetjem.

Iz tega izhaja nekaj, kar se sprva sliši paradoksalno: da se iz neuspeha naučiš, se moraš najprej vsaj delno pomiriti s tem, da se je zgodil. Ne pozabiti ga, ne ga olepšati, ampak ga postaviti na mesto, kjer ni več vsa tvoja identiteta. Kako po neuspehu počasi spet zaupati vase, sem podrobneje opisala v zapisu Samozavest po neuspehu: kako vstati, ko ti ne uspe.

Kje ločevanje ne pomeni zanikanja

Rada bi bila jasna glede meja tega, kar pišem. »Neuspeh podjetja ni neuspeh tebe« ni isto kot »za nič nisi odgovoren«.

Odgovornost ostane. Če si sprejemal slabe odločitve, ni zdravo, da jih pripišeš trgu ali naključju. Ločiti sebe od posla ne pomeni zbrisati prvega stolpca iz vaje. Pomeni, da te odločitve vidiš kot odločitve, ne kot dokaz, da si kot človek ničvreden.

Kadar je propad prizadel druge, je krivda primerna. Če so zaposleni ostali brez plač, če so dobavitelji ostali neplačani, če so prijatelji ali družina izgubili denar, ki so ga vložili vate, je prav, da to boli. Ta bolečina je lahko pot do popravljanja — opravičila, poravnave, kolikor je mogoče, iskrenega pogovora. Pravna in finančna vprašanja, ki ob tem nastanejo, sodijo k strokovnjakom za to področje; čustvena plat pa sodi tudi v pogovor, ki ga nihče ne bi smel nositi sam.

Včasih vprašanje ni podjetje. Pri nekaterih ljudeh je propad podjetja le zadnja v vrsti situacij, v katerih se je ponovil isti vzorec — na primer, da si vse naložijo sami in prosijo za pomoč šele, ko je prepozno. Takrat ločevanje od posla ni dovolj; vredno je pogledati vzorec. Pritisk, ki ga ustanovitelji nosijo že med gradnjo, sem opisala v zapisu o ustanoviteljevi tesnobi.

In kadar je hudo, je to stvar zdravja. Če po propadu več tednov slabo spiš, ne čutiš ničesar več, se ti zdi, da ni izhoda, ali se pojavljajo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, se pogovori z osebnim zdravnikom ali psihiatrom. Takoj lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnih primerih kliči 112.

Kaj si zapomni

• Zaprtje podjetja je eden najpogostejših izidov podjetniške poti — do petega leta ne preživi približno polovica novih podjetij.
• Krivda govori o dejanju, sram o celem človeku. S krivdo se da delati, sram pa živi od skrivnosti.
• Konec podjetja je izguba, ki jo je treba prežalovati — ne le poslovni dogodek.
• Bolj ko je podjetje edini steber samopodobe, bolj boli. Vračanje v druge dele življenja je del okrevanja.
• Ločiti sebe od posla ne pomeni zanikati odgovornosti, ampak videti odločitve kot odločitve, ne kot sodbo o tebi.