Pričakovanja priimka: odraščanje z znanim imenom

»Aha, ti si od tistih … No, potem ti tu ne bo treba prav veliko delati.«

Stavek je izrekla prijazna gospa v kadrovski službi, ko je sedemnajstletnik prišel na prvo počitniško delo. Ni bil zloben. Bil je samo hiter — hitrejši od fanta, ki še ni uspel povedati, kako mu je ime. Priimek je bil že v sobi, preden je vstopil on. In z njim cela zgodba: o očetu, ki je podjetje zgradil iz garaže, o dedku, ki ga vsi v kraju poznajo, o denarju, o ugodnostih, o tem, kaj se od takega fanta pričakuje — in česa se od njega ne pričakuje.

Ljudje, ki odraščajo z znanim priimkom, pogosto opisujejo isto nenavadno izkušnjo: da jih okolica pozna, še preden jih spozna. Da so že ob prvem srečanju nekomu všeč ali nevšečni zaradi nečesa, kar ni njihovo delo. Da je vsak uspeh malo sumljiv in vsak spodrsljaj malo večji. V tem zapisu bom pisala o odraščanju z znanim imenom — predvsem v družinah, ki imajo podjetje, ki nosi njihovo ime ali ga vsi povezujejo z njim. A marsikaj velja tudi za otroke znanih zdravnikov, politikov, športnikov ali »tistih, ki so v kraju nekaj pomenili«.

Ime, ki pride v sobo pred tabo

Večina od nas se predstavi z imenom in priimkom, ne da bi o tem razmišljala. Priimek je informacija, ki drugemu pove, kam spadamo. Pri otrocih iz vidnih družin pa priimek ni nevtralna informacija. Je napoved. Učiteljica že ve, kdo sta tvoja starša. Sošolci vedo, kakšen avto ima tvoj oče. Prvi šef ve, da boš nekoč morda njegov šef.

To prinese posebno obliko pozornosti, ki ni enaka slavi. Gre za nenehno, tiho opazovanje: ali si podoben staršu, ali si boljši ali slabši, ali boš »nadaljeval« ali »zapravil«. Otrok to začuti zelo zgodaj, preden zna ubesediti, kaj se dogaja. Zato se pri odraslih, ki so tako odraščali, pogosto pokaže občutek, da so vedno malo na odru — tudi takrat, ko jih nihče ne gleda.

V Sloveniji je ta izkušnja še izrazitejša, ker smo majhni. V manjšem kraju je podjetje, ki zaposluje nekaj sto ljudi, del skupne zgodbe. Ljudje vedo, kdo je dobil službo pri »vaših«, kdo je bil odpuščen in kdo je od podjetja kupil zemljišče. Otrok iz take družine nosi vse to na sebi, ko gre v trgovino, na nogometni trening ali na prvi zmenek.

Kaj vse nosi priimek

Ko z ljudmi razmišljam o tem, kaj zanje pomeni njihovo ime, se skoraj vedno pokaže, da priimek nosi tri različne stvari hkrati. Nosi dediščino — zgodbo, ponos, delo prejšnjih generacij. Nosi pričakovanja — izrečena in neizrečena, od staršev in od okolice. In nosi sodbe drugih — zavist, predsodke, domneve o tem, kakšen si, še preden si kaj naredil.

Pri družinskih podjetjih se pričakovanja pogosto zgostijo v eno samo vprašanje: boš prevzel? Zanimivo je, kako redko je odgovor na to vprašanje tako samoumeven, kot se zdi družini. V mednarodni raziskavi GUESSS, ki so jo Thomas Zellweger in sodelavci analizirali za študente iz družin s podjetjem, je le 6,9 odstotka takih študentov nameravalo vstopiti v družinsko podjetje kot naslednik takoj po študiju, pet let pozneje pa okoli 12,5 odstotka. Velika večina otrok iz podjetniških družin si torej vsaj na začetku predstavlja drugo pot.

To ne pomeni, da otroci podjetja ne marajo. Pomeni, da se v mladosti — kar je razvojno povsem pričakovano — želijo preizkusiti drugje, pod lastnim imenom. In prav tu priimek naredi svoje: kamorkoli greš, gre z tabo.

Te tri plasti se v človeku rade pomešajo. Pohvala dediščini se sliši kot pohvala tebi. Sodba drugih se sliši kot resnica o tebi. Pričakovanje staršev se sliši kot tvoja lastna želja. Velik del dela, ko se odrasel človek z znanim imenom odloči, da bo o tem razmišljal, je prav v tem: da plasti razloči in vsako postavi na njeno mesto.

Prevzeta identiteta: odločitev, ki je ni sprejel nihče

Psiholog James Marcia je v šestdesetih letih opisal štiri načine, kako mladi pridejo do svoje identitete. Merila je dvoje: ali je človek različne možnosti raziskal in ali se je za kaj zavezal. Ena od teh poti se imenuje prevzeta identiteta (angleško foreclosure): človek je zavezan — ve, kdo je in kam gre —, vendar ni ničesar raziskal. Odgovor je dobil od zunaj, običajno od staršev, in ga sprejel, preden se je sploh vprašal.

Pri otrocih iz vidnih družin je ta pot zelo pogosta, ker je prikladna za vse. Družina dobi naslednika, otrok dobi jasno smer in pohvalo, okolica dobi zgodbo, ki jo že pozna. Težava se pogosto pokaže šele pozneje, okrog tridesetega ali štiridesetega leta, ko človek nenadoma začuti, da živi življenje, ki ga ni izbral. Ne zato, ker bi bilo slabo, ampak zato, ker ni bilo nikoli zares njegovo. O tem, kako to izgleda pri naslednikih, sem več pisala v zapisu Naslednik ali talec? Ko je pot določena že ob rojstvu.

Pomembno je razumeti, da prevzeta identiteta ni napaka in ni bolezen. Je razvojna postaja, ki se lahko premakne. Človek, ki je pot sprva prevzel, jo lahko pozneje razišče in se zanjo zavestno odloči še enkrat — in takrat je ista pot povsem drugačna izkušnja. Prav tako lahko izbere drugo. O tem, kako se lahko počuti odločitev, da ne nadaljuješ, govori zapis Dovoliti si drugo pot: odločitev, da ne nadaljuješ.

Primerjanje: s staršem, z bratom, s podobo

Otrok iz vidne družine se primerja na treh ravneh hkrati. Najprej s staršem, ki je naredil nekaj, kar vsi vidijo. Ta primerjava je skoraj vedno krivična, ker primerja začetek tvoje poti s koncem njegove. Oče, ki je pri petdesetih vodil podjetje s sto zaposlenimi, je pri petindvajsetih morda popravljal stroje v garaži. A tega nihče ne pomni — v spominu ostane samo končni izdelek.

Potem se primerja s sorojenci, kjer je vprašanje »kdo bo nadaljeval« pogosto neizrečeno, a ves čas prisotno. Kdo je pridnejši, kdo bolj podoben mami, kdo ima »smisel za posel«. V družinah s podjetjem se te primerjave lahko pozneje preselijo naravnost v poslovne odločitve.

Tretja primerjava je najtišja: s podobo, ki jo ima okolica o tvoji družini. Če vsi mislijo, da ste uspešni, urejeni in srečni, se lahko vsaka razpoka v tvojem življenju zdi kot izdaja te podobe. Mnogi zato težave skrivajo dlje, kot bi jih sicer — tudi pred prijatelji, tudi pred zdravnikom. O tem, kako primerjanje oblikuje pogled nase, več v zapisu Samopodoba, samospoštovanje, samozavest: v čem se razlikujejo in kako se gradijo, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod samopodoba.

Pravica do lastnega uspeha

Ena najpogostejših stisk ljudi z znanim imenom je, da svojih dosežkov ne morejo zares občutiti kot svojih. Diplomiral si z odliko — pa si morda dobil boljšo oceno zaradi priimka? Napredoval si — pa morda samo zato, ker si sin lastnika? Prodal si velik posel — pa morda zato, ker so stranke zaupale očetu?

Ta dvom se ne razblini z dokazi. Tudi ko so dokazi jasni, notranji glas najde novo razlago. To je zelo podobno sindromu prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase — le da ima pri otrocih iz vidnih družin ta dvom tudi zunanjo oporo, saj ga okolica pogosto glasno potrjuje. Ko ti sodelavec za hrbtom reče »očkov sinček«, notranji kritik dobi zaveznika.

Raziskovalki Pramodita Sharma in P. Gregory Irving sta opisali, da nasledniki v družinsko podjetje vstopajo iz zelo različnih razlogov: ker si tega želijo, ker čutijo, da morajo, ker se jim izplača ali ker ne vidijo druge možnosti. Ugotovila sta, da je naslednikova zavezanost iz lastne želje povezana z drugačnim, bolj zavzetim vedenjem kot zavezanost iz dolžnosti ali zaradi pomanjkanja izbire. To se sklada s tem, kar vemo iz teorije samodoločanja Edwarda Decija in Richarda Ryana: dosežek, ki izhaja iz lastne izbire, človeka hrani drugače kot dosežek, ki je izpolnjena obveznost.

Pravica do lastnega uspeha se zato začne pred uspehom — pri izbiri. Kdor ni nikoli izbral, se težko veseli, ker ne ve, čigavo je tisto, kar je dosegel.

Kako to vidi družinski sistem

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, ne gledamo na človeka kot na posameznika, ki ima »težavo s samopodobo«. Gledamo ga v družini, iz katere prihaja, in v vzorcih, ki so se v njej prenašali iz roda v rod. Christian Gostečnik opisuje, kako otrok nezavedno prevzame čustvena bremena, ki jih starši sami niso mogli predelati — strah pred neuspehom, sram zaradi revščine, iz katere je nekdo zrasel, potrebo po dokazovanju.

Pri družinah z znanim imenom je to pogosto zelo vidno. Ustanovitelj, ki je zgradil nekaj iz nič, včasih s tem gradi tudi obrambo pred lastnim otroštvom. Otrok potem ne podeduje le podjetja, ampak tudi tisto staro rano — občutek, da je vrednost treba ves čas dokazovati, sicer izgine. Ivan Boszormenyi-Nagy je za tak prenos uporabil izraz nevidne lojalnosti: obveznosti do družine, ki jih nihče ni izrekel, a jih otroci vseeno izpolnjujejo, pogosto na lastno škodo.

Murray Bowen je pomemben del zrelosti opisal kot diferenciacijo — sposobnost, da ostaneš povezan z družino in hkrati ostaneš svoj. Ne gre za to, da bi se od družine odrezal ali se ji uprl, ampak za to, da znaš ločiti, kaj misliš ti in kaj misli družina. Pri znanem priimku je ta naloga težja, ker te okolica ves čas meče nazaj v družino. Več o tem v zapisu Diferenciacija: kako ostati svoj in hkrati ostati v odnosu in v bazi znanja pod identiteta.

Pogovor, ki ga marsikdo pozna

Takole bi lahko zvenel pogovor med hčerjo, ki je pred kratkim začela delati v družinskem podjetju, in njenim prijateljem (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes sem predstavila nov projekt. Vsi so ploskali.«
»Super! Zakaj pa si potem tako tiha?«
»Ker ne vem, ali so ploskali meni ali mojemu priimku.«
»Kaj bi se moralo zgoditi, da bi vedela?«
»Ne vem. Mogoče nič. Mogoče bi morala to narediti nekje, kjer me nihče ne pozna.«
»Je bil projekt dober?«
»… Ja. Bil je dober.«
»Potem je bil to tvoj projekt. Kdo je ploskal in zakaj, je njihova stvar.«

V tem kratkem pogovoru je jedro celotne stiske: vrednost dosežka je odvisna od tega, kako jo vidijo drugi, in ker drugi nikoli ne morejo videti čisto brez priimka, se dosežek nikoli ne zdi čisto njen. Prijatelj stori nekaj preprostega — vrne jo k vprašanju, na katero lahko odgovori sama: je bil projekt dober?

Vaja: ločiti ime od sebe

Vaja traja okoli dvajset minut. Potrebuješ list papirja, razdeljen na tri stolpce, in nekaj miru.

1. Prvi stolpec: kaj mi je priimek dal. Zapiši konkretne stvari — priložnosti, znanja, varnost, poznanstva, vrednote, ki si jih prinesel od doma. Ne olepšuj in ne zmanjšuj. Zahvaljevati se ni treba, samo poimenuj.
2. Drugi stolpec: kaj mi je priimek naložil. Zapiši pričakovanja, ki jih čutiš, in poleg vsakega zapiši, od koga je: od očeta, od mame, od kraja, od tebe samega. Če ne veš, od koga je, zapiši vprašaj.
3. Tretji stolpec: kaj je samo moje. Zapiši vsaj pet stvari, ki bi ostale, tudi če bi se jutri pisal drugače — kaj te veseli, v čem si dober, kaj ceniš pri ljudeh, česa se bojiš.
4. Preveri drugi stolpec. Pri vsakem pričakovanju se vprašaj: če bi se odločil sam, ali bi si to želel? Označi z »da«, »ne« ali »ne vem«. »Ne vem« je povsem veljaven odgovor — pomeni, da si stvar začel raziskovati.
5. Izberi eno stvar iz tretjega stolpca in ji ta teden posveti uro časa, ne da bi komu poročal ali dokazoval. Opazuj, kako se počutiš, ko delaš nekaj, kar ni povezano z imenom.

Vaja ne bo rešila vprašanja nasledstva. Lahko pa naredi nekaj pomembnejšega: da boš pri naslednjem pogovoru z družino natančneje vedel, kdo v njem govori — ti ali priimek.

Kje ta pogled ne zadošča

Rada bi bila poštena glede mej tega, kar sem napisala.

Priimek je tudi privilegij. Odraščanje z znanim imenom pogosto prinese materialno varnost, izobrazbo, mreže in priložnosti, ki jih mnogi nikoli ne dobijo. Pritisk je resničen, a resnična je tudi prednost. Človek, ki prizna oboje, je običajno bolj miren od tistega, ki vidi samo eno — samo breme ali samo ugodnosti.

Ni vse povezano z imenom. Včasih so dvom vase, tesnoba ali perfekcionizem prisotni ne glede na priimek in bi bili tudi v povsem neznani družini. Če pripišeš vse družinskemu imenu, lahko spregledaš, kaj je tvoje lastno in kaj bi potrebovalo drugačno pomoč — na primer pri dolgotrajni potrtosti, motnjah spanja ali napadih panike je vredno obiskati osebnega zdravnika.

Notranje delo ne nadomesti zunanjih sprememb. Če te družina aktivno sili v vlogo, ki je nočeš, ali ti onemogoča lastno pot, ne gre samo za tvojo samopodobo. Takrat je potreben tudi pogovor z družino, včasih ob pomoči tretje osebe. Vprašanja lastništva, pogodb in predaje podjetja pa sodijo k pravnikom in svetovalcem za nasledstvo — ne v terapijo.

Kdaj in kako poiskati pomoč

Ni treba čakati na krizo. Smiselno je o tem govoriti s strokovnjakom, ko opaziš, da se ob vsakem družinskem srečanju počutiš manjši, kot si; ko ne veš več, ali si nekaj izbral ti ali je bilo izbrano zate; ko te uspeh ne veseli; ali ko se pred odločitvijo o nasledstvu počutiš ujetega med lojalnostjo in lastno potjo.

V terapiji lahko pogledava, kako se je vloga, ki jo nosiš, oblikovala skozi generacije. Za to je posebej uporaben genogram — risba družine čez več rodov, na kateri se vidijo ponavljajoči se vzorci, nevidne obveznosti in mesta, kjer se je nekdo odločil drugače. Temu je namenjeno tudi daljše srečanje Pogled v preteklost, na katerem skupaj nariševa tvoj genogram.

Za trenutek se vrnimo k fantu na prvem počitniškem delu. Gospa v kadrovski službi je o njem povedala nekaj, česar ni vedela. Ni ji bilo treba verjeti. A da bi ji lahko nehal verjeti, je moral najprej sam ugotoviti, kaj o sebi ve.

Kaj si zapomni

• Znan priimek nosi tri plasti hkrati: dediščino, pričakovanja in sodbe drugih. Pomaga, če jih razločiš.
• Pri otrocih iz vidnih družin je pogosta prevzeta identiteta — pot, sprejeta brez raziskovanja. Ni napaka in se lahko premakne.
• Večina otrok iz podjetniških družin si v mladosti želi preizkusiti drugo pot; to je razvojno pričakovano, ne izdaja.
• Pravica do lastnega uspeha se začne pri izbiri: kar izbereš sam, lahko občutiš kot svoje.
• Priimek je hkrati breme in privilegij — mirnejši je tisti, ki prizna oboje.