Brezspolna zveza: ko spolnosti ni več in nihče ne odpre teme

Zvečer, ko otroka končno zaspita, sedita vsak na svojem koncu kavča. On gleda telefon, ona bere. Ob enajstih ona reče »grem spat«, on odgovori »pridem kmalu«. Ko pride, že spi — ali se dela, da spi. Zjutraj se poljubita na hitro, kot sorodnika. Ne prepirata se. Ne sovražita se. Imata se celo rada. Samo spolnosti ni že dve leti, in nobeden od njiju ne ve več, kako bi o tem sploh začel.

Če si se v tem prizoru prepoznal, nisi edini. Zveza brez spolnosti je ena najpogostejših in hkrati najbolj zamolčanih stisk v partnerskih odnosih. O njej se ne govori pri kavi s prijatelji, pogosto ne niti pri zdravniku, najmanj pa doma. Ta zapis ni namenjen temu, da bi te prepričal, da je s tvojo zvezo nekaj narobe. Namenjen je temu, da tema, ki jo oba nosita v tišini, dobi besede.

Kako pogosto se to zgodi

Raziskovalci se ne strinjajo povsem, kdaj zvezo sploh imenovati »brezspolna«. Ameriški terapevt Barry McCarthy, ki je o tem napisal knjigo skupaj z ženo Emily, je predlagal mejo, ki se je pozneje uveljavila v strokovnih in poljudnih besedilih: zveza, v kateri sta imela partnerja spolni odnos manj kot desetkrat na leto. Meja je seveda arbitrarna — nihče ne trdi, da je par z enajstimi odnosi na leto srečen, par z devetimi pa ne. Je pa uporabna, ker pove, da ne govorimo o obdobju po porodu ali o enem napornem mesecu, ampak o stanju, ki je postalo vzorec.

Sociologinja Denise Donnelly je leta 1993 analizirala podatke velike ameriške nacionalne raziskave o družinah in gospodinjstvih. Ugotovila je, da približno 16 odstotkov poročenih v mesecu pred anketo ni imelo spolnega odnosa. Spolna neaktivnost je bila pogostejša pri starejših parih in pri tistih, ki so o zakonu poročali kot o manj srečnem. Novejše raziskave kažejo podobno sliko: Jean Twenge in sodelavci so v podatkih ameriške splošne družbene raziskave opazili, da se je pogostost spolnih odnosov med odraslimi med koncem osemdesetih in sredino 2010-ih let opazno zmanjšala, tudi pri poročenih.

Za Slovenijo primerljivih podatkov o brezspolnih zvezah ne poznam, zato jih ne bom navajala. A iz pogovorov vem, da je občutek »samo pri nas je tako« skoraj vedno napačen. Prav ta občutek je del tega, kar temo zapira.

Ne zgodi se čez noč

Le redko par reče »od danes naprej ne bova več spala skupaj«. Veliko pogosteje se spolnost izgubi postopoma, skoraj neopazno. Najprej je razlog dober: majhen otrok, bolezen, selitev, nova služba, ki pobere vso energijo. Spolnosti je manj, in to je razumljivo. Potem pa pride trenutek, ko bi se lahko vrnila — in se ne. Ker je zdaj nerodno. Ker je eden že nekajkrat predlagal in bil zavrnjen. Ker se je drugi začel izogibati tudi objemu, da ne bi bil objem razumljen kot povabilo.

Tako nastane krog, ki se vrti sam od sebe. Manj spolnosti pomeni, da je tema bolj obremenjena. Bolj obremenjena tema pomeni, da je vsak dotik nabit s pričakovanjem. Kjer je dotik nabit s pričakovanjem, se ga oba začneta izogibati. In kjer ni dotika, je še manj spolnosti.

Pomembno je opaziti, da v tem krogu ni zlobneža. Tisti, ki predlaga, ni »obseden«, in tisti, ki zavrača, ni »hladen«. Oba sta se znašla v vzorcu, ki ga nihče ni izbral. Podobno kot pri drugih ponavljajočih se vzorcih v paru — o tem sem pisala v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner — se vsak od njiju odziva na odziv drugega, ne na prvotni razlog.

Zakaj o tem molčita

Ko par pride na terapijo zaradi »komunikacije« ali »oddaljenosti«, je spolnost pogosto tema, ki se pojavi šele po več srečanjih. Ne zato, ker ne bi bila pomembna, ampak zato, ker je tako pomembna, da jo je težko izgovoriti. Molk ima navadno več plasti.

• Sram. Spolnost je eno redkih področij, kjer se ljudje čutijo ocenjene kot cela oseba. Če ni spolnosti, se hitro pojavi misel »z mano je nekaj narobe« — kar je, mimogrede, prav glas, ki ga opisujem v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.
• Strah pred zavrnitvijo. Tisti, ki si želi več, se boji, da bo vprašanje razumljeno kot pritisk, in da bo zavrnitev izrečena na glas — kar je huje kot tiha.
• Strah, da bo resnica bolela. Tisti, ki si želi manj, se boji, da bo moral povedati nekaj, kar bo drugega ranilo: da ga ne privlači več, da ga nekaj moti, da je utrujen od vsega.
• Zaščita odnosa. Paradoksalno je molk pogosto poskus, da se ohrani mir. »Saj se imava lepo, zakaj bi odpirala nekaj, kar bo samo pokvarilo večer?«

Ko sem s pari, ki prinesejo to temo, opažam, da sta oba partnerja pogosto prepričana, da drugi o tem sploh ne razmišlja. V resnici razmišljata oba, vsak v svoji tišini. Kratek primer, kako zveni prvi poskus (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, ali je to sploh tema za tukaj.«
»Katera tema?«
»Saj veš. To, da … da ne spiva več skupaj. Saj ne mislim, da je kriv on.«
»Jaz sem mislil, da ti je vseeno. Da si se odločila in da je tako pač bolje.«
»Vseeno? Vsak večer razmišljam, kako bi začela.«

V tem kratkem izmenjavanju se zgodi nekaj pomembnega: oba odkrijeta, da je drugi tudi trpel. To samo po sebi ne vrne spolnosti. Vrne pa občutek, da sta v tem skupaj — in to je prvi pogoj za vse naprej.

Najprej k zdravniku

Preden spolnost razumeta kot zgolj čustveno ali odnosno vprašanje, je dobro izključiti telesne vzroke. To ni formalnost. Spolno željo in odziv lahko spremenijo hormonske spremembe (na primer v perimenopavzi, po porodu ali pri nižjem testosteronu), bolečina pri spolnem odnosu, težave z erekcijo, kronične bolezni, slaba kakovost spanja in številna zdravila — med drugim nekateri antidepresivi, hormonska kontracepcija in zdravila za krvni tlak. Tudi depresija sama pogosto zmanjša željo po vsem, kar je nekoč prinašalo užitek.

Prva postaja je zato osebni zdravnik, ginekolog ali urolog. Če se pokaže, da gre za spolno motnjo — bolečino, težave z erekcijo, izrazito odsotnost želje, ki človeku povzroča stisko —, je pravi naslov zdravnik ali specialist za spolno medicino. Sama nisem seksologinja ali spolna terapevtka. V terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, o katerih govorimo — o tem, kako sta se oddaljila, kaj si nista upala povedati, kaj se dogaja med njima. Za zdravljenje spolnih motenj pa te bom vedno usmerila k strokovnjaku, ki je za to usposobljen.

Ni vsaka brezspolna zveza težava

To je morda najpomembnejši stavek v tem zapisu: brezspolna zveza ni diagnoza. Nekateri pari živijo brez spolnosti in so s tem zadovoljni. Morda sta oba aseksualna ali imata oba zelo nizko željo. Morda je eden od njiju bolan in sta se skupaj odločila za drugačno obliko bližine. Morda sta v pozni starosti, ko se nežnost in pripadnost izražata drugače. Če to ustreza obema, ni razloga, da bi kdorkoli od zunaj — prijatelji, mediji ali terapevtka — trdil, da »nekaj manjka«.

Raziskava, ki jo pogosto navajam, ko se pari primerjajo z drugimi, je delo Amy Muise in sodelavcev iz leta 2016. Pokazali so, da je pogostost spolnih odnosov povezana z dobrim počutjem, a le do približno enkrat na teden — pri večji pogostosti dobro počutje ni več naraščalo. Številka sama torej ne pove, ali je zveza dobra. Odločilno je nekaj drugega: ali je stanje dogovorjeno in ali ustreza obema.

Težava torej ni v tem, da spolnosti ni. Težava je, kadar je eden od partnerjev v stiski, pa o tem ne more govoriti, ali kadar oba pogrešata, a nobeden ne ve, kako bi se vrnil. Takrat ne gre za spolnost kot dejavnost, ampak za izgubo bližine, ki je nekoč bila.

Kaj se zgodi z odnosom, ko tema ostane zaprta

Neizgovorjena tema ne ostane mirna. Iz nje se rodijo stvari, ki jih je pozneje težje popraviti kot samo spolnost.

Prva je zamera. Tisti, ki pogreša, začne šteti — ne na glas, ampak v sebi. Vsaka zavrnitev se doda na kup. Ko kup zraste, se zamera začne kazati v vsem drugem: v tonu pri pogovoru o računih, v pikrih opazkah, v tem, da noče več skupaj na dopust. Več o tem, kako zamera deluje, najdeš v bazi znanja pod geslom zamera.

Druga je krivda na drugi strani. Tisti, ki se umika, pogosto ve, da drugega prizadene, in se počuti krivega. Krivda pa ne prebudi želje — nasprotno, naredi spolnost še bolj podobno dolžnosti, ki se ji je treba izogniti.

Tretja je oddaljenost v vsem. Ker se oba izogibata dotiku, izgine tudi nežnost, ki s spolnostjo nima veliko zveze: roka na rami, objem v kuhinji, poljub, ki traja dlje kot sekundo. Par postane dober tim za gospodinjstvo in otroke, a izgubi občutek, da sta tudi dva človeka, ki se izbirata — in ne le sostanovalca.

Če se ob tem začneta pojavljati kritika, zaničevanje in umik, je dobro poznati vzorce, ki jih je opisal John Gottman — o njih sem pisala v zapisu Štirje jezdeci apokalipse v odnosih. Brezspolna zveza ni nujno zveza v razpadu. Lahko pa postane ena od poti tja, če tema dolgo ostane zakopana.

Kako odpreti temo: vaja za ta teden

Ni ga čarobnega stavka, ki bi temo odprl brez nelagodja. Lahko pa nelagodje zmanjšaš, če se pogovora lotiš premišljeno. Tule je vaja, ki jo lahko poskusiš še danes. Ne gre za to, da bi v enem večeru rešila vse, ampak za to, da se tišina prvič prekine.

1. Izberi čas, ki ni v spalnici. Ne zvečer v postelji in ne takoj po zavrnitvi. Najbolje na sprehodu, med vožnjo ali ob kavi, ko nihče ne pričakuje ničesar telesnega. Vnaprej reci: »Rad bi se s tabo pogovoril o nečem, kar me teži. Ni nujno, da danes kaj rešiva.«
2. Začni pri sebi, ne pri drugem. Namesto »nikoli nočeš« reci »pogrešam te« ali »opažam, da se oba izogibava, in to me žalosti«. Stavki o lastnem doživljanju odpirajo, očitki zapirajo.
3. Povej, česa ne zahtevaš. »Ne govorim tega, da bi te silil v karkoli. Rad bi samo, da veš, kako mi je, in rad bi slišal, kako je tebi.« To drugemu zniža obrambo.
4. Vprašaj in poslušaj do konca. »Kako je to zate?« Nato ne popravljaj in ne razlagaj, ampak povzemi, kar si slišal: »Če sem prav razumel, se počutiš …« Pri tem ti lahko pomaga vaja pogovor brez prekinjanja.
5. Dogovorita se za en majhen korak, ki ni spolnost. Na primer: vsak večer objem, ki traja dvajset sekund, brez nadaljevanja. Ali pa, da se o tem znova pogovorita čez teden dni. Majhen korak, ki ga oba lahko izpolnita, je več vreden kot velika obljuba.

Če želiš več napotkov za pogovor, je o tem posebej zapis Kako se s partnerjem pogovoriti o spolnosti brez očitkov, o tem, zakaj želja v dolgih zvezah upade pri obeh, pa Upad želje v dolgi zvezi. Če je vajina težava predvsem v tem, da si eden želi več kot drugi, preberi še Ko spolne želje niso usklajene.

Kaj lahko prinese terapija za pare

Ko pogovor doma ne steče — ker se vsakič konča v solzah, molku ali prepiru —, je to znak, da tema nosi več, kot jo par zmore odnesti sam. Takrat je lahko v pomoč tretja oseba, ki ni na nobeni strani.

V terapiji za pare spolnosti ne obravnavam kot tehnične težave, ampak kot del odnosa. Pogosto se pokaže, da odsotnost spolnosti ni vzrok, ampak posledica: neizrečene zamere iz obdobja, ko je bil eden sam z dojenčkom; občutek, da je partner bolj starš kot ljubimec; razočaranje, ki ni bilo nikoli povedano. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se sprašujemo tudi, kaj je vsak od partnerjev o bližini, telesu in ranljivosti prinesel iz svoje družine. Nekdo, ki je odraščal v domu, kjer se ni nihče objemal, bo dotik doživljal drugače kot nekdo, ki je bil vajen nežnosti. Te razlike same po sebi niso problem, postanejo pa problem, če jih nihče ne ubesedi.

Kar terapija za pare lahko da, je varen prostor, v katerem se o temi lahko govori brez obtoževanja. Kar ne more dati, je zagotovilo, da se bo spolnost vrnila v obliki, kakršna je nekoč bila. Včasih se vrne. Včasih par najde novo obliko bližine. Včasih pa ugotovita, da njune poti gredo narazen — in tudi to je lahko izid, ki je boljši od let tihe stiske.

Kdaj odgovor ni v pogovoru

Rada bi bila poštena: pogovor ni rešitev za vse. Obstajajo okoliščine, v katerih je odgovor drugje.

Ko je vzrok telesen. Če je v ozadju bolečina, hormonska sprememba ali stranski učinek zdravila, ga noben pogovor ne bo odpravil. Pogovor lahko pomaga, da se par o tem sploh odloči iti k zdravniku, zdravljenje pa je stvar medicine.

Ko se eden umika zaradi strahu. Če se nekdo izogiba spolnosti, ker ima za sabo travmatsko izkušnjo, ker je bil v odnosu prisiljen ali ker se partnerja boji, potem pritisk na »vračanje spolnosti« lahko škodi. Takrat je najprej pomembna varnost, pogosto tudi individualna terapija. Če je v odnosu nasilje, je to prva tema — in ne spolnost.

Ko je spolnost samo zadnji simptom. Včasih par ugotovi, da ni izginila samo spolnost, ampak tudi želja biti skupaj. Takrat vrnitev spolnosti ni cilj, ki bi imel smisel, in se je pošteneje pogovoriti o tem, kar je pod njim.

Ko obema ustreza. Kot sem zapisala zgoraj — če sta oba zadovoljna, ni kaj popravljati. Nihče vama ne sme reči, da bi morala »več«.

Kaj si zapomni

• Zveza brez spolnosti je pogostejša, kot misliš — po starejših ameriških podatkih v zadnjem mesecu spolnega odnosa ni imel približno vsak šesti poročeni.
• Navadno se zgodi postopoma: dober razlog, nerodnost, izogibanje dotiku in nazadnje molk.
• Telesne vzroke najprej preveri pri zdravniku — osebnem, ginekologu ali urologu; za spolne motnje je pravi naslov specialist za spolno medicino.
• Brezspolna zveza ni diagnoza. Odločilno je, ali je stanje dogovorjeno in ustreza obema.
• Pogovor začni zunaj spalnice, pri sebi, brez zahteve — in z enim majhnim korakom, ki ni spolnost.