Ko najstnik laže: kaj se za tem skriva

»Pri Niki sem bila. Učili sva se za fiziko.«

Mama prikima. Pol ure prej je na telefonu mlajšega sina, ki ga je ta pustil na kavču, mimogrede videla objavo: hči s prijateljicami na klopci v parku, z vrečko, v kateri ni bilo fizike. Zdaj stoji v kuhinji, z obema resnicama v glavi, in čuti nekaj, česar ne zna razvozlati. Je jezna, ker ji je hči lagala? Prestrašena, ker ne ve, kaj je bilo v vrečki? Ali užaljena, ker si je mislila, da sta si bližje?

Ko starš prvič zares ujame najstnika v laži, se pogosto ne zamaje le zaupanje v otroka, ampak tudi v sebe kot starša. V tem zapisu bom pisala o tem, zakaj najstniki lažejo, kaj laž pogosto pove o odnosu in kako se odzvati, da bo naslednjič laže povedati resnico — ne pa laže lagati bolje.

Laž ni samo moralno vprašanje

Ko odkrijemo laž, jo najprej beremo moralno: lagati se ne sme. To je res, in najstnik to ve. A če ostanemo samo pri tem, spregledamo, čemu je laž služila. V najstništvu namreč laž zelo pogosto ni napad na starša, ampak nerodno, včasih nevarno orodje za nekaj, kar je za to obdobje razvojno značilno: za vzpostavljanje lastnega prostora.

Raziskovalka Judith Smetana je s sodelavci pokazala, da najstniki svoje življenje dokaj jasno delijo na področja. Nekatera so po njihovem mnenju upravičeno v pristojnosti staršev — varnost, šola, dogovori o domu. Druga, kot so prijateljstva, zaljubljenosti, glasba, oblačila in tisto, kar si mislijo, pa doživljajo kot svoja. O teh področjih staršem pogosteje ne povedo ničesar ali pa povedo le delno. Pri tem ne gre za upor, ampak za občutek, da »to pa ni tvoja stvar«.

Ta meja se pri odraščanju premika, in tudi mora se. Težava nastane, ko se najstnik in starš o tem, kje poteka, ne moreta pogovoriti — in ko najstnik oceni, da bo resnica sprožila odziv, ki ga ne bo zmogel. Takrat je laž bližnjica.

Koliko najstnikov laže staršem

Če te je laž presenetila, je dobro vedeti, kako pogosta je. V raziskavi psihologinje Lene Jensen, Jeffreyja Arnetta in sodelavcev je več kot štiri petine srednješolcev povedalo, da je staršem v zadnjem letu lagalo o vsaj eni stvari. Najpogosteje o prijateljih, o tem, kje so bili, o zmenkih, zabavah, alkoholu in denarju. Zanimivo je, da je večina hkrati menila, da lagati staršem ni prav. Laž torej ni bila posledica tega, da bi jim bilo vseeno, ampak tega, da so tehtali med dvema stvarema, ki sta jim bili obe pomembni.

To ne pomeni, da je laž nepomembna. Pomeni pa, da je posamezna laž pri najstniku bolj pravilo kot znak, da je z otrokom ali z vami nekaj hudo narobe. Pomembnejše od tega, ali laže, je vprašanje, o čem in zakaj.

Štiri razlogi, zakaj najstnik laže

Laži se med seboj zelo razlikujejo, in odziv, ki je pravi za eno, je napačen za drugo. V grobem se najpogosteje ponovijo štirje razlogi.

Izogniti se kazni. To je najbolj znan razlog in tudi najbolj preprost. Najstnik oceni, da bo resnica prinesla kazen, kričanje ali dolgotrajno razočaranje, in izbere laž. Pomembno je, da ne gre le za strogost kazni, ampak za njeno nepredvidljivost. Če najstnik ne ve, ali bo starš ob slabi novici le zavzdihnil ali pa eksplodiral, je laž zanj varnejša stava.

Ohraniti nekaj zase. To so laži o področjih, ki jih najstnik doživlja kot svoja. Ne pove, s kom si piše, kaj se je zgodilo med prijateljicami, v koga je zaljubljen. Pogosto ne gre za izmišljanje, ampak za izpuščanje — zgodba je resnična, le pomembnega dela ni v njej.

Zaščititi nekoga. Najstniki pogosto lažejo zaradi drugih: da ne izdajo prijatelja, da ne spravijo v težave brata ali sestre — ali pa da zaščitijo starša. To zadnje je manj očitno, a ni redko. Če najstnik ve, da je mama že tako na robu ali da se oče ob slabih novicah zapre vase, mu lahko laž deluje kot obzirnost.

Skriti sram. Nekatere laži niso namenjene staršu, ampak najstniku samemu. Slaba ocena, ki je ne pove, ni nujno skrita zaradi strahu pred kaznijo, ampak zato, ker ga je sram, ker ne zmore pogledati v oči nečemu, kar ga je razočaralo. Ta razlog je pogosto spregledan, ker najstnik navzven deluje brezbrižno. O tem, kako sram deluje, več piše v geslu sram in v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna.

Kaj starši v resnici vedo — in od kod

Ko odkrijemo laž, se pogosto odzovemo s strožjim nadzorom: preverjanje telefona, lokacije, klici prijateljem. Razumljivo je. Toda ena od najbolj citiranih raziskav s tega področja nakazuje, da nadzor ne deluje tako, kot si predstavljamo.

Švedska raziskovalca Margaret Kerr in Håkan Stattin sta preverila, od kod starši sploh vedo, kaj počnejo njihovi najstniki. Ugotovila sta, da največ tega, kar starši vedo, ne izvira iz njihovega preverjanja in nadzora, ampak iz tega, kar jim najstnik sam pove. In najstniki staršem povedo več, kadar odnos doživljajo kot topel in kadar ne pričakujejo, da bo vsaka informacija uporabljena proti njim. Prav to prostovoljno pripovedovanje je bilo najbolj povezano s tem, da so se mladostniki manj zapletali v tvegano vedenje.

To ne pomeni, da nadzor ni nikoli potreben. Pomeni pa, da se lahko zelo hitro zavrti v krogu, ki ga nihče ne želi: več nadzora pomeni manj pripovedovanja, manj pripovedovanja pomeni, da starš ve manj, zaradi česar se boji bolj — in poveča nadzor.

Raziskava Catrin Finkenauer in sodelavcev doda še en odtenek. Skrivnosti pred starši so v najstništvu po eni strani povezane z večjim občutkom samostojnosti — kar je razvojno smiselno. Po drugi strani pa so bili najstniki, ki so pred starši skrivali več, v povprečju bolj potrti, bolj pod stresom in so poročali o več telesnih težavah. Skrivnost torej ni samo zid proti staršem. Je tudi teža, ki jo najstnik nosi sam.

Kaj narediti v trenutku, ko odkriješ laž

Prvi odziv je skoraj vedno najmanj premišljen. To je človeško. A ker je prvi odziv tisti, ki si ga bo najstnik zapomnil in po katerem bo naslednjič tehtal, ali naj pove resnico, se ga splača vsaj malo pripraviti.

• Ne nastavljaj pasti. Če že veš, kaj se je zgodilo, ne sprašuj, kot da ne veš, da bi videl, ali bo lagal. S tem ga potiskaš v laž, ki jo nato kaznuješ. Povej, kaj veš.
• Loči dve stvari. Eno je dejanje, ki ga je skrival (park, vrečka, zamuda). Drugo je laž sama. O obeh se je treba pogovoriti, a ne v istem stavku in ne z isto jezo.
• Najprej varnost. Če laž prikriva nekaj nevarnega, je to na prvem mestu. Pogovor o zaupanju lahko počaka do jutri.
• Daj si čas. »Zdaj sem preveč jezna, da bi se pogovarjala. Jutri po kosilu se usedeva.« To ni šibkost. To je zgled, kako se ravna z močnim čustvom.
• Ne posploši. »Ti nikoli ne govoriš resnice« najstniku sporoča, da je lažnivec. Ljudje se pogosto vedemo v skladu s tem, kar o nas mislijo.

Kako zveni pogovor

Tako lahko zveni pogovor naslednji dan, ko je jeza že malo popustila (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

Mama: »Včeraj sem videla objavo iz parka. Vem, da nisi bila pri Niki.«
Hči: »Saj sem bila. Malo.«
Mama: »Ne bova se pregovarjali o tem. Bolj me zanima, zakaj si se odločila, da mi ne poveš.«
Hči: »Ker bi rekla ne.«
Mama: »Mogoče bi. Mogoče bi se tudi dogovorili, do kdaj. Zdaj ne vem, kje si, ko mislim, da vem — in to me bolj straši kot park.«
Hči: »… Saj ni bilo nič hudega.«
Mama: »Verjamem ti, da se ti tako zdi. Povej mi, kaj je bilo.«

Mama ni rekla, da je laž v redu. Povedala je, kaj ji je pri njej najtežje — da ne ve, kje je hči —, in vprašala za razlog, namesto da bi ga razglasila sama. Posledica bo morda vseeno sledila. A pogovor je ostal odprt.

Vaja: dogovor o resnici

Ta vaja je namenjena staršem, ki jim je laž zamajala zaupanje in bi radi naredili nekaj več kot le zaostrili pravila. Lahko jo začnete že danes.

1. Napiši si, kaj moraš vedeti, ne kaj bi rad vedel. Kje je, s kom, kdaj pride domov, kako pride domov. Ločeno zapiši, kaj bi rad vedel, pa ni nujno — o čem se pogovarja s prijatelji, kaj si misli. Prvi seznam je dogovor, drugi je povabilo.
2. Povej najstniku, kateri del je nepogrešljiv in zakaj. Kratko in brez pridige: »Moram vedeti, kje si, ker sem odgovorna zate. Ne zato, ker ti ne zaupam.«
3. Dogovorite se za popust za resnico. Če kaj zakomplicira in to pove sam, je posledica manjša, kot če pride na dan drugače. In ta dogovor se drži — tudi takrat, ko je novica zares neprijetna.
4. Uvedite varen klic. Če je kdaj kje, kjer se ne počuti varno, lahko pokliče ali pošlje dogovorjeno besedo in pridete ponj — brez vprašanj tisti večer. Pogovor bo pozneje, a ne bo kazen za to, da je poklical.
5. Čez dva tedna preveri, kako gre. Ne le, ali je najstnik spoštoval dogovor, ampak tudi, ali si ga ti. Je bila posledica res manjša, ko je povedal sam?

Vaja je zahtevna predvsem za starša. Zahteva, da prenese resnico, ki je ne bi rad slišal, in da ob njej ostane miren. A prav to je pogoj, da bo resnica sploh prišla. Zaupanje se namreč ne gradi z obljubami, ampak z izkušnjo, da je bilo varno povedati.

Kaj laž pove o družini

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas pri laži ne zanima le najstnik, ampak tudi ozračje, v katerem je laž postala smiselna. Christian Gostečnik opisuje, kako se v družini pogosto ponavljajo vzorci, ki jih nihče ne izbere zavestno — tudi vzorci okoli resnice in skrivnosti.

Nekaj vprašanj, ki si jih je vredno zastaviti, brez obtoževanja sebe. Kaj se pri nas zgodi, ko kdo prinese slabo novico? Ali odrasli v družini drug drugemu govorimo resnico — o denarju, o zdravju, o tem, kako nam gre v odnosu? Ali ima najstnik izkušnjo, da so nekatere teme doma prepovedane? Otroci se o resnici ne učijo iz pravila »ne laži«, ampak iz tega, kar vidijo. Če so v družini zgodbe, o katerih se molči, najstnik hitro razume, da je molk način preživetja. O tem, kako se skrivnosti prenašajo med generacijami, sem pisala v zapisu Družinske skrivnosti in nedokončane zgodbe: kje jih genogram najde.

Laž lahko pove tudi nekaj o mejah. Če so meje doma tako ohlapne, da jih ni, ali pa tako toge, da v njih ni prostora za odraščanje, je laž pogosto način, kako najstnik pride do prostora, ki mu ga nihče ne da. Kako postaviti meje, ki držijo in hkrati ohranijo stik, piše v zapisu Kako postavljati meje najstniku, ne da bi izgubil stik, kratko razlago pa najdeš tudi v geslu meje.

Če se pogovori doma ponavljajo v istem krogu laži, odkritja in kazni, je lahko koristna družinska terapija, kjer se pogovarjamo vsi skupaj in kjer ima najstnik prostor, da pove tudi svojo plat. Kako to poteka, ko najstnik sprva ne želi govoriti, sem opisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Kje ta pristop ne zadošča

Vse, kar sem zapisala, velja za laži, ki so del običajnega odraščanja. Obstajajo pa okoliščine, v katerih razumevanje in dogovor nista dovolj in je treba ukrepati drugače.

• Kadar laž prikriva snovi. Alkohol in droge sta med najpogostejšimi temami, o katerih najstniki lažejo. Občasno eksperimentiranje se razlikuje od rednega uživanja; več o tem, kdaj je čas za skrb, v zapisu Alkohol in droge v najstništvu: kdaj je čas za skrb.
• Kadar laž prikriva hrano, telo ali poškodbe. Skrivanje hranjenja, izgovori o tem, da je že jedel, dolgi rokavi poleti — to so lahko znaki stiske, ki zahtevajo pomoč zdravnika. Glej zapis Prvi znaki motnje hranjenja pri najstniku — kaj opaziti, preden postane hudo.
• Kadar je v ozadju odrasla oseba. Če najstnik skriva stik z nekom bistveno starejšim, posebej prek spleta, ali če se po stiku spremeni, to ni vprašanje zasebnosti, ampak varnosti. Ob sumu nasilja ali zlorabe pokliči policijo na 113 ali SOS telefon 080 11 55.
• Kadar laže o vsem, ves čas, brez očitnega razloga. Laganje, ki ni povezano z ničemer, kar bi najstnik želel zaščititi, ali ki ga spremljajo druge težave v vedenju, je razlog za pogovor s strokovnjakom za otroke in mladostnike.

Za najstnika samega so prva vrata osebni zdravnik ali pediater, šolska svetovalna služba ali terapevt, ki dela z otroki in mladostniki. Mladi lahko brezplačno in anonimno pokličejo TOM telefon na 116 111. Če najstnik govori o samomoru ali se samopoškoduje, pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih 112.

Kaj si zapomni

• Večina najstnikov staršem kdaj laže; pomembneje od tega, ali laže, je, o čem in zakaj.
• Najpogostejši razlogi so izogibanje kazni, varovanje lastnega prostora, zaščita nekoga in sram — in na vsakega se odzoveš drugače.
• Starši največ vedo iz tega, kar jim najstnik pove sam; strožji nadzor brez odnosa lahko pripovedovanje zmanjša.
• Resnica pride takrat, ko je zanjo varno: s predvidljivimi posledicami in mirnim odzivom na slabo novico.
• Kadar laž prikriva nevarnost, je na prvem mestu varnost, šele nato pogovor o zaupanju.