Kam po pomoč ob nasilju v Sloveniji: zemljevid za prvi korak

»Saj me ni udaril. Samo zaklenil je vrata in mi vzel telefon. Ne vem, ali je to dovolj, da sploh pokličem.«

Takšen stavek — ali kakšnega zelo podobnega — ljudje, ki delajo na telefonih za pomoč, slišijo pogosto. Za njim stoji vprašanje, ki človeka zadrži dlje kot strah sam: ali je moje dovolj hudo? Ali imam pravico vzeti nekomu čas? Ali ne pretiravam? Me bodo vprašali, zakaj nisem odšel že prej?

Ta zapis ni test, s katerim bi ugotovil, ali je tvoj odnos nasilen, in ni ocena, kako nevaren je. Tega ne more narediti noben spletni članek — to se presoja v pogovoru s človekom, ki pozna tvoje okoliščine. Je zemljevid: kdo v Sloveniji ponuja kakšno pomoč, kaj lahko pričakuješ, ko se oglasiš, in katera vrata so prava za kateri trenutek. Na začetku pa najpomembnejše: če si ti ali kdorkoli v tvoji bližini v nevarnosti zdaj, pokliči 112 ali policijo na 113. Vse drugo lahko počaka.

Pomoč ni nagrada za tiste, ki so že odšli

Ena najtrdovratnejših predstav o nasilju je, da je pomoč namenjena tistim, ki so se že odločili. Kot da moraš najprej spakirati kovček, šele potem pa smeš poklicati. V resnici je veliko ljudi, ki se obrnejo po pomoč, še vedno v odnosu. Nekateri iščejo le nekoga, ki jim bo potrdil, da tisto, kar doživljajo, ni normalno. Drugi želijo vedeti, kakšne možnosti sploh imajo, preden se karkoli odločijo. Tretji ne bodo odšli — vsaj ne kmalu — potrebujejo pa načrt, kako ostati čim bolj varni.

Vse to so legitimni razlogi za klic. Na telefonu za pomoč nihče ne pričakuje, da boš imel odločitev pripravljeno. Pričakujejo, da boš povedal, kar zmoreš.

Nasilje v partnerskih odnosih ni redko. Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2021 objavila oceno, da je približno 26 odstotkov žensk, ki so bile kdaj v partnerski zvezi, vsaj enkrat v življenju doživelo fizično ali spolno nasilje partnerja. Ta številka še ne zajame psihičnega in ekonomskega nasilja, ki je pogosto prvo in najdolgotrajnejše. Nasilje doživljajo tudi moški, ljudje v istospolnih zvezah in starejši. Vrata, ki jih opisujem spodaj, so večinoma odprta za vse; nekatera so namenjena posebej ženskam in otrokom, kar posebej označim.

Raziskovalka Belle Liang je s sodelavci opisala, da iskanje pomoči ob nasilju ni en sam korak, ampak pot s tremi vozlišči: najprej moraš prepoznati, da gre za nasilje, nato se odločiti, da smeš prositi za pomoč, in šele potem izbrati, koga. Na vsakem od teh mest se lahko zatakne — in vsakega lahko človek večkrat obišče. To ni neuspeh. Tako je pot pač zgrajena.

Kaj sploh šteje kot nasilje

Slovenski Zakon o preprečevanju nasilja v družini nasilja ne zoži na udarce. Poleg fizičnega opredeli še spolno, psihično in ekonomsko nasilje ter zanemarjanje. Psihično nasilje so po zakonu ravnanja, s katerimi nekdo pri drugem povzroča strah, ponižanje, občutek manjvrednosti in ogroženosti. Ekonomsko nasilje je neupravičen nadzor ali omejevanje pri razpolaganju z denarjem. Zaklenjena vrata in odvzet telefon iz prvega stavka torej niso »samo«.

Kratko razlago, kako se nasilje v odnosu razlikuje od prepira, najdeš v bazi znanja pod geslom nasilje v odnosu; pomaga tudi geslo manipulacija, ker je prav ta pogosto razlog, da človek ne zaupa svoji presoji. Ključna razlika je v nadzoru in strahu: v prepiru se dva spopadeta, pri nasilju pa eden živi tako, da se drugega ne bi razjezil.

Če te pri tem branju spremlja misel, da si si vse skupaj zaslužil ali izzval, je dobro vedeti, da je ta misel ena najpogostejših posledic nasilja, ne dokaz krivde. Več o tem sem pisala v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Ko je nevarno zdaj: 112 in 113

Kadar je nevarnost neposredna — nekdo grozi, se stopnjuje, si poškodovan ali se bojiš, kaj bo v naslednji uri —, je prava številka 112 ali 113 za policijo. Ni ti treba čakati, da se zgodi nekaj hujšega. Policija ni namenjena le že storjenim dejanjem, ampak tudi preprečevanju.

Policija lahko ob nasilju povzročitelju izreče prepoved približevanja tebi ali kraju, kjer živiš. Nasilje v družini je v Sloveniji kaznivo dejanje, kar pomeni, da policija ukrepa tudi takrat, kadar ti v tistem trenutku nimaš moči, da bi karkoli prijavil.

Če si poškodovan, pojdi k zdravniku ali v nujno ambulanto, tudi če se poškodba zdi majhna. Zdravnik jo zapiše, in ta zapis lahko pozneje pomaga v postopkih — ne glede na to, ali se zanje odločiš zdaj ali čez leto.

Ko potrebuješ pogovor: trije telefoni

Večina ljudi ne začne s policijo, ampak s pogovorom. Za to obstajajo telefoni, na katerih ti ni treba povedati imena in na katerih lahko kadarkoli odložiš.

• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, 080 11 55. Brezplačna številka, specializirana prav za nasilje. Upravlja ga Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Tu lahko dobiš informacije o varnih namestitvah, o tem, kaj storiti naprej, in pogovor z nekom, ki nasilje pozna od blizu.
• Klic v duševni stiski, 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00). Ni specializiran za nasilje, je pa tam ponoči, ko je pogosto najtežje.
• Zaupni telefon Samarijan, 116 123 (24 ur). Za trenutke, ko potrebuješ glas na drugi strani, ne glede na uro.

Če se ob vsem tem pojavljajo misli, da bi bilo lažje, če te ne bi bilo, sta zadnja dva telefona prava tudi za to. O takih mislih sem pisala v zapisu Ko pomisliš, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo.

Kaj se zgodi, ko pokličeš

Veliko ljudi prvi klic odlaša, ker si ne predstavljajo, kako bo potekal. Bojijo se, da bodo morali takoj povedati vse, da jih bo nekdo zasliševal ali da bo klic sprožil postopek, ki ga ne bodo mogli ustaviti. Pogovor na telefonu za pomoč je navadno precej bolj preprost. Nekdo posluša, vpraša, kar je treba, da razume, ali si zdaj na varnem, in ti pomaga razmisliti o naslednjem koraku. Odločitve ostanejo tvoje.

Takole bi se lahko začel (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Dober večer. Ne vem, ali sem prav poklicala. Pri nas ni nič hudega, mislim … ni me pretepel.«
»Prav ste poklicali. Povejte mi, kar želite. Ste ta trenutek na varnem?«
»Zdaj ja. Je v službi. Samo … ne vem več, ali sem jaz tista, ki je nora.«
»To vprašanje slišim pogosto. Opišite mi en dogodek, ki vam ne gre iz glave. Nato bova skupaj pogledali, kakšne možnosti imate — tudi če se danes ne odločite za nič.«

Pomembno je zadnje: tudi če se danes ne odločiš za nič. Prvi klic ni podpis. Je informacija. Marsikdo pokliče večkrat, preden naredi naslednji korak, in to je povsem v redu.

Če partner pregleduje tvoj telefon, razmisli, s katere naprave boš klical in kaj ostane za tabo. O tem, kako se pripraviti tako, da klic ne poveča tveganja, več v zapisu Varnostni načrt ob nasilju: kaj je in kako ga sestaviš.

Uradna pot: policija, center za socialno delo, zdravnik, sodišče

Poleg telefonov obstaja uradni sistem, ki ima pristojnosti, kakršnih nevladne organizacije nimajo. Center za socialno delo ima strokovne delavce, ki se ukvarjajo z nasiljem, in lahko s tabo pripravi načrt pomoči — kaj potrebuješ ti, kaj potrebujejo otroci, kje boš živel. Zdravnik zapiše poškodbe in te lahko napoti naprej. Sodišče lahko po zakonu izreče ukrepe, ki varujejo tebe in otroke, in če si tega ne moreš privoščiti, lahko zaprosiš za brezplačno pravno pomoč.

Ta pot zahteva več korakov, več papirja in več potrpežljivosti, kot bi si človek želel. Podrobneje, korak za korakom, jo opisujem v zapisu Institucionalna pot ob nasilju: policija, center za socialno delo, sodišče. Tu naj povem le to, kar se v stiski najpogosteje pozabi: na to pot ti ni treba stopiti sam. Svetovalke v društvih pogosto vedo, kako sistem deluje od znotraj, in lahko pomagajo pripraviti, kaj povedati in kaj prinesti s seboj.

Društva, svetovalnice in varne hiše

V Sloveniji deluje več nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z nasiljem. Ponujajo svetovanje, skupine za podporo, spremstvo na policijo ali sodišče in varne namestitve. Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja upravlja številko 080 11 55, Društvo za nenasilno komunikacijo pa dela z ljudmi, ki so nasilje doživeli, in s tistimi, ki ga izvajajo. Obstajajo še druge organizacije; najlažje jih najdeš tako, da vprašaš na enem od telefonov, kaj je na voljo v tvojem kraju.

Varne hiše so namestitve s skritim naslovom za ženske in otroke, katerih varnost je ogrožena. Dostop do njih navadno poteka prek telefona za pomoč ali centra za socialno delo. Materinski domovi so namenjeni materam z otroki v stiski in so pogosto naslednji korak, ko neposredna nevarnost mine.

Za moške, ki doživljajo nasilje, je specializiranih storitev manj. Ostanejo pa policija, center za socialno delo, Samarijan in Klic v duševni stiski — in vsak od njih je dolžan vzeti resno tudi moškega, ki pove, da ga je strah doma.

Vaja: kako se pripraviš na prvi klic

Če že dalj časa razmišljaš, da bi poklical, pa se ti klic vedno znova izmuzne, ti lahko pomaga kratka priprava. Naredi jo lahko še danes, v petih minutah, kadar si sam.

1. Izberi trenutek in napravo. Pomisli, kdaj si zagotovo sam in s katerega telefona lahko pokličeš, ne da bi kdo videl. Če ni nobenega, je lahko to telefon prijateljice ali sodelavca.
2. Pripravi en stavek. Ni ti treba povedati vsega. Dovolj je: »Ne vem, ali je to nasilje, in rad bi se o tem pogovoril.«
3. Spomni se enega dogodka. Izberi enega, ki ti ne gre iz glave. Ni treba, da je najhujši — dovolj je, da je resničen.
4. Zapiši si eno vprašanje. Kaj bi rad izvedel? Na primer: »Kaj lahko naredim, če ostanem?« ali »Kam gredo otroci, če odidem?«
5. Dovoli si odložiti. Preden pokličeš, si reci: lahko odložim kadarkoli in lahko pokličem znova. Klic ni obveza, je poskus.

Ko se odločiš, kje boš imel zapisano vprašanje, pomisli, ali ga lahko kdo najde. Včasih je najvarnejše mesto lastna glava.

Kje je mesto terapije — in kje ga ni

Psihoterapija ima ob nasilju pomembno vlogo, a ne prve. Ko je človek še v nevarnosti, potrebuje najprej varnost, informacije in ljudi, ki znajo ukrepati. Razlika je podobna tisti med prvo pomočjo in zdravljenjem, ki sem jo opisala v zapisu Prva pomoč ni terapija: razlika med kriznim pogovorom in terapevtskim procesom.

Ko je varnost vsaj delno urejena, pride čas za tisto, kar nasilje pusti v človeku: strah, ki se oglasi ob vsakem glasnejšem zvoku, sram, nezaupanje vase, telo, ki je ves čas v pripravljenosti. Judith Herman je zapisala, da okrevanje po travmi poteka v fazah in da je prva vedno vzpostavitev varnosti. Šele potem pride na vrsto predelava spominov in nazadnje ponovna povezanost z ljudmi. O tem, kako travma ostane zapisana v telesu, sem pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu, krajšo razlago pa najdeš pod geslom travma.

Ena stvar mora biti jasna: terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika pomoči. Ko eden v odnosu živi v strahu, ne more na srečanju odkrito govoriti, kar pove, pa lahko doma plača. Poleg tega skupno delo sporoča, da sta za nasilje odgovorna oba, kar ne drži. Če ti je kdo predlagal, da bi nasilje reševala na terapiji za pare, se lahko o tem najprej posvetuješ na enem od zgoraj naštetih telefonov.

Sama sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo in nisem specialistka za delo z nasiljem. Kadar v individualni terapiji na dan pride nasilje, je moja prva naloga, da skupaj pogledava, kje si varen in kdo te lahko podpre — ne pa, da odpiram globine, preden so tla trdna. Zanima te lahko tudi, kaj ostane med terapevtom in klientom in kje so meje zaupnosti; o tem piše zapis Zaupnost na terapiji: kaj ostane med nama in kje so meje. Ena od teh meja je jasna: pri sumu nasilja nad otrokom imamo strokovni delavci dolžnost obvestiti pristojne.

Kdaj ta zemljevid ne zadošča

Zemljevidi so lepi, resničnost je bolj zapletena. Ni pošteno, da bi trdila, da bodo vsa vrata, ki sem jih naštela, vedno delovala tako, kot bi morala.

Včasih prvi stik ne gre dobro. Nekdo ne verjame, odziv je hladen, postopek se vleče. Takrat je skušnjava, da človek sklene: »Saj sem vedel, da nima smisla.« Raziskave o iskanju pomoči kažejo prav to — slaba prva izkušnja pogosto pomeni, da človek dolgo ne poskusi znova. Če se ti je to zgodilo, to ne pomeni, da pomoči ni. Pomeni, da so bila tista vrata zaprta. Poskusi druga.

Včasih stik z institucijo poveča tveganje. Če povzročitelj izve, da si iskal pomoč, se lahko nasilje stopnjuje. Zato je smiselno, da se pred večjimi koraki — prijavo, odhodom, prvim pogovorom na centru — s kom posvetuješ, kako ostati varen v vmesnem času. Tudi to je del pomoči, ne ovira zanjo.

In včasih sistem ni prilagojen tvojemu položaju: če si moški, starejši, nimaš urejenega bivanja, ne govoriš slovensko ali si v istospolni zvezi, boš morda naletel na manj posluha. To je pomanjkljivost sistema, ne tvoja. Vprašaj, kdo bi bil prava naslovnica zate, in vztrajaj. Tudi pot do dolgoročne psihološke pomoči ni vedno preprosta; kako poteka, sem opisala v zapisu Napotnica, čakalna vrsta ali samoplačniško: kako se pri nas pride do pomoči.

Kaj si zapomni

• Če je nevarno zdaj, pokliči 112 ali policijo na 113. Ni ti treba čakati, da se zgodi kaj hujšega.
• Za pogovor so na voljo SOS telefon 080 11 55, Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (19.00–7.00) in Samarijan 116 123 (24 ur).
• Pomoč ni samo za tiste, ki so že odšli. Lahko pokličeš, tudi če ne veš, ali je »dovolj hudo«, in tudi če ne nameravaš oditi.
• Terapija za pare ob nasilju ni primerna oblika pomoči. Individualna podpora pride na vrsto, ko je varnost vsaj delno urejena.
• Če ena vrata ostanejo zaprta, pomoč še vedno obstaja. Poskusi druga.