Kako sklepati prijateljstva pri štiridesetih: zakaj je težje in kaj pomaga

Petek je, pol sedmih zvečer, in prvič po dolgem času imaš prost večer. Odpreš telefon in se s palcem sprehodiš po imenih. Sodelavci, s katerimi se dobro razumeš, a jih zunaj službe še nisi videl. Sošolec iz gimnazije, ki mu vsako leto napišeš za rojstni dan. Starši otrokovih sošolcev v skupini, kjer se piše o copatih in malici. Partnerjevi prijatelji. Nikogar ni, ki bi mu lahko kar tako napisal »Greva na pivo?«, ne da bi se ti zdelo, da moraš sporočilo najprej utemeljiti.

Telefon odložiš in večer mine ob seriji. Nič hudega se ni zgodilo. Ostane pa vprašanje, ki ga je pri štiridesetih skoraj nerodno izreči: kdaj sem pravzaprav nazadnje dobil novega prijatelja? In takoj za njim drugo, manj prijazno: kaj je z mano narobe, da tega ne znam več?

V tem zapisu bi rada pokazala, da s tabo najverjetneje ni narobe nič. Prijateljstvo v odrasli dobi ne nastaja težje zato, ker bi bili odrasli manj zanimivi ali bolj zaprti, ampak zato, ker so izginile okoliščine, ki so ga nekoč delale skoraj same od sebe. Dobra novica je, da se te okoliščine da vsaj deloma ustvariti na novo. Slabša je, da gre počasneje, kot bi si želel — in o tem, kako počasi, obstaja presenetljivo natančna ocena.

Koliko ur traja, da iz znanca nastane prijatelj

Ameriški komunikolog Jeffrey Hall je leta 2019 objavil raziskavo z naslovom, ki je hkrati vprašanje: koliko ur je potrebnih, da nastane prijateljstvo? Spraševal je odrasle, ki so se pred kratkim preselili v nov kraj, in študente prvega letnika, koliko časa so preživeli z novimi ljudmi in kako blizu so jim. Njegova ocena: od znanca do priložnostnega prijatelja je potrebnih približno 50 ur skupnega časa, do tega, da nekoga imenuješ prijatelj, približno 90 ur, do tesnega prijateljstva pa več kot 200 ur.

Te številke niso recept. So ocene iz dveh vzorcev v Združenih državah in pri posameznem paru ljudi je lahko pot krajša ali daljša. Povedo pa nekaj, kar večina odraslih čuti, a redko izračuna. Dvesto ur je za študenta nekaj tednov: predavanja, kosila, večeri, vikendi. Za človeka s službo, družino ali starši, ki potrebujejo pomoč, je dvesto ur z enim človekom lahko projekt za več let. Če se z novim znancem vidiš enkrat na mesec za dve uri, boš do prvih petdesetih ur potreboval dobri dve leti.

Hall je opazil še nekaj: ni vsak čas enako vreden. Ure, ki jih ljudje preživijo skupaj zato, ker morajo — pri delu ali pri pouku —, so se z bližino povezovale šibkeje kot ure, ki sta jih dva preživela po lastni izbiri: ob druženju, šalah, pogovoru o tem, kaj se je komu zgodilo čez teden. Sodelavec, s katerim si osem let delil pisarno, zato ni nujno prijatelj. Lahko pa to postane, če se del tega časa preseli izven službenih tem.

Zakaj je šlo pri dvajsetih samo od sebe

Če pomisliš, kako so nastala tvoja najstarejša prijateljstva, se verjetno ne spomniš nobene odločitve. Nihče ni rekel: »Bodiva prijatelja.« Sedela sta v isti klopi, živela v istem študentskem domu, trenirala v istem klubu. Trije pogoji so bili izpolnjeni, ne da bi kdo zanje skrbel: bila sta si blizu, srečevala sta se redno in brez dogovarjanja in imela sta dovolj nenačrtovanega časa, v katerem se je pogovor lahko zavlekel.

Socialni psihologi so že sredi prejšnjega stoletja opisali, kako močno bližina vpliva na to, s kom se spoprijateljimo. V znani raziskavi v študentskem naselju se je pokazalo, da so se prijateljstva pogosteje spletla med ljudmi, katerih vrata so bila bliže skupaj. Ni šlo za posebno ujemanje značajev, ampak za to, kolikokrat sta se dva srečala na stopnišču.

V odraslosti ti trije pogoji drug za drugim odpadejo. Metaanaliza Cornelie Wrzus in sodelavcev, ki je združila raziskave o socialnih mrežah skozi življenje, kaže, da se krog ljudi širi do mlade odraslosti, potem pa se postopno oži; krči se predvsem krog prijateljev in znancev, medtem ko družinski ostaja približno enako velik. Selitev, nova služba, partnerstvo, otroci, ločitev — vsak tak prehod mrežo premeša. O tem, kaj selitev naredi z vezmi, ki ostanejo za tabo, sem pisala v zapisu Selitev zaradi službe: kaj naredi z odnosi, ki ostanejo za tabo, o tem, kako se prijateljstva razmaknejo, ko greš po drugi poti kot tvoja družba, pa v zapisu Ko napreduješ hitreje kot prijatelji.

Pri štiridesetih se spremeni še nekaj. Koledar ni poln samo pri tebi, ampak pri vseh okoli tebe. Pri dvajsetih je imel skoraj vsak, ki si ga spoznal, prosto mesto v življenju. Zdaj spoznavaš ljudi, ki imajo partnerja, otroke, ostarele starše, službo z roki in prijatelje, ki jih že tako premalo vidijo. Ko se nekdo na tvoje povabilo odzove z »ta mesec težko«, to praviloma res pomeni samo to.

Pri štiridesetih torej nisi slabši v prijateljevanju. Manjkajo ti stopnišče, klop in dolgi popoldnevi. To je pomembna razlika, ker prvo razlago doživiš kot sram, druga pa je vprašanje organizacije. In organizacijo se da spremeniti.

Osamljenost, samota in socialna izolacija niso isto

Preden gremo k temu, kaj pomaga, je vredno razločiti tri besede, ki jih pogosto mešamo. Od tega je odvisno, kaj sploh iščeš.

• Socialna izolacija je nekaj, kar se da prešteti: malo stikov, malo ljudi, redka srečanja. Je opis stanja, ne občutka.
• Osamljenost je občutek. Raziskovalci jo opisujejo kot neprijetno doživetje, ki nastane, ko je med odnosi, ki jih imaš, in odnosi, ki bi jih želel, razkorak. Lahko si osamljen sredi polne hiše in polnega koledarja.
• Samota je čas, ki ga preživiš sam. Lahko je izbrana, hranilna in potrebna.

Zakaj je to pomembno pri prijateljstvih? Ker so poti različne. Kdor je izoliran, potrebuje več priložnosti za stik. Kdor je osamljen ob številnih znancih, ne potrebuje še več ljudi, ampak več globine pri nekaj obstoječih. In kdor ima rad svojo samoto, mu ni treba ničesar popravljati samo zato, ker je nekje prebral, koliko tesnih prijateljev bi moral imeti. Razliko podrobneje razlagam v zapisu Osamljenost ni samota: razlika, ki spremeni vse.

Koristno vprašanje zato ni »Ali imam dovolj prijateljev?«, ampak »Ali mi kaj manjka — in kaj točno?«. Nekomu manjka človek, ki bi ga lahko poklical ob enajstih zvečer. Drugemu družba za hribe. Tretjemu nekdo, ki ga je poznal, preden je postal oče, vodja ali skrbnik. To so tri različne potrebe in redko jih pokrije ista oseba. Tudi partner ne: kadar je partner edini človek, s katerim deliš vse, je to veliko breme za en odnos.

Ponavljajoči se stiki: zakaj en dober večer ni dovolj

Odrasli pri iskanju prijateljev pogosto stavimo na posamezne dogodke. Greš na delavnico, na obletnico mature, na piknik pri sosedih. Imaš dober pogovor, izmenjata številki, rečeta »morava na kavo« — in potem se nič ne zgodi. Ne zato, ker bi bil kdo neiskren. En večer pomeni tri ure, do petdesetih je še daleč, vsak naslednji stik pa zahteva, da nekdo nekaj predlaga, uskladi in potrdi.

Veliko bolje delujejo okolja, kjer je ponavljanje vgrajeno. Pevski zbor z vajo vsak torek. Planinsko društvo. Rekreacija v telovadnici osnovne šole. Tečaj, ki traja vse leto, ne en vikend. Gasilsko društvo, bralni klub v knjižnici, tekaška skupina, ki se dobi ob isti uri ne glede na vreme. Pri nas je društveno življenje živo tudi v majhnih krajih in nov član je v večini društev dobrodošel.

Tak okvir naredi tri stvari namesto tebe. Prvič, ure se nabirajo brez dogovarjanja. Drugič, vedno imaš o čem govoriti, ker počneta nekaj skupnega. In tretjič, tveganje zavrnitve je majhno: nihče te ni povabil osebno, zato te tudi nihče ne more osebno zavrniti. Za ljudi, ki jim je navezovanje stikov naporno ali jih spremlja socialna tesnoba, je to pogosto najbolj znosna oblika.

Še nekaj velja povedati naravnost: v odraslosti mora biti nekdo tisti, ki predlaga. Če čakaš, da bo to drugi, in drugi čaka nate, se bosta še tri leta prijazno pozdravljala v garderobi. Vloga pobudnika je nehvaležna, ker se ti hitro zazdi, da si ti tisti, ki »bolj potrebuje«. A nekdo jo mora prevzeti in ni razloga, da to ne bi bil ti.

Pri tem ne podcenjuj tako imenovanih šibkih vezi. Gillian Sandstrom in Elizabeth Dunn sta pokazali, da se ljudje ob dnevih, ko imajo več kratkih stikov z znanci — s sošolcem s tečaja, sosedom, človekom iz iste vadbene skupine —, počutijo bolje in čutijo več pripadnosti. Znanec ni neuspel prijatelj. Je svoja vrsta odnosa in hkrati edina zaloga, iz katere prijatelji sploh lahko nastanejo.

Ranljivost: korak, ki ga ure same ne naredijo

Ure so nujne, niso pa dovolj. Lahko z nekom deset let igraš košarko vsak četrtek in o njem veš le to, kje dela in za kateri klub navija. Da iz druženja nastane prijateljstvo, se mora v nekem trenutku zgoditi nekaj drugega: eden od vaju pove kaj, kar ni povsem varno.

Raziskave o samorazkrivanju to potrjujejo že desetletja. Nancy Collins in Lynn Miller sta v metaanalizi ugotovili troje: ljudje, ki nam povedo kaj osebnega, so nam praviloma bolj všeč; sami več povemo tistim, ki so nam všeč; in — kar je najmanj samoumevno — bolj všeč nam postane tisti, ki smo mu nekaj zaupali. Arthur Aron je s sodelavci v znanem poskusu pare neznancev posedel za tri četrt ure. Eni so se pogovarjali o vsakdanjih rečeh, drugi so si postavljali vprašanja, ki so postajala korak za korakom bolj osebna. Druga skupina se je po pogovoru počutila bližje.

Ključna beseda je postopno. Ranljivost v prijateljstvu ne pomeni, da znancu iz tekaške skupine pri drugem srečanju razložiš svojo ločitev. Pomeni, da odgovoriš malo bolj po resnici, kot zahteva vljudnost. Na »Kako si?« ne rečeš »V redu, veliko dela«, ampak »Iskreno, precej utrujen, doma imamo naporno obdobje«. Potem počakaš, kaj naredi drugi. Če stopi korak naproti, lahko naslednjič poveš malo več. Če zamenja temo, nisi izgubil ničesar.

Moški imajo pri tem pogosto težjo nalogo, ker so se prijateljstev naučili ob skupnih dejavnostih, ne ob pogovoru iz oči v oči; o tem pišem v zapisu Moška prijateljstva: zakaj jih je z leti manj in kaj jih ohranja.

Bolj si jim všeč, kot misliš

Ena najtrdovratnejših ovir pri odraslih je prepričanje, da drugi ne iščejo novih ljudi. »Vsi že imajo svojo družbo.« »Ne bom se vsiljeval.« Psihologinja Erica Boothby je s sodelavci to preverila. Po pogovorih med neznanci so udeleženci ocenili, koliko je bil sogovornik všeč njim in koliko mislijo, da so bili sami všeč njemu. Ljudje so sistematično podcenili, kako všeč so bili drugemu. Raziskovalci so pojav poimenovali vrzel v všečnosti; pri študentih, ki so si delili bivalne prostore, je vztrajala še več mesecev.

V vsakdanu to pomeni, da po prijetnem pogovoru oba odideta domov z mislijo »meni je bilo lepo, njemu verjetno ne tako zelo«, in zato nobeden ne piše prvi. Takole bi lahko zvenel pogovor dveh, ki se že pol leta srečujeta na plezalni steni (pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Naslednji teden me ni, selim mamo v dom.«
»Uf. To ni majhna stvar. Kako si?«
»Ne vem. Vsi pravijo, da je odločitev prava, jaz pa slabo spim.«
»Jaz sem šel čez to lani z očetom. Če hočeš, greva po plezanju na pijačo, pa ti povem, kaj bi sam naredil drugače.«
»… Ja. To bi mi pravzaprav prišlo prav.«

Nič dramatičnega. Eden je povedal resnico namesto vljudnosti, drugi je odgovoril z resnico in s konkretnim predlogom. Pol leta skupnih ur je pripravilo teren, en stavek pa je naredil razliko med znancem s stene in človekom, ki ga pokličeš.

Stara prijateljstva so bližnjica

Ko govorimo o novih prijateljih, hitro spregledamo ljudi, s katerimi smo dvesto ur že zdavnaj opravili. Sošolka, cimer, nekdanji sodelavec, s katerim sta se odlično razumela, dokler eden ni zamenjal službe. Ta prijateljstva se pogosto niso končala, ampak so zaspala — brez prepira, samo zaradi življenja. Kadar se je končalo z rano, je zgodba drugačna; o tem pišem v zapisu Ko se prijateljstvo konča: izguba brez obreda.

Obuditi zaspano prijateljstvo je praviloma lažje kot zgraditi novo, ker zaupanje in skupna zgodovina že obstajata. Ovira je skoraj vedno ista: nerodno ti je, ker je minilo toliko časa. Vrzel v všečnosti najbrž deluje tudi tukaj. Sporočilo »Danes sem šel mimo najine stare menze in se spomnil nate. Kako si?« ne potrebuje opravičila za pet let molka. Marsikdo je takega sporočila vesel, ker je nanj čakal iz istega razloga kot ti.

Pri starem prijateljstvu velja le ena previdnost: človek na drugi strani ni več isti kot pri petindvajsetih, in ti tudi ne. Včasih se izkaže, da vaju je vezal predvsem čas, ki sta ga delila, in da si danes nimata veliko povedati. Tudi to je koristen podatek in nič ne vzame temu, kar je bilo.

Vaja: en teden, pet majhnih korakov

Za to vajo ne potrebuješ poguma za velike geste. Potrebuješ list papirja in pripravljenost, da en teden narediš nekaj drobnih stvari drugače.

1. Nariši, kar že imaš. Na list napiši imena v treh krogih: ljudje, ki bi jih poklical v stiski; ljudje, s katerimi se rad družiš; znanci, ki so ti simpatični. Pomagaš si lahko z zemljevidom podpornega omrežja. Poglej, kje je praznina — ta ti pove, kaj iščeš.
2. Izberi enega znanca in eno zaspano prijateljstvo. Ne pet. Dva človeka sta za začetek dovolj.
3. Pošlji sporočilo s konkretnim predlogom. Ne »morava se kdaj videti«, ampak »v soboto dopoldne grem na Šmarno goro, greš zraven?«. Konkreten predlog je lažje sprejeti in lažje zavrniti brez zamere.
4. Izberi eno ponavljajočo se dejavnost in se zaveži za tri mesece, ne za en obisk. Prvi obiski so skoraj vedno nerodni; to ni znak, da ne sodiš tja.
5. V enem pogovoru ta teden odgovori za stopnico bolj po resnici, kot bi sicer. Potem opazuj, kaj naredi drugi — in če se ne odzove, iz tega ne delaj sklepov o sebi.

Po treh mesecih se ne sprašuj »Ali imam novega prijatelja?«, ker je odgovor po Hallovih urah skoraj gotovo »še ne«. Vprašaj se: »Ali je kdo, ki ga poznam bolje kot pred tremi meseci?« To je pravo merilo.

Kje to ne velja

Vse zgoraj predpostavlja, da je glavna ovira pomanjkanje priložnosti. Včasih ni.

Prvič, manj prijateljev ni nujno težava. Laura Carstensen v teoriji socioemocionalne selektivnosti opisuje, da ljudje z leti, ko čas doživljamo kot bolj omejen, krog sami zožimo na odnose, ki nam največ pomenijo. Ožji krog pri štiridesetih je lahko izbira, ne primanjkljaj. Če se ob dveh, treh ljudeh in v svoji samoti počutiš dobro, ti ta zapis ne naroča ničesar.

Drugič, ure niso vsem enako na voljo. Kdor dela v izmenah, sam skrbi za otroke ali neguje starša, ne more kar »izbrati ponavljajoče se dejavnosti«. Tak nasvet takrat zveni kot posmeh. Bolj realno je graditi na stikih, ki so že del dneva — drugi starši na igrišču, sodelavka iz iste izmene, soseda —, in sprejeti, da bo šlo počasneje.

Tretjič, pri nekaterih ovira ni zunaj, ampak v izkušnji. Če si se zgodaj naučil, da je bližina nevarna ali da si zaželen le, kadar si koristen, bo vsak korak proti drugemu sprožil alarm, ki ga noben urnik ne utiša. In če osamljenost spremljajo dolgotrajna brezvoljnost, nespečnost ali misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, to ni več vprašanje prijateljstev. Pogovori se z osebnim zdravnikom; ponoči je dosegljiv Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (med 19. in 7. uro), ves dan pa Zaupni telefon Samarijan na 116 123.

In četrtič: ne bo se izšel vsak poskus. Nekateri ljudje res nimajo prostora, nekatera ujemanja se ne zgodijo. Iz več znancev nastane kakšen prijatelj, ne iz vsakega. To ne pove ničesar o tem, koliko si vreden.

Kdaj je smiseln pogovor s terapevtom

Terapija ni nadomestilo za prijatelje in to tudi ne sme postati. Lahko pa pomaga, kadar opaziš vzorec, ki se ponavlja: odnosi se vedno ustavijo na isti točki, vedno si ti tisti, ki daje, ali pa se umakneš tik preden bi lahko postalo tesno. V relacijski družinski terapiji nas zanima, od kod tak vzorec izvira — kaj si se o bližini naučil v družini, v kateri si odraščal, in kako to danes vodi tvoje korake, ne da bi opazil. Kadar bi rad to raziskal bolj sistematično, je temu namenjeno daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost.

Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo; srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Če se ti zdi, da prijateljstev ne ovira koledar, ampak nekaj starejšega, mi lahko pišeš.

Kaj si zapomni

• Prijateljstva pri štiridesetih ne nastajajo težje zaradi tebe, ampak ker ni več bližine, rednih srečanj brez dogovarjanja in nenačrtovanega časa.
• Po Hallovi oceni je do priložnostnega prijatelja potrebnih približno 50 ur skupnega časa, do tesnega več kot 200. Pričakuj mesece in leta, ne tednov.
• Osamljenost, samota in socialna izolacija so tri različne stvari. Najprej ugotovi, kaj ti v resnici manjka.
• Ponavljajoča se dejavnost nabere ure namesto tebe; bližino pa naredi šele postopna ranljivost, stopnica za stopnico.
• Drugim si praviloma bolj všeč, kot misliš. Nekdo mora pisati prvi — in zaspana prijateljstva so pogosto najkrajša pot.