Osamljenost po ločitvi: tišina, ki je nisi pričakoval

Petek, malo po šesti zvečer. Otroka sta pravkar odšla z drugim staršem, vrata so se zaprla, na hodniku je ostal en copat. Pospraviš ga, pomiješ dva krožnika, pogledaš na telefon. Nič. Stanovanje, ki je bilo še pred pol ure preglasno, je zdaj tako tiho, da slišiš hladilnik. In potem pride misel, ki je nisi pričakoval: »Saj sem to hotel. Zakaj je potem tako?«

O ločitvi se veliko govori kot o prepiru, odvetnikih, delitvi stvari in urniku stikov. Veliko manj se govori o tem, kar pride potem, ko je vse to urejeno: o tišini. Ne o dramatični, filmski žalosti, ampak o navadnem torkovem večeru, ko nimaš komu povedati, da je sosed končno popravil ograjo.

V tem zapisu bi rada razložila, zakaj je osamljenost po ločitvi tako pogosta tudi pri ljudeh, ki so razhod sami želeli, zakaj je dobro ločiti osamljenost od samote in od socialne izolacije ter kaj lahko narediš s praznimi vikendi in s prijatelji, za katere ne veš več, čigavi so. O prvih tednih po razhodu sem že pisala v zapisu Prvih trideset dni po razhodu: kaj pomaga in kaj podaljšuje bolečino; tukaj me zanima obdobje, ki pride pozneje, ko okolica misli, da si že »čez«.

Samota, osamljenost in socialna izolacija niso isto

Tri besede uporabljamo, kot da pomenijo isto, pa opisujejo tri različne stvari. Če jih ločiš, laže vidiš, kaj ti v resnici manjka.

Samota je stanje: si sam, brez ljudi okoli sebe. Sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Večer v tišini je lahko po letih napetega zakona prvo, kar ti res dobro dene. Več o tem v bazi znanja pod geslom samota.

Osamljenost je občutek. Raziskovalca Daniel Perlman in Letitia Anne Peplau sta jo opisala kot neprijetno izkušnjo, ki nastane, ko je med odnosi, ki jih imaš, in odnosi, ki si jih želiš, razkorak. To pomeni, da si lahko osamljen sredi polne mize in da nisi nujno osamljen, ko si sam. Geslo osamljenost v bazi znanja to razlago povzame na kratko.

Socialna izolacija pa je nekaj, kar se da prešteti: koliko stikov imaš, kako pogosto koga vidiš, ali živiš sam. Je opis omrežja, ne občutka.

Da razlika ni le besedna, kaže velika metaanaliza Julianne Holt-Lunstad in sodelavcev iz leta 2015. Združili so podatke sedemdesetih študij in ugotovili, da je z večjim tveganjem prezgodnje smrti povezano vse troje, a vsako posebej: občutek osamljenosti s približno 26 odstotki večjo verjetnostjo, socialna izolacija z 29 in življenje brez sostanovalcev z 32 odstotki. Te številke niso napoved za posameznika in niso razlog za preplah. Povedo pa, da telo jemlje resno tako to, koliko ljudi imaš, kot to, kako se ob tem počutiš. Podrobneje o tem v zapisu Osamljenost in zdravje: kaj kažejo raziskave in česa ne.

Zakaj te je tišina presenetila

Veliko ljudi je na ločitev pripravljenih kot na izgubo partnerja. Skoraj nihče ni pripravljen na izgubo vsakdana. Zakon, tudi slab, je namreč poln drobnih stikov, ki jih ne šteješ za odnos: nekdo ve, da si prišel domov, nekdo opazi, da si kupil napačen kruh, nekdo zavije z očmi ob tvoji šali. Ko tega ni več, ne pogrešaš nujno človeka. Pogrešaš pričo.

Zato osamljenost preseneti tudi tiste, ki so odšli sami in ki jim je odleglo. Olajšanje in osamljenost se ne izključujeta. Lahko si prepričan, da je bila odločitev prava, in hkrati v nedeljo popoldne ne veš, kam bi s sabo. Eno ne razveljavi drugega in osamljenost ni dokaz, da si se zmotil.

Temu se pridruži še nekaj, o čemer se redko govori: ločitev je izguba, ki je okolica ne obravnava kot izgubo. Ni pogreba, ni sožalja, nihče ne prinese kosila. O tem, kaj takšna tiha izguba naredi s človekom, pišem v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe.

Dve osamljenosti: manjka ti človek ali manjka ti krog

Sociolog Robert Weiss je že leta 1973 opisal dve vrsti osamljenosti, ki ju je vredno poznati, ker zahtevata različen odgovor. Čustvena osamljenost nastane, ko manjka ena tesna vez, nekdo, na kogar si navezan. Socialna osamljenost nastane, ko manjka krog: ljudje, s katerimi kaj počneš, ki jim pripadaš, ki te povabijo zraven.

Po ločitvi lahko dobiš obe hkrati, ampak ne v enaki meri. Nizozemski raziskovalki Pearl Dykstra in Tineke Fokkema sta pri ločenih in poročenih ugotavljali prav to: čustvena osamljenost je bila tesneje povezana s tem, ali ima človek partnerja, socialna pa s tem, kakšno je njegovo širše omrežje.

Zakaj je to uporabno? Ker ljudje pogosto zdravijo napačno osamljenost. Kdor pogreša eno tesno vez, se vpiše na tri tečaje in se z vsakega vrne še bolj prazen. Kdor pogreša krog, se vrže v novo zvezo in potem od enega človeka pričakuje, da mu bo nadomestil prijatelje, nedeljska kosila in družbo za hribe. Ne eno ne drugo ni napaka značaja. Je samo odgovor na napačno vprašanje.

Skupni prijatelji: kdo je zdaj čigav

Z ločitvijo se ne razdeli samo pohištvo. Razdeli se tudi omrežje, le da tega nihče ne zapiše v sporazum. Raziskave z Nizozemske, kjer so ločene spremljali več let, kažejo, da se krog po ločitvi praviloma skrči, najbolj tam, kjer so stiki prišli po partnerjevi strani: njegova družina, njeni sodelavci, pari, s katerimi sta hodila na morje. Iste raziskave kažejo tudi, da si del ljudi omrežje sčasoma obnovi z novimi stiki. Ne vsi in ne hitro.

Prijatelji se pri tem redko odločijo zlobno. Največkrat ne vedo, kaj narediti. Vabiti oba je nerodno, vabiti enega se zdi kot izbiranje strani, zato na koncu ne povabijo nikogar. Ti pa to prebereš kot sodbo.

»Maja in Rok sta imela piknik. Videl sem slike. Mene ni nihče poklical.«
»Si se jima po ločitvi kaj oglasil?«
»Ne. Čakal sem, da vidim, na čigavi strani sta.«
»In onadva verjetno čakata, da vidita, ali sploh še hočeš zraven.«
»Torej vsi čakamo.«
»Nekdo bo moral biti prvi. Ni nujno, da si to ti. Lahko pa si.«
(Dialog je sestavljen, ne gre za resnično osebo.)

Nekaj stvari je tukaj dobro vedeti. Prvič, nekatera prijateljstva so bila prijateljstva s parom, ne s tabo, in bodo res odpadla. To boli, a ne pove nič o tem, koliko si vreden. Drugič, pri tistih, ki ti nekaj pomenijo, se splača povedati na glas tisto, česar si oni ne upajo vprašati: »Ni ti treba izbirati. Vesel bom, če me kdaj povabiš samega.« Tretjič, ljudi ne sili v razsodnike. Prijatelj, ki mora ob vsaki kavi poslušati, kaj vse je naredil tvoj bivši partner, bo sčasoma poklical redkeje, pa ne zato, ker bi bil na drugi strani.

Vikendi brez otrok

Za starše je to pogosto najtežji del. Med tednom je ritem: šola, kosila, naloge, treningi. Potem pride petek in z otroki odide tudi struktura dneva. Mnogi opisujejo občutek, kot da bi nekdo ugasnil zvok.

Tukaj se pomešata dve stvari. Ena je pogrešanje otrok, ki je povsem na mestu in ga ni treba popravljati. Druga je to, da si brez otrok nenadoma brez vloge. Leta si bil predvsem mama ali oče in mož ali žena. Ko obe vlogi za dva dni izgineta, ostane vprašanje, kdo si, ko nisi nikomur potreben. To vprašanje je neprijetno, a je tudi edino, iz katerega se lahko začne kaj novega.

Pomaga, če si vikende brez otrok razdeliš na tri dele in vsakega obravnavaš posebej. Petek zvečer je prehod: zanj si pripravi nekaj majhnega in stalnega, kar ni zaslon, na primer sprehod po isti poti ali klic istemu človeku. Sobota naj ima eno dogovorjeno stvar z drugimi ljudmi, ne pet. Nedelja popoldne, ki je za mnoge najtežja, naj ima opravilo z začetkom in koncem. Preostali čas je lahko prazen. Ni treba, da je vsaka ura izpolnjena.

In še to: otrokom ni treba vedeti, kako prazno je bilo. »Pogrešal sem vaju in lepo sem se imel« je stavek, ki jima dovoli, da se pri drugem staršu imata dobro brez slabe vesti. Več o tem, kako ostati usklajena starša, v zapisu Sostarševstvo po razhodu: kako ostati tim, ko nista več par.

Kaj osamljenost naredi z mislimi

Osamljenost ni samo žalost. John Cacioppo in Louise Hawkley sta v svojih raziskavah opisala, da osamljen človek postane bolj pozoren na znake zavrnitve. Nevtralen obraz prebere kot hladen, neodgovorjeno sporočilo kot namerno, povabilo kot vljudnost iz usmiljenja. Z evolucijskega vidika je to smiselno: kdor je bil nekoč sam, je bil ogrožen, zato je moral biti previden. Danes pa ta previdnost naredi prav tisto, česar se bojiš. Umakneš se prvi, da te ne bi zavrnili, in ljudje to razumejo, kot da nočeš stika.

Po ločitvi je ta krog še močnejši, ker se mu pridruži sram. »Vsi vedo.« »Mislijo si, da nisem zmogel obdržati družine.« Večina ljudi o tebi v resnici razmišlja veliko manj, kot se ti zdi, ampak osamljen um tega ne verjame zlahka.

Dobra novica je, da to ni lastnost, ampak stanje. Ko veš, da osamljenost pobarva branje drugih, lahko svojo prvo razlago vzameš z rezervo. Ne »ne mara me«, ampak »ne vem, zakaj ni odpisala, in moja glava mi trenutno ponuja najslabšo različico«.

Vaja: zemljevid enega tedna

Preden karkoli spreminjaš, je dobro videti, kako je v resnici. Vaja vzame petnajst minut in list papirja.

1. Nariši sedem stolpcev, za vsak dan pretekli teden enega. V vsakega zapiši, s kom si govoril več kot nekaj stavkov. Tudi po telefonu. Sporočila ne štejejo.
2. Ob vsakem imenu naredi znak: plus, če si bil po pogovoru bolj miren ali živ, minus, če si bil bolj prazen, krog, če ni bilo razlike.
3. Označi tri najtežje ure v tednu. Ne dni, ure. Pri večini so zelo natančne: petek ob sedmih, nedelja ob štirih.
4. Za vsako od treh ur zapiši, kaj ti takrat manjka: en človek (čustvena osamljenost), družba (socialna) ali preprosto opravilo, ki bi dalo dnevu obliko.
5. Izberi eno uro in en majhen dogovor zanjo za naslednji teden. Enega. Na primer: v nedeljo ob štirih pokličem sestro. Čez teden vajo ponovi in poglej, ali se je znak spremenil.

Če želiš sliko razširiti z enega tedna na celo omrežje, je v bazi znanja opisan zemljevid podpornega omrežja. Po ločitvi je koristen predvsem zato, ker pokaže, kdo je v resnici ostal. Navadno jih je več, kot se zdi v nedeljo popoldne.

Kaj pomaga in kaj samo zapolni tišino

Razlika med enim in drugim ni v dejavnosti, ampak v tem, kaj ti ostane po njej. Ista stvar je lahko za enega stik, za drugega beg.

Praviloma pomaga tisto, kar je redno in kjer te nekdo pričakuje: tedenski pohod z istimi ljudmi, pevski zbor, rekreacija, prostovoljstvo, kava vsak četrtek z isto prijateljico. Rednost je pomembnejša od navdušenja, ker pripadnost nastane iz ponavljanja, ne iz enega dobrega večera. Pomagajo tudi stari stiki. Ljudje izpred zakona, s katerimi je stik zamrl, se pogosto odzovejo topleje, kot pričakuješ, in pred njimi ti ni treba razlagati, kdo si bil, preden si bil del para.

Tišino samo zapolni tisto, po čemer si bolj prazen kot prej: ure drsenja po zaslonu, preverjanje profila bivšega partnerja, kozarec več, kot si mislil, služba do desetih zvečer. Nič od tega ni greh in vsak to kdaj naredi. Vprašanje je le, ali je to izjema ali edini način, kako preživiš večer.

Posebno poglavje je nova zveza. Želja po bližini je po ločitvi povsem razumljiva in ni znak šibkosti. Smiselno pa je ločiti, ali iščeš človeka ali iščeš konec tišine, ker druga možnost navadno pripelje v odnos, ki tišino samo prestavi za nekaj mesecev. O tem pišem v zapisih Novo razmerje po ločitvi: kdaj je prehitro in kako veš, da si pripravljen/-a in Zmenki po ločitvi: kako vedeti, da nisi samo na begu.

Kje to ne velja

Ves ta zapis izhaja iz predpostavke, da je tišina po ločitvi nekaj, s čimer je treba nekaj narediti. To ni vedno res in pošteno je povedati, kje ta okvir odpove.

Prvič, za nekatere je samota po ločitvi olajšanje in tako tudi ostane. Kdor je leta živel v napetosti, kritiki ali strahu, lahko prazno stanovanje doživlja kot prvi varen prostor po dolgem času. Tak človek ni osamljen in mu ni treba ničesar popravljati samo zato, ker okolica misli, da bi moral biti nesrečen. Raziskovalec David Sbarra, ki se z ločitvijo in zdravjem ukvarja vrsto let, poudarja, da si večina ljudi po ločitvi dobro opomore; dolgotrajne težave ima manjšina.

Drugič, osamljenost se včasih ni začela z ločitvijo. Veliko ljudi je bilo osamljenih že v zakonu, le da je bilo to laže skriti. Če je tako, novi stiki ne bodo dovolj, ker vprašanje ni, kje najti ljudi, ampak kaj se zgodi v tebi, ko ti nekdo pride blizu. To je pogosto vzorec iz zgodnejših odnosov in je bolj snov za terapijo kot za tečaj plesa.

Tretjič, kar je videti kot osamljenost, je lahko depresija. Če ti že več tednov nič ne prinese veselja, če slabo spiš, težko vstaneš in se ti zdi vse brez smisla, tudi kadar si med ljudmi, se pogovori z osebnim zdravnikom. Nasveti o prijateljih takrat ne pomagajo in lahko celo okrepijo občutek, da si kriv, ker se ne potrudiš dovolj.

In četrtič, če je bilo v zvezi nasilje, so nasveti o ohranjanju skupnih prijateljev in sproščenem dogovarjanju z bivšim partnerjem lahko nevarni. Takrat je na prvem mestu varnost. Na voljo je SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, 080 11 55.

Kdaj poiskati pomoč

Osamljenost po ločitvi sama po sebi ni razlog za terapijo. Pri večini popusti, ko se vsakdan na novo sestavi. Smiselno pa je poiskati pogovor, če po nekaj mesecih opaziš, da se krog oži namesto širi, da se povabilom izogibaš, čeprav si jih želiš, da se ne moreš odlepiti od tega, kaj počne bivši partner, ali da se vzorec ponavlja in si se podobno sam počutil že v prejšnjih odnosih.

Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam v okviru relacijske družinske terapije, kjer nas zanima prav to: kako se zgodnje izkušnje bližine in zapuščenosti ponovijo v odraslih odnosih in kaj se da ob tem spremeniti. Srečanja potekajo v živo v Ljubljani. Kako je videti delo ob razhodu, je opisano v zapisu Podpora ob razhodu: kako terapija pomaga, da izguba ne postane zamera.

Če se ob osamljenosti pojavijo misli, da ne bi bilo škoda, če te ne bi bilo, ne čakaj. Zaupni telefon Samarijan je dosegljiv 24 ur na dan na številki 116 123, Klic v duševni stiski med 19. in 7. uro na 01 520 99 00, ob neposredni nevarnosti pa pokliči 112.

Kaj si zapomni

• Samota je stanje, osamljenost občutek, socialna izolacija število stikov. Po ločitvi se pogosto pojavijo skupaj, a vsaka zahteva drugačen odgovor.
• Osamljenost ne pomeni, da je bila ločitev napaka. Olajšanje in pogrešanje vsakdana lahko obstajata hkrati.
• Vprašaj se, ali pogrešaš eno tesno vez ali krog, ki mu pripadaš. Nov partner ne nadomesti prijateljev in deset znancev ne nadomesti enega bližnjega človeka.
• Skupni prijatelji pogosto ne izbirajo strani, ampak ne vedo, kaj narediti. Nekdo mora biti prvi.
• Vikende brez otrok je laže preživeti z enim rednim dogovorom kot s polnim urnikom.