Emetofobija: strah pred bruhanjem, o katerem se redko govori

»V skupini je viroza, trije otroci so že doma,« napiše vzgojiteljica v klepet staršev. Večina zavzdihne in preveri, ali je v omari dovolj čaja. Nekdo pa ob tem sporočilu odloži vilice sredi večerje, si trikrat zapored umije roke, otroka sleče že v predsobi in potem vso noč leži buden, s pozornostjo uprto v lasten želodec. Ne zato, ker bi bil že bolan. Ampak zato, ker obstaja možnost, da bo bruhal, in ta možnost je zanj hujša od skoraj vsega drugega.

Bruhanje ni nikomur prijetno. A med »ni mi prijetno« in strahom, ki določa, kaj ješ, kam greš, s kom se družiš in ali boš imel otroke, je velika razdalja. Temu strahu rečemo emetofobija in o njem se govori presenetljivo malo, tudi med ljudmi, ki ga imajo. Mnogi leta ne vedo, da ima ime.

V tem zapisu bi rada opisala, kako se emetofobija kaže, zakaj jo tako pogosto zamenjamo za izbirčnost ali motnjo hranjenja, kako poseže v nosečnost in potovanja ter kaj o pomoči vemo in česa še ne. Pri zadnjem bom previdna, ker je raziskav malo.

Kaj je emetofobija

Emetofobija je izrazit, vztrajen strah pred bruhanjem. Diagnostični priročnik DSM-5 jo uvršča med specifične fobije, v skupino »drugo«, kamor sodijo tudi strahovi pred dušenjem. Kaj fobija je in zakaj je razum ne ugasne, sem razložila v zapisu Specifične fobije, zato tu le tisto, kar je pri tej posebno.

Strah ima več različic. Nekatere je strah predvsem tega, da bi bruhali sami. Druge bolj tega, da bi videli ali slišali bruhati koga drugega. Pri mnogih je prisotno oboje, pogosto s pridihom: »Če bruha on, se bom nalezel in bom bruhal tudi jaz.« Posebej težko je bruhanje pred drugimi, ker se strahu pridruži še sram. David Veale in Christina Lambrou, ki sta leta 2006 objavila eno prvih podrobnejših raziskav o tej fobiji, sta opisala, da je pri večini v ospredju strah pred lastnim bruhanjem.

Nenavadno pri tem je, da ljudje z emetofobijo praviloma ne bruhajo pogosteje kot drugi. Marsikdo pove, da ni bruhal že deset ali dvajset let. Strah torej ne raste iz pogostih slabih izkušenj. Raste iz tega, kako grozno si človek ta dogodek predstavlja, in iz vsega, kar počne, da se mu izogne.

Zakaj se o njej ve tako malo

Za fobijo, ki ljudem tako zelo zoži življenje, je raziskav presenetljivo malo. Dober pokazatelj je tale podatek: prva randomizirana nadzorovana raziskava zdravljenja emetofobije je izšla šele leta 2016 in je vključila 24 ljudi. Za primerjavo: pri strahu pred pajki ali višino segajo take raziskave desetletja nazaj.

Večina tega, kar vemo, prihaja iz anket med ljudmi, ki so se prepoznali sami, pogosto prek spletnih skupin za samopomoč. Tako je Joshua Lipsitz s sodelavci leta 2001 objavil prve izsledke spletne ankete, David Veale pa je s sodelavci v naslednjih letih opisoval, kako ti ljudje živijo in česa se izogibajo. Take raziskave so dragocene, a imajo mejo: povedo nam, kako je ljudem, ki so se javili, ne pa, kako je vsem.

Iz njih se kljub temu riše dokaj enotna slika. Strah se pogosto začne zgodaj, že v otroštvu. Praviloma traja dolgo, brez pravih premorov. Med tistimi, ki se javijo v raziskave in po pomoč, je veliko več žensk kot moških. Kako pogosta je emetofobija v splošni populaciji, pa ne vemo zanesljivo: ocene se močno razlikujejo glede na to, ali raziskovalci sprašujejo po strahu pred bruhanjem na splošno ali po fobiji, ki izpolnjuje diagnostična merila. Sistematični pregled Alexandre Keyes in sodelavcev iz leta 2018 jo zato že v naslovu imenuje premalo raziskana motnja. Raje torej brez številke kot z izmišljeno.

Drugi razlog za molk je sram. O strahu pred letenjem lahko poveš pri kosilu. O tem, da se bojiš bruhanja tako zelo, da ne ješ v restavracijah, pa ljudje praviloma molčijo, ker se bojijo, da bo zvenelo otročje ali čudno. Nekateri se izogibajo celo sami besedi.

Krog, v katerem strah sam naredi slabost

Najbolj neprijetna lastnost emetofobije je, da tesnoba povzroča prav tisti občutek, ki se ga človek boji. Ko se alarm v telesu prižge, se prebava upočasni, želodec se stisne, v grlu nastane cmok, lahko se pojavi slabost. To je običajen del stresnega odziva. Za nekoga z emetofobijo pa je slabost dokaz, da se bo zdaj zgodilo najhujše.

K temu se pridruži pretirana pozornost na telo. Sposobnosti, da zaznavamo dogajanje v svoji notranjosti, pravimo interocepcija. Pri emetofobiji je ta pozornost ves čas obrnjena k želodcu in požiralniku, kot stražar, ki ne sme zaspati. In kdor nenehno posluša svoj trebuh, bo v njem vedno nekaj slišal: polnost po kosilu, kruljenje, plin, lakoto. Vse to so vsakdanji občutki, ki jih večina ljudi sploh ne opazi.

Krog je torej sklenjen sam vase: občutek sproži strah, strah okrepi občutek, okrepljen občutek potrdi strah. Od zunaj ga ni mogoče prekiniti z zagotovilom, da »saj ne boš bruhal«, ker tega nihče ne more obljubiti. In prav ta negotovost je tisto, kar je pri emetofobiji najtežje zdržati.

Izogibanje: hrana, kraji, ljudje

Ker bruhanja ni mogoče z gotovostjo preprečiti, človek poskuša zmanjšati vsako možnost zanj. Tako nastane mreža pravil, ki se počasi širi. Kako izogibanje kratkoročno pomiri in dolgoročno hrani strah, sem opisala v zapisu Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi. Pri emetofobiji ima ta mreža tri značilna področja.

Hrana. Meso mora biti prepečeno. Školjke, jajca, piščanec, hrana iz samopostrežnega pulta ali s stojnice odpadejo. Roki uporabe se preverjajo večkrat, živilo se zavrže dan ali dva prej. Marsikdo ne je ničesar, česar ni pripravil sam, ali pa je le majhne količine, ker je poln želodec preveč podoben slabosti. Nekateri pred pomembnimi dogodki sploh ne jedo.

Kraji in potovanja. Avtobus po ovinkasti cesti, ladja, letalo, dolga vožnja na zadnjem sedežu: povsod tam je mogoča potovalna slabost, svoja ali tuja. Zato odpadejo izleti, dopusti v tujini, kjer je hrana neznana, včasih tudi javni prevoz. Težki so kraji, kjer ljudje pijejo: zabave, koncerti, novoletna praznovanja, pozni vlaki. Težke so čakalnice in bolnišnice.

Ljudje. Kdor omeni, da mu je bilo včeraj slabo, postane nevaren. Otroci so nevarni, ker pogosto zbolevajo in ker bruhajo brez opozorila. Zato se nekateri izogibajo obiskom pri prijateljih z majhnimi otroki, poklicem v zdravstvu in vzgoji, včasih tudi lastnim nečakom.

K izogibanju sodijo še drobna varnostna vedenja: mentolovi bonboni in zdravila proti slabosti v vsaki torbi, steklenička vode vedno pri roki, sedež ob vratih, pretirano umivanje rok, preverjanje, kje je stranišče, iskanje po spletu, koliko časa traja inkubacija viroze. Vsako posebej je razumljivo. Skupaj pa pomenijo, da strah vodi ves dan.

Ni motnja hranjenja, a ji je lahko zelo podobna

Človek, ki je malo, izbira med nekaj »varnimi« jedmi, hujša in se izogiba skupnim obrokom, je od zunaj videti, kot da ima anoreksijo. Zato ljudje z emetofobijo nemalokrat dobijo napačno razlago: od bližnjih, včasih tudi od strokovnjakov. Razlika pa je bistvena in je v odgovoru na vprašanje, zakaj ne ješ.

Pri anoreksiji in bulimiji je v središču strah pred težo in obliko telesa; o tem, kaj je zadaj, sem pisala v zapisu Motnje hranjenja niso o hrani: kaj se v resnici skriva zadaj. Človek z emetofobijo pa si praviloma ne želi biti bolj suh. Pogosto bi rad jedel več in ga skrbi, da hujša. Hrano omejuje, ker se boji, da mu bo po njej slabo. David Veale je s sodelavci leta 2012 opisal prav to: del ljudi z emetofobijo hrano izrazito omejuje in nekateri so zato podhranjeni, razlog pa ni telesna podoba, ampak strah pred bruhanjem.

Še ena razlika je zgovorna. Pri bulimiji je bruhanje za nekatere način, kako »popraviti« obrok. Pri emetofobiji je bruhanje tisto, čemur se človek izogiba za vsako ceno.

Stvari pa niso vedno tako čiste. DSM-5 pozna diagnozo izogibajoče-restriktivne motnje hranjenja, pri kateri človek hrano omejuje, ne da bi ga skrbela teža, med drugim tudi zaradi strahu pred neprijetnimi posledicami jedi, kakršni sta dušenje ali bruhanje. Emetofobija in motnja hranjenja se torej lahko prekrivata, in pri istem človeku je lahko prisotno oboje. Skupno jima je tudi, da hrana postane sredstvo za obvladovanje tesnobe, kar sem opisala v zapisu Ko hrana postane edini nadzor: motnje hranjenja in tesnoba. Zato je ob izrazitem hujšanju ali zelo ozki prehrani ocena zdravnika nujna, ne glede na to, kaj je vzrok.

Nosečnost: želja, ki jo strah odlaša

Za marsikatero žensko z emetofobijo je najtežje vprašanje nosečnost. Slabost v prvih mesecih je pogosta in je ni mogoče načrtovati ali z gotovostjo preprečiti. Potem pride porod, potem pa otrok, ki bo v prvih letih zagotovo kdaj bruhal, najverjetneje ponoči in najverjetneje po tebi.

Že v zgodnji spletni anketi Joshue Lipsitza in sodelavcev je opazen delež žensk povedal, da so nosečnost zaradi strahu odlagale ali se ji izognile. Tudi poznejši opisi omenjajo isto. Ker gre za ankete med ljudmi, ki so se javili sami, deleža ne bi posploševala. Dovolj pa je, da vemo: to se dogaja in ni redkost.

Boleče pri tem je, da okolica razloga pogosto ne pozna. Par, ki »še ne bi imel otrok«, posluša vprašanja in namige, resnica pa je, da si ona otroka želi, a si ne more predstavljati devetih mesecev negotovosti. Včasih tega ne ve niti partner, ker je razlog preveč sramoten, da bi ga izrekla.

Če si v tem položaju, je vredno dvoje. Prvič, o strahu povej ginekologu ali babici. Slabost v nosečnosti se da v marsikaterem primeru lajšati in zdravstveno osebje ti lahko pove, kaj je na voljo; odločitev o tem je medicinska in ne sodi v blog. Drugič, strah, ki je tako močan, da odloča o družini, je dovolj dober razlog za strokovno pomoč, še preden zanosiš. O tesnobi v tem obdobju več piše v zapisu Tesnoba v nosečnosti in po porodu: o čem mame redko govorijo.

Pogovor, ki se ponavlja vsak večer

Emetofobija skoraj vedno vplete še koga. Partner postane tisti, ki preverja, zagotavlja in prilagaja.

»Si si umil roke, ko si prišel?«
»Sem.«
»Z milom? Maja je rekla, da je bil njen mali včeraj bolan.«
»Z milom. Kot vsakič.«
»In piščanec, se ti zdi dovolj pečen? Poglej v sredino.«
»Pečen je. To si me vprašala že dvakrat.«
»Vem. Oprosti. Samo še enkrat mi reci, da ne bom bruhala.«
»Tega ti ne morem obljubiti. Lahko pa ostanem pri tebi, tudi če ti bo slabo.«

(Dialog je sestavljen, ne gre za resnično osebo.)

Zadnji stavek je težji, kot je videti. Veliko lažje je reči »ne boš bruhala« in imeti deset minut miru. A zagotovilo deluje kot vsako drugo varnostno vedenje: pomiri za kratek čas in poveča potrebo po naslednjem. Zakaj je tako in kako se bližnji lahko odzove drugače, ne da bi bil hladen, sem razložila v zapisu Preverjanje in iskanje pomiritve: zakaj olajšanje traja tako kratko.

Partner v takem odnosu pogosto niha med potrpežljivostjo in jezo. Prilagaja jedilnik, odpoveduje večerje, sam hodi na obiske. Sčasoma se nabere utrujenost, o kateri ne more govoriti, ker ve, da ona tega ne počne namenoma. Tudi to je del slike in zasluži svoj prostor.

Kaj pomaga in česa še ne vemo

Pristop, ki je pri emetofobiji najbolje opisan, je vedenjsko-kognitivna terapija z izpostavljanjem. David Veale je leta 2009 podrobno opisal, kako je videti: postopno opuščanje varnostnih vedenj in izogibanja, vračanje »prepovedane« hrane in krajev, navajanje na telesne občutke slabosti, delo z besedami, zvoki in podobami bruhanja ter, kjer je treba, s spomini na zgodnje izkušnje z bruhanjem, ki so se vtisnili kot posebej grozni. Izpostavljanje tu ne pomeni, da mora človek bruhati. Pomeni, da se približa vsemu tistemu, kar je zaradi strahu izločil iz življenja.

V že omenjeni raziskavi iz leta 2016, ki jo je vodila Lori Riddle-Walker, se je skupina, deležna take terapije, izboljšala bolj kot skupina na čakalni listi. To je spodbudno. Pošteno pa je dodati, da gre za eno majhno raziskavo, da se niso izboljšali vsi in da o tem, kako trajni so učinki, vemo malo. Kdor ti obljublja zanesljivo ozdravitev v nekaj srečanjih, obljublja več, kot raziskave podpirajo.

Tako terapijo izvajajo vedenjsko-kognitivni terapevti in klinični psihologi; do kliničnega psihologa ali psihiatra v javni mreži vodi napotnica osebnega zdravnika. Sama je ne izvajam. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo lahko ponudim nekaj drugega: prostor za sram, ki se je nabral okoli strahu, za odnos, ki se je preoblikoval okoli pravil, za pogovor o otrocih, ki ga par odlaša, in za vprašanje, od kod v tvojem življenju tako močna potreba, da se nič ne sme zgoditi brez opozorila. To je lahko ob zdravljenju fobije ali kot prvi korak do njega, ne namesto njega.

Vaja: zemljevid izogibanja

Ta vaja strahu ne odpravi. Pokaže pa ti, koliko prostora je zasedel, in ti pomaga izbrati prvo mesto, kjer ga lahko vzameš nazaj. Potrebuješ list papirja in pol ure miru.

1. Popiši vse, kar počneš ali opuščaš zaradi strahu. Jedi, ki jih ne ješ. Kraje, kamor ne greš. Ljudi, ki se jim izogneš. Obrede: preverjanje rokov, bonboni v torbi, vprašanja partnerju. Piši brez presojanja, dokler se ti ne zdi, da je seznam popoln.
2. Ob vsako postavko zapiši, koliko te stane. Od 0 do 10: koliko ti to jemlje od življenja, ki bi ga rad imel? Odpovedan dopust je lahko 9, prepečen zrezek 2.
3. Ob vsako postavko zapiši, kako težko bi jo bilo opustiti. Spet od 0 do 10. Tako dobiš dva stolpca številk.
4. Poišči postavko z visoko ceno in nizko težavnostjo. To je tvoja prva stopnica. Zapiši majhen, konkreten poskus za ta teden, na primer: »V četrtek grem na kavo brez bonbonov v torbi.« Cilj je običajno vedenje, kakršnega ima večina ljudi, ne tveganje. Pomagaj si z orodjem lestvica izpostavljanja.
5. Pred poskusom zapiši napoved, po njem pa izid. Kaj pričakuješ, da se bo zgodilo? Kaj se je zgodilo? Kaj si izvedel o svoji slabosti, ko je nisi poskušal ugasniti?

Če je tvoja prehrana že zelo ozka ali si v zadnjem času opazno shujšal, te vaje ne delaj sam pri hrani. Najprej k osebnemu zdravniku.

Kje ta razlaga ne velja

Slabost ima lahko telesni vzrok. Pogosta slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu ali nenamerno hujšanje so razlog za pregled pri zdravniku, ne za sklep, da je »vse v glavi«. Fobija in telesna bolezen se ne izključujeta.

Ni vsak odpor do bruhanja fobija. Skoraj nihče ne bruha rad in večina ljudi se ob virozi v hiši umakne. O fobiji govorimo, ko strah vodi vsakdanje odločitve in življenje vidno zoži.

Včasih je v ospredju kaj drugega. Obredi umivanja in preverjanja so lahko del obsesivno-kompulzivne motnje. Strah pred slabostjo v javnosti je lahko del panične motnje ali socialne anksioznosti. Ozka prehrana je lahko motnja hranjenja. Te meje so v praksi zabrisane, zato naj jih oceni psihiater ali klinični psiholog.

Pri otroku je pot drugačna. Če otrok zaradi strahu pred bruhanjem noče jesti, v šolo ali spati sam, je prvi naslov pediater, ki te usmeri naprej. Z mladoletnimi individualno ne delam; smiselna pa je lahko družinska terapija, kadar je strah preuredil življenje vse družine.

Kdaj ne čakati. Če zaradi strahu skoraj ne ješ in ne piješ, če naglo hujšaš ali se ti zdi, da ne zmoreš več, poišči pomoč takoj: pri osebnem zdravniku ali v nujni pomoči na 112. Ob hudi stiski lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Kaj si zapomni

• Emetofobija je specifična fobija pred bruhanjem, ki se pogosto začne zgodaj in traja dolgo, ljudje pa o njej zaradi sramu redko govorijo.
• Tesnoba sama povzroča slabost, zato strah vedno znova dobi »dokaz«, da je upravičen.
• Omejevanje hrane je pri emetofobiji posledica strahu pred slabostjo, ne želje po manjši teži; ob hujšanju je ocena zdravnika kljub temu nujna.
• Strah lahko poseže v odločitev za nosečnost, v potovanja in v partnerski odnos, kjer bližnji postane vir zagotovil.
• Najbolje opisana pomoč je vedenjsko-kognitivna terapija z izpostavljanjem; raziskav je malo, a so spodbudne.