Ko ena služba ne zadostuje: psihologija življenja v dveh službah

»Ne, v soboto ne morem. Imam … neko delo.«

To je stavek, ki ga marsikdo izgovori z rahlim zamikom. Ne zato, ker bi bilo drugo delo skrivnost, ampak zato, ker ga je težko razložiti v enem stavku, ne da bi se ob tem počutil, kot da se opravičuješ. Prijatelj, ki te vabi na izlet, ne ve, da si v petek zvečer končal v pisarni, potem do enajstih urejal račune za stranko, ki ji pomagaš »ob strani«, in da je sobota edini dan, ko lahko dokončaš tisto, kar ti v tednu ne uspe. Ne ve niti, da tega pravzaprav ne bi rad počel. Ali pa bi, a ne v takšni količini.

Dve službi sta v Sloveniji pogostejši, kot se zdi na prvi pogled, ker se skrivata pod različnimi imeni: popoldanski s.p., avtorske in podjemne pogodbe, dopolnilno delo, inštrukcije, vikend izmene v gostinstvu, prevajanje ponoči. Nekateri drugo delo izberejo, ker jih veseli. Mnogi, ker ena plača ne pokrije najemnine, kredita ali otrok. In zelo veliko ljudi je nekje vmes. V tem zapisu ne bom presojala, ali je prav, da imaš dve službi. Zanima me nekaj drugega: kaj se zgodi s tabo in z ljudmi okoli tebe, ko živiš v dveh delovnih sistemih hkrati.

Koliko nas je in zakaj o tem skoraj ne govorimo

V ZDA, kjer to najbolj sistematično merijo, ima po podatkih urada za statistiko dela že desetletja okoli pet odstotkov zaposlenih več kot eno službo. V Evropski uniji je delež po podatkih Eurostata podoben, le nekaj odstotkov. Na prvi pogled je to malo. A raziskovalci, ki se s tem ukvarjajo, opozarjajo, da uradne številke verjetno ne ujamejo vseh, ki ob redni službi delajo prek pogodb, platform ali »na črno« pri sorodnikih. In kar je za nas pomembneje: tudi kadar jih ujamejo, o njihovem doživljanju vemo zelo malo.

Psihologa Michael Sliter in Elizabeth Boyd sta leta 2014 zapisala, da je delo v več službah v raziskavah organizacij »zapostavljena tema«: večina študij predpostavlja, da ima človek eno delovno mesto, eno vodjo, en kolektiv. Pregled Emily Campion, Brianna Caza in Sherry Moss iz leta 2020 je potem zbral, kar je znanega, in pokazal, da so posledice zelo različne — od izčrpanosti do večjega občutka smisla. Odvisno je predvsem od tega, zakaj nekdo dela dvoje in koliko izbire ima pri tem.

O tem se malo govori tudi v vsakdanu. Ljudje, ki delajo dvoje zaradi denarja, o tem pogosto molčijo, ker jih je sram. Ljudje, ki delajo dvoje iz veselja, molčijo, ker se bojijo, da bodo v prvi službi videti premalo predani. Tako nastane velika skupina ljudi, ki živi zelo podobno življenje, pa vsak misli, da je v tem sam.

Delovno mesto je sistem — in ti si v dveh

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na družino gledamo kot na sistem: skupino ljudi, ki imajo svoje vloge, nezapisana pravila, zavezništva in napetosti, in ki se odzovejo na vsako spremembo v enem od članov. Več o tem najdeš v bazi znanja pod družina kot sistem. Delovno mesto deluje zelo podobno. Tudi kolektiv ima svoja pravila o tem, kdo ostane dlje, kdo se oglasi na sestanku, kdo pride na zabavo ob koncu leta in kdo je »naš«.

Ko imaš dve službi, nisi le dvakrat bolj zaposlen. Si član dveh sistemov, ki drug za drugega večinoma ne vesta — ali pa vesta in to tiho beležita. V prvi službi si morda tisti, ki vedno odide točno ob štirih in ga na neformalnih druženjih ni. V drugi si tisti, ki se oglasi šele po šesti in ki ga ni mogoče prositi za nič dopoldne. V obeh si nekoliko na robu. In ljudje na robu sistema pogosto dobijo vlogo, ki si je niso izbrali: »tisti, ki mu ni toliko mar«, »tisti, ki je tu samo zaradi denarja«, »tisti, ki ga ne moreš računati«.

Tretji sistem, o katerem se najmanj govori, je dom. Tudi tam si nekdo. In tudi tam se tvoja odsotnost nekako razporedi: nekdo prevzame več, nekdo se nauči, da te ne sprašuje, otrok se nauči, da je oče ob sobotah »v službi«, partnerka se nauči, da je načrtovanje vikenda njena naloga.

Utrujenost, ki je ne prespiš

Najočitnejša posledica dveh služb je utrujenost. A ni ena sama. Prva je preprosta: ur je premalo. Ko delo vzame dvanajst ur na dan, se nekaj mora skrčiti, in pri večini ljudi se najprej skrči spanec. Ne zato, ker bi ga podcenjevali, ampak ker je edini, ki se ne pritoži na glas.

Druga utrujenost je manj vidna. Blake Ashforth in sodelavci so leta 2000 opisali, kako vsak prehod iz ene vloge v drugo — iz zaposlenega v starša, iz starša v partnerja — terja majhen napor: odložiti eno identiteto in si nadeti drugo. Ko delaš v dveh službah, teh prehodov ni nekaj na dan, ampak veliko. Med službama pogosto ni prehoda, je le prevoz: v avtu ali na avtobusu že odgovarjaš na sporočila druge stranke, ko si z glavo še pri zadnjem sestanku prve.

Telo to zabeleži, tudi če glava reče »saj gre«. Kadar napetost traja mesece in ni časa, da bi se umirila, govorimo o kroničnem stresu. Ni dramatičen. Je tih, enakomeren, in kaže se kot razdražljivost, glavobol ob nedeljah, občutek, da se nikoli zares ne spočiješ. Če se prepoznaš v več znakih, si preberi zapis Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor. Podobno, a z vidika urnika, ki ti ga drugi določajo, o tem pišem v zapisu Delo v izmenah: kaj naredi s telesom in z odnosi doma.

Sram, o katerem se ne govori

Ljudje, ki delajo dvoje, pogosto nosijo eno od dveh vrst sramu — včasih obe.

Prva je sram zaradi denarja. »Pri mojih letih bi moral že živeti od ene plače.« »Drugi zmorejo, jaz pa ne.« Ta sram se skrije za šale (»jaz sem pač deloholik«) ali za molk. Ne vprašaš za pomoč, ne poveš, zakaj ne prideš, ne priznaš niti partnerju, koliko je pod črto. V ozadju je pogosto stara družinska zgodba: v kateri hiši se o denarju ni govorilo, kdo je bil »tisti, ki ne zna gospodariti«, kaj je pomenilo prositi.

Druga je sram zaradi nelojalnosti. Ta se pojavi pri ljudeh, ki drugo delo opravljajo iz veselja ali zaradi poklicne poti. Občutijo, da izdajajo prvi kolektiv, da bi morali biti »popolnoma tu«. Na sestanku se jim zdi, da jih vsi gledajo in vedo. Ne izrečejo predloga, ker bi lahko kdo pomislil, da imajo že glavo drugje.

Sram ima to lastnost, da človeka loči od drugih ravno takrat, ko bi jih najbolj potreboval. O tem, kako ga ločiš od krivde, sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna, kratko razlago pa najdeš tudi pod pojmom sram. Tukaj bi dodala le eno: ko se sram umakne v molk, ga začnejo nositi tudi drugi. Partner ugiba, zakaj si odsoten. Sodelavci ugibajo, zakaj se izmikaš. In ugibanja so skoraj vedno slabša od resnice.

Kaj se zgodi doma

Sociologinja Arlie Hochschild je v osemdesetih letih opisala »drugo izmeno« — gospodinjsko in skrbstveno delo, ki zaposlene starše, večinoma ženske, čaka po službi. Pri ljudeh z dvema službama je to pogosto že tretja izmena. In ta se v paru ne razporedi sama od sebe pošteno.

Iz sistemskega pogleda se v takih družinah pogosto zgodi nekaj tihega: tisti, ki dela dvoje, postopoma postane gost v lastni hiši. Ne iz brezbrižnosti, ampak ker ga ni. Družina se reorganizira okoli njegove odsotnosti — odločitve se sprejmejo brez njega, otroci gredo z vprašanji k drugemu staršu, partner si zgradi svoj ritem. Ko se potem vrne, ima občutek, da moti. Partner pa ima občutek, da nosi sam.

Pogosto se ob tem zaplete tudi denar. Kadar nekdo dela dvoje, da pokrije skupne stroške, se lahko v paru tiho vzpostavi račun: »Jaz garam za oba, ti pa …« ali »Ti si vedno v službi, jaz pa sem sama z vsem.« Oba imata prav. O tem, kako zaslužek vpliva na moč v odnosu, sem pisala v zapisu Denar in moč v paru: ko eden zasluži večino.

Tu je kratek prizor (sestavljen, ne gre za resnično osebo), ki se v različicah ponavlja v mnogih parih:

»Spet greš? Saj je nedelja.«
»Vem. Samo dve uri. Obljubil sem, da bo do ponedeljka.«
»Vedno je samo dve uri.«
»Kaj pa naj? Saj veš, zakaj to delam.«
»Vem. Ampak nikoli me ne vprašaš, kako je meni, ko te ni.«
Tišina. »Prav imaš. Ne vprašam. Ker se bojim, kaj boš rekla.«

V tem kratkem pogovoru se zgodi nekaj pomembnega. Spor se ne vrti okoli dveh ur, ampak okoli tega, da o ceni druge službe nihče ne govori. Ona se ne počuti slišane, on se boji, da bo slišal, da ne zadošča. Ko se to izreče, se prepir lahko spremeni v pogovor.

Čas, ki ni več tvoj

Čas pri dveh službah ni le krajši. Postane razdrobljen. Ni več daljših kosov, v katerih bi se lahko kaj zgodilo samo od sebe — dolg pogovor, sprehod brez cilja, popoldne, ko se otrok končno odpre. Ostanejo koščki: dvajset minut tu, pol ure tam, vse že z mislijo na naslednjo obveznost.

To ima posledice za odnose, ki jih ni lahko opaziti. Prijateljstva se ne končajo s prepirom, ampak se izpraznijo, ker jih nihče ne zaliva. Hobiji ne izginejo naenkrat, ampak se preložijo »na poletje«. In postopoma se začneš spraševati, kdo si, ko nisi v službi — ker tega skoraj ni več.

Če se ti ob tem zdi, da za kakršnokoli skrb zase preprosto nimaš prostora, si morda preberi zapis »Nimam časa za terapijo«: kako se to izide, ko imaš službo, otroke in en prost večer. Ne zato, da bi ti dodala še eno obveznost, ampak ker ljudje, ki imajo najmanj časa, pogosto najbolj potrebujejo prostor, kjer ga ni treba upravičevati.

Pri razdrobljenem času je pomembna še ena stvar: negotovost. Mnogi delajo dvoje ravno zato, ker ena služba ni varna — pogodba za določen čas, projekt, ki se lahko konča, stranka, ki lahko odide. Druga služba je takrat zavarovanje. A zavarovanje, ki ga je treba vsak dan plačevati z utrujenostjo. O tem, kaj stalna začasnost naredi z občutkom varnosti, sem pisala v zapisu Negotova zaposlitev: kaj stalna začasnost naredi z občutkom varnosti.

Kdaj dve službi niso problem

Ne bi bilo pošteno, če bi zapis končala, kot da sta dve službi vedno breme. Niso.

Brianna Caza je s sodelavci leta 2018 raziskovala ljudi, ki namerno gradijo več poklicnih identitet hkrati — na primer učitelja, ki je tudi glasbenik, ali pravnico, ki vodi majhno delavnico. Ugotovili so, da mnogi med njimi sprva doživljajo napetost in občutek, da so »lažni« v obeh vlogah. Sčasoma pa nekateri razvijejo način, kako vloge med seboj povežejo, da se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo. Takrat druga služba ni več beg ali dodatek, ampak del tega, kdo so.

Druga služba lahko ščiti tudi pred nečim, česar se ljudje redko zavedajo: pred tem, da je vsa tvoja vrednost odvisna od enega delovnega mesta. Kdor ima samo eno službo in tam doživi krivico ali odpuščanje, pogosto izgubi tla pod nogami. Kdor ima dve, ima še en kraj, kjer je nekdo.

Razlika med tem, kdaj dve službi bogatita in kdaj praznita, ni v številu ur. Je v izbiri, v obzorju (ali veš, do kdaj) in v tem, ali imaš kje počitek, ki ga nobena od služb ne more zahtevati zase.

Vaja: zemljevid treh sistemov

Ta vaja traja okoli dvajset minut. Potrebuješ list papirja in nekaj miru — morda ravno tistih dvajset minut, ki jih sicer porabiš za sporočila druge službe.

1. Nariši tri kroge: prva služba, druga služba, dom. Velikost naj pove, koliko prostora vsak zavzema v tvojem tednu — ne koliko bi ga moral, ampak koliko ga res.
2. V vsak krog zapiši, kaj ta sistem od tebe pričakuje in kakšno vlogo imaš v njem. Ne samo uradno (»računovodja«), ampak tudi neuradno (»tisti, ki vedno odide prvi«, »tisti, ki ga ni ob sobotah«).
3. Poišči mesta, kjer se krogi dotikajo ali prekrivajo. Kje ena služba vdre v drugo? Kje služba vdre domov? Te točke označi z drugo barvo.
4. Zunaj vseh treh krogov nariši majhen krog zase. Kaj je v njem? Če je prazen, to ni obtožba — je podatek. Zapiši eno stvar, ki bi vanj sodila, in koliko časa bi zanjo potreboval na teden.
5. Izberi en pogovor, ki bi ga lahko imel ta teden: s partnerjem o tem, kako je njemu, ko te ni; z vodjo o tem, kaj zares potrebuje od tebe; s seboj o tem, do kdaj je ta ureditev smiselna. En pogovor, ne vse naenkrat.

Zemljevid ni namenjen temu, da bi se sramoval, koliko dela imaš. Namenjen je temu, da vidiš celoto, ki je nobeden od treh sistemov ne vidi. Šele ko jo vidiš, lahko o njej govoriš.

Kjer odgovor ni v terapiji

Pomembno je povedati, česa psihoterapija ne more rešiti. Če delaš dvoje, ker ena plača ne pokrije osnovnih stroškov, problem ni v tvoji glavi in ga pogovor ne bo odpravil. Pogovor lahko pomaga, da bremena ne nosiš sam in v sramu, da v paru najdeta pravičnejšo razporeditev ali da se odločiš, kaj je vredno spremeniti. Ne more pa zvišati plače ali znižati najemnine.

Prav tako ne morem svetovati o pravnih vprašanjih. Pogodba o zaposlitvi lahko vsebuje omejitve glede dela drugje, pri popoldanskem delu pa veljajo različna pravila za različne oblike. Če ne veš, kaj smeš, vprašaj sindikat, pravnika ali računovodjo — ljudi, ki to področje poznajo.

In nazadnje: kadar utrujenost preide v brezup, ko se zjutraj ne moreš več prisiliti vstati, ko izgubiš veselje do vsega ali ko se ti pojavijo misli, da bi bilo lažje, če te ne bi bilo, je čas za osebnega zdravnika. Če so misli o smrti močne ali se ti zdi, da jih ne obvladaš, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnem primeru kliči 112.

Kako pomaga sistemski pogled

Ko ljudje z dvema službama pridejo k terapevtu, pogosto pričakujejo nasvete za boljšo organizacijo časa. Teh je na spletu dovolj. V relacijskem pogledu nas bolj zanima, kaj se dogaja med ljudmi: kdo v družini nosi tisto, česar ti ne moreš, kakšna stara pravila se ponavljajo (»v naši hiši se ni nikoli počivalo«, »moški skrbi za denar, ne za čustva«), zakaj je tako težko reči »ne« še eni stranki.

Christian Gostečnik opisuje, kako ljudje v odraslih odnosih nezavedno ponavljajo čustvena vzdušja, ki so jih poznali doma. Človek, ki je odraščal ob starših, ki so neprestano garali in o utrujenosti niso govorili, bo morda tudi sam garanje doživljal kot ljubezen — in počitek kot sebičnost. Ko to prepozna, se vprašanje »ali zmorem dve službi« pogosto spremeni v drugo: »Komu dokazujem, da zmorem?«

Če čutiš, da bi rad o tem govoril v paru, je to lahko dobra tema za skupno srečanje. Včasih je dovolj, da oba slišita, kaj druga služba pomeni drugemu — eni varnost, drugi samoto.

Kaj si zapomni

• Dve službi pomenita življenje v treh sistemih — prvi službi, drugi službi in doma —, od katerih nobeden ne vidi celote.
• Utrujenost ni le pomanjkanje spanca, ampak tudi cena neštetih prehodov med vlogami.
• Sram — zaradi denarja ali zaradi »nelojalnosti« — vodi v molk, ta pa v ugibanja doma in v službi.
• Dve službi lahko tudi bogatita: kadar imaš izbiro, obzorje in počitek, ki ga nobena služba ne more zahtevati.
• Terapija ne zviša plače, lahko pa pomaga, da bremena ne nosiš sam in da se v paru o njem lahko pogovorita.