Kontratransfer zunaj terapevtske sobe: kaj ti o drugih povedo tvoji občutki

Po kavi s prijateljico prideš domov izžet. Ni se zgodilo nič posebnega — pogovarjali sta se, smejali, ona je povedala nekaj o službi, ti nekaj o otrocih. Pa vendar se usedeš na kavč in imaš občutek, kot da si pretekel maraton. In to se ne zgodi prvič. Zgodi se skoraj vsakič.

Ali pa: sodelavec na sestanku reče nekaj povsem nedolžnega, ti pa začutiš, kako ti vre. Drugi ga ne opazijo. Ti ga ne moreš prenesti. In ne veš, ali je to zato, ker je on res tak, ali zato, ker je s tabo nekaj narobe.

To je zadnji, peti zapis v seriji o kontratransferju. V prejšnjih štirih sem pisala o tem, kar terapevt čuti ob klientu — kaj kontratransfer je, kako postane sporočilo, kam ga terapevt odnese in kdaj ga razkrije. Tu pa pogledam čez rob terapevtske sobe. Kontratransfer namreč ni poseben terapevtski pojav. Je nekaj, kar se dogaja v vsakem odnosu — in kar lahko vsak od nas uporabi, da bolje razume sebe in druge.

Čustva se prenašajo hitreje, kot misliš

Švedski raziskovalec Ulf Dimberg in sodelavci so leta 2000 ljudem na zaslonu pokazali fotografije veselih in jeznih obrazov — tako na kratko, da jih zavestno sploh niso opazili. Vsak obraz je bil na zaslonu le 30 milisekund, nato ga je prekrila nevtralna slika. Udeleženci so prisegali, da niso videli nobenega čustva. Elektrode na njihovih obrazih pa so pokazale drugače: ob veselih obrazih so se jim nezavedno napele mišice nasmeha, ob jeznih mišice mrščenja.

Telo se torej na čustva drugih odzove, še preden jih zavestno zaznamo. Elaine Hatfield in sodelavci so temu rekli čustvena okužba: drug drugega nezavedno posnemamo v izrazu, drži, tonu glasu in ritmu dihanja, in prek tega posnemanja začnemo čutiti podobno. Prav na tem temelji tudi kontratransfer. Ko terapevt začuti klientovo žalost, ki je klient ne pokaže, se ne dogaja nič mističnega — dogaja se nekaj, kar počne vsako človeško telo, le da je terapevt izurjen, da to opazi.

Dve plasti v vsakem občutku

Kar sem v prvem zapisu napisala o terapevtih, velja za vsakogar. Vsak občutek, ki ga imamo ob drugem človeku, ima dva vira, ki ju je treba ločiti.

Prvi vir smo mi. Naša zgodovina, naše rane, naše občutljive točke. Če je bil tvoj oče glasen in nepredvidljiv, se boš ob glasnem sodelavcu napel, četudi je povsem neškodljiv. Če si odraščal ob materi, ki se je ves čas pritoževala, te bo prijateljičino tarnanje izčrpalo hitreje kot koga drugega. Takrat je tvoj občutek resničen, a pove več o tebi kot o njej. V psihologiji temu delu rečemo projekcija — lastno notranje stanje doživimo, kot da prihaja od zunaj.

Drugi vir je drugi človek in odnos med vama. Prijateljica, ob kateri si izžet, morda res nosi nekaj težkega, česar ne pove. Govori lahkotno, a pod tem je izčrpanost, ki jo tvoje telo začuti. Sodelavec, ob katerem vreš, morda res na tih način podcenjuje druge — in tvoja jeza je zgodnja zaznava nečesa, česar drugi še niso ubesedili.

Najpogosteje gre za mešanico obeh. In prav zato je tako koristno, da se naučimo vprašati, preden sodimo: kaj od tega je moje in kaj bi lahko bilo njegovo?

Kje se to najpogosteje pokaže

V starševstvu. Ko otrok divja v trgovini, starš pogosto začuti jezo, ki je močnejša, kot bi jo situacija upravičevala. Del te jeze je lahko otrokova preplavljenost, ki se prenaša nanj — otrok, ki ne zna pomiriti svojih čustev, jih nezavedno »odda« odraslemu. Del pa je lahko starševa lastna zgodovina: spomin na to, kako so se nanj odzvali, ko je bil sam otrok in je bil jezen. O tem sem pisala v zapisu o otroku, ki ni smel biti jezen. Ko starš loči eno od drugega, se lahko odzove otroku, ki je pred njim, in ne otroku, ki je bil nekoč sam.

V partnerstvu. Partnerja se pogosto znajdeta v občutkih, ki jih nihče od njiju ne razume. Eden je ves čas tesnoben, drugi ves čas miren — in ko se miren za trenutek vznemiri, je tesnobni nenadoma miren. Kot da v odnosu obstaja le določena količina tesnobe, ki si jo podajata. O tem plesu sem pisala v zapisu Zakaj se isti prepir vrača.

V službi. Vodja, ob katerem se vsi počutijo nesposobne. Sodelavka, ob kateri vsi postanejo zaščitniški. Skupina, v kateri se po prihodu novega člana spremeni vzdušje. Organizacije imajo svoj kontratransfer, in tisti, ki ga znajo prebrati, pogosto razumejo dinamiko bolje od drugih.

V prijateljstvu. Ljudje, ob katerih se počutimo pametne, lahkotne, smešne — in ljudje, ob katerih postanemo težki, utrujeni, previdni. Ni nujno, da so prvi dobri in drugi slabi. Je pa vredno opaziti, kaj se v nas dogaja ob komu, in se vprašati, zakaj.

Zakaj nekateri čutijo več

Če ob branju prepoznavaš, da tujih čustev začutiš veliko — da po vsakem druženju potrebuješ čas zase, da veš, kakšne volje je kdo, še preden spregovori, da te razpoloženje v prostoru preplavi —, nisi edini. In ni naključje.

Nekateri ljudje so že po temperamentu občutljivejši na dražljaje, tudi na čustvene. Psihologinja Elaine Aron je to lastnost opisala kot visoko občutljivost in ocenila, da jo ima med 15 in 20 odstotkov ljudi. To ni motnja, ampak način, kako živčni sistem obdeluje svet — globlje in z več odtenki.

Drugi so se tega naučili. Otrok, ki je odraščal ob nepredvidljivem staršu — ob nekom, ki je pil, ki je bil depresiven, ki je eksplodiral brez opozorila —, se je moral naučiti brati vzdušje, da je preživel. Kdor je pravočasno opazil, da se nekaj nabira, se je lahko umaknil, pomiril, poskrbel za mlajše. Ta veščina ostane tudi v odraslosti, le da je zdaj vklopljena ves čas, tudi tam, kjer nevarnosti ni. V stroki temu rečemo hipervigilanca.

Ljudje s takšno zgodovino so pogosto izjemno empatični — in prav zato pogosto izčrpani. Njihov notranji sprejemnik za kontratransfer je ves čas odprt. Dobra novica je, da se ga da naučiti uporabljati bolj premišljeno: ne zapreti, ampak opaziti, kdaj se vklopi, in se zavestno odločiti, koliko tujega bodo nosili.

Kako poskrbeti zase

Terapevti imajo supervizijo, lastno terapijo in intervizijo, kamor odnesejo, kar začutijo. V vsakdanu tega nimamo, zato potrebujemo druga orodja.

Ime za občutek. Že to, da v sebi rečeš »to je njena utrujenost, ne moja«, ustvari razdaljo. Ni ti treba biti prepričan, da je res. Dovolj je, da se odpre možnost, da ni vse tvoje.

Telesni prehod. Po težkem srečanju naredi nekaj s telesom, kar te vrne vase: sprehod, nekaj globokih izdihov, umivanje rok s hladno vodo. Terapevti pogosto opisujejo majhne obrede med klienti — prav zato, da en odnos ne steče v drugega.

Meja. Če te nekdo stalno izčrpava, je čisto v redu, da se z njim družiš manj, krajše ali drugače. Razumevanje, da nosi nekaj težkega, ne pomeni, da moraš to nositi namesto njega.

Vaja: trije stolpci

Ta vaja je prirejena iz načina, kako terapevti na superviziji ločijo svoje odzive od klientovih. Izberi enega človeka, ob katerem pogosto čutiš nekaj močnega — jezo, izčrpanost, krivdo, nemir. Vzemi list in ga razdeli na tri stolpce.

1. Prvi stolpec — kaj čutim. Čim natančneje: kje v telesu, kakšno čustvo, kdaj se začne. Ne razlagaj, samo opiši.
2. Drugi stolpec — kaj je moje. Koga ti ta človek ali ta situacija spominja? Kakšno je tvoje stanje te dni? Kje si že čutil prav ta občutek? Bodi radoveden, ne strog.
3. Tretji stolpec — kaj bi lahko bilo njegovo. Če bi bil tvoj občutek odmev nečesa v njem, kaj bi to bilo? Zapiši kot hipotezo, ne kot dejstvo: »morda«, »lahko da«.
4. Preveri, ne obtoži. Če je odnos dovolj varen, lahko hipotezo previdno preveriš — z vprašanjem, ne s trditvijo. »Zdiš se mi utrujena. Kako ti je res?«
5. Odloči, kaj boš naredil s svojim delom. Del, ki je tvoj, je tvoj — ne glede na to, kaj odgovori drugi. Kaj potrebuješ? Mejo, počitek, pogovor s kom tretjim?

Podobna vaja je v bazi znanja zbrana pod naslovom Kaj je moje, kaj njegovo.

Kako to zveni v pogovoru

Kratek primer, kako lahko takšno opažanje odpre pogovor (sestavljen, ne gre za resnične osebe):

»Opazila sem, da sem po najinih kavah vedno zelo utrujena. Mislim, da je del tega moj — ta teden slabo spim. Zdi pa se mi tudi, da se, ko govoriš o službi, smeješ, pa ne zveni smešno.«
Dolga tišina. »Ne vem, kako naj ti povem, kako hudo je. Saj imaš sama dovolj.«
»Povej mi.«

Prijateljica je nosila izgorelost, ki je ni priznala nikomur. Utrujenost je potovala k drugi, ker jo je sama potisnila stran. Ko je bila izrečena, so se kave nadaljevale — a drugače.

Kje je meja

Kot vsak pojem se lahko tudi ta zlorabi. Zato nekaj opozoril.

Ni vsako tvoje čustvo sporočilo o drugem. Če začneš vsako svojo jezo, utrujenost ali žalost razlagati kot »njegovo, ki jo nosim«, se izogneš odgovornosti za lastno notranje življenje. To je prav tako nevarno kot nasprotno — da vse pripišeš sebi in nikoli ne opaziš, kaj ti prinašajo drugi.

»Ti me delaš takega« ni kontratransfer. Ko nekomu rečeš »ob tebi se vedno počutim slabo, torej je s tabo nekaj narobe«, ne uporabljaš svojega občutka kot podatka, ampak kot orožje. Razlika je v tem, ali vprašaš ali obtožiš.

Strah ob nekom vzemi resno. Če ob nekom čutiš strah, napetost, občutek, da moraš paziti na vsako besedo, to ni nujno stara rana, ki jo je treba raziskati. Lahko je natančna zaznava nevarnosti. Takrat najprej poskrbi za svojo varnost, šele potem za razumevanje. Kratko razlago o tem, kako se nasilje v odnosu pokaže, najdeš v bazi znanja pod nasilje v odnosu.

Ne postani terapevt svojim bližnjim. Prepoznati, da nekdo morda nosi več, kot pokaže, je dragoceno. Prevzeti nalogo, da ga boš »zdravil«, pa ne. Kontratransfer je orodje za razumevanje, ne mandat za reševanje.

Kaj si zapomni

• Telo se na čustva drugih odzove v 30 milisekundah — še preden jih zavestno zaznamo.
• Kontratransfer ni le terapevtski pojav: dogaja se v vsakem odnosu.
• Vsak občutek ob drugem ima dve plasti: našo zgodovino in nekaj, kar prinaša drugi.
• Vaja s tremi stolpci pomaga ločiti, kaj je tvoje in kaj bi lahko bilo njegovo — kot hipotezo, ne sodbo.
• Strah ob nekom vzemi resno kot znak nevarnosti, ne kot material za raziskovanje.