Generalizirana anksiozna motnja: ko skrb postane način življenja

»Saj vem, da je neumno. Ampak če se nehaš skrbeti, se ravno takrat nekaj zgodi.«

To je stavek, ki ga v različnih različicah slišim pogosteje, kot bi pričakovala. Izreče ga človek, ki zjutraj pomisli na otroka, ki je šel peš v šolo, med kavo na sestanek, ki bo šele čez teden dni, med vožnjo na mamino zdravje, zvečer na račun, ki morda ne bo prišel pravočasno, in ponoči na vse skupaj. Nobena od teh skrbi ni nora. Vsaka zase je čisto razumljiva. Utrudljivo je to, da se ne končajo — ko ena utihne, se oglasi naslednja, kot da bi v glavi ves čas tekel radijski program, ki ga ni mogoče ugasniti.

Kadar se tako dogaja mesece in leta, govorimo o generalizirani anksiozni motnji. V tem zapisu bom razložila, kje je meja med običajno skrbjo in motnjo, zakaj skrb tako vztraja, čeprav nam očitno ne koristi, in kaj pri tem pomaga. Diagnoze iz zapisa ne moreš dobiti — tega ne more nihče brez pogovora v živo — lahko pa dobiš boljši zemljevid tega, kar se ti morda dogaja.

Skrb, ki nima stalnega naslova

Pri večini tesnob je mogoče pokazati na predmet strahu. Pri socialni tesnobi so to pogledi drugih, pri paničnih napadih telo, pri fobiji pajek ali letalo. Pri generalizirani anksiozni motnji predmet ves čas menja naslov. Danes je to služba, jutri zdravje, pojutrišnjem otrokova prijateljstva. Zato ji pravimo »generalizirana« — skrb se razlije po vsem življenju.

Raziskava ameriške nacionalne epidemiološke študije, ki jo je leta 2005 objavil Ronald Kessler s sodelavci, je ocenila, da ima to motnjo vsaj enkrat v življenju okoli 5,7 odstotka odraslih. To je približno vsak sedemnajsti človek. Ženske so med njimi pogostejše kot moški, motnja pa se pogosto začne neopazno in traja dolgo, preden jo kdo poimenuje. Marsikdo je celo življenje veljal za »tistega, ki se pač rad skrbi«, in nikoli ni pomislil, da bi lahko bilo drugače.

Kratko razlago pojma najdeš tudi v bazi znanja pod generalizirana tesnoba. Tu bom šla globlje — v to, kako skrb deluje od znotraj.

Kdaj skrb postane motnja

Skrbi se vsak. Skrb je pravzaprav koristna sposobnost: možgani vrtijo možne prihodnosti, da bi se nanje pripravili. Študentka, ki jo skrbi izpit, se bo učila. Oče, ki ga skrbi dež, bo otroku dal dežnik. Kdaj torej skrb postane nekaj, čemur strokovnjaki rečejo motnja?

Diagnostični priročniki (ameriški DSM-5 in mednarodni ICD-11) opisujejo približno to sliko:

• Skrb je pretirana glede na dejansko verjetnost in posledice tistega, česar se bojiš.
• Traja večino dni vsaj šest mesecev in se tiče več področij življenja, ne le enega.
• Težko jo ustaviš. Ne gre za to, da bi se odločil skrbeti — skrb se zgodi sama in te ne spusti.
• Spremljajo jo telesni znaki: nemir ali občutek »na trnih«, hitra utrujenost, težave s pozornostjo, razdražljivost, napete mišice (pogosto vrat, ramena in čeljust) ter slab spanec.
• Ovira življenje — v službi, v odnosih, pri počitku — ali povzroča veliko trpljenje.

Pomembna je beseda večino dni. Teden pred selitvijo ali mesec po izgubi službe se skoraj vsakdo skrbi preveč — to je odziv na težke okoliščine, ne motnja. Generalizirana anksiozna motnja je vzorec, ki ostane tudi takrat, ko so okoliščine mirne. Takrat si glava poišče novo skrb, kot da bi ji tišina bila sumljiva.

Nestrpnost do negotovosti

Ko so kanadski raziskovalci Michel Dugas, Robert Ladouceur in sodelavci v devetdesetih letih iskali, kaj ljudi z generalizirano anksiozno motnjo loči od drugih, so prišli do presenetljivega odgovora. Ni šlo v prvi vrsti za to, česa se ljudje bojijo, ampak za to, kako prenašajo ne-vedenje. Pojav so poimenovali nestrpnost do negotovosti.

Človek z visoko nestrpnostjo do negotovosti doživlja odprto vprašanje kot nevarnost samo po sebi. Ni ga strah le, da bo izvid slab — neznosno mu je že to, da ga še ni. Ni ga strah le, da se bo partner jezil — neznosno je že to, da ne ve, kakšne volje bo prišel domov. Majhna verjetnost slabega izida je zanj skoraj enako huda kot velika, ker ga ne moti verjetnost, ampak odprtost.

V raziskavah se je izkazalo, da je nestrpnost do negotovosti eden najmočnejših napovednikov tega, koliko se nekdo skrbi. Dugas in sodelavci so na tej podlagi razvili model, ki ima poleg nestrpnosti še tri sestavine: prepričanje, da je skrb koristna, negativen odnos do problemov (občutek, da jih ne boš znal rešiti) in kognitivno izogibanje. Iz modela je nastala tudi oblika kognitivno-vedenjske terapije, ki se ne ukvarja toliko z vsebino skrbi kot z odnosom do negotovosti.

To je pomemben premik. Če skrb poganja nestrpnost do negotovosti, potem prepričevanje »saj se ne bo zgodilo« ne more delovati. Tudi če ti nekdo dokaže, da je verjetnost ena proti tisoč, ostane ta ena. Skrb se ne bo umirila zaradi boljših dokazov, ampak šele, ko se boš naučil malo lažje živeti z nedokončanim.

Skrb kot poskus nadzora

Zakaj se torej skrbimo, če skrb tako boli? Ker ima skrivno nalogo. Skrb je poskus nadzora nad nečim, česar ne moremo nadzorovati.

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo pogosto — včasih na glas, včasih le pri sebi — verjamejo nekaj od tega: »Če se skrbim, bom pripravljen.« »Če se skrbim, se slabo ne bo zgodilo.« »Če se ne bi skrbel, bi bil neodgovoren.« »Skrb dokazuje, da mi je mar.« Adrian Wells, avtor metakognitivnega modela te motnje, je takšna prepričanja imenoval pozitivna prepričanja o skrbi. Ob njih pa obstajajo tudi negativna: »Skrb me bo uničila.« »Če ne neham, bom znorel.« Človek je tako ujet med dve sili — skrbi se, ker misli, da mora, in se boji, ker se skrbi preveč. Wells temu reče »skrb o skrbi«.

Ameriški raziskovalec Thomas Borkovec je opazil še nekaj: skrb je večinoma besedna. Ko se skrbiš, si v glavi pripoveduješ stavke — »kaj če zamudim, kaj če me odpustijo, kaj potem« — in le redko vidiš žive podobe. Besedno razmišljanje pa telo vzburi manj kot podobe. Skrb je zato na neki način beg pred močnejšimi čustvi: namesto da bi začutil strah, žalost ali nemoč, o njih razmišljaš. Kratkoročno to deluje kot blažilec. Dolgoročno pa pomeni, da se strah nikoli zares ne predela, ker se ga nikoli zares ne začuti.

In potem se zgodi past. Večina tistega, česar se bojimo, se ne zgodi. Ko se ne zgodi, si možgani ne rečejo »glej, bilo je odveč«, ampak »glej, skrb je delovala«. Michelle Newman in Lucas LaFreniere sta leta 2020 objavila raziskavo, v kateri so ljudje z generalizirano anksiozno motnjo deset dni beležili svoje skrbi in nato preverili, kaj se je uresničilo. Velika večina napovedi se ni uresničila, pri tistih, ki so se, pa je bil izid pogosto manj hud, kot so pričakovali. Brez beleženja tega nihče ne opazi — in skrb dobi zasluge za mir, ki bi prišel tudi sam.

Razlika med skrbjo, »kaj če« in overthinkingom

O sorodnih vzorcih sem že pisala, zato jih tu ne bom ponavljala, le umestila. Mehanizem, s katerim možgani namesto mirnega dne raje predvidijo sto katastrof, opisujem v zapisu »Kaj če …«: zakaj možgani raje predvidijo sto katastrof kot en miren dan. Vrtenje misli, ki se ne zaključijo, pa v zapisu Overthinking: zakaj se misli vrtijo v krogu in kako izstopiti.

Vse to so delci iste slike, a niso isto. Katastrofiziranje je način, kako misel skoči na najhujši izid. Overthinking in ruminacija sta pogosto obrnjena nazaj — premlevanje tega, kar se je že zgodilo. Skrb pri generalizirani anksiozni motnji pa je obrnjena naprej, je razpršena po več področjih in je postala način bivanja, ne le občasna epizoda. Človek se ne skrbi o nečem — skrbi se, ker je to njegovo privzeto stanje, in si nato najde, o čem.

Kako je videti od blizu

V pogovoru se generalizirana anksiozna motnja pogosto ne kaže kot strah. Kaže se kot utrujenost, napetost in nekakšna stalna pripravljenost. Spodnji dialog (sestavljen, ne gre za resnično osebo) je takšen, da se bodo v njem mnogi prepoznali.

»Ne vem, zakaj sem tako utrujena. Saj ne delam nič posebnega.«
»Kaj se ti je danes vrtelo po glavi, od jutra do zdaj?«
»Ah, nič takega. Ali bo sin dobil štipendijo. Ali sem na sestanku rekla kaj narobe. Ali je mama vzela tablete. Pa tisti hrup v avtu.«
»To je kar nekaj odprtih vprašanj za eno dopoldne.«
»Ja, ampak saj moram misliti na to. Če ne bom jaz, kdo bo?«
»Kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi eno od teh vprašanj za eno uro pustila odprto?«
Dolg premor. »Ne vem. Občutek imam, da bi nekaj izpustila iz rok.«

Zadnji stavek je jedro. Skrb tu ni napaka v razmišljanju, ampak držanje — roke, ki ne smejo izpustiti. Pogosto se v ozadju skriva zgodba: odraščanje v družini, kjer je bilo treba biti pozoren, ker je bilo okolje nepredvidljivo, kjer je otrok prevzel skrb za odrasle ali kjer je bila nesreča res blizu. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se zato vedno vprašamo tudi, komu in zakaj je bila skrb nekoč potrebna. Takrat je bila morda smiselna prilagoditev. Danes pa teče naprej, čeprav se je življenje spremenilo.

Vaja: deset minut za odprto vprašanje

Ta vaja ne poskuša skrbi odpraviti, ampak ti pomaga, da jo opazuješ in da preizkusiš, kaj se zgodi, če ji ne slediš do konca. Uporablja dve sestavini, ki imata dobro podporo v raziskavah: odlaganje skrbi in preverjanje napovedi. Daljši opis prve najdeš tudi v bazi znanja pod odlaganje skrbi in v zapisu Skrbi, na katere nimaš vpliva: vaja, ki jih pomaga odložiti.

1. Določi »čas za skrbi«. Vsak dan ob isti uri, za deset do petnajst minut, ne tik pred spanjem. To je edini čas, ko se smeš zares skrbeti.
2. Čez dan skrb samo zapiši. Ko se pojavi, jo z nekaj besedami zabeleži na listek ali v telefon in si reci: »Pridem k tebi ob šestih.« Nato se z vso pozornostjo vrni k temu, kar delaš.
3. Ob dogovorjeni uri preberi seznam. Pri vsaki skrbi se vprašaj: ali je to nekaj, kar lahko rešim? Če da, zapiši en konkreten korak. Če ne, jo označi kot »odprto vprašanje«.
4. Pri vsaki skrbi zapiši napoved. Kaj natanko pričakuješ, da se bo zgodilo, in do kdaj. Čez teden ali dva se vrni in preveri, kaj se je res zgodilo.
5. Ko se čas izteče, nehaj. Tudi če nisi končal. Opazi, kako je pustiti stvar nedokončano, in naredi nekaj, kar te vrne v telo — kratek sprehod, tuš, pospravljanje.

Prve dni ti bo verjetno šlo slabo. Skrbi bodo uhajale izven dogovorjenega časa in imel boš občutek, da ne deluje. To je pričakovano. Pomembno ni, da ti uspe, ampak da začneš opažati, da skrb lahko počaka — in da se svet medtem ne podre.

Kaj pomaga: psihoterapija, KVT in zdravila

Dobra novica je, da je generalizirana anksiozna motnja dobro raziskana in da obstajajo učinkovite oblike pomoči. Metaanaliza, ki so jo leta 2014 objavili Pim Cuijpers in sodelavci, je pokazala, da psihološko zdravljenje izrazito zmanjša simptome v primerjavi s čakanjem ali brez zdravljenja.

Najbolje raziskana je kognitivno-vedenjska terapija (kratko razlago najdeš v bazi znanja pod kognitivno-vedenjska terapija). Pri tej motnji se usmeri v nestrpnost do negotovosti, prepričanja o skrbi, izogibanje in telesno napetost. Dobro podporo ima tudi metakognitivna terapija, ki ne preverja vsebine skrbi, ampak odnos do nje. Pristopi, ki temeljijo na čuječnosti in sprejemanju, pomagajo, da se skrbi lahko opazijo, ne da bi jim bilo treba slediti.

Pri relacijskih in psihodinamskih pristopih gre za razumevanje, od kod je skrb prišla in kaj v odnosih ohranja. Pogosto se pokaže, da se skrb ne vrti le v glavi enega človeka, ampak v celem sistemu — v paru, kjer eden skrbi za oba, ali v družini, kjer je skrb jezik ljubezni. Ko se to razume, se odpre prostor za drugačne načine povezovanja.

Zdravila so pri generalizirani anksiozni motnji del smernic in marsikomu zelo pomagajo, zlasti kadar so simptomi hudi ali kadar terapija sama ne zadošča. Odločitev o zdravilih, njihovi vrsti, odmerku in trajanju pa sodi k zdravniku — v Sloveniji najprej k osebnemu zdravniku, ki te lahko napoti k psihiatru. Tudi pri pomirjevalih, ki hitro olajšajo tesnobo, je pomembno, da jih jemlješ le po zdravnikovem navodilu. Zdravil nikoli ne opuščaj sam, tudi ko se počutiš bolje. Terapija in zdravila se ne izključujeta; pogosto delujeta skupaj.

Pri vsem tem je pomembno še nekaj: telesni simptomi tesnobe — razbijanje srca, prebavne težave, glavoboli, utrujenost — se lahko prekrivajo s telesnimi boleznimi, na primer s težavami s ščitnico. Zato je smiselno, da te pred začetkom zdravljenja pregleda zdravnik. Ne zato, ker bi bila tesnoba »samo v glavi« ali ker bi bila obvezno nekaj drugega, ampak zato, da sta obe možnosti preverjeni.

Kdaj to ni generalizirana anksiozna motnja

Rada bi bila tu previdna, ker se oznaka hitro prilepi.

Ni vsaka velika skrb motnja. Kdor skrbi za bolnega starša, je v negotovi zaposlitvi ali živi v nevarnem odnosu, se skrbi z razlogom. Takrat skrb ni pretirana — je odziv na resnične okoliščine. Tukaj ne pomaga delati na nestrpnosti do negotovosti, pomaga podpora, sprememba okoliščin in včasih praktična pomoč. Če živiš v odnosu, kjer te je strah, pokliči SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55 ali v nuji 113.

Skrb je lahko del druge težave. Pri depresiji se misli pogosto vrtijo okoli krivde in brezupa. Pri obsesivno-kompulzivni motnji so vsiljive misli drugačne narave in jih spremljajo prisile. Pri posttravmatskem stresu je pripravljenost posledica tega, kar se je že zgodilo. Ločevanje tega ni naloga zapisa, ampak strokovnjaka, ki te vidi v živo.

Tudi temperament šteje. Nekateri ljudje so od otroštva bolj previdni in pozorni na nevarnost. To ni bolezen, ampak način, kako je narejen živčni sistem. Motnja postane šele takrat, ko ta previdnost začne jemati več, kot daje. Več o tem, kaj se med tesnobo dogaja v telesu, sem zapisala v Kaj se v možganih zgodi med tesnobo.

In nazadnje: če se ob skrbeh pojavljajo misli, da ne bi bilo vredno živeti, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (vse dni, 24 ur), v nujnih primerih pa 112.

Kaj si zapomni

• Pri generalizirani anksiozni motnji skrb menja predmet, traja večino dni vsaj pol leta in jo spremlja telesna napetost.
• Jedro pogosto ni vsebina skrbi, ampak nestrpnost do negotovosti — težava ostati v odprtem vprašanju.
• Skrb je poskus nadzora; ker se večina skrbi ne uresniči, si napačno pripiše zasluge.
• Pomagajo kognitivno-vedenjska terapija in druge oblike psihoterapije; o zdravilih se pogovori z zdravnikom ali psihiatrom.
• Diagnozo lahko postavi le strokovnjak v živo — zapis ti lahko da le boljši zemljevid.