Ugajanje drugim: ko je tvoja vrednost v rokah drugih

Ura je skoraj enajst zvečer. Sporočilo sodelavke je kratko: »Bi lahko jutri ti prevzela moj sestanek? Vem, da je zadnji trenutek.« Tvoj jutrišnji dan je že poln. Napišeš »Žal mi je, jutri res ne bo šlo«, pobrišeš. Napišeš »Mogoče, bom videla«, pobrišeš. Na koncu odpošlješ »Seveda, ni problema!« — s klicajem, da ne bi zvenelo nejevoljno. In potem še dolgo ne zaspiš.

Če se v tem prizoru prepoznaš, nisi edini. Ljudje, ki težko rečejo ne, mi pogosto povedo, da se njihov »ja« zgodi, še preden ga utegnejo premisliti. Kot refleks. Šele pozneje — v avtu, pod tušem, ob treh zjutraj — pride vprašanje: zakaj sem spet privolil?

Temu vzorcu v vsakdanjem jeziku rečemo ugajanje drugim, v angleščini people pleasing. V tem zapisu bom pisala o tem, kaj je, od kod pride, zakaj je tako trdovraten in kako je videti prvi korak iz njega — ne v brezobzirnost, ampak v odnos, v katerem si tudi ti.

Kaj je ugajanje drugim

Ugajanje drugim ni diagnoza in ni osebnostna lastnost, ki bi jo imel ali ne imel. Je vzorec vedenja: svoje potrebe, želje in mnenja sistematično postavljaš za potrebe drugih, ker se ti zdi, da je to pogoj, da te bodo sprejeli, imeli radi ali vsaj pustili pri miru. V bazi znanja ga najdeš pod geslom prilagajanje drugim.

Od zunaj je ugajanje videti kot prijaznost, ustrežljivost, skromnost. In ljudje, ki ugajajo, so pogosto res prijazni. Razlika ni v dejanju, ampak v tem, kaj ga poganja. Prijaznost izhaja iz želje, ugajanje iz strahu. Prijazen človek lahko reče ne. Človek, ki ugaja, ne more — ali pa ga ne stane malo, ampak ogromno.

Zdi se, da je pritisk, da bi zadostili pričakovanjem drugih, v zadnjih desetletjih močnejši. Britanska raziskovalca Thomas Curran in Andrew Hill sta leta 2019 združila podatke več kot štiridesettisoč študentov iz ZDA, Kanade in Velike Britanije. Ugotovila sta, da se je med letoma 1989 in 2016 občutek, da okolica od nas zahteva popolnost — tako imenovani družbeno predpisani perfekcionizem — povečal za 33 odstotkov. Ugajanje ni isto kot perfekcionizem, a imata skupno jedro: prepričanje, da je tvoja vrednost v očeh drugih.

Sociotropija: ko je vrednost v odnosih

Psihiater Aaron Beck, utemeljitelj kognitivne terapije, je v osemdesetih letih opisal dve osebnostni usmeritvi, ki ljudi naredita bolj ranljive za depresijo. Eno je imenoval avtonomija — vrednost je vezana na neodvisnost in dosežke. Drugo sociotropija — vrednost je vezana na odnose, na to, da te imajo drugi radi in te ne zapustijo.

Pri ljudeh z izrazito sociotropijo se stiska najpogosteje sproži ob zavrnitvi, konfliktu ali osamljenosti. Ker so odnosi zanje tako pomembni, jih varujejo za vsako ceno — tudi za ceno sebe. V zanimivem poskusu je raziskovalka Julie Exline s sodelavci pokazala, da so bolj sociotropni ljudje pojedli več sladkarij, kadar so začutili, da to od njih pričakuje druga oseba. Niso jih jedli zaradi lakote, ampak zato, da bi ustregli.

Podobno idejo je razvila Vicki Helgeson z nepovezano skrbjo za druge (unmitigated communion): skrb za druge, ki ji ne stoji nasproti skrb zase. Ljudje s tem vzorcem se pretirano vpletajo v težave drugih, zanemarjajo sebe in o svojih stiskah ne govorijo. V njenih raziskavah je bil ta vzorec povezan z več psihične stiske — za razliko od zdrave skrbi za druge, ki to ni bila.

Pomembno je opaziti, kje v tem zaporedju je past. Ni v prošnji in ni v telesu, ki se ob njej napne. Je v olajšanju, ki ga prinese »ja«. To olajšanje je resnično in takojšnje, cena pa pride pozneje in razpršeno. Možgani si zapomnijo predvsem prvo. Zato se vzorec z vsako ponovitvijo utrjuje — ne zato, ker bi bil človek šibek, ampak zato, ker kratkoročno deluje.

»Fawn«: pomiriti, da bi preživel

Na spletu boš v zvezi z ugajanjem pogosto naletel na angleško besedo fawn. Uveljavil jo je ameriški terapevt Pete Walker v knjigi o kompleksni travmi. Poleg znanih odzivov na nevarnost — boj, beg in zamrznitev — je opisal še četrtega: pomirjanje. Ko se otrok ne more boriti z odraslim, ki ga ogroža, ne more pobegniti in mu zamrznitev ne pomaga, se nauči, da je najvarneje ugoditi. Predvideti razpoloženje, preden izbruhne. Biti priden, tih, koristen.

Tu moram biti previdna. »Fawn« ni uradni strokovni pojem — ni ga v diagnostičnih priročnikih in ni ga raziskovala tako obsežno kot odzive boja, bega in zamrznitve. Je klinični opis, ki je mnogim ljudem pomagal ubesediti nekaj, kar so poznali iz izkušnje. Kot tak je lahko koristen. Ni pa vsako ugajanje znak travme. Pri nekaterih je pač naučen vljudnosten vzorec, pri drugih del temperamenta, pri tretjih odziv na delovno okolje, v katerem je nestrinjanje drago.

Kar ta ideja vseeno dobro ujame: ugajanje je pogosto pametna rešitev starega problema. Nekoč je varovalo. Težava je, da ga nosimo v odnose, kjer nevarnosti ni več — k partnerju, ki bi naš »ne« prenesel, k prijateljici, ki bi bila vesela, če bi končno izvedela, kaj si mi v resnici želimo.

Od kod pride

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, vzorce vedno gledamo v odnosih, v katerih so nastali. Pri ljudeh, ki ugajajo, se pogosto pokaže kakšna od teh zgodb:

• Starš, ob katerem je bilo treba hoditi po prstih. Razdražljiv, depresiven, odvisen ali preprosto nepredvidljiv. Otrok se je naučil brati ozračje kot vremensko napoved.
• Prezgodnja odgovornost. Otrok, ki je tolažil mamo, pazil na mlajše sorojence ali posredoval med staršema. Strokovno temu rečemo parentifikacija. Tak otrok se nauči, da so tuje potrebe nujne, njegove pa lahko počakajo.
• Ljubezen, ki je prišla ob pridnosti. Toplina ob ubogljivosti, hlad ob nestrinjanju. Otrok se ni naučil, da sme biti drugačen in vseeno ljubljen.
• Vloga v družini. Mirovnik, skrbnik, »tisti, s katerim ni nikoli težav«. O vlogah sem pisala v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja?

Pogosto se ugajanje prepleta tudi z navezanostjo. Človek, ki se boji, da ga bodo bližnji zapustili, bo težje tvegal nestrinjanje. Če ti je to blizu, si preberi zapis Anksiozna navezanost: zakaj tišina partnerja sproži alarm.

Ugajanje je tudi bližnji sorodnik pogojne samovrednosti — prepričanja, da si vreden le, če izpolniš določen pogoj. Pri nekaterih je ta pogoj dosežek, pri ljudeh, ki ugajajo, pa zadovoljstvo drugih. O prvem sem pisala v zapisu Ko si vreden toliko, kolikor narediš: samopodoba in storilnost.

Kaj to stane

Takole bi lahko zvenel pogovor na srečanju (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Partner pravi, da nikoli ne vem, kaj hočem. Da je vedno vseeno.«
»In kako je v resnici?«
»Saj vem, kaj hočem. Samo … če povem, potem lahko reče ne.«
»In če ne poveš?«
»Potem ne more.« Nasmehne se. »Ampak tudi ne dobim.«
»Kaj je hujše — da rečeš in dobiš ne, ali da ne rečeš in ne dobiš?«
Dolgo premišljuje. »Do danes sem mislila, da prvo.«

Ugajanje ima ceno, ki je pogosto ne vidimo, ker je razpršena čez leta:

• Zamera. Vsak »ja«, ki je v resnici »ne«, pusti majhen ostanek. Ti ostanki se nabirajo in nekoč izbruhnejo — pogosto ob nepomembni malenkosti in na nekoga, ki ni nič kriv. Več o tem v bazi znanja pod geslom zamera.
• Odnosi brez tebe. Če nikoli ne poveš, kaj želiš, te ljudje ne morejo zares spoznati. Imajo radi tvojo uslužnost, ne tebe. In ti to čutiš, kar strah pred zavrnitvijo samo še poveča.
• Izčrpanost. Stalno spremljanje razpoloženja drugih je naporno delo, ki ga nihče ne vidi. Mnogi ljudje, ki ugajajo, so utrujeni, ne da bi vedeli, zakaj.
• Ranljivost za izkoriščanje. Ljudje, ki se težko uprejo, so lažja tarča za tiste, ki pritiskajo s krivdo. Če se v tem prepoznaš, ti bo morda v pomoč zapis Ko te drugi držijo v krivdi: prepoznavanje čustvenega izsiljevanja.

Prijaznost ali ugajanje?

Ko ljudje prepoznajo ta vzorec, se pogosto ustrašijo: »Torej moram nehati biti prijazen?« Ne. Prijaznost je dragocena. Gre za to, da jo ločiš od tistega, kar se samo preoblači vanjo.

Preprosto vprašanje, ki pomaga: Če bi vedel, da se ta človek ne bo razjezil, ne bo razočaran in ne bo odšel — bi vseeno rekel ja? Če je odgovor da, je to najverjetneje prijaznost. Če je odgovor ne, je vredno pogledati, kaj si v resnici kupuješ s svojim »ja«.

Kje ta pogled ne velja

Rada bi povedala tudi nekaj v nasprotno smer, ker se nasveti o ugajanju zlahka sprevržejo v preproste recepte.

Ni vsako prilagajanje napaka. Življenje z drugimi zahteva kompromise. V vsakem dobrem odnosu se včasih odpoveš čemu, kar si želiš, zato ker ti je mar. Kultura, v kateri si odraščal, ima lahko drugačne norme glede tega, koliko je primerno izpostavljati svoje želje — kar v eni družini velja za ugajanje, je v drugi navadna spoštljivost.

Kdaj je prilagajanje preživetje. Če živiš v odnosu, v katerem se partner ob tvojem nestrinjanju razjezi do te mere, da se ga bojiš, ti ugajanje morda varuje telo. V takem primeru prvi korak ni asertivnost, ampak varnost. Pokliči SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nevarnosti pa policijo na 113 ali 112. Vaje za postavljanje meja niso namenjene odnosom, v katerih je nevarno postaviti mejo.

Neenaka moč. V službi, kjer od vodje odvisi tvoja pogodba, je previdnost lahko razumna presoja, ne vzorec. Vprašanje ni, ali se kdaj prilagodiš, ampak ali imaš sploh izbiro — in ali jo opaziš.

Nasprotna skrajnost ni zdravje. Kdor se nauči reči ne, se včasih za nekaj časa zaniha v drugo smer in reče ne vsemu. To je pogosto prehodna faza. Cilj pa ni postati nekdo, ki ne upošteva drugih, ampak nekdo, ki upošteva tudi sebe.

Korak k asertivnosti

Nasprotje ugajanja ni zavračanje, ampak asertivnost: sposobnost, da poveš, kaj misliš in želiš, na način, ki spoštuje tako tebe kot drugega. Pregled raziskav, ki so ga leta 2018 objavili Speed, Goldstein in Goldfried, je asertivnostni trening označil za »pozabljeno« z dokazi podprto metodo, ki pomaga pri tesnobi in depresiji, pa se je v praksi skoraj nehalo uporabljati. Konkretne tehnike sem zbrala v zapisu Asertivnost: kako povedati, kaj želiš, brez agresije in brez opravičevanja, o mejah pa več v zapisu Postavljanje meja: zakaj se zdi sebično, čeprav je pogoj za zdrave odnose.

Pri ljudeh, ki ugajajo, se asertivnost redko začne z velikim »ne«. Začne se z majhnim premikom: da si dovoliš čas. Da med prošnjo in odgovor postaviš nekaj sekund, ure ali en dan. V teh nekaj sekundah se lahko vprašaš, kaj si v resnici želiš — vprašanje, na katerega mnogi ljudje, ki ugajajo, sploh ne znajo odgovoriti, ker si ga že dolgo niso postavili.

Ko boš prvič rekel ne, bo verjetno neprijetno. Telo bo zaznalo nevarnost, ki je ni. Pomembno je, kaj se zgodi potem: v večini odnosov se ne zgodi nič hudega. Prijateljica reče »v redu, vprašam koga drugega«. Partner je presenečen, nato pa morda celo olajšan, ker končno ve, kje si. Vsaka takšna izkušnja je nov podatek, ki počasi prepiše staro napoved. In tam, kjer se ob tvojem »ne« zgodi kaj hudega, si izvedel nekaj pomembnega o odnosu — ne o sebi.

Vaja: en dan med prošnjo in odgovorom

To vajo lahko začneš že jutri. Ne zahteva, da komu rečeš ne — samo da opaziš, kaj se dogaja.

1. Izberi en dan in pri vsaki prošnji (tudi majhni — »mi podaš sol?«) za trenutek opazi, kaj se zgodi v telesu. Napetost, olajšanje, nič?
2. Vsaj enkrat ne odgovori takoj. Uporabi stavek, ki si ga pripraviš vnaprej: »Dovoli, da pogledam, in ti sporočim.« Opazuj, kakšen je občutek, ko odgovor odložiš.
3. V tem času se vprašaj tri stvari: Ali to želim narediti? Ali imam za to čas in moč? Bi rekel ja, tudi če vem, da se nihče ne bo razjezil?
4. Odgovori v skladu s tem, kar si ugotovil — lahko je ja, lahko ne, lahko »lahko, ampak samo do petih«. Pomembno ni, kaj rečeš, ampak da si izbral.
5. Zvečer zapiši, kaj se je zgodilo po tvojem odgovoru. Ne kaj si pričakoval, ampak kaj se je res zgodilo. Ta razlika je tvoj najpomembnejši podatek.

Če ob vaji opaziš, da je strah tako velik, da ne zmoreš niti odložiti odgovora, to ni neuspeh. Je znak, da je vzorec globok in da si zasluži več podpore — prijatelja, s katerim o tem govoriš, ali terapijo, v kateri ga lahko raziščeš na varnem.

Kaj si zapomni

• Ugajanje drugim je vzorec, v katerem svoje potrebe sistematično postavljaš za potrebe drugih, ker se zdi to pogoj za sprejetost.
• Od prijaznosti se ne loči po dejanju, ampak po tem, kaj ga poganja: prijaznost izhaja iz želje, ugajanje iz strahu.
• Pojem »fawn« je koristen opis, a ni uradni strokovni pojem in ni vsako ugajanje znak travme.
• Ugajanje se utrjuje, ker olajšanje pride takoj, cena pa pozneje — kot zamera, utrujenost in odnosi, v katerih te ne poznajo.
• Prvi korak k asertivnosti ni »ne«, ampak čas med prošnjo in odgovorom.