Zdravstvena tesnoba: ko vsak simptom pomeni najhujše

Ura je pol dveh ponoči. Na zaslonu telefona je odprtih enajst zavihkov. Prvi je nedolžen: »bolečina pod levim rebrom«. Zadnji ima v naslovu besedo, ki je ni mogoče več pozabiti. Vmes so forumi, kjer nekdo piše, da so mu zdravniki tudi rekli, da ni nič, pa je bilo. Srce bije hitreje, kot je bilo pred eno uro, in zdaj ga čutiš še v vratu. Kar je še en simptom. Ki ga je treba poiskati.

Če se ti to zdi znano, nisi edini. Temu, kar se dogaja, strokovnjaki rečejo zdravstvena tesnoba — stalna, težko obvladljiva skrb, da imaš ali boš dobil resno bolezen, ki ostaja tudi takrat, ko zdravniki ne najdejo razloga zanjo. Starejši izraz je hipohondrija, a ga stroka danes opušča, ker je v vsakdanjem jeziku postal žalitev. Ljudje z zdravstveno tesnobo si bolezni ne izmišljujejo in ne pretiravajo zato, da bi pritegnili pozornost. Resnično trpijo — včasih bolj kot ljudje z diagnozo, ker jim nihče ne zna povedati, kaj jim je.

V tem zapisu bom pisala o tem, kaj zdravstveno tesnobo ohranja pri življenju: o iskanju po spletu, o preverjanju telesa in o pomirjanju, ki pomaga za eno uro. Pa tudi o tem, kako ohraniti dober odnos z zdravnikom in kako ločiti simptom, ki ga je treba preveriti, od simptoma, ki ga hrani strah.

Ko telo postane nadzorna plošča

Vsako telo ves čas pošilja signale. Srce kdaj preskoči, v trebuhu kruli, mišica zatrza, glava rahlo boli, koža je kje drugačne barve. Večina ljudi teh signalov sploh ne opazi, ker jih možgani presejejo kot nepomembne. Pri zdravstveni tesnobi pa se to sito zamenja. Telo postane nadzorna plošča, ki jo je treba nenehno spremljati, vsak nov signal pa je lahko prvi znak nečesa hudega.

Ključni vzorec sta že v osemdesetih letih opisala britanska psihologa Paul Salkovskis in Hilary Warwick. Ni problem v tem, da človek čuti telesne občutke — te čutimo vsi. Problem je v razlagi: običajen občutek se razume kot dokaz resne bolezni. Ta razlaga sproži tesnobo, tesnoba ustvari nove telesne občutke (razbijanje srca, stiskanje v prsih, mravljinčenje, prebavne težave), ti pa potrdijo prvotno razlago. Kratko razlago pojma najdeš v bazi znanja pod zdravstvena tesnoba.

Da to ni obrobna težava, kaže tudi dejstvo, da je bila zdravstvena tesnoba predmet ene večjih raziskav te vrste v bolnišnicah. Peter Tyrer in sodelavci so v angleških bolnišničnih ambulantah — kardiološki, gastroenterološki, nevrološki, endokrinološki in pljučni — v raziskavo vključili 444 bolnikov z izrazito zdravstveno tesnobo. Ljudje, ki so poleg običajne oskrbe dobili od pet do deset srečanj kognitivno-vedenjske terapije, so imeli po enem letu opazno manj zdravstvene tesnobe kot tisti, ki so dobili le običajno oskrbo, učinek pa se je ohranil tudi pozneje. Že samo dejstvo, da je bilo takih bolnikov v ambulantah dovolj za tako veliko raziskavo, pove, kako pogosto se tesnoba skriva za obiski pri specialistih.

»Dr. Google« in kibernohondrija

Iskanje simptomov po spletu je danes tako običajno, da ga skoraj ne opazimo več. Za večino ljudi je koristno: preberejo, da je glavobol po neprespani noči pričakovan, in gredo naprej. Za človeka z zdravstveno tesnobo pa je splet nekaj drugega. Raziskovalci so za to izumili besedo kibernohondrija — ponavljajoče se, pretirano iskanje zdravstvenih informacij po spletu, ki tesnobo povečuje, namesto da bi jo zmanjšalo.

Zakaj se to zgodi? Iskalniki in forumi ne prikazujejo bolezni glede na to, kako pogoste so, ampak glede na to, kaj ljudje berejo in o čem pišejo. Redka huda bolezen je zanimivejša od pogoste nedolžne, zato se pojavi visoko. Zgodbe na forumih pišejo predvsem ljudje, ki so imeli slabo izkušnjo — kdor je imel običajen glavobol, o njem ne piše. In ko enkrat prebereš ime hude bolezni, ga ne moreš več pozabiti.

Pregled raziskav, ki so ga leta 2019 objavili Ryan McMullan in sodelavci, je pokazal, da je zdravstvena tesnoba povezana tako s pogostejšim iskanjem zdravstvenih informacij na spletu kot s tem, da ljudje po iskanju čutijo več stiske, ne manj. Vladan Starcevic in David Berle sta opisala, kako iskanje deluje podobno kot prisilno dejanje: obljublja gotovost, ki je nikoli ne prinese, zato ga je treba ponoviti. Vsako novo iskanje odpre nova vprašanja.

Poleg tega iskanje poteka najpogosteje ponoči, sam, ko ni nikogar, ki bi rekel »daj, pojdi spat«, in ko so možgani utrujeni in nagnjeni k najhujšim razlagam. O tem, kako možgani skočijo na najhujši izid, sem pisala v zapisu »Kaj če …«: zakaj možgani raje predvidijo sto katastrof kot en miren dan.

Preverjanje in pomirjanje: kar pomaga danes, škodi jutri

Iskanje po spletu je le ena od oblik tistega, kar strokovnjaki imenujejo vedenja za zagotavljanje varnosti. Druge so manj opazne, a enako pomembne:

• Preverjanje telesa: večkratno merjenje pulza ali tlaka, tipanje bezgavk, pregledovanje kože, opazovanje blata, preizkušanje, ali se še da globoko vdihniti.
• Iskanje pomiritve: vprašanja partnerju ali staršem »ali se ti zdi, da je to normalno«, ponovni obiski pri zdravniku, nove preiskave, drugo in tretje mnenje.
• Izogibanje: nekdo, ki se boji raka, ne gre na preventivni pregled; nekdo, ki se boji srca, se neha gibati; nekdo ne gleda novic o boleznih in ne obiskuje bolnih prijateljev.

Vsa ta vedenja imajo nekaj skupnega: kratkoročno olajšajo, dolgoročno pa tesnobo ohranjajo. Ko izmeriš tlak in je normalen, se ti odvali kamen od srca. Čez nekaj ur pa se pojavi dvom — kaj, če je aparat narobe meril, kaj, če je bil tlak normalen le tisti hip. In ker te je meritev pomirila, jo boš ponovil. Možgani se naučijo, da varnost pride šele s preverjanjem, nikoli sama.

Pri pomirjanju s strani bližnjih je še ena past. Partner, mama ali prijateljica, ki odgovarja na vprašanja, pomaga iz ljubezni. A vsak odgovor postane del kroga. Sčasoma pomiritev potrebuješ pogosteje, bližnji so izčrpani in jezni, nato pa se počutiš osamljenega in nerazumljenega. V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, se pogosto pokaže, da je zdravstvena tesnoba postala tudi jezik odnosa: način, kako nekdo išče bližino, ali vloga, v kateri se je par ali družina ujela. Tu lahko pomaga tudi to, da se bližnji dogovorite, kako se boste odzivali — z razumevanjem čustva, ne pa z vedno novim dokazovanjem, da ni nič narobe. Več o tem, kako izogibanje ohranja strah, najdeš v bazi znanja pod izogibanje.

Kako je videti v odnosu

Spodnji dialog (sestavljen, ne gre za resnično osebo) kaže, kako se pomirjanje lahko spremeni v ples, ki ga nihče ni hotel začeti.

»Si prepričan, da je to samo modrica? Poglej še enkrat.«
»Sem pogledal. Trikrat. Modrica je. Udarila si se ob mizo.«
»Ampak se ne spomnim, da bi se. Kaj, če ni od tega?«
»Ne vem, kaj naj ti še rečem.«
»Ne rabim, da mi kaj rečeš. Rabim, da veš, kako me je strah.«
Tišina. »Prav. Strah te je. Tukaj sem.«

Zadnja dva stavka sta drugačna od vseh prej. Partner neha dokazovati, da modrica ni nevarna, in prizna strah. Ni čudežno zdravilo, a pogosto prinese več miru kot še en pogled na kožo. Za mnoge je to tudi prvo spoznanje, da pod skrbjo za telo leži potreba, da te nekdo vidi.

Odnos z zdravnikom

Ljudje z zdravstveno tesnobo imajo z zdravniki pogosto zapleten odnos. Hodijo k njim pogosto, a se po pregledu ne pomirijo za dolgo. Bojijo se, da jih bodo imeli za »hipohondre«, zato včasih simptome opisujejo dramatičneje ali, nasprotno, o tesnobi molčijo. Zdravnik pa je v težkem položaju: naroči preiskavo, da bi pomiril, a vsak nov test je lahko nov vir negotovosti — zlasti kadar izvid na portalu zVEM prispe prej, kot ga zdravnik razloži, in v njem stoji nejasen izraz ali vrednost tik ob meji.

Nekaj, kar marsikomu pomaga:

• En sam zdravnik kot stalna točka, ne vsakokrat nov specialist ali nova ambulanta. Zdravnik, ki te pozna, lažje oceni, kaj je novo.
• Odkrito povej, da te je strah. »Opažam, da zelo hitro pomislim na najhujše« je informacija, ki zdravniku pomaga, ne te diskvalificira.
• Dogovorjeni pregledi namesto pregledov ob vsakem simptomu. Nekateri se z zdravnikom dogovorijo za redne kontrole v določenih presledkih. Tako ni treba vsakič presojati, ali je simptom dovolj hud.
• Vprašaj, na kaj moraš biti pozoren. Jasna navodila, kdaj se vrniti, dajejo več varnosti kot splošno »ni nič«.

Pomembno je razumeti tudi, da zdravnik ne more zagotoviti stoodstotne gotovosti. Nobena preiskava je ne more. To ni napaka zdravnika ali medicine — to je del življenja v telesu. O tem, kaj se dogaja, ko so izvidi v redu, telo pa vseeno boli, sem pisala v zapisu »Izvidi so v redu, pa me vseeno boli«: kaj psihoterapija ve o psihosomatiki, zato tega tu ne bom ponavljala. Kratko razlago najdeš tudi v bazi znanja pod psihosomatika.

Kdaj simptom vseeno preveriti

Ta del je pomemben, ker zdravstvena tesnoba ne pomeni, da si imun za bolezni. Ljudje z zdravstveno tesnobo zbolijo enako kot drugi. Zato cilj ni, da nehaš hoditi k zdravniku, ampak da k njemu hodiš iz pravih razlogov.

Če dvomiš, se z zdravnikom posvetuj — to je vedno prava odločitev. A posvet s splošnim zdravnikom ali dežurno službo je nekaj drugega kot ure iskanja po spletu. Prvi prinese strokovno oceno, drugo prinese le nova vprašanja. Če imaš znake, ki jih navaja opozorilni okvir v infografiki zgoraj, ne razmišljaj in ne išči — pokliči 112.

Pomaga tudi preprosto vprašanje, ki si ga zastaviš, preden primeš telefon: Ali iščem informacijo, ki jo potrebujem za odločitev, ali iščem pomiritev? Če je odgovor drugi, je verjetno, da te iskanje ne bo pomirilo za dolgo.

Vaja: odlog preverjanja

Ta vaja temelji na istem načelu kot kognitivno-vedenjska terapija zdravstvene tesnobe: tesnoba se umiri tudi brez preverjanja, a tega ne moreš izkusiti, dokler vedno preveriš. Ne izvajaj je pri simptomih iz zgornjega opozorilnega okvirja — tam velja 112.

1. Izberi eno vedenje. Na primer iskanje simptomov po spletu, merjenje pulza ali spraševanje partnerja. Ne vseh hkrati — samo eno.
2. Ko se pojavi želja, jo zapiši in oceni. Kaj čutiš, kje v telesu, in kako močna je tesnoba na lestvici od 0 do 10.
3. Odloži preverjanje za trideset minut. V tem času naredi nekaj z rokami in telesom — pomij posodo, pojdi na kratek sprehod, kaj pospravi. Ne prepričuj se, da je vse v redu; samo počakaj.
4. Po tridesetih minutah znova oceni tesnobo. Zapiši številko. Če še vedno želiš preveriti, lahko — ali pa odlog podaljšaš za še pol ure.
5. Po tednu dni preberi zapiske. Opazi, kolikokrat se je tesnoba umirila sama in kolikokrat je simptom sploh izginil. Postopoma odlog podaljšuj.

Vaja je preprosta, a ni lahka. Prve dni se ti bo zdelo, da tvegaš. Prav v tem občutku pa je njen smisel: možgani se šele s takim izkustvom naučijo, da varnost lahko pride tudi brez preverjanja. Če se ti zdi, da se ob tem zatakneš v mislih, ti lahko pomaga tudi zapis Kako misel opaziti, ne pa ji slediti: uvod v kognitivno defuzijo.

Kje ta razlaga ne zadošča

Zdravstvena tesnoba je pojasnilo za mnoge izkušnje, a ne za vse — in rada bi bila tu jasna.

Ni vsaka skrb za zdravje tesnoba. Kdor je že prebolel resno bolezen, kdor je ob njej izgubil starša ali kdor živi s kronično boleznijo, ima razlog, da je pozoren na telo. Takrat je pozornost razumna, potrebna je podpora pri življenju z negotovostjo, ne pa oznaka. Tudi zdravniki se kdaj zmotijo in simptom spregledajo, zato je zdrava mera vztrajnosti — drugo mnenje pri novem, vztrajnem simptomu — povsem legitimna.

Zdravstvena tesnoba je lahko del druge slike. Strah pred infarktom je pogosto del paničnih napadov — o tem sem pisala v zapisu Zakaj panični napad ni nevaren, čeprav se počuti kot infarkt. Ponavljajoče se misli o bolezni so lahko del obsesivno-kompulzivne motnje, depresije ali širše skrbi, kakršno opisujem v zapisu Generalizirana anksiozna motnja: ko skrb postane način življenja. Kaj od tega velja zate, lahko oceni le strokovnjak — psihiater, klinični psiholog ali psihoterapevt, ki te vidi v živo.

Zdravila so pri hudi zdravstveni tesnobi včasih del zdravljenja. O tem se pogovori z osebnim zdravnikom, ki te lahko napoti k psihiatru. Zdravil ne začenjaj in ne opuščaj sam.

In če se ob strahu za zdravje pojavijo misli, da ne zmoreš več, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (vse dni, 24 ur).

Kaj si zapomni

• Zdravstvena tesnoba ni izmišljanje: običajni telesni občutki se razumejo kot znak resne bolezni, tesnoba pa ustvari nove.
• Iskanje po spletu, preverjanje in pomirjanje olajšajo za kratek čas, dolgoročno pa krog ohranjajo.
• Pomaga stalen odnos z enim zdravnikom, odkritost glede strahu in dogovorjeni pregledi namesto pregledov ob vsakem simptomu.
• Nov, vztrajen ali naraščajoč simptom preveri pri zdravniku; nenadne hude znake takoj na 112.
• Kognitivno-vedenjska terapija in druge oblike psihoterapije pri zdravstveni tesnobi dokazano pomagajo.