Par med državami: ko živita med več domovi

Ponedeljek, pol šestih zjutraj. Kovček ob vratih, kava, ki jo eden spije stoje. »Se vidiva v četrtek?« »Mogoče v petek. Odvisno, kako bo z letom.« Poljub na vratih, potem tišina v stanovanju, ki je naenkrat prevelika. Ona ostane v Ljubljani, on gre v München. Ali pa je obratno: on ostane, ona leti v Zürich, na vikend pa se srečata v hiši na obali, ki je edini kraj, za katerega bi oba rekla, da je »najin«.

Takih parov je več, kot si mislimo. Ljudje z mednarodnimi kariermi, podjetniki s posli v več državah, partnerja iz dveh različnih dežel, ki se nista nikoli zares odločila, kje bosta živela. Zunanji svet vidi letalske karte, lepa stanovanja in zanimivo življenje. Le redko kdo vpraša, kako je, ko se v nedeljo zvečer pripravljaš na še eno slovo.

V tem zapisu bom pisala o odnosu na daljavo v odraslem, ustaljenem partnerstvu — ne o študentski ljubezni čez mejo, ampak o paru, ki ima skupno življenje, morda otroke in premoženje, pa vseeno živi med več domovi. Kaj razdalja s takim odnosom naredi, kaj v njem ščiti in kaj počasi razjeda?

Ko je dom razporejen po zemljevidu

Pari, ki živijo med državami, redko izberejo to življenje naenkrat. Navadno se zgodi postopoma: ponudba za službo, ki je ni mogoče zavrniti, podjetje, ki se razširi, starš v drugi državi, ki potrebuje pomoč. Vsaka odločitev posebej je bila smiselna. Skupaj pa so ustvarile življenje, ki si ga nihče ni zares zamislil.

In prav zato o njem pogosto ni nikoli tekel pravi pogovor. Logistika je dogovorjena do minute — kdo leti kdaj, kdo prevzame otroke, kje bo božič. Čustva pa ostanejo nedogovorjena. Kaj čutiva, ko se poslavljava? Kdo pogreša bolj? Ali je tisti, ki ostane doma, osamljen ali olajšan? O tem se ne govori, ker se zdi, da bi pogovor odprl vprašanje, ali je celotna ureditev sploh prava.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na par kot na sistem, ki si ustvari svoja nenapisana pravila. Pari med državami jih imajo veliko: »ob prihodu se ne prepirava«, »kar se zgodi med tednom, ostane tam«, »ne sprašujeva, kaj je drugi počel«. Nekatera pravila par varujejo. Druga ga počasi razdvajajo, ker preprečujejo, da bi drug drugega zares spoznala v tistem delu življenja, ki ga nista delila.

Kaj vemo o odnosih na daljavo

Raziskave o odnosih na daljavo so presenetljivo optimistične, a z eno pomembno pastjo.

Prvo, dobro novico: odnosi na daljavo po kakovosti v povprečju ne zaostajajo za tistimi, v katerih partnerja živita skupaj. Crystal Jiang in Jeffrey Hancock sta ugotovila, da partnerji na daljavo drug drugemu v pogovorih razkrijejo več o sebi in drug drugega bolj idealizirajo — in da je njihov občutek bližine primerljiv ali celo večji kot pri parih, ki živijo skupaj. Podobno so Kelmer in sodelavci poročali, da so bili pari na daljavo v več merilih kakovosti odnosa enako zadovoljni ali bolj kot pari, ki so živeli blizu.

A tu je past. Laura Stafford in sodelavci so spremljali pare na daljavo, ki so se nato preselili v isti kraj. Približno tretjina teh parov se je razšla v treh mesecih po tem, ko sta partnerja končno živela blizu. Razdalja jih ni razdrla. Razdrlo jih je snidenje — trenutek, ko je idealizirana slika drugega naletela na vsakdan, v katerem nihče ni več na vikendu.

Te raziskave so večinoma zajemale mlajše pare in zveze pred poroko, zato jih ne gre neposredno prenašati na zakonca s skupnim življenjem in otroki. Vseeno pa opozarjajo na nekaj, kar opažam tudi pri starejših parih: problem pogosto ni razdalja, ampak prehod med razdaljo in bližino.

Idealizacija in vrnitev v vsakdan

Partner, ki ga vidiš le ob koncih tedna, ima eno lastnost, ki je partner v vsakdanu nima: vedno je malo na obisku. Ko prideš domov v petek, je hladilnik poln, otroci se veselijo, čas je odmerjen in zato dragocen. Prepiri se zdijo potrata. In tako se jih par začne izogibati.

To se sliši kot dobra stvar, a ima ceno. Kar se ne izreče v petek, se ne izreče niti v nedeljo, ker je slovo preblizu. In kar se ne izreče več tednov, se nabere v tihi zameri, ki pozneje vzplamti ob povsem nepomembni stvari — ob tem, kdo je pozabil kupiti mleko. O tem, kaj se v resnici skriva pod takimi prepiri, sem pisala v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika.

Druga plat idealizacije je vsakdan tistega, ki ostane doma. Če skrbi za otroke, hišo in svojo službo, medtem ko je drugi »v tujini«, ima lahko občutek, da partner prihaja na počitnice v življenje, ki ga ona sama nosi. Partner, ki potuje, pa ima lahko občutek, da ga doma čaka seznam opravil in ne objem. Oba imata prav. In oba se počutita premalo videna.

Navezanost na razdalji

Razdalja je za odnos nekakšen preizkus navezanosti. Ko partnerja ni, se pokaže, kako vsak od naju prenaša negotovost.

Človek z bolj anksiozno navezanostjo bo ločenost doživljal kot nenehno grožnjo. Neodgovorjeno sporočilo zvečer ni le neodgovorjeno sporočilo, ampak znak, da je nekaj narobe. Več o tem odzivu najdeš v zapisu Anksiozna navezanost: zakaj tišina partnerja sproži alarm.

Človek z bolj izogibajočo navezanostjo pa lahko razdaljo — čisto nezavedno — doživlja kot olajšanje. Ima prostor zase, bližina je odmerjena, nihče ne pričakuje preveč. Težave se zanj pogosto začnejo šele ob snidenju, ko je bližine nenadoma več, kot je je vajen.

Kadar se ta dva sloga srečata v paru na daljavo, razdalja okrepi cikel, ki bi ga imela tudi sicer: eden kliče in sprašuje, drugi se umika in odgovarja na kratko. Kako ta cikel prepoznati in iz njega izstopiti, opisujem v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner: zakaj se ravno ta dva tako pogosto najdeta.

Pripadnost: kje je najin dom?

Pari med državami se pogosto ne prepirajo o razdalji, ampak o tem, kje je dom. Eden reče »pridi domov«, drugi pa začuti, da je »domov« zanj nekaj drugega. Za enega je dom Ljubljana s starši in prijatelji, za drugega mesto, kjer je zgradil kariero, za otroke pa morda šola v tretji državi.

Občutek pripadnosti je ena temeljnih človeških potreb. Ko ga razdelimo med več krajev, ga ne izgubimo nujno, a postane krhkejši. Marsikdo, ki živi med državami, opisuje, da nikjer ni zares doma — v enem kraju je tujec, v drugem gost. Ta tiha izguba je pogosto podobna tistemu, kar opisujem v zapisu Izguba domovine: selitev v tujino in tiho žalovanje.

Pauline Boss je za izgube, ki niso dokončne, uvedla pojem dvoumna izguba: nekdo je fizično odsoten, a psihološko navzoč — ali obratno. Partner na daljavo je v nekem smislu oboje. Ni ga za mizo, a je v vsakem sporočilu. Je doma, a z mislimi pri sestanku v drugi državi. Dvoumne izgube je težje žalovati kot dokončne, ker ni jasnega trenutka, ko bi si človek dovolil čutiti, da nekaj pogreša.

Kdo nosi več

Življenje med državami redko enako obremeni oba. Pogosto je eden tisti, ki se je preselil zaradi drugega, ali tisti, ki ostaja doma, ko drugi potuje. Ta neenakost je v začetku lahko zavestna odločitev — »zdaj je na vrsti tvoja kariera« —, s časom pa postane samoumevna. Tisti, ki je popustil, ima občutek, da njegova žrtev ni več vidna. Tisti, ki je dobil prostor, pa se lahko počuti krivega ali, nasprotno, upravičenega.

Že v osemdesetih letih sta sociologinji Naomi Gerstel in Harriet Gross opisali zakone, v katerih partnerja zaradi služb živita v različnih krajih. Raziskovali sta, kako tak dogovor vpliva na delo, na družino in na to, kdo v paru nosi vsakdan.

Pri premožnih parih se ta neenakost pogosto skrije za udobjem. Zunanji svet vidi, da »jima ničesar ne manjka«, in nihče ne vpraša partnerja, ki je pustil svojo službo, kako se počuti v novem mestu, kjer ne pozna nikogar. Osamljenost v lepem stanovanju je prav tako osamljenost — včasih še bolj sramotna, ker se zdi, da nimaš pravice, da bi se pritoževal.

S časom se lahko zgodi, da partnerja živita vse bolj vsak svoje življenje in da se na srečanjih ne prepoznata več. Ali gre za rast, ki jo odnos lahko sprejme, ali za oddaljevanje, sem raziskovala v zapisu Ko partner raste v drugo smer: diferenciacija v dolgoletni zvezi.

Tako se lahko sliši pogovor, v katerem neenakost končno pride na površje (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

On: »Vsakič, ko pridem domov, imam občutek, da sem ti v napoto. Kot da vse teče brez mene.«
Ona: »Saj teče brez tebe. Pet dni na teden. Kaj pa naj naredim — da se ustavi in te čaka?«
On: »Ne. Rad bi samo vedel, da me pogrešaš.«
Ona (tiše): »Pogrešam te v sredo zvečer, ko so otroci bolni in ne vem, koga bi poklicala. V petek pa sem že tako utrujena, da te ne zmorem več pogrešati.«

V tem kratkem pogovoru oba končno povesta, kar je bilo dolgo neizrečeno. On ne prosi za pozornost, ampak za mesto v življenju, ki teče naprej brez njega. Ona ne zavrača njega, ampak pove, da je pogrešanje prišlo takrat, ko ga ni bilo nikogar, ki bi ga slišal.

Vaja: dogovor o prehodih

Ker se napetost najpogosteje nabere ob slovesih in snidenjih, je smiselno, da par ta dva trenutka zavestno uredi. Vsak prehod je majhna sprememba, in spremembe potrebujejo čas.

1. Vsak zase zapiše, kako se počuti dan pred slovesom in prvi dan po snidenju. Brez popravljanja: utrujeno, jezno, tesnobno, olajšano, prazno.
2. Zapiski si izmenjata in preberita brez komentarja. Le eno vprašanje je dovoljeno: »Ali sem prav razumel?«
3. Dogovorita se za »prihodno uro«. Prvo uro po snidenju nihče ne načenja težkih tem, ne pregleduje računov in ne razdeljuje opravil. Le prideta.
4. Določita en trenutek med tednom, ki je samo za vaju. Ne za logistiko, ampak za vprašanje »kako si v resnici?« — pa naj bo deset minut.
5. Enkrat na mesec preglejta ureditev. Ali ta ritem še ustreza obema? Kaj bi kdo spremenil? Ureditev, o kateri se ne govori, postane usoda. Ureditev, ki jo redno preverjata, ostane odločitev.

Vaja ne bo odpravila razdalje. Bo pa vrnila občutek, da je razdalja nekaj, kar obvladujeta skupaj, in ne nekaj, kar se jima dogaja.

Kdaj razdalja ni problem — in kdaj je odgovor drugje

Rada bi bila tu poštena: ni vsak par na daljavo v težavah in ni vsaka razdalja nekaj, kar je treba premagati.

Nekaterim parom razdalja ustreza. Partnerja, ki oba cenita samostojnost in imata jasen dogovor, lahko živita med dvema državama leta in sta zadovoljna. Raziskave, ki sem jih omenila, kažejo prav to: razdalja sama ne razdre odnosa. Če vama gre dobro, vama ni treba iskati problema, ki ga ni.

Včasih razdalja nekaj ščiti. Zgodi se, da par razdaljo — čisto nezavedno — vzdržuje zato, ker se bojita, kaj bi se zgodilo, če bi bila ves čas skupaj. Takrat selitev v isti kraj ne bo rešila težave, ampak jo bo razkrila. Pogovor o tem, zakaj sta izbrala razdaljo, je takrat pomembnejši od pogovora o tem, kako jo zmanjšati. Občutek, ki se ob tem pogosto pojavi — da hočeš in hkrati nočeš —, ima ime ambivalenca.

Praktične odločitve niso stvar terapije. Kje plačevati davke, kako urediti lastništvo nepremičnin v več državah ali kaj pomeni selitev otroka v drug šolski sistem, so vprašanja za davčne svetovalce, odvetnike in pedagoge. Terapija lahko pomaga, da se o teh odločitvah pogovarjata kot par, ne pa da jih sprejme namesto vaju.

Kadar se ob razdalji pojavi nadzor, na primer nenehno preverjanje lokacije, zahteva po stalni dosegljivosti ali grožnje, ne gre več za vprašanje razdalje, ampak za varnost. Pomoč je na voljo na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55, v nujnih primerih pokliči 113.

Na koncu se večina parov med državami ne sprašuje, ali razdalja deluje, ampak ali še delujeta onadva. Odgovor na to vprašanje redko leži v koledarju letov. Leži v tem, ali si drug drugemu zmoreta povedati, kako jima je v resnici.

Terapija za par, ki redko sedi za isto mizo

Za pare, ki živijo med državami, je že dogovor o skupnem srečanju del dela. Moja srečanja potekajo v živo, v Ljubljani — in pri paru, ki je pogosto narazen, se v tem že pokaže, kako se dogovarjata, kdo prilagaja svoj urnik in komu je to težje.

Ker je skupnega časa malo, je takim parom pogosto v pomoč daljše srečanje, na katerem je dovolj prostora, da pogovor zares steče. O tem, kaj daljša srečanja so in komu so namenjena, pišem v zapisu Daljša srečanja za pare. Eno od njih je Pogled v preteklost, kjer skupaj narišemo genogram — in pri parih med državami pogosto odkrijemo, da selitve, odhodi in razdalje niso nekaj novega, ampak vzorec, ki se v družini ponavlja že več generacij.

Kaj si zapomni

• Odnosi na daljavo po kakovosti v povprečju ne zaostajajo za odnosi, v katerih partnerja živita skupaj.
• Napetost se najpogosteje nabere na prehodih — ob slovesu in snidenju —, zato je te trenutke vredno zavestno urediti.
• Razdalja okrepi vzorec navezanosti, ki ga par že ima; tisti, ki kliče, in tisti, ki se umika, postaneta še bolj vidna.
• Breme življenja med državami redko nosita oba enako — to neenakost je vredno izreči.
• Če razdalja nekaj ščiti, je pogovor o tem, zakaj sta jo izbrala, pomembnejši od selitve.