Odzivna želja: zakaj se spolnost pri mnogih ne začne s poželenjem

»Nikoli nimam želje. Ampak ko enkrat začneva, mi je lepo. Zakaj potem nikoli ne začnem jaz?«

Ta stavek, izrečen napol v zadregi in napol z olajšanjem, da ga je končno nekdo slišal, opisuje izkušnjo zelo veliko ljudi v dolgih zvezah. Želja ne pride sama od sebe — ne med kosilom, ne med vožnjo domov, ne ob pogledu na partnerja, ki pomiva posodo. Ko pa se nekaj začne, ko je dotik, ko se telo ogreje, se želja prikaže. Kot da bi prišla na zabavo z zamudo, a je potem zelo vesela, da je tam.

Mnogi to doživljajo kot napako. Kot da je z njimi nekaj narobe, ker ne hrepenijo tako, kot v filmih hrepenijo ljudje. V resnici gre za zelo pogost način, kako deluje spolna želja. Imenuje se odzivna želja. V tem zapisu bom razložila, kaj je, in se posvetila modelu, ki pomaga razumeti, zakaj se pri nekaterih želja vklopi zlahka, pri drugih pa potrebuje posebne pogoje: modelu plina in zavore.

Dve vrsti želje: spontana in odzivna

Ko govorimo o spolni želji, si navadno predstavljamo spontano željo: nenadno misel, napetost, hrepenenje, ki se pojavi brez očitnega povoda. Ta vrsta želje je dobro znana iz popularne kulture in jo pogosto jemljemo kot edino »pravo«.

Kanadska zdravnica in raziskovalka Rosemary Basson je leta 2000 objavila članek, v katerem je opisala, da pri mnogih ženskah v dolgih zvezah spolnost ne začne z željo. Začne se z odprtostjo — s pripravljenostjo, da se pustiš nagovoriti, pogosto iz razlogov, ki niso spolni: ker si želiš bližine, ker pogrešaš partnerja, ker bi bilo lepo biti skupaj. Ko se nato začne dotik in telo postane vzburjeno, se želja pojavi kot odziv na to, kar se dogaja. Ni pred vzburjenjem, ampak za njim.

Emily Nagoski, ki je ta spoznanja povzela v knjigi Come as You Are, ponuja grobo oceno, da ima približno 15 % žensk pretežno spontano željo, okoli 30 % pa pretežno odzivno; pri moških je razmerje obrnjeno, saj ima spontano željo večina, pretežno odzivno pa le majhen delež. Te številke so ocena, ne natančna meritev, in sama poudarja, da ima večina ljudi nekaj obojega. A sporočilo je jasno: odzivna želja ni redkost in ni motnja. Je eden od zdravih načinov, kako deluje človeška spolnost — pri ženskah in pri moških.

O tem, kaj se zgodi, ko imata partnerja različno močno željo, sem pisala v zapisu Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod geslom razlika v spolni želji. Tu se ne bom ukvarjala z razliko med partnerjema, ampak s tem, kaj se dogaja v vsakem od njiju.

Krog namesto ravne črte

Starejši modeli spolnega odziva so opisovali ravno črto: najprej želja, nato vzburjenje, nato vrhunec in nato sprostitev. Basson je predlagala krog. V njenem modelu se lahko začne iz stanja, ki ga imenuje spolna nevtralnost: nisi ne proti ne posebej za. Nato pride motiv — želja po bližini, povezanosti, nežnosti. Ta motiv te odpre za dražljaje. Če so okoliščine prave, sledi vzburjenje, iz vzburjenja zraste želja, iz dobre izkušnje pa čustveno in telesno zadovoljstvo, ki okrepi motiv za naslednjič.

Krog ima dve pomembni posledici. Prva: če čakaš, da se želja pojavi sama, lahko čakaš zelo dolgo — ne zato, ker je ni, ampak zato, ker se pri tebi pojavi šele v drugem delu kroga. Druga: izkušnja šteje. Če je spolnost pogosto naporna, boleča ali obremenjena s pritiskom, se krog ne okrepi, ampak ugaša. Telo si zapomni in naslednjič odpre vrata še manj.

Plin in zavora: model dvojnega nadzora

Basson je opisala, kako se želja pri mnogih pojavi. Model dvojnega nadzora pa pomaga razumeti, zakaj se pri nekom pojavi zlahka, pri drugem pa le pod posebnimi pogoji.

John Bancroft in Erick Janssen sta na Kinseyjevem inštitutu okoli leta 2000 predlagala, da spolni odziv uravnavata dva ločena sistema. Prvi je sistem spolnega vzburjanja — nekakšen plin, ki zaznava vse, kar je spolno pomembno: dotik, vonj, pogled, misel, spomin. Drugi je sistem spolnega zaviranja — zavora, ki zaznava vse, zaradi česar bi bilo zdaj bolje, da se ne vzburiš: nevarnost, stres, strah pred neuspehom, skrb, da bi te kdo videl, bolečino.

Ključna misel modela je, da sta to dva neodvisna sistema, ne en drsnik. Nizka želja ne pomeni nujno, da je plina premalo. Lahko pomeni, da je zavora pritisnjena do konca. In to spremeni vse: če nekdo išče, kako bi dodal plina — nov parfum, nova obleka, bolj vztrajno vabljenje —, medtem ko je zavora pritisnjena, se avto ne premakne. Lahko se celo bolj upre.

Bancroft, Janssen in sodelavci so razvili vprašalnik, ki meri, kako občutljiv je pri posamezniku plin in kako zavora. Raziskave z njim so pokazale, da se ljudje v obeh zelo razlikujejo. Nekateri imajo občutljiv plin in rahlo zavoro: vzburijo se zlahka in skoraj v vsakih okoliščinah. Drugi imajo zavoro, ki se sproži ob najmanjšem znaku, da nekaj ni v redu. Deanna Carpenter, Erick Janssen in sodelavci so vprašalnik uporabili tudi pri ženskah in ugotovili, da so ženske v povprečju nekoliko bolj občutljive na zavoro kot moški — a razlike znotraj vsakega spola so veliko večje od razlik med spoloma.

Kaj pritiska na zavoro

Ko par govori o spolnosti, se pogovor najpogosteje vrti okrog plina: kako narediti spolnost bolj vznemirljivo, kako »obuditi iskro«. Pri ljudeh z odzivno željo in občutljivo zavoro je pogosto veliko več mogoče doseči na drugi strani — tako, da se odstrani tisto, kar zavira.

Graham in sodelavci so v pogovorih s skupinami žensk raziskovali, kaj jim pomaga in kaj jih ovira pri vzburjenju. Med zaviralci so se ponavljali občutki glede lastnega telesa, skrb za ugled, strah pred neželeno nosečnostjo ali okužbo, slabo razpoloženje in občutek, da so za partnerja bolj sredstvo kot zaželena oseba. Nobena od teh stvari ni »spolna težava« v ožjem smislu. So okoliščine, v katerih se spolnost znajde.

V vsakdanu dolgih zvez se k temu pridružijo še zelo prozaični zaviralci: stres, ki ga nosiš iz službe, nedokončana opravila, ki se vrtijo v glavi, neizrečena zamera po prepiru izpred treh dni, utrujenost, otroci za steno. O tem, kako stres iz službe pride z nami domov, sem pisala v zapisu Kriza v podjetju in doma: stres, ki ga nosiš domov. Ko je avtonomni živčni sistem v stanju pripravljenosti, je zavora skoraj vedno vsaj malo pritisnjena — telo, ki je v pripravljenosti na nevarnost, ne odpira vrat užitku.

Posebej močan zaviralec je pritisk sam. Občutek, da »bi morala imeti željo«, da »sva že dolgo«, da je partner razočaran, se v telesu zabeleži kot razlog za previdnost. Zato je paradoks odzivne želje v tem, da se jo da zelo težko priklicati s silo — in zelo lahko zatreti s pričakovanjem.

Kaj pritiska na plin

Plin je pri vsakem drugačen in ga je vredno raziskati z radovednostjo, ne z vprašanjem, kaj »bi moralo« delovati. Nekoga vzburi, ko partnerja vidi, kako se samozavestno giblje med drugimi ljudmi. Nekoga, ko se po dolgem času zares pogovorita. Nekoga igrivost, nekoga počasnost, nekoga občutek, da ga drugi res želi — ne samo spolnosti, ampak prav njega.

Pri odzivni želji je plin pogosto bolj odvisen od konteksta kot od samega dotika. Isti dotik je lahko enkrat prijeten, drugič moteč. Če te partner objame od zadaj, medtem ko po napornem dnevu kuhaš večerjo in razmišljaš o jutrišnjem sestanku, lahko telo to doživi kot še eno zahtevo. Če te enako objame na počitnicah, ko se oba smejeta, je to lahko začetek nečesa lepega. Dotik je enak. Kontekst ni.

Zato se splača raziskovati, v kakšnih okoliščinah se je pri tebi želja v preteklosti prebudila — ne v filmih, ampak v tvojem življenju. Kje si bil, kako si se počutil, kaj se je zgodilo prej?

Ko eden čaka na željo, drugi na povabilo

Odzivna želja v paru ustvari zelo prepoznaven vzorec. Partner s pretežno spontano željo je tisti, ki predlaga. Partner z odzivno željo čaka, da se bo želja pojavila — in ker se ne, odklanja ali pa pristane brez navdušenja. Prvi to doživi kot zavrnitev in začne dvomiti, ali je sploh še zaželen. Drugi se počuti krivega in pod pritiskom, kar pritisne na zavoro še močneje. Prvi predlaga bolj pogosto ali pa se užaljeno umakne. Krog se zapre.

Ta vzorec spominja na ples, ki ga opisuje navezanostna teorija: eden se približuje, drugi se umika, vsak pa s svojim odzivom nehote okrepi odziv drugega. O tem sem več pisala v zapisu Anksiozni in izogibajoči partner. Pomembno je razumeti, da v tem plesu ni krivca. Je vzorec, ki sta ga ustvarila skupaj — in ga lahko skupaj tudi spremenita.

Tako bi lahko zvenel pogovor, v katerem par prvič poimenuje, kaj se dogaja (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ko rečeš ne, slišim, da me ne želiš več.«
»Ni tako. Ko rečem ne, sem pogosto samo še v službi. Ali pa mislim na to, da nisva pospravila kuhinje.«
»Ampak potem ko se enkrat začne, ti je lepo. To vem.«
»Ja. Samo da ne morem začeti iz nič. Rabim, da sva najprej malo skupaj. Brez cilja.«
»Brez cilja?«
»Da veš, da se lahko ustaviva na kavču in je tudi to v redu. Potem je več možnosti, da se ne bova.«

Odzivna želja ni »samo pristani in bo prišlo«

Ker se o odzivni želji vse več piše, se pojavlja nevarna poenostavitev: če se želja pojavi šele med spolnostjo, potem je dovolj, da človek pristane, pa bo že prišla. To ni res — in lahko škoduje.

Odzivna želja pomeni, da se želja lahko pojavi kot odziv na prijetno vzburjenje v pravem kontekstu. Ne pomeni, da se bo pojavila ob vsakem dotiku in v vsakih okoliščinah. Basson v svojem modelu kot izhodišče opisuje odprtost in pripravljenost — ne vdaje ali dolžnosti. Spolnost, v katero greš z občutkom, da moraš, pritisne na zavoro in krog oslabi, ne okrepi.

Razlika med »nisem proti, poglejmo, kaj bo« in »nočem, ampak bom« je ključna. Prvo je odprtost, iz katere lahko zraste želja. Drugo je prisila, ki si jo naložiš sam — in tudi če partner tega ne zahteva, telo razliko čuti. Odzivna želja potrebuje tudi možnost, da se med potjo premisliš in ustaviš, ne da bi bilo to drama.

Za partnerja s spontano željo to pomeni nekaj pomembnega: najbolj vabljiva ni vztrajnost, ampak varnost. Ko vabilo ni preizkus ljubezni in »ne« ni zavrnitev njega kot človeka, se zavora pri drugem pogosto popusti sama od sebe. To je ena od stvari, ki jih je v dolgih zvezah težko verjeti, dokler je ne izkusiš.

Vaja: tvoj zemljevid plina in zavore

To vajo najprej naredi sam, šele nato jo po želji deli s partnerjem. Vzame približno dvajset minut in potrebuješ le papir.

1. Razdeli list na dva stolpca: na levo napiši »plin«, na desno »zavora«.
2. Spomni se dveh ali treh trenutkov, ko se je želja pri tebi prebudila — tudi če je prišla šele med bližino. Za vsakega v levi stolpec zapiši okoliščine: kje, kdaj, kakšno je bilo vzdušje, kaj se je zgodilo prej.
3. Spomni se dveh ali treh trenutkov, ko si spolnost odklonil ali si bil v njej odsoten. V desni stolpec zapiši, kaj je bilo takrat v tebi in okoli tebe.
4. Obkroži eno stvar v desnem stolpcu, na katero bi lahko vplival že ta teden — na primer, da se pred bližino pogovorita o dnevu ali da je kuhinja pospravljena prej.
5. Če ga želiš deliti s partnerjem, začni z levim stolpcem. Povej, kaj ti pomaga, preden poveš, kaj te ovira — tako bo pogovor bolj radoveden kot obrambni.

Mnogi ob tej vaji presenečeno ugotovijo, da njihova zavora nima veliko opraviti s partnerjem, ampak z vsem, kar se nabere okoli njiju. To je dobra novica, ker se okoliščine dajo spreminjati.

Kje ta razlaga ne zadošča

Odzivna želja je razlaga za veliko izkušenj, ne pa za vse. Nekaj meja je pomembno poznati.

Ni vsaka nizka želja odzivna želja. Če se želja ne pojavi niti v prijetnih okoliščinah, niti z dotikom, niti ob vzburjenju — in če te to bremeni —, je smiselno pogledati širše. Na željo lahko vplivajo hormonske spremembe, kronične bolezni, nekatera zdravila (med drugim nekateri antidepresivi in hormonska kontracepcija) ter depresija. To mora oceniti zdravnik, ne model iz knjige.

Bolečina ni zavora, ki jo popustiš s pogovorom. Če je spolnost boleča, je prvi korak ginekolog, urolog ali osebni zdravnik. Telo, ki pričakuje bolečino, bo zavoro pritiskalo upravičeno.

Nekateri ljudje spolne želje ne doživljajo ali jo doživljajo zelo malo, pa jih to ne bremeni. To ni nujno težava, ki bi jo bilo treba popravljati.

Kadar je zavora pritisnjena zaradi odnosa samega — zaradi nespoštovanja, prisile, strahu pred partnerjem —, ne gre za vprašanje spolnosti, ampak za vprašanje varnosti. Če doživljaš nasilje v odnosu, pokliči SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nujnih primerih pa 113 ali 112.

Kje lahko pomaga terapija za pare

V terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem. Ne kot zdravljenje spolnih motenj — to sodi k zdravnikom in specialistom za spolno medicino —, ampak kot prostor, kjer par razume vzorec, v katerega se je ujel, in se nauči o spolnosti govoriti brez očitkov. Pogosto se izkaže, da se pod vprašanjem »zakaj nikoli nočeš« skriva vprašanje »ali sem ti še pomemben«, pod »zakaj vedno pritiskaš« pa »ali me vidiš, ko sem utrujena«. O tem, kako se par nauči govoriti o potrebah namesto o očitkih, sem pisala v zapisu Od očitkov do potreb.

Kadar se zavora pri nekom zdi zelo stara — povezana z družino, v kateri o telesu ni bilo mogoče govoriti, ali s sramom, ki se je naložil že zgodaj —, je včasih koristno pogledati tudi korenine. Ena od možnosti je daljše srečanje z genogramom, Pogled v preteklost. Upad želje, ki pride s časom, pa je tema zase; o njem sem pisala v zapisu Upad želje v dolgi zvezi.

Kaj si zapomni

• Odzivna želja se pojavi šele kot odziv na vzburjenje v pravem kontekstu — to je pogost in zdrav način delovanja želje, ne napaka.
• Po modelu dvojnega nadzora spolni odziv uravnavata dva ločena sistema: plin in zavora. Pri nizki želji je pogosto smiselneje popustiti zavoro kot dodajati plin.
• Na zavoro pritiskajo stres, utrujenost, zamera, sram glede telesa in predvsem pritisk sam.
• Odzivna želja ne pomeni »pristani in bo prišlo« — potrebuje odprtost, ne dolžnosti, in možnost, da se ustaviš.
• Če se želja ne pojavi nikoli, če je spolnost boleča ali če jemlješ zdravila, ki bi lahko vplivala nanjo, je prvi korak pri zdravniku.