Spolnost pri starejših: tema, ki je nihče ne odpre

»Saj v najinih letih se o tem ne govori več, kajne?«

Stavek, ki ga lahko izreče kdorkoli pri sedemdesetih. Predstavljaj si par, ki je skupaj že skoraj petdeset let. Pogovarjata se o vnukih, o hčeri, ki se je odselila, o tišini, ki se je po upokojitvi naselila v stanovanje. Mimogrede omenita, da že nekaj let spita v ločenih sobah, ker on smrči. Ona to pove v šali. On pogleda skozi okno. Nihče od njiju ne reče, da ju to boli. A tudi nihče ne reče, da ju ne.

Spolnost pri starejših je ena redkih tem, o katerih molčijo skoraj vsi hkrati: starejši sami, njihovi otroci, zdravniki in pogosto tudi terapevti. Ta molk ni nevtralen. Ljudem sporoča, da je njihova želja po bližini nekaj, kar bi moralo že zdavnaj miniti — in če ni minilo, je z njimi nekaj narobe. V tem zapisu bom skušala ta molk malo razrahljati. Ne zato, ker bi morali starejši imeti spolno življenje, ampak zato, ker ga smejo imeti.

Kaj pravijo raziskave

Ena najbolj citiranih raziskav o tej temi je izšla leta 2007 v reviji New England Journal of Medicine. Stacy Tessler Lindau in sodelavci so na reprezentativnem vzorcu Američanov, starih od 57 do 85 let, preverjali, kako je s spolnostjo in zdravjem v drugi polovici življenja. Spolno aktivnih s partnerjem v zadnjem letu je bilo 73 odstotkov ljudi, starih od 57 do 64 let, 53 odstotkov med 65 in 74 leti in 26 odstotkov med 75 in 85 leti.

Številke povedo dve stvari hkrati. Prvič: spolna aktivnost s starostjo res upada. Drugič: še zdaleč ne izgine. Četrtina ljudi, starejših od 75 let, je bila spolno aktivna — in to je skupina, za katero večina okolice samoumevno predpostavlja, da je »tega že konec«.

Raziskava je pokazala še nekaj. Ženske so bile v vseh starostnih skupinah redkeje spolno aktivne kot moški, in to v veliki meri zato, ker so pogosteje ostale brez partnerja — ženske v povprečju živijo dlje in pogosteje ovdovijo. Ni torej šlo predvsem za upad želje, ampak za to, da ni bilo nikogar. Med tistimi, ki so bili spolno aktivni, je približno polovica navedla vsaj eno težavo, ki jih je motila. In kar je morda najbolj povedno: o spolnosti se je od petdesetega leta dalje z zdravnikom pogovarjalo le 38 odstotkov moških in 22 odstotkov žensk.

Zakaj o tem molčimo

Če je toliko starejših ljudi spolno dejavnih in če jih toliko ima težave, zakaj se o tem skoraj ne govori? Razlogov je več in se med seboj podpirajo.

Predsodek o starosti. V naši kulturi je spolnost tesno povezana z mladostjo, lepoto in rodnostjo. Ko vsega tega »ni več«, se zdi, kot da tudi spolnost ne bi smela biti. Starejši moški, ki si želi spolnosti, hitro postane šala, starejša ženska pa skoraj nevidna. Ljudje to sporočilo ponotranjijo in se začnejo za lastno željo sramovati.

Vzgoja. Mnogi današnji upokojenci so odraščali v času, ko se o spolnosti doma ni govorilo, v šoli pa le skopo. Za to temo nikoli niso dobili besed. Ni presenetljivo, da jih zdaj, pri sedemdesetih, težko najdejo — še posebej pred zdravnikom, ki je pol mlajši od njih.

Otroci. Odrasli otroci si starše redko predstavljajo kot ljudi s telesom in željami. Ko oče po maminem pogrebu spozna novo žensko ali ko mama pri sedemdesetih omeni, da ima »prijatelja«, se otroci pogosto odzovejo z nelagodjem, posmehom ali celo jezo. Starši to začutijo in raje molčijo.

Zdravniki. Tudi zdravniki pogosto ne vprašajo. Deloma zaradi časa, deloma zaradi zadrege, deloma zato, ker tudi sami predpostavljajo, da to ni več pomembno. Tako nastane začaran krog: bolnik ne vpraša, ker čaka, da bo vprašal zdravnik, zdravnik ne vpraša, ker bolnik ni ničesar omenil.

Telo se spremeni — in zdravnik je prvi naslov

Rada bi bila tu jasna: jaz nisem seksologinja ne zdravnica. Ko gre za telesne spremembe, je prvi naslov vedno zdravnik — osebni zdravnik, ginekolog ali urolog. Telo se s staranjem res spremeni, in marsikaj od tega se da olajšati.

Pri ženskah po menopavzi se spremeni sluznica, kar lahko vodi v suhost in bolečino. O tem, kaj se v tem obdobju res spremeni in kaj je mit, več piše zapis Menopavza in spolnost: kaj se res spremeni in kaj je mit. Pri moških so pogostejše težave z erekcijo, ki so lahko povezane s srčno-žilnimi boleznimi, sladkorno boleznijo ali zdravili. Prav zdravila so poglavje zase: zdravila za krvni tlak, antidepresivi in še nekatera druga lahko vplivajo na željo ali odziv telesa, o čemer je več v zapisu Zdravila in spolnost: antidepresivi, kontracepcija in krvni tlak.

Ker je pogovor z zdravnikom o tem za mnoge neroden, si vprašanja pripravi vnaprej in jih zapiši. Pomaga lahko predloga v bazi znanja vprašanja za zdravnika. Povsem v redu je, če pregled začneš s stavkom: »Rad bi vprašal nekaj, kar mi je nerodno.« Zdravniki so to slišali že velikokrat, in če naletiš na nekoga, ki te odpravi z »v vaših letih je to normalno«, imaš pravico vprašati še enkrat ali poiskati drugo mnenje.

Pomembno je še to: nenadna sprememba v spolni želji ali odzivu je lahko tudi znak česa drugega — na primer srčne bolezni ali depresije. Zato je pogovor z zdravnikom koristen ne le zaradi spolnosti, ampak zaradi zdravja nasploh.

Intimnost je širša od spolnega odnosa

Ena od stvari, ki jih raziskave o spolnosti v starosti pogosto pokažejo, je, da se pomen spolnosti s časom spremeni. Merryn Gott in Sharron Hinchliff sta v začetku tega tisočletja v Veliki Britaniji opravili pogovore s starejšimi ljudmi o tem, kako pomembna jim je spolnost. Odgovori so bili zelo različni — nekaterim je bila še vedno zelo pomembna, drugim manj —, a pogosto se je pojavljala misel, da spolnost ni le spolni odnos. Je dotik, objem, spanje drug ob drugem, roka na rami, ko gledata televizijo.

Ko telo ne zmore več vsega, kar je zmoglo, se pari pogosto prilagodijo. Nekateri odkrijejo, da je nežnost brez cilja prijetnejša, kot je bila spolnost pod pritiskom »ali bo šlo«. Drugi se počasi oddaljijo, ker se nihče ne upa dotakniti, da ne bi to druga stran razumela kot povabilo, ki mu ne more slediti. To drugo je pogost, a nepotreben vzorec. Dotik, ki ni povabilo k ničemur, je lahko oblika bližine sam po sebi.

Dolga zveza: ko se par znova dogovarja

V dolgih zakonih se spolnost pogosto ustavi tiho. Nekdo zboli, nekdo se po operaciji dolgo ne vrne, nekdo nekaj večerov reče »danes ne« — in nato nihče več ne vpraša. Leta minejo in tema postane tako zaprta, da bi bilo odpiranje skoraj nevarno. Kaj, če bo drugi rekel, da si tega ne želi več? Kaj, če bo rekel, da si želi, pa jaz ne?

Hinchliff in Gott sta v drugi raziskavi, kjer sta govorili s starejšimi ljudmi v dolgih zakonih, opisali prav to: pari so se s spremembami spoprijemali s prilagajanjem in zavezanostjo drug drugemu, spolnost pa so mnogi razumeli kot del bližine, ki jo je vredno ohraniti, četudi v drugačni obliki. Ključno je bilo, da so se o tem znali pogovoriti.

Pogovor bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Že dolgo te nisem objela, preden sva zaspala.«
»Mislil sem, da ti to ni več pomembno.«
»Jaz sem mislila, da tebi ni.«
»Po operaciji … nisem vedel, ali bi te sploh smel prositi. Saj veš, da vse ne gre več.«
»Saj ne prosim za vse. Prosim, da se spet uležeš k meni.«

Ta pogovor ni o tehniki in ni o tem, kolikokrat. Je o tem, da sta oba leta molčala iz obzirnosti in sta oba mislila, da varujeta drugega. Za mnoge pare je to prvi korak: ugotoviti, da je molk zgradila skrb, ne zavrnitev. Če ne vesta, kako začeti, so v zapisu Kako začeti težek pogovor s partnerjem: prve tri minute odločajo konkretni koraki. Kadar se želji partnerjev razlikujeta — kar je v vseh starostih pogosto —, pa pomaga zapis Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu.

Nova ljubezen po ovdovelosti

Posebno poglavje so ljudje, ki po smrti partnerja ali po ločitvi v poznejših letih spoznajo nekoga novega. Tu se pogosto prepleta veliko čustev hkrati.

Prvo je krivda do pokojnega. »Kot da bi ga izdala.« Mnogi se sprašujejo, ali smejo spet ljubiti, ali je še prezgodaj, kaj bi rekel on ali ona. O tem, kako po smrti partnerja znova najti sebe, govori zapis Ko umre partner: kdo si zdaj brez njega. Nova ljubezen ne izbriše stare. Lahko obstajata druga ob drugi.

Drugo je sram pred lastnim telesom. Po štiridesetih letih z enim človekom se slačiti pred drugim je lahko zelo ranljivo. Telo ni več tako, kot je bilo, in nov partner ga ni poznal, ko je bilo drugačno. Tu pomaga vedeti, da je tudi drugi v enakem položaju — in da je sram čustvo, ki se zmanjša, ko je izrečeno. Več o tem, kako sram deluje, najdeš v bazi znanja pod sram.

Tretje so odzivi okolice. Odrasli otroci, ki novega partnerja ne sprejmejo, sosedje, ki komentirajo, prijateljice, ki se čudijo. Pogosto pa je drugače: ljudje, ki so dolgo živeli sami, opisujejo, da jih je nova zveza vrnila v življenje. Osamljenost v starosti ni le neprijetna; povezana je s slabšim telesnim in duševnim zdravjem. Bližina, tudi telesna, je del tega, kar človeka drži pokonci.

Četrto, praktično: pri novih partnerjih je smiselno pomisliti tudi na spolno prenosljive okužbe. To ni tema samo za mlade, in zdravnik ti bo glede tega znal svetovati.

Samopodoba in telo, ki ni več isto

Ko govorimo o spolnosti v starosti, ne moremo mimo tega, kako človek doživlja svoje telo. Gube, brazgotine po operacijah, spremenjena teža, proteza, slušni aparat. Za mnoge je to vir sramu, ki jih ovira pri bližini veliko bolj kot telesne zmožnosti same.

Pri tem je zanimivo, kako različno ljudje to doživljajo. Nekateri pravijo, da so se v starosti v svojem telesu počutili bolj domače kot kdaj prej — ker jim ni bilo več treba nikomur ničesar dokazovati. Drugi se svojemu telesu vedno bolj odtujujejo. O tem, kako se samopodoba spreminja, ko se spremenijo telo in vloge, piše zapis Samopodoba in staranje: ko se telo in vloge spremenijo.

Iz relacijske družinske terapije, v kateri se izobražujem, prinašam še en pogled. Kako se človek počuti v svojem telesu, ni le stvar njegovega odnosa do ogledala. Je tudi stvar tega, kako so nanj gledali drugi — starši, partner, okolica. Če je nekdo vse življenje slišal, da je njegovo telo nekaj, kar je treba skrivati, bo to sporočilo v starosti pogosto še glasnejše. In obratno: partner, ki te leta in leta gleda z nežnostjo, lahko postopno spremeni tudi to, kako se vidiš sam.

Vaja: pogovor, ki ga še nisi imel

Če si v zvezi in čutiš, da je tema bližine med vama zaprta, lahko poskusiš s to vajo. Ni treba, da se konča z ničimer drugim kot s pogovorom.

1. Zase zapiši, česa pogrešaš. Ne česa naj bi si želel, ampak česa res pogrešaš. Morda objem zjutraj, morda spanje v isti postelji, morda spolnost, morda le to, da te drugi prime za roko na sprehodu.
2. Zapiši, česa te je strah, če bi to povedal. Da bo drugi užaljen? Da te bo zavrnil? Da bo mislil, da pričakuješ nekaj, česar ne zmore?
3. Izberi miren trenutek, ne tik pred spanjem in ne po prepiru. Začni z nečim, kar ceniš: »Rad sem s tabo, ko …«
4. Povej eno željo, ne seznama. »Pogrešam, da bi se zvečer stisnila skupaj.« In dodaj, da to ni zahteva.
5. Vprašaj drugega, kako je njemu. In poslušaj, ne da bi takoj branil svojo plat. Morda boš slišal nekaj, česar nisi vedel.

Če se ob tem odprejo stare zamere ali če pogovor vedno znova zaide v prepir, je to lahko znak, da bi vama koristil prostor, kjer se o tem lahko pogovarjata ob nekom tretjem. V terapiji za pare je intimnost pogosto ena od tem, ne glede na starost. Kadar pa gre za spolne težave v ožjem pomenu, je pravi naslov zdravnik ali specialist za spolno medicino.

Kje ta zapis ne velja

Ker sem ves zapis pisala o tem, da spolnost v starosti obstaja in je smiselna, bi rada zdaj povedala tudi drugo plat.

Ni dolžnosti biti spolno dejaven. Če si v starosti spolnosti ne želiš več in te to ne moti, ni s tabo nič narobe. Ena od pasti sodobnega govora o »aktivnem staranju« je, da iz pravice naredi novo zapoved: zdaj bi morali biti starejši tudi spolno vitalni. Nekateri ljudje so z mirom, ki je prišel, povsem zadovoljni. Problem nastane le, kadar se partnerja glede tega razlikujeta in o tem ne govorita.

Ne gre vedno za odnos. Upad želje je lahko tudi znak depresije, ki se v starosti pogosto spregleda, ker jo zamenjamo za staranje samo. Če hkrati opažaš, da te nič več ne veseli, da se umikaš od ljudi in da si ves čas utrujen, preberi zapis Depresija pri starejših: ko jo zamenjamo za starost samo in o tem spregovori z zdravnikom.

Privolitev ostaja ključna. Pri ljudeh z napredovalo demenco postane vprašanje spolnosti zelo zapleteno, ker je vprašljivo, ali človek še lahko privoli. Spolnost brez privolitve je nasilje, ne glede na to, kako dolgo sta dva poročena. To velja v vseh starostih. Če je doma nasilje, lahko pokličeš SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nujnem primeru pa 112 ali policijo na 113.

Terapija ne nadomesti zdravnika. Pogovor lahko odpre temo, razrahlja sram in pomaga paru, da se znova najde. Telesnih težav pa ne reši. Zato vedno najprej preveri, kaj se dogaja s telesom.

Kaj si zapomni

• Spolnost se s starostjo spremeni, a ne izgine: po raziskavi Lindau in sodelavcev je bila spolno aktivna še četrtina ljudi, starih od 75 do 85 let.
• Pri ženskah je glavni razlog za upad pogosto to, da ostanejo brez partnerja, ne manjša želja.
• Telesne spremembe najprej pokaži zdravniku — osebnemu, ginekologu ali urologu. Vprašanja si pripravi vnaprej.
• Intimnost je širša od spolnega odnosa; dotik brez cilja je lahko oblika bližine sam po sebi.
• Spolnost v starosti je pravica, ne dolžnost — težava nastane, ko se o njej molči.