Vaginizem: ko telo reče ne, čeprav ti rečeš da

»Res hočem. Ne razumem, zakaj ne gre.«

Ta stavek lahko izreče ženska, ki je s partnerjem že leta in ga ima rada. Ali ženska, ki je bila pri ginekologu in je morala pregled prekiniti, ker se je telo zaprlo, še preden se je česa dotaknil. Ali ženska, ki nikoli ni mogla uporabiti tampona in je mislila, da je pač »drugačna«. Pogosto ga izreče s solzami, z jezo nase in z občutkom, da je z njenim telesom nekaj hudo narobe — ali pa z njeno glavo.

Temu se reče vaginizem. Je pogostejši, kot si ljudje mislijo, o njem pa se govori zelo malo — ker je sram, ker je tema intimna in ker veliko žensk sploh ne ve, da ima ta težava ime. V tem zapisu bom razložila, kaj vaginizem je, zakaj je prva pot vedno k zdravniku, kako se v njem prepleteta telo in strah, kaj se zgodi s parom in — kar je najpomembnejše — da je zdravljenje možno.

Že na začetku naj povem, kje je moje mesto. Nisem seksologinja ne zdravnica. Kot stažistka zakonske in družinske terapije delam z odnosi, in intimnost je lahko ena od tem, ki jih par prinese. Za samo zdravljenje vaginizma pa so pravi naslov ginekolog, fizioterapevt za medenično dno in strokovnjaki za spolno medicino. Ta zapis je zato bolj zemljevid kot navodilo.

Kaj je vaginizem

Pri vaginizmu se mišice okoli vhoda v nožnico in v medeničnem dnu refleksno napnejo, ko naj bi prišlo do penetracije — pri spolnem odnosu, ginekološkem pregledu ali vstavljanju tampona. To ni zavestna odločitev. Ženska si lahko spolnega odnosa želi, je vzburjena in svojemu partnerju zaupa, telo pa se kljub temu zapre. Od tod naslov tega zapisa: telo reče ne, čeprav ti rečeš da.

Dolgo so vaginizem opisovali predvsem kot mišični krč. Raziskave so ta pogled razširile. Elke Reissing in sodelavci so leta 2004 primerjali ženske z vaginizmom, ženske z bolečino pri spolnem odnosu in ženske brez težav. Pokazalo se je, da mišičnega krča strokovnjaki pri pregledu niso mogli zanesljivo prepoznati kot ločilnega znaka — ženske z vaginizmom pa so se od drugih najjasneje razlikovale po strahu in izogibanju: po strahu pred bolečino in pred penetracijo ter po tem, kako močno je telo reagiralo z obrambo.

Prav zato so v ameriškem diagnostičnem priročniku DSM-5 leta 2013 vaginizem in bolečino pri spolnem odnosu združili v eno skupno kategorijo, imenovano motnja genitalno-pelvične bolečine in penetracije. Strokovnjaki so ugotovili, da sta si težavi v praksi tako blizu, da ju je pogosto nemogoče ostro ločiti. O bolečini pri spolnem odnosu več piše sorodni zapis Boleč spolni odnos pri ženskah: kdaj k zdravniku in kdaj na terapijo.

Vaginizem je lahko vseživljenjski — ko penetracija nikoli ni bila mogoča — ali pridobljen, ko se pojavi po obdobju, v katerem spolni odnosi niso bili težava, na primer po porodu, okužbi, operaciji ali boleči izkušnji. Lahko je popoln ali delen; nekatere ženske zmorejo ginekološki pregled, spolnega odnosa pa ne, ali obratno.

Najprej ginekolog — in zakaj to ni podcenjevanje

Ko gre za bolečino ali nezmožnost penetracije, je prvi korak vedno zdravnik, najbolje ginekolog. To ne pomeni, da je »vse v glavi« ali da »ni nič«. Pomeni, da je treba izključiti ali zdraviti stanja, ki lahko povzročajo bolečino in s tem sprožijo ali vzdržujejo napetost — na primer okužbe, kožne bolezni zunanjega spolovila, vulvodinijo, endometriozo ali posledice poroda. Če je telesni vzrok, je treba najprej zdraviti tega.

Za mnoge ženske z vaginizmom je že sam ginekološki pregled velik izziv. Zato je dobro vedeti nekaj stvari:

• Smeš povedati vnaprej. »Pregledi so zame zelo težki. Imam občutek, da se mi telo zapre.« Dober ginekolog bo to vzel resno in prilagodil potek.
• Smeš ustaviti. Pregled lahko kadarkoli prekineš. To ni neuspeh, ampak informacija.
• Smeš vzeti spremstvo. Nekaterim pomaga, če je zraven partner ali prijateljica.
• Smeš poiskati drugega zdravnika, če se ob prvem nisi počutila varno ali če te je odpravil z »samo sprostite se«.

Vprašanja, ki jih želiš zastaviti, si lahko zapišeš vnaprej — pomaga predloga v bazi znanja vprašanja za zdravnika. Ginekolog te lahko napoti tudi naprej, na primer k fizioterapevtu, ki se ukvarja z medeničnim dnom.

Krog strahu, napetosti in bolečine

Ključ za razumevanje vaginizma je krog, ki se vzdržuje sam. Ko telo pričakuje bolečino, se napne. Napete mišice naredijo poskus penetracije boleč ali nemogoč. Izkušnja bolečine ali neuspeha okrepi strah. In večji strah pomeni še večjo napetost naslednjič.

K temu se pridruži še četrti člen: izogibanje. Razumljivo je, da se človek izogiba nečemu, kar boli ali se konča s solzami. Ženska se morda začne izogibati vsakemu dotiku, ker se boji, da bo vodil k spolnemu odnosu. Partner se morda neha približevati, da ne bi pritiskal. Kratkoročno izogibanje prinese olajšanje, dolgoročno pa strah ohrani, ker telo nikoli ne dobi izkušnje, da je lahko tudi drugače. Kako ta mehanizem deluje nasploh, je opisano v zapisu Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi, v bazi znanja pa pod izogibanje in strah.

Ta krog je pomemben, ker pokaže, zakaj nasvet »samo sprosti se« ne deluje. Sprostitve ni mogoče ukazati telesu, ki se je naučilo, da je nekaj nevarno. Telo se mora naučiti drugače — počasi, z izkušnjami, ki niso boleče.

Od kod lahko pride

Za vaginizem ni enega samega vzroka. Pogosto se prepleta več dejavnikov, in pri mnogih ženskah ni mogoče pokazati na nič posebnega. To je pomembno povedati, ker si ženske pogosto razbijajo glavo z vprašanjem, kaj je »narobe« v njihovi preteklosti.

Med dejavniki, ki jih strokovna literatura navaja, so:

• Sporočila o spolnosti. Odraščanje v okolju, kjer je bila spolnost nekaj umazanega, nevarnega ali prepovedanega, kjer se o telesu ni govorilo ali kjer je bil prvi spolni odnos predstavljen kot nekaj nujno bolečega.
• Pomanjkanje informacij. Ženske, ki ne vedo, kako je njihovo telo zgrajeno, si lahko predstavljajo, da je nožnica »premajhna« — kar skoraj nikoli ne drži.
• Boleče izkušnje. Neprijeten ali boleč ginekološki pregled, boleča okužba ali poškodba pri porodu.
• Tesnoba nasploh. Ženske, ki so tudi sicer nagnjene k tesnobi, so lahko bolj ranljive.
• Izkušnje nasilja. Pri nekaterih ženskah je v ozadju spolna zloraba ali drugo nasilje. Velja pa poudariti: velika večina žensk z vaginizmom zlorabe ni doživela, in vaginizem ni »dokaz«, da se je nekaj zgodilo.

Kadar je v ozadju travma, je zdravljenje drugačno in počasnejše. O tem, kako travma ostane v telesu, piše zapis Kako travma ostane zapisana v telesu — in kako jo telo lahko spusti, o poti nazaj k lastnemu telesu po zlorabi pa zapis Spolnost po spolni zlorabi: pot nazaj k lastnemu telesu.

Skoraj vedno pa je zraven še nekaj: sram. Ženske z vaginizmom pogosto opisujejo, da se počutijo »pokvarjene«, »ne prave ženske« ali krive, ker partnerju »ne morejo dati« spolnosti. Sram pripelje do molka, molk pa do osamljenosti s težavo. Kako se sram razlikuje od krivde in zakaj je razlika pomembna, piše v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna, kratko razlago pa najdeš tudi v bazi znanja pod sram.

Partner: med krivdo in umikom

Vaginizem ni le težava ene osebe. Prizadene par, in par lahko krog nehote okrepi ali ga pomaga prekiniti.

Partnerji se odzivajo različno. Nekateri postanejo zelo previdni in se nehajo dotikati, da ne bi pritiskali — kar ženska lahko doživi kot zavrnitev. Drugi se počutijo zavrnjene sami in to, včasih nehote, pokažejo z nestrpnostjo. Tretji iščejo krivdo pri sebi: »Mogoče me ne privlači dovolj.« Ženska pa pogosto nosi dvojno breme — svojo stisko in skrb, da bo partnerja izgubila.

Pogovor v takem paru bi lahko zvenel takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vem, da si razočaran. Vidim ti na obrazu.«
»Nisem razočaran nad tabo. Razočaran sem, ker ne vem, kako ti pomagati.«
»Vsakič, ko se me dotakneš, pomislim, da zdaj spet pričakuješ.«
»In jaz se te ne upam več dotakniti, ker mislim, da te bo prestrašilo.«
»Torej se oba bojiva istega.«

Ta trenutek — ko oba ugotovita, da se bojita istega in da je molk zgradila skrb, ne pomanjkanje ljubezni — je pogosto začetek. Iz »tvoja težava« postane »najina naloga«. Če ne vesta, kako tak pogovor začeti, so v zapisu Kako začeti težek pogovor s partnerjem: prve tri minute odločajo konkretni koraki.

Pomembno je tudi, da par ve: bližina je mogoča tudi brez penetracije. Mnogi pari se v času zdravljenja dogovorijo, da je spolni odnos za nekaj časa »z mize«, kar telesu vzame pritisk in paru vrne dotik, ki ni več napet od pričakovanja.

Zdravljenje je možno

To je morda najpomembnejši stavek tega zapisa. Vaginizem se da zdraviti, in mnoge ženske po zdravljenju lahko imajo spolne odnose brez bolečine. Pot je redko hitra, je pa jasna.

Pri zdravljenju običajno sodeluje več strokovnjakov, odvisno od tega, kaj je v ozadju:

• Ginekolog izključi ali zdravi telesne vzroke in usmeri naprej.
• Fizioterapevt za medenično dno pomaga ženski spoznati te mišice, jih zavestno sproščati in postopno navaditi telo na dotik in razteg. Elke Reissing in sodelavci so leta 2013 pregledali izkušnje žensk z vseživljenjskim vaginizmom, ki so bile deležne take fizioterapije, in poročali o obetavnih izidih.
• Psihoterapevt ali strokovnjak za spolno medicino dela s strahom, prepričanji in postopnim izpostavljanjem. Moniek ter Kuile in sodelavci so v randomizirani raziskavi leta 2013 pokazali, da je bilo postopno izpostavljanje ob pomoči terapevta zelo učinkovito — ženske, ki so ga bile deležne, so veliko pogosteje zmogle spolni odnos kot tiste, ki so čakale na zdravljenje.
• Terapija za pare pride v poštev, kadar je odnos obremenjen s krivdo, zamero ali tišino — ali kadar je par obstal v krogu umika.

Skupno vsem pristopom je, da gre po korakih, v tempu ženske in brez pritiska. Ženska je tista, ki odloča, kdaj je pripravljena na naslednji korak. Telo se strahu ne odvadi s silo, ampak z izkušnjami varnosti, ki se počasi nalagajo.

Kje je moje mesto kot terapevtke za pare

Ker se v relacijski družinski terapiji izobražujem kot stažistka pod supervizijo, rada povem jasno, kaj lahko ponudim in česa ne.

Specifičnega zdravljenja vaginizma — dela z medeničnim dnom ali strukturiranega izpostavljanja — ne izvajam. Za to so drugi strokovnjaki. Lahko pa sem prostor, kjer par spregovori o tem, kaj se je med njima zgodilo zaradi te težave: o krivdi, ki jo nosi ona, o zavrnjenosti, ki jo čuti on, o tišini, ki se je naselila med njiju. Iz relacijskega pogleda me zanima tudi, kakšna sporočila o telesu, spolnosti in bližini je vsak prinesel iz svoje družine — ker se v intimnosti para pogosto srečata dve zelo različni zgodovini.

Pogosto je ravno to tisto, kar pomaga, da zdravljenje pri drugih strokovnjakih lažje steče. Ženska, ki ve, da partner ni jezen nanjo, in partner, ki ve, da ni zavrnjen on, lažje skupaj prehodita pot, ki zahteva potrpežljivost.

Vaja: zemljevid tvojega kroga

Ta vaja je zate, ne za par, in ne vključuje nobenega dotika. Namen je, da začneš prepoznavati svoj krog, namesto da te nosi.

1. Spomni se zadnje situacije, ko se je telo zaprlo ali ko si se temu izognila. Ni treba, da je bil spolni odnos — lahko je bil pregled, tampon ali le misel nanj.
2. Zapiši, kaj si si v tistem trenutku rekla. »Bolelo bo.« »Spet ne bo šlo.« »Razočarala ga bom.« Ne popravljaj, samo zapiši.
3. Zapiši, kaj je naredilo telo: kje si začutila napetost, kaj se je zgodilo z dihom, ali si stisnila čeljust, ramena, dlani.
4. Zapiši, kaj bi takrat potrebovala, da bi bilo vsaj malo lažje. Več časa? Da se lahko ustaviš? Da veš, da nihče ne pričakuje ničesar?
5. Izberi en stavek iz četrte točke, ki bi ga lahko povedala partnerju ali zdravniku. Na primer: »Pomagalo bi mi, če bi vedela, da se lahko vsak trenutek ustavim.«

Ta vaja ne zdravi vaginizma. Pomaga pa, da težava dobi obliko in besede, s katerimi lahko greš naprej — k zdravniku, fizioterapevtu ali v pogovor s partnerjem.

Kje ta razlaga ne zadošča

Ker sem ves zapis gradila na krogu strahu in napetosti, je pošteno povedati, kje ima ta razlaga meje.

Ni vse strah. Pri nekaterih ženskah je v ozadju telesna bolezen, ki potrebuje medicinsko zdravljenje — in noben pogovor je ne bo rešil. Zato je pot k ginekologu prva, ne zadnja.

Ne gre za »premagovanje«. Cilj zdravljenja ni, da se ženska prisili v nekaj, česar ne želi. Nekateri pari se odločijo, da penetracija zanje ni pomembna, in najdejo izpolnjeno spolnost na drugačen način. Tudi to je legitimna izbira, če je res skupna in ne sprejeta iz vdanosti.

Kadar je spolnost vsiljena, to ni vaginizem, ampak nasilje. Če partner pritiska, grozi, kaznuje ali sili, telo, ki se zapre, ni bolno — ampak se brani. V takem primeru je prva naloga varnost, ne zdravljenje. Pomoč lahko poiščeš na SOS telefonu za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nujnem primeru pokliči 112 ali policijo na 113. Če se ob tej temi pojavijo misli, da ne zmoreš več, je na voljo Zaupni telefon Samarijan na 116 123, ves dan in vso noč.

Terapija za pare ni prvi korak, če gre za telo. Pogovor lahko pomaga odnosu, a ne nadomesti pregleda in specifičnega zdravljenja.

Kaj si zapomni

• Vaginizem je refleksno zapiranje mišic ob poskusu penetracije — ni zavestna odločitev in ni znak, da si »pokvarjena«.
• Prvi korak je vedno ginekolog, ki izključi ali zdravi telesne vzroke; pogosto pomaga tudi fizioterapevt za medenično dno.
• Težavo vzdržuje krog strahu, napetosti, bolečine in izogibanja — zato »samo se sprosti« ne deluje.
• Zdravljenje je možno; poteka po korakih, v tvojem tempu in brez pritiska.
• Par lahko krog okrepi ali prekine — ko »tvoja težava« postane »najina naloga«, je pot lažja.