Dvomi o spolni usmerjenosti v odraslosti: ko vprašanje pride pozneje

»Imam štirideset let, moža, dva otroka in hipoteko. In zadnje pol leta ne morem nehati misliti na sodelavko. Ne vem, ali sem zaljubljena, ali sem zmedena ali sem se samo nekaj let lagala sama sebi.«

Takšne povedi se ne izrečejo zlahka. Pogosto pridejo šele po dolgem ovinku, sredi pogovora o čisto drugih stvareh, včasih s smehom, ki naj bi jih omilil. In skoraj vedno jih spremlja isti strah: da je s tabo nekaj narobe, da si do zdaj živel v laži in da zdaj moraš nekaj narediti — takoj, dokončno, z jasno oznako.

V tem zapisu bi rada ta strah malo upočasnila. Dvom o spolni usmerjenosti v odraslosti ni redkost in ni znak, da si se »pokvaril«. Je vprašanje, ki si zasluži radovednost, ne panike. In odgovor nanj ni nujno ena beseda.

Ko se vprašanje pojavi pozneje, kot si pričakoval

Večina ljudi je odraščala ob zgodbi, da se spolna usmerjenost »ugotovi« v puberteti in potem ostane, kakor je. Kdor je v najstniških letih vedel, da ga privlačijo osebe istega spola, je imel svojo zgodbo razkritja. Kdor tega ni vedel, je bil pač heteroseksualen in vprašanje je bilo zaprto.

Resnično življenje je pogosto bolj zapleteno. Nekateri ljudje so občutke imeli že zgodaj, pa jih niso smeli ali znali pogledati — ker v družini, šoli ali kraju, kjer so odraščali, za to ni bilo prostora. Drugi so jih imeli in jih iskreno niso prepoznali kot privlačnost, ampak kot »močno prijateljstvo« ali občudovanje. Tretji so dolgo res čutili privlačnost predvsem do enega spola, potem pa so se v nekem obdobju, ob nekem človeku, znašli v nečem novem.

Nobena od teh poti ni manj resnična od druge. In nobena ne pomeni, da je bilo tvoje dosedanje življenje laž. Ljubezen do partnerja, s katerim si zgradil dom, je lahko čisto resnična tudi takrat, ko se ob njej odpre vprašanje, ki ga prej nisi videl.

Kaj o tem pravijo raziskave: spolna fluidnost

Psihologinja Lisa Diamond z Univerze v Utahu je deset let spremljala skupino mladih žensk, ki se niso opredeljevale kot heteroseksualne. Spraševala jih je, koga si želijo, s kom so v odnosih in kako se poimenujejo. Ugotovila je, da je približno dve tretjini žensk v desetih letih vsaj enkrat spremenilo oznako, s katero se je opisovala. Spremembe večinoma niso bile obrati iz ene skrajnosti v drugo, ampak premiki k širšim oznakam ali k temu, da se ženska sploh ni želela poimenovati.

Diamond je za ta pojav uporabila izraz spolna fluidnost: zmožnost, da se privlačnost ob določenih ljudeh in v določenih obdobjih razširi zunaj tistega, kar je bilo zate običajno. Poudarila je dvoje, kar se v javnosti pogosto spregleda. Prvič, fluidnost ni pri vseh enaka — nekateri ljudje je skoraj ne poznajo, pri drugih je izrazitejša. Drugič, fluidnost ni nekaj, kar bi človek lahko izbral ali hotel. Zgodi se, ne naredi se. Zato iz nje tudi ne sledi, da bi se dalo usmerjenost spremeniti z voljo, molitvijo ali terapijo.

Največ raziskav o fluidnosti je bilo narejenih pri ženskah; pri moških je slika manj raziskana in morda drugačna. A sporočilo, ki velja za vse, je preprosto: usmerjenost se pri marsikom ne zapre pri osemnajstih in dvom pri štiridesetih ni dokaz, da je kaj narobe.

Privlačnost, vedenje in identiteta niso isto

Ko ljudje rečejo »ne vem več, kaj sem«, v isti stavek pogosto stlačijo tri različne stvari. Pomaga, če jih razstaviš.

• Privlačnost je tisto, kar čutiš: koga si želiš blizu, ob kom ti zaigra srce, o kom sanjariš. Te plasti si ne izbiraš.
• Vedenje je tisto, kar delaš: s kom si v odnosu, s kom si bil. Na vedenje vplivajo okolje, priložnosti, vrednote in zaveze, ki si jih dal.
• Identiteta je beseda, s katero se opišeš — heteroseksualen, gej, lezbijka, biseksualen ali nobena od teh.

Te tri plasti se pri marsikom lepo ujemajo. Pri marsikom pa ne. Nekdo je lahko dvajset let zvest zakonu z žensko in hkrati opazi, da ga privlačijo tudi moški. Nekdo drug čuti privlačnost do obeh spolov, pa nima nobene potrebe, da bi to imenoval. Razkorak sam po sebi ni problem, ki bi ga bilo treba rešiti do petka. Je informacija o tebi.

O tem, kako se oblikuje občutek, kdo si, piše tudi geslo identiteta v bazi znanja. Identiteta ni kamen, ki ga enkrat izkoplješ. Bolj je zgodba, ki jo skozi življenje pripoveduješ o sebi — in včasih se v zgodbi odpre novo poglavje.

Ko si v zakonu in imaš otroke

Najtežje je pogosto takrat, ko vprašanje ne zadeva samo tebe. Ko je ob tebi partner, s katerim sta si obljubila življenje, in otroci, ki jim ta dom pomeni varnost.

V takšnem položaju se ljudje pogosto ujamejo v dve skrajnosti. Ena je, da vse potisnejo nazaj: »To ni pomembno, imam družino, pozabil bom.« Druga je, da se jim zdi, da morajo takoj vse razkriti, razdreti in začeti znova, ker je vse ostalo hinavščina. Obe skrajnosti izhajata iz istega vira — iz tesnobe, ki želi negotovost čim prej končati.

V resnici je med njima veliko prostora. Najprej je treba razumeti, kaj se dogaja v tebi: ali gre za privlačnost do enega človeka ali za širši vzorec, ki ga prepoznavaš že dolgo; ali je to tudi vprašanje o zakonu, ki je morda že prej postal prazen; kaj potrebuješ ti in kaj ti je pomembno ohraniti. Šele potem se je smiselno odločati, komu, kdaj in kako to povedati.

Pomembno je vedeti, da ljudje po takšnem spoznanju gredo zelo različne poti. Nekateri ostanejo v zakonu in odkrito govorijo o tem, kar so ugotovili. Drugi se razidejo in ostanejo dobri starši. Tretji potrebujejo leta, preden vedo. Nobena pot ni edina prava. Če se odnos kdaj konča, sta za to dva zapisa, ki ti lahko pomagata: Kako otrokom povedati, da se starša razhajata in Ko se odločita za razhod: terapija za pare, ki pomaga dobro končati.

Kako se izreče prvič

Prvi pogovor s partnerjem je redko tak, kot si ga zamišljaš. Pogosto ni ne katastrofa ne olajšanje, ampak nekaj vmes. Takole bi lahko zvenel (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Že nekaj časa se mi nekaj dogaja in nočem, da izveš od koga drugega. Ugotavljam, da me privlačijo tudi ženske. Ne vem še, kaj to pomeni.«
»Si me varal?«
»Ne. Ampak lagati ti tudi nočem več. Strah me je, kaj boš rekel.«
»Ne vem, kaj bom rekel. Rabim čas. Ampak … dobro, da si povedala.«

V tem kratkem pogovoru je nekaj, kar pogosto pomaga: govorka ne trdi, da ve več, kot ve. Ne razglaša končne resnice, ampak deli stanje, v katerem je. In partnerju pusti prostor, da ima svoj odziv — vključno z jezo, strahom ali žalostjo.

Partner, ki izve, ima namreč svojo izkušnjo. Morda se mu podre slika preteklosti. Morda se sprašuje, ali je bil »dovolj«. Morda se boji za otroke ali okolico. Tudi on potrebuje prostor, svojo podporo in čas. Ni nenavadno, da par v takšnem obdobju poišče terapijo za pare — ne zato, da bi kdo koga »popravil«, ampak da bi se lahko o nečem tako velikem pogovarjala, ne da bi se pogovor vsakič končal v prepiru ali tišini.

Sram in manjšinski stres

Veliko trpljenja, ki ga ljudje doživljajo ob dvomih o usmerjenosti, ne izvira iz samih občutkov, ampak iz tega, kar so se o teh občutkih naučili. Iz šal za družinsko mizo. Iz molka. Iz tega, kako so v šoli govorili o sošolcu, ki je bil »drugačen«.

Raziskovalec Ilan Meyer je leta 2003 to opisal z modelom manjšinskega stresa. Ljudje, ki pripadajo spolnim manjšinam, ne doživljajo le običajnih življenjskih obremenitev, ampak še dodatne: izkušnje zavrnitve, pričakovanje, da bodo zavrnjeni, skrivanje in ponotranjene negativne predstave o sebi. Prav ta dodatni stres pojasni velik del višjega tveganja za tesnobo in depresijo, ki ga raziskave opažajo v teh skupinah — ne usmerjenost sama.

To je pomembno razlikovanje. Ni ti hudo zato, ker bi bilo s tvojo privlačnostjo kaj narobe. Hudo ti je lahko zato, ker že leta poslušaš notranji glas, ki ti pravi, da bi bilo. Ta glas je navadno sram, ne krivda — in razlika je velika. O njej več v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna, kratko pa v geslu sram.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, pogosto pogledamo, od kod ta glas prihaja. Kdo v tvoji družini je kaj rekel, česa se ni smelo omeniti, kako so starši reagirali, ko je kdo odstopal od pričakovanj. Pri tem ne iščemo krivca. Iščemo razumevanje, zakaj je nekaj, kar je preprosto del tebe, postalo tako težko.

Kaj terapija je — in česa ne dela nikoli

Tu bi rada bila čisto jasna. Namen terapije ni spremeniti tvoje spolne usmerjenosti — ne v eno ne v drugo smer. Prakse, ki to obljubljajo, se imenujejo konverzijske ali »reparativne« terapije. Delovna skupina Ameriškega psihološkega združenja je leta 2009 pregledala raziskave in ugotovila, da ni zanesljivih dokazov, da bi delovale, so pa dokazi, da lahko škodijo: povečajo sram, tesnobo, depresijo in v nekaterih primerih samomorilne misli. Homoseksualnost je Ameriško psihiatrično združenje iz seznama motenj umaknilo leta 1973, Svetovna zdravstvena organizacija pa leta 1990. Biti gej, lezbijka ali biseksualen ni bolezen.

Kaj pa terapija lahko naredi? Lahko ti da prostor, kjer o tem govoriš brez strahu, da te bo kdo ocenjeval ali kam potiskal. Lahko pomaga ločiti tvoje lastne občutke od tega, kar so ti naložili drugi. Lahko pomaga pri odločitvah o odnosu in družini, pri pogovoru s partnerjem ali starši in pri žalovanju za življenjem, ki si si ga predstavljal. In lahko pomaga, da negotovost preneseš, dokler odgovor ne dozori sam.

Pri tem bom poštena glede svoje vloge: nisem seksologinja ne spolna terapevtka. Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo. Z mano lahko raziskuješ, kaj ti to pomeni v odnosih, v družini in v zgodbi o sebi — sama ali s partnerjem. Če se ob tem odprejo vprašanja spolnega zdravja, je pravi naslov zdravnik ali specialist za spolno medicino; o tem, kdaj kam, piše zapis Kdaj k zdravniku ali seksologu in kdaj zadostuje terapija za pare. V Sloveniji psihosocialno podporo ljudem, ki raziskujejo svojo spolno usmerjenost, nudi tudi društvo Legebitra.

Vaja: pismo, ki ga ni treba poslati

Ta vaja ne bo dala odgovora. Pomagala pa bo, da vprašanje vzameš iz glave in ga položiš pred sebe. Vzemi si dvajset minut in mirno mesto.

1. Zapiši, kaj opažaš, brez oznak. Ne »mislim, da sem biseksualna«, ampak »ob njej mi zaigra srce« ali »ko vidim moške pare, mi je toplo in hkrati tesno«. Samo opažanja.
2. Loči plasti. Ob vsakem opažanju zapiši, ali gre za privlačnost, vedenje ali identiteto. Kje se plasti ujemajo in kje ne?
3. Zapiši glasove, ki se oglasijo. »To je grdo.« »Kaj bo rekla mama.« »Uničil boš družino.« Ob vsakem glasu se vprašaj: čigav je bil ta stavek prvič?
4. Napiši nekaj vrstic sebi pri petnajstih. Kaj bi mu ali ji rekel danes, če bi vedel, kar veš zdaj?
5. Zapiši eno stvar, ki jo potrebuješ ta mesec — ne odločitev, ampak potrebo: en pogovor, en kos miru, eno knjigo, en obisk pri strokovnjaku.

Pismo shrani ali ga zavrzi. Če se boš kdaj odločil za terapijo, ga lahko prineseš s sabo kot izhodišče.

Kdaj odgovor ni v usmerjenosti

Ne bi bilo pošteno, če ne bi povedala tudi tega: ni vsak dvom o usmerjenosti vprašanje o usmerjenosti.

Vsiljive misli. Pri nekaterih ljudeh se dvom pojavi kot vsiljiva, mučna misel, ki jo spremlja huda tesnoba in nenehno preverjanje — ali me je ob pogledu na nekoga kaj »prevzelo«, ali sem odreagiral »pravilno«. Takšna oblika je lahko del obsesivno-kompulzivne motnje; raziskovalci jo opisujejo kot obsesije o spolni usmerjenosti. Znak je to, da človeka misel ne zanima, ampak ga grozi, in da preverjanje prinese le kratko olajšanje. Če se prepoznaš v tem, je prvi naslov osebni zdravnik, ki te napoti k psihiatru ali kliničnemu psihologu, saj za to obstajajo preverjeno učinkoviti pristopi.

Kriza, ki išče izhod. Včasih je privlačnost do novega človeka predvsem znak, da v sedanjem življenju nekaj umira — zakon, ki je postal le še organizacija, ali občutek, da si se izgubil. To ne pomeni, da privlačnost ni resnična, pomeni pa, da je vprašanje širše od usmerjenosti. O tem govori zapis Kriza srednjih let ni kliše: kaj se takrat v resnici dogaja.

Fantazija ni identiteta. Ena sanja, ena misel ali ena fantazija še ne pove, kdo si. Ljudje imamo bogato notranje življenje, ki se ne prevede vedno v želje za resnično življenje.

Ko je hudo. Če ob vsem tem razmišljaš, da bi bilo bolje, da te ne bi bilo, ne ostani s tem sam. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). V nujnem primeru pokliči 112.

Sprejemanje kot pot, ne cilj

Ljudje si pogosto želijo, da bi se nekega jutra zbudili in vedeli. Redko je tako. Pogosteje gre za počasno usklajevanje, v katerem se občutki, besede in življenje postopoma približajo drug drugemu. V bazi znanja to opisuje geslo sprejemanje — ki ne pomeni vdaje, ampak to, da nehaš boj s tistim, kar je.

Ne glede na to, kam te bo vprašanje pripeljalo, si zaslužiš, da ga raziskuješ prijazno do sebe. Tudi če odgovora še nimaš. Tudi če ga morda nikoli ne boš imel v eni besedi.

Kaj si zapomni

• Dvom o spolni usmerjenosti v odraslosti ni redkost in ne pomeni, da je bilo tvoje dosedanje življenje laž.
• Raziskave Lise Diamond kažejo, da se pri marsikom privlačnost in oznake skozi leta premikajo — a fluidnost se zgodi, ne izbere.
• Privlačnost, vedenje in identiteta so tri različne plasti; dvom pogosto nastane v razkoraku med njimi.
• Terapija usmerjenosti nikoli ne spreminja — konverzijske prakse so neučinkovite in škodljive. Pomaga raziskovati, razumeti sram in sprejemati odločitve v svojem tempu.
• Če dvom spremljajo mučne vsiljive misli in nenehno preverjanje, se posvetuj z zdravnikom.