Vrnitev po porodniški: kdo si zdaj v ekipi in kdo doma

»Ti kar počasi, najprej se znajdi.«

Stavek je bil izrečen prijazno, s skodelico kave v roki, prvo jutro po skoraj letu odsotnosti. In vendar je zvenel kot vrata, ki so se tiho zaprla. Ker je za njim stalo nekaj neizrečenega: med tem, ko te ni bilo, smo se znašli brez tebe. Tvoja miza je zdaj nekje drugje, tvoje stranke ima nekdo drug, sestanki so ob uri, ki je ne poznaš. Dobrodošla nazaj — in počakaj, da ti povemo, kje je zdaj tvoje mesto.

Vrnitev po porodniški in starševskem dopustu je v pogovorih skoraj vedno logistična tema: kdo bo pobral otroka iz vrtca, kaj, ko zboli, kako uskladiti urnik. Vse to je res. A ko o tem govorim z ljudmi, ki so se vrnili, pogosto opažam, da jih najbolj ne izčrpa logistika. Izčrpa jih vprašanje, ki ga redko kdo izreče na glas: kdo sem zdaj — v ekipi in doma?

Dve vrnitvi hkrati

V zakonski in družinski terapiji gledamo na ljudi kot na dele sistemov. Družina je sistem: ima vloge, pravila, ravnovesje, ki se vzpostavi in ki se upira spremembam. Več o tem lahko prebereš v bazi znanja pod družina kot sistem. Delovno mesto je prav tako sistem. Ima svoje vloge (kdo rešuje krize, kdo pomiri šefa, kdo ve, kje je kaj), svoja neizrečena pravila in svoje tabore.

Ko greš na porodniški ali starševski dopust, iz obeh sistemov hkrati izstopi ena oseba, kakršna si bil prej — in v oba se čez nekaj mesecev vrne nekdo drug. Oba sistema sta se medtem premaknila. Ekipa je tvoje naloge razdelila med druge in našla nov ritem. Doma se je okoli otroka zgradil nov red, v katerem si imel ti — najpogosteje mama, vse pogosteje pa tudi oče — osrednjo vlogo.

Vrnitev zato ni vrnitev na staro mesto. Je pogajanje v dveh sistemih naenkrat, in to v času, ko si neprespan in čustveno odprt kot le redkokdaj v življenju.

Ekipa se je med tem premaknila

Sistemi ne marajo praznin. Ko nekdo odide, se njegova vloga ne ustavi in ne čaka — nekdo jo prevzame. Sodelavka, ki te je nadomeščala, je morda prvič dobila priložnost pokazati, kaj zna. Vodja se je navadil, da gre z vprašanji k njej. Ekipa je razvila nove šale, nove navade in morda tudi nova zavezništva. Vse to je čisto zdravo — tako sistem preživi odsotnost. Toda ko se vrneš, tvoja stara vloga ni več prosta.

Tu pogosto nastane trikotnik, ki ga poznamo iz družin: ti, oseba, ki je prevzela tvoje delo, in vodja, ki mora odločiti, kdo bo kaj imel. Če se ta odločitev ne izreče jasno, jo nosijo drobni signali — kdo dobi elektronsko sporočilo prvi, kdo sedi ob vodji na sestanku, komu se reče »ti kar počasi«. O tem, kako se napetost med dvema prenese na tretjega, si lahko več prebereš pod pojmom triangulacija.

K temu se pridruži še nekaj, kar je bolj neprijetno in kar je dobro dokumentirano. Sociologinja Shelley Correll s sodelavci je v raziskavi iz leta 2007 delodajalcem poslala enakovredne prijave na delovna mesta, ki so se razlikovale le v tem, ali je bila kandidatka mati. Ženske brez otrok so bile na razgovor povabljene približno dvakrat pogosteje kot enako usposobljene matere. Pri očetih takšne kazni ni bilo. V laboratorijskem delu iste raziskave so ocenjevalci matere ocenili kot manj kompetentne in manj predane delu. Že prej sta Amy Cuddy in Susan Fiske z Glickom pokazali, da delujoča mati v očeh drugih postane toplejša, a hkrati manj sposobna — kot da bi ena lastnost izpodrinila drugo.

To ne pomeni, da je tvoja ekipa takšna. Pomeni pa, da »ti kar počasi« ni vedno le prijaznost. Včasih je izraz tihe predpostavke, da si zdaj nekdo, ki mu je treba odvzeti breme, ker ga ne bo zmogel. In ta predpostavka lahko boli bolj kot vsaka neprespana noč.

Kdo si zdaj — identiteta, ki ni ne stara ne nova

Antropologinja Dana Raphael je v sedemdesetih letih za preobrazbo, ki jo ženska doživi ob rojstvu otroka, uporabila besedo matrescenca — po zgledu adolescence. Ime je posrečeno, ker pove, da gre za razvojno obdobje, ne za trenutek. Tako kot najstnik ni več otrok in še ni odrasel, tudi novopečeni starš ni več tisti, ki je bil, in še ne ve povsem, kdo bo. O tem sem pisala v zapisu Starševstvo kot prehod: kdo sem zdaj, ko sem mama ali oče?

Vrnitev v službo ta prehod še zaostri. Na delovnem mestu se od tebe pričakuje, da boš tisti, ki si bil: zanesljiv, hiter, dosegljiv. Doma se od tebe pričakuje, da boš tisti, ki si postal: pozoren, prisoten, na voljo otroku. Raziskovalki Jamie Ladge in Danna Greenberg sta v pogovorih z materami, ki so se vračale na delo, opisali prav to negotovost: ženske niso dvomile samo v to, ali bodo zmogle delo, ampak tudi v to, kdo so kot delavke, odkar so matere. Nekatere so poskušale dokazati, da se ni nič spremenilo. Druge so svojo poklicno podobo na novo sestavile — z drugačnimi prioritetami, a ne z manjšo vrednostjo.

Pogost je stavek: »Kot da sem v službi samo na pol, doma pa tudi.« To ni znak, da ti ne gre. To je natanko tisto, kar identiteta doživlja v prehodu: stara oblika ne drži več, nova se še ni strdila. Ni treba, da se odločiš, kdo od obeh si zares. Treba je dati času, da iz obeh nastane tretja oseba.

Krivda, ki gre v obe smeri

Krivda ob vrnitvi je skoraj vedno dvojna. V službi je krivda, ker odhajaš točno ob štirih, ker si prvič v mesecu doma z bolnim otrokom, ker ne moreš na popoldanski sestanek. Doma je krivda, ker si otroka zjutraj predal vzgojiteljici, ki je jokal, ker ga zvečer vidiš dve uri, ker na igrišču misliš na elektronsko pošto.

Posebnost te krivde je, da je pravzaprav ne moreš odpraviti z boljšo organizacijo. Lahko imaš popoln urnik in se še vedno počutiš, kot da povsod nekaj dolguješ. To je zato, ker krivda tu ne govori o konkretni napaki. Govori o tem, da sta se dva sistema, ki si oba želita vsega tebe, srečala v enem telesu. Več o tem, zakaj se krivda najraje prime prav najbolj skrbnih staršev, sem zapisala v zapisu Materinska krivda: zakaj imajo občutek, da delajo premalo, ravno najbolj skrbne mame, o tem, kako se krivda deli med partnerjema, pa v zapisu Starševstvo in kariera: krivda, ki ni nikoli razdeljena pošteno.

Pomaga, da krivdo poimenuješ za tisto, kar je: ne razsodba o tem, ali si dober starš ali dober delavec, ampak signal, da se dve pomembni stvari prerivata za isti čas. Na signal se odzoveš z odločitvijo, ne z obsojanjem samega sebe.

Doma se je ravnovesje tudi premaknilo

Veliko pozornosti gre temu, kako se vrneš v službo, precej manj pa temu, kaj se ob tem zgodi doma. Med dopustom je eden od staršev pogosto postal tisti, ki »ve«: kdaj otrok spi, kaj je, kako ga pomiriti. Drugi je hodil v službo in se ob večerih priključil. To ni nujno slabo, a ob vrnitvi tega ravnovesja ni več mogoče obdržati brez škode.

Tu se pogosto pokaže, kar raziskovalci para po rojstvu otroka opazujejo že desetletja. Carolyn in Philip Cowan sta v dolgoletni študiji parov, ki so postali starši, ugotavljala, da je med pomembnejšimi viri nezadovoljstva razkorak med tem, kako sta si partnerja delo doma predstavljala, in tem, kako se je v resnici razdelilo. Če doma ostane nevidno, da je eden od vaju poleg službe še vedno glavni upravljavec družinskega življenja, se bo to pokazalo kot utrujenost, razdražljivost in zamera. V bazi znanja je to opisano pod pojmom mentalno breme. Kako ohraniti partnerstvo v tem obdobju, sem podrobneje opisala v zapisu Par po rojstvu otroka: kako ohraniti partnerstvo ob starševstvu.

Vrnitev je zato tudi priložnost, da doma na novo razdelita vloge. Ne zato, ker bi bilo prej narobe, ampak zato, ker se je sistem spremenil in stara pravila ne držijo več. Najbolje deluje, kadar tega ne prepustita naključju, ampak se o tem dogovorita izrecno, kot bi se dogovorila o selitvi.

Ko se z dopusta vrača oče

Vse več očetov vzame del starševskega dopusta, in tudi oni se vračajo v ekipe, ki so se premaknile. Njihova izkušnja ima svoje posebnosti. Na eni strani se jim pogosto ne zgodi tisto, kar se zgodi materam: nihče ne domneva, da bodo zdaj manj predani. Na drugi strani pa se jim lahko zgodi nekaj drugega.

Psihologinja Laurie Rudman in Kris Mescher sta v raziskavi iz leta 2013 pokazala, da so moške, ki so zaprosili za družinski dopust, ocenjevalci videli kot manj primerne za napredovanje in jim pripisali več »šibkih« lastnosti. Jennifer Berdahl in Sue Moon sta istega leta poročali, da so moški, ki so več skrbeli za otroke, doživljali več neprijetnosti na delovnem mestu kot moški, ki tega niso počeli. Oče, ki se vrne z dopusta in odhaja ob štirih, tako včasih naleti na šale, ki niso povsem šale: »Kdo pa je zdaj doma glavni?«

Za očete je zato vrnitev pogosto tiha. Doživeli so nekaj, kar jih je spremenilo — dneve z otrokom, ki so jih postavili v novo vlogo — in se vrnejo v okolje, kjer o tem ni prostora govoriti. Tudi za njih velja: to, kar so doživeli doma, ni nekaj, kar bi bilo treba skriti, da bi bili v službi spet resni.

Pogovor, ki ga je vredno slišati

Pogosto se napetost vrnitve skrči v en sam stavek. Ta je sestavljen, ne gre za resnično osebo, a sem ga v različnih različicah slišala že večkrat.

»Stranke Kovač sem zaenkrat obdržala jaz, da te ne obremenjujem. Saj boš imela zdaj drugačne prioritete.«
»Hvala, ker si skrbela zanje. Vodila sem jih pet let.«
»Vem. Samo mislila sem, da ti bo tako lažje.«
»Mogoče bo. Ampak rada bi se o tem odločila sama. Se lahko jutri usedeva skupaj z Andrejem in pogledamo, kako si razdelimo stranke?«
»Ja … seveda. Prav imaš.«

V tem kratkem pogovoru se zgodi nekaj pomembnega. Sodelavka ne deluje iz slabega namena — prevzela je vlogo in jo zdaj nerada izpusti, kar je razumljivo. Vrnjena ne gre v obrambo in ne gre v umik. Prizna, kaj je druga naredila, pove, kaj je bilo njeno, in predlaga, da se vloge razdelijo izrecno, ob vodji, ne po tihem. Sistem dobi priložnost, da se na novo uredi na glas.

Kaj pomaga v prvih mesecih

Nobenega recepta ni, ki bi vrnitev naredil lahko. Je pa nekaj stvari, ki jo naredijo bolj vzdržno.

Pogovor z vodjo pred vrnitvijo ali v prvem tednu. Ne o tem, koliko boš zmogel, ampak o tem, kaj se je med tvojo odsotnostjo spremenilo in kakšna bo tvoja vloga zdaj. Jasnost tu prepreči, da se o tvojem mestu odloča s tihimi signali.

Čas za ponovno spoznavanje ekipe. Tudi ekipa se je spremenila. Morda so prišli novi ljudje, morda je kdo odšel. Vredno je, da te prve tedne ne meriš le po tem, koliko si naredil, ampak tudi po tem, koliko si se znova povezal.

Dogovor doma. Dogovorita se, kdo bo ta mesec odgovoren za kaj — vrtec, bolezni, nakupi, zdravniki. Ne z namenom, da bi bilo vse enako razdeljeno, ampak da nič ne ostane samodejno na enem.

Prostor za žalost. Mnogo ljudi preseneti, da ob vrnitvi poleg olajšanja čutijo tudi žalost — za dnevi z otrokom, ki jih ne bo več. Ta žalost ne pomeni, da si izbral narobe. Pomeni, da je bilo tisto obdobje nekaj vredno.

Prvi meseci po vrnitvi so pogosto bolj podobni valovom kot ravni črti. Kar te en teden preplavi, te naslednjega skoraj ne gane, potem pa se vrne v drugi obliki.

Vaja: dva zemljevida

To vajo lahko narediš še danes zvečer, sam ali s partnerjem. Potrebuješ list papirja in dvajset minut.

1. Nariši zemljevid ekipe, kakršna je bila pred tvojim odhodom. Napiši imena ljudi in ob vsakem eno besedo o njegovi vlogi: kdo rešuje krize, kdo ve vse, kdo pomiri vodjo. Kje si bil ti?
2. Nariši zemljevid ekipe danes, kolikor ga poznaš. Kdo je prevzel kaj? Kje je zdaj prazen prostor in kje gneča? Kam bi sam postavil sebe?
3. Nariši še zemljevid doma — ob vsakem družinskem članu (tudi stari starši, varuška) zapiši, za kaj je zdaj odgovoren. Obkroži stvari, ki so samodejno ostale na tebi.
4. Izberi po eno stvar na vsakem zemljevidu, ki jo želiš spremeniti. Ne vseh. Eno v službi, eno doma.
5. Za vsako napiši prvi stavek pogovora, ki bi jo začel spreminjati — z vodjo, s sodelavcem ali s partnerjem. In zapiši, kdaj ga boš izrekel.

Zemljevida ne bosta popolna. Njuna vrednost je v tem, da tisto, kar se dogaja po tihem, postane vidno — in o vidnem se je mogoče pogovarjati.

Kdaj ni stvar prilagajanja

Vse, kar sem napisala, izhaja iz predpostavke, da je težava v prehodu — v tem, da se morata dva sistema na novo urediti. Pogosto je tako. A ni vedno.

Včasih gre za neenako obravnavo, ne za prilagajanje. Če so ti po vrnitvi brez pojasnila odvzeli odgovornosti, te premestili na slabše delovno mesto ali ti dajejo vedeti, da kot starš nisi več zaželen, to ni nekaj, kar bi rešil s pogovorom pri kavi. Tu ne morem dajati pravnih nasvetov, lahko pa povem, kam se obrniti: na sindikat, če ga imaš, na pravno svetovanje, v Sloveniji pa obravnava diskriminacijo tudi Zagovornik načela enakosti, kršitve delovnih razmerij pa Inšpektorat Republike Slovenije za delo.

Včasih ne gre za službo, ampak za stisko po porodu. Če je tvoja utrujenost globlja od neprespanosti, če ne najdeš veselja v ničemer, če te preplavlja tesnoba ali misli, da bi bilo vsem bolje brez tebe, to ni »težka vrnitev«. Lahko je poporodna depresija ali tesnoba, ki se pokaže tudi več mesecev po porodu in tudi pri očetih. O tem sem pisala v zapisu Poporodna depresija: ko bi »morala biti srečna«, pa nisi. Obrni se na osebnega zdravnika ali ginekologa. Če so misli hude, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur) ali v nujnem primeru 112.

Včasih je vrnitev preprosto dobra. Nekateri ljudje se v službo vrnejo z olajšanjem, z veseljem do odraslih pogovorov in do dela, ki ga imajo radi. To ni znak, da so slabi starši. In obratno: nekateri ugotovijo, da se ne želijo vrniti na staro delovno mesto. Tudi to je legitimen sklep prehoda — ne neuspeh.

Če se v tem prepoznaš in bi rad o tem govoril, v terapiji to lahko raziskujeva skupaj, sam ali s partnerjem. Včasih je že to, da na glas povemo, kaj se v obeh sistemih dogaja, dovolj, da se začne urejati.

Kaj si zapomni

• Ob vrnitvi po porodniški ali starševskem dopustu se vrneš v dva sistema, ki sta se oba premaknila — v ekipo in v dom.
• Tvoja stara vloga v ekipi ni več prosta; o novi se je bolje dogovoriti na glas, ne prek tihih signalov.
• Raziskave kažejo, da se materam pogosto pripisuje manj kompetence, očetom pa, ki skrbijo za otroke, manj »resnosti« — to ni tvoja osebna napaka.
• Krivda na obeh straneh je signal, da se prerivata dve pomembni stvari, ne razsodba o tebi.
• Če gre za neenako obravnavo ali za poporodno stisko, prilagajanje ni prava pot — poišči pravno pomoč oziroma zdravnika.