Zakaj je odhod iz nasilnega odnosa tako težak

»Zakaj pa preprosto ne odideš?«

Prijateljica to vpraša z najboljšim namenom. Sedita v kavarni, telefon leži na mizi z zaslonom navzdol, ker ga ona vsakih nekaj minut preveri, ali je on že pisal. Na vprašanje ne odgovori. Ne zato, ker ne bi imela odgovora, ampak ker jih ima preveč in nobeden se ne da povedati v enem stavku. Ker je strah. Ker so otroci. Ker stanovanje ni njeno. Ker je bil prejšnji teden spet tak kot na začetku. Ker se sramuje, da je sploh prišlo do tega. Ker ne ve, ali ji bo kdo verjel. Zato reče samo: »Ni tako preprosto.« In prijateljica, malo razočarana, preide na drugo temo.

Ta zapis je za oba: za človeka, ki ostaja v odnosu, v katerem je nasilje, in se zaradi tega obtožuje — in za tiste, ki ga imajo radi in ne razumejo, zakaj ne gre. Rada bi pokazala, da »ni tako preprosto« ni izgovor, ampak zelo natančen opis resničnosti.

Najprej nekaj, kar je pomembnejše od vsega drugega: ta zapis ni orodje za oceno, kako nevaren je tvoj odnos. Če te je strah zase ali za otroke, pokliči SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55 (brezplačno, anonimno), v nujnih primerih pa policijo na 113 ali 112. Tvoja varnost je pred vsem, kar piše tukaj.

Napačno vprašanje

Vprašanje »zakaj ne odide?« ima v sebi skrito predpostavko: da je odhod preprosta, varna in samoumevna rešitev, ki jo človek iz nekega razloga zavrača. Breme pojasnjevanja tako pade na tistega, ki nasilje doživlja — ne na tistega, ki ga izvaja. Bolj pošteno bi bilo vprašati: zakaj on ne neha? In kaj vse stoji med njo in vrati?

Nasilje v partnerskih odnosih ni redko. V raziskavi Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz leta 2014, v kateri je sodelovalo 42.000 žensk iz vseh tedanjih članic EU, je 22 % žensk povedalo, da so od 15. leta starosti doživele fizično ali spolno nasilje s strani partnerja. Psihičnega nasilja je bilo še bistveno več. To pomeni, da skoraj vsak izmed nas pozna nekoga, ki je bil ali je v takem odnosu — tudi če tega ne ve.

Nasilje doživljajo tudi moški, tudi ljudje v istospolnih odnosih, tudi starejši. V tem zapisu včasih pišem »ona« in »on«, ker je to najpogostejša postavitev, a mehanizmi, o katerih govorim, veljajo za vse. Kratko razlago, kaj vse šteje za nasilje v odnosu, najdeš v bazi znanja pod nasilje v odnosu.

Strah je razumen: odhod ni konec nevarnosti

Ena najpomembnejših stvari, ki jih je treba vedeti, je, da odhod ni nujno trenutek, ko se nevarnost konča. Za mnoge je to trenutek, ko se poveča. Raziskovalka Jacquelyn Campbell s sodelavci je leta 2003 v obsežni študiji primerov umorov žensk v ZDA ugotovila, da je bil razhod — zlasti od partnerja, ki je bil izrazito nadzorujoč — povezan z večjim tveganjem za najhujši izid.

Človek, ki ostaja, to pogosto ve, tudi če ne pozna nobene raziskave. Pozna partnerja. Ve, kako se odzove, ko izgublja nadzor. Ko okolica reče »zakaj ne odide«, ona morda razmišlja: »Če odidem, me bo našel.« In to ni pretiravanje. Je ocena, ki jo je treba vzeti resno.

Prav zato se odhod iz nasilnega odnosa ne zgodi tako kot odhod iz neprijetne službe. Potrebuje načrt, ljudi, ki vedo, kaj se dogaja, in pogosto pomoč strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo vsak dan. O tem, kako se tak načrt sestavi, govori zapis Varnostni načrt ob nasilju: kaj je in kako ga sestaviš. Pri tem ti lahko pomagajo tudi na SOS telefonu — ni ti treba vsega izmisliti sam.

Vez, ki nastane prav v nasilju

Ljudje od zunaj pogosto rečejo: »Če te tepe, ga vendar ne moreš imeti rad.« A čustva ne delujejo po tej logiki. Psihologa Donald Dutton in Susan Painter sta že leta 1981 opisala pojav, ki sta ga poimenovala travmatska vez. Vez med dvema človekoma se po njunih ugotovitvah ne okrepi le kljub nasilju, ampak lahko tudi zaradi načina, kako se nasilje izmenjuje z nežnostjo.

Mehanizem je tak: obdobja napetosti in nasilja se izmenjujejo z obdobji, ko je partner nežen, kesajoč se, pozoren — tak, kot je bil na začetku. Prav nepredvidljivost tega izmenjavanja vez okrepi. Ko je človek prestrašen in osamljen, je olajšanje, ki ga prinese nežnost, toliko močnejše. In ker isti človek prinaša tako strah kot tolažbo, se telo in čustva navežejo nanj še tesneje.

To ni slabost značaja. Tako delujejo naši najstarejši sistemi navezanosti. Otrok, ki ga je strah, steče k staršu — tudi če je prav ta starš vir strahu. O tem, kaj se zgodi, ko je ista oseba hkrati vir tolažbe in vir strahu, sem pisala v zapisu Dezorganizirana navezanost: ko je isti človek hkrati vir tolažbe in vir strahu. V odraslem odnosu se lahko sproži nekaj zelo podobnega.

K temu se pridruži upanje. Večina ljudi ne ostaja v odnosu zaradi nasilja, ampak zaradi človeka, ki ga je partner bil na začetku — in ki ga od časa do časa še vedno vidijo. »Ko je dober, je najboljši na svetu.« Socialna psihologinja Caryl Rusbult je z modelom vlaganja pokazala, da ljudje ostajamo v odnosih ne le zaradi zadovoljstva, ampak tudi zaradi vsega, kar smo vanje že vložili — let, skupnega doma, otrok, prijateljev — in zaradi tega, kako slabe se nam zdijo možnosti zunaj. V raziskavi, ki jo je leta 1995 objavila z Johnom Martzom, je pokazala, da to velja tudi za ženske, ki so iskale zatočišče pred nasiljem: tiste, ki so imele slabše možnosti zunaj odnosa in več vloženega vanj, so se pogosteje vrnile k partnerju.

Denar, stanovanje, otroci

Poleg čustvenih razlogov so tu povsem praktični. In ti so pogosto odločilni.

Denar. Nasilje pogosto vključuje nadzor nad denarjem: partner upravlja s plačo, odloča o vsakem nakupu, onemogoča zaposlitev ali pa so vsi računi na njegovo ime. Človek, ki nima dostopa do lastnega denarja, ne more preprosto najeti stanovanja. To je ena izmed oblik, ki jo opisuje sorodni zapis o ekonomskem nasilju — in ena tistih, ki jih okolica najteže opazi.

Stanovanje. V Sloveniji je za mnoge ljudi že brez nasilja težko najti dostopno stanovanje. Za nekoga, ki mora oditi hitro, z otroki in brez prihrankov, je to lahko skoraj nemogoče. Tu so varne hiše in materinski domovi pomembna opora, a mnogi zanje sploh ne vedo ali pa se jim zdi, da »njihov primer ni dovolj hud«.

Otroci. Starši pogosto ostajajo »zaradi otrok« — da bi imeli oba starša, da ne bi izgubili doma, šole, prijateljev. Včasih je razlog tudi strah, da bo nasilni partner po razhodu dobil stik z otroki brez nadzora in da jih takrat ne bo mogla zaščititi. Ta strah je resen in o njem je treba govoriti s strokovnjaki, ki poznajo postopke. Hkrati je dobro vedeti, da otroci nasilje doživljajo, tudi ko niso v isti sobi, in da je tudi to razlog, zaradi katerega se ljudje na koncu odločijo za odhod.

Institucije. Veliko ljudi ne ve, kaj se zgodi, če pokličejo policijo ali gredo na center za socialno delo. Bojijo se, da jim ne bodo verjeli, da jim bodo vzeli otroke ali da bo postopek dolg in ponižujoč. V Sloveniji lahko policija ob nasilju izreče prepoved približevanja, centri za socialno delo pa imajo posebne naloge pri obravnavi nasilja v družini. Ko človek ve, kaj ga čaka, je korak lažji — zato je klic na SOS telefon, tudi zgolj informativni, pogosto prvi pameten korak.

Sram in osamitev

Eden najmočnejših razlogov je pogosto najmanj viden: sram. »Kako sem lahko dovolila, da je prišlo do tega?« »Kaj bodo rekli starši, ki so me opozarjali?« »Vsi mislijo, da sva idealen par.« Sram človeka utiša. In tišina je natanko tisto, kar nasilje potrebuje.

Nasilje navadno postopoma osami. Prijateljev ni več, ker jih partner ni maral. Družine je manj, ker je bilo po vsakem obisku slabo. Ko pride trenutek, ko bi človek potreboval nekoga, ki mu bo verjel, ugotovi, da takega človeka ni več blizu. O tem, kako sram šepeta, da je z nami nekaj narobe, sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«. Ob nasilju ta glas pogosto zveni tako: »Saj si si sama kriva.« Ni res. Zakaj se ta prepričanja tako trdovratno zadržijo tudi po odhodu, razlaga zapis Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda.

Odhod je proces, ne trenutek

Ko gledamo od zunaj, si odhod predstavljamo kot en sam trenutek: kovček, vrata, konec. V resnici je odhod iz nasilnega odnosa skoraj vedno proces, ki traja dlje časa in ima več poskusov. Kathryn Anderson in Daniel Saunders sta leta 2003 v preglednem članku povzela raziskave o tem, kako ljudje zapuščajo nasilne odnose, in ugotovila prav to: odhod se pogosto zgodi postopoma, z vmesnimi vrnitvami, pri čemer vsak poskus nekaj spremeni — človek izve, kje je pomoč, preizkusi, kdo mu bo stal ob strani, in počasi gradi zaupanje vase.

To je pomembno zato, ker se ljudje, ki se vrnejo, pogosto počutijo, kot da so »spet padli«. Okolica jim to včasih tudi pove: »Saj sem vedel, da se boš vrnila.« Toda vrnitev ni dokaz, da odhoda ne bo. Pogosto je del poti. O tem, zakaj se ljudje vračajo in kaj jih tja vleče, podrobneje govori zapis Zakaj se žrtve vračajo k nasilnemu partnerju.

Zato tudi ni smiselno, da bi kdorkoli — prijatelj, sorodnik ali strokovnjak — postavljal ultimate tipa »če se vrneš, ti ne bom več pomagal«. To človeka le še bolj osami, osamitev pa je tisto, kar ga drži v odnosu.

Ni pasivnost — in ni vsak težek odhod nasilje

Dolgo je veljala razlaga, da ljudje ostajajo v nasilnih odnosih zaradi naučene nemoči — da se po ponavljajočem nasilju preprosto nehajo truditi. Ta razlaga ima delček resnice: dolgotrajno nasilje res izčrpa in lahko vodi v občutek, da nič, kar narediš, ne spremeni ničesar. A raziskovalca Edward Gondolf in Ellen Fisher sta že leta 1988 opozorila, da ta slika ne drži za večino ljudi. Ženske v njuni raziskavi so bile vse prej kot pasivne: večkrat so iskale pomoč, se obračale na različne službe in razvijale lastne strategije preživetja. Težava ni bila v tem, da se niso trudile, ampak v tem, da pomoč, ki so jo dobile, pogosto ni bila zadostna.

To spremeni pogled. Človek, ki ostaja, morda vsak dan sprejema na desetine odločitev, da bi zaščitil sebe in otroke: kdaj kaj reči, kdaj umolkniti, kdaj odpeljati otroke k babici. Odločitev, da zdaj še ne odide, je včasih prav varnostna odločitev. Ne pripada nam, da jo od zunaj razglasimo za šibkost.

Pomembna je tudi druga meja: ni vsak odnos, iz katerega je težko oditi, nasilen. Ljudje težko zapuščamo tudi odnose, ki so samo nesrečni, prazni ali v katerih se ponavljajo stari vzorci navezanosti. Tam so razlogi pogosto drugačni — o tem, zakaj se vračamo k bivšim, sem pisala v zapisu Zakaj se k bivšim vračamo — in kdaj je vrnitev vzorec, ne ljubezen. Ko pa je v odnosu strah, nadzor ali nasilje, je vprašanje drugo in tudi pomoč mora biti drugačna. Takrat terapija za pare ni primerna oblika, ker skupno srečanje lahko poveča nevarnost. Bolj ustrezne so specializirane organizacije za pomoč žrtvam nasilja in individualna podpora. Jaz nisem specialistka za nasilje; individualna terapija pa je lahko eden od prostorov, kjer se tvoja odločitev — karkoli že bo — sliši brez obsojanja.

Ko gledaš od zunaj

Če imaš rad nekoga, ki je v nasilnem odnosu, je nemoč huda. Želiš, da bi odšel, in ne razumeš, zakaj ne. Takole lahko zveni pogovor, ki pomaga bolj kot vprašanje »zakaj ne odideš« (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne bom te spraševala, zakaj ostajaš. Rada bi samo vedela, kako si.«
»Ne vem. Včasih v redu. Včasih ne.«
»Kaj je bilo včeraj?«
Dolga tišina. »Spet je kričal. Pred otroki.«
»To se mi zdi zelo hudo. Ali se doma počutiš varno?«
»Ne vedno.«
»Ne bom ti govorila, kaj moraš narediti. Ampak tukaj sem. In če bi kdaj rabila prostor, kjer prespiš, ali če bi rada z nekom poklicala na SOS telefon, grem zraven.«
»Hvala. Ne vem, ali bom.«
»Ni treba vedeti zdaj.«

V tem pogovoru ni nasveta, ni ultimata in ni obsojanja. Je pa nekaj, kar človeku v nasilnem odnosu pogosto najbolj manjka: nekdo, ki mu verjame, ki ostaja in ki ne zahteva, da se odloči na mestu. Ko se bo odločila, bo vedela, h komu lahko pride.

Če pa opaziš neposredno nevarnost — grožnje z orožjem, nasilje pred tvojimi očmi, otroke v nevarnosti —, ne čakaj na njeno privolitev: pokliči 113 ali 112.

Vaja: zemljevid opore

Ta vaja ne meri nevarnosti in ne odloča namesto tebe. Pomaga ti videti, kaj in kdo te podpira — in kje bi lahko naredil en majhen korak. Lahko jo narediš še danes.

1. Najprej poskrbi za varnost. Če partner pregleduje tvoj telefon ali zapiske, vaje ne zapisuj, ali pa jo zapiši tam, kamor ne seže. Lahko jo narediš tudi v mislih, med sprehodom.
2. Naštej ljudi, ki vedo vsaj del resnice. Ne le tiste, ki vedo vse. Sodelavka, ki je kdaj opazila modrico. Soseda, ki je slišala krike. Sestra, ki sluti. Vsak od njih je nit.
3. Izberi enega, ki bi mu lahko povedal malo več. Ne vsega. Samo malo več kot zdaj. Pomisli, kdaj in kje bi bilo to varno.
4. Brez obsojanja zapiši, kaj te ta trenutek drži. Strah, otroci, denar, upanje, sram. Ne zato, da bi se prepričal, da je napačno — ampak da vidiš, katere ovire so praktične in pri katerih ti lahko kdo konkretno pomaga.
5. Shrani si eno številko na varno mesto. SOS telefon 080 11 55 je brezplačen in anonimen. Nanj lahko pokličeš le po informacije, kaj bi se zgodilo, če bi kdaj odšel — brez obveznosti.

Če ti ob vaji postane zelo hudo ali se pojavijo misli, da ne zmoreš več, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Kam po pomoč

V Sloveniji so ti na voljo:

• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 — brezplačno in anonimno; pomagajo tudi pri iskanju varne hiše;
• policija: 113 — ob neposredni nevarnosti;
• nujna pomoč: 112;
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (19.00–7.00) in Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (24 ur);
• center za socialno delo v tvojem kraju, ki ima naloge pri obravnavi nasilja v družini.

Pomoč nudijo tudi nevladne organizacije, kot sta Društvo SOS telefon in Društvo za nenasilno komunikacijo. Ko boš pripravljen, ti bodo pomagali razmisliti o naslednjem koraku — ne o tistem, ki ga od tebe pričakujejo drugi, ampak o tistem, ki je za tebe varen.

Če si že odšel, je pred tabo novo obdobje, v katerem se telo in odnos s samim seboj počasi umirjata. O tem, kako se travma lahko zapiše v telo in kako jo telo lahko spusti, govori zapis Kako travma ostane zapisana v telesu — in kako jo telo lahko spusti. Kadar gre za dolgotrajno, ponavljajoče se nasilje, strokovnjaki govorijo o kompleksni travmi, ki potrebuje čas in potrpežljivo podporo.

Kaj si zapomni

• »Zakaj ne odide?« je napačno vprašanje. Bolj pošteno je: kaj vse stoji med človekom in vrati — in zakaj nasilje ne preneha.
• Odhod ni nujno konec nevarnosti; za mnoge je to najbolj nevarno obdobje. Zato potrebuje načrt in strokovno pomoč.
• Vez, ki nastane ob izmenjavanju nasilja in nežnosti, je močna — to ni slabost, ampak način delovanja navezanosti.
• Odhod je proces z več poskusi; vrnitev ni poraz in ni razlog, da bi človeka zapustili.
• Ob nasilju terapija za pare ni primerna. Pomoč: SOS telefon 080 11 55, policija 113, nujna pomoč 112.