Ko se ne zgodi: prvo leto poskušanja zanositve

»Plodni dnevi se začnejo jutri.«

Obvestilo se prižge na zaslonu sredi sestanka. Nihče drug ga ne vidi, ona pa ga začuti v trebuhu. Sedmi mesec. Pred pol leta je aplikacijo namestila skoraj v šali, prepričana, da bo to kratko obdobje, ki se mu bosta s partnerjem nekoč smejala. Zdaj na pamet ve, kateri dan cikla je, koliko dni je še do testa in kateri prijateljici ne bo odgovorila, če bo spet pisala o otroški sobi.

Nihče ji ni postavil diagnoze. Po zdravniških merilih še ni razloga za skrb. Pa vendar se v njej nekaj počasi spreminja — in o tem ne govori, ker se ji zdi, da za to še ni »pravi čas«.

Ta zapis je o tem obdobju: o letu, v katerem se še ne ve. Ne o diagnozah in postopkih — ti sodijo k ginekologu — ampak o tem, kaj se dogaja v glavi, v telesu in v odnosu, ko vsak mesec znova upaš in vsak mesec znova izgubiš.

Leto, ki ga nihče ne napove

Ko se par odloči za otroka, redko pomisli na čakanje. Zgodba, ki jo poznamo iz filmov in od prijateljev, gre drugače: odločita se, opustita kontracepcijo in nekaj tednov pozneje sta na testu dve črtici. Za veliko parov je res tako. Za mnoge pa ne.

Mednarodni slovar pojmov s področja plodnosti, ki so ga leta 2017 objavili Fernando Zegers-Hochschild in sodelavci, o neplodnosti govori šele takrat, ko par po 12 mesecih rednih spolnih odnosov brez zaščite ne zanosi. To mejo je dobro poznati iz dveh razlogov. Prvič: pove, da je nekaj mesecev čakanja običajnih in samih po sebi ne pomenijo, da je kaj narobe. Drugič: pove, da je leto dolga doba — dovolj dolga, da se v njej spremeni marsikaj, kar nima nobene zveze s hormoni.

Ta meja ni pravilo, ki bi ga moral odčakati. Kdaj je v tvojem primeru čas za pregled — denimo glede na starost ali znane zdravstvene težave —, ti bo najbolje povedal ginekolog, in na ta pogovor ni treba čakati, da mine leto. V Sloveniji pot običajno vodi najprej prek izbranega ginekologa. In ne pozabi: preiskave niso samo ženska stvar, tudi moški partner je del te poti.

Zakaj je čakanje tako izčrpujoče

Možgani prenesejo marsikaj, najslabše pa prenašajo negotovost. Slaba novica, ki jo poznaš, je pogosto lažja od novice, ki je ne poznaš še. V prvem letu poskušanja negotovost ni enkraten dogodek, ampak ritem: vsak mesec se ponovi in vsak mesec se izteče v odgovor, ki ga ne moreš pospešiti.

Jacky Boivin in Deborah Lancastle sta preučevali obdobja čakanja v medicini — čas med posegom in izvidom. Opisali sta, da se čustva krepijo, bolj ko se odgovor bliža, in da se ljudje v tem času težko spoprijemajo, ker ne morejo narediti ničesar, kar bi izid spremenilo. Njune raziskave so večinoma potekale med postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, a dva tedna med ovulacijo in pričakovano menstruacijo mnogi pari doživljajo na zelo podoben način. Vsaka utrujenost postane znak. Vsako zbadanje v trebuhu postane vprašanje. Telo, ki je bilo prej samoumevno, se spremeni v zaslon, s katerega skušaš razbrati prihodnost.

In potem pride odgovor. Kri ali en sam pas na testu. Razočaranje pride v sekundi, upanje pa se mora vsak mesec znova sestaviti iz nič.

Ko mesec postane koledar

Ker na izid nimaš vpliva, se je naravno oprijeti tistega, na kar ga imaš. Aplikacija za spremljanje cikla. Ovulacijski testi. Termometer na nočni omarici. Seznam živil, ki naj bi pomagala, in tistih, ki naj bi škodila. Za nekatere je to v redu in jim prinaša občutek, da delajo, kar je v njihovih rokah.

Pri drugih pa se zgodi nekaj drugega. Koledar začne krojiti vse: kdaj greš na pot, kdaj na zabavo, kdaj si lahko utrujen. Spolnost dobi datum in partnerjeva vloga se počasi spremeni v »moram biti na voljo«. Nadzor, ki naj bi tesnobo pomiril, jo v resnici hrani — vsak podatek odpre novo vprašanje, vsako vprašanje kliče po novem podatku. Kako zelo se lahko potreba po nadzoru in tesnoba prepletata, opisuje zapis Panika in nadzor: zakaj se pojavi ravno pri ljudeh, ki vse držijo skupaj.

Vprašanje torej ni, ali je spremljanje cikla dobro ali slabo. Vprašanje je, ali ti služi ali ti služiš njemu. Če po vsakem odpiranju aplikacije čutiš več napetosti kot prej, je to podatek, ki ga je vredno vzeti resno.

Glava, ki ne neha računati

»Če bi se zgodilo ta mesec, bi rodila marca.« »Če ne bo do poletja, bova morala …« »Kaj če je z mano kaj narobe?« Misli o tem, kar bi lahko bilo, se lahko vrtijo ure. Na spletu prebereš forume, primerjaš svoje znake s tujimi in ob enih ponoči iščeš statistiko, ki bi te pomirila — pa te ne.

Temu kroženju misli v bazi znanja rečemo ruminacija. Je kot premlevanje: istih misli ne predelaš, ampak jih znova in znova vračaš v usta, ne da bi kaj dobil od njih. Glava ob tem predvideva najslabše, ker se ji zdi, da se tako pripravlja. Zakaj to počne in zakaj priprava na sto katastrof ne prinese miru, opisuje zapis »Kaj če …«: zakaj možgani raje predvidijo sto katastrof kot en miren dan.

Prav tako se v tem obdobju rado zgodi, da se par o tem pogovarja na zelo različen način. Tak pogovor bi lahko zvenel nekako takole (sestavljen dialog, ne gre za resnično osebo):

»Danes je šestindvajseti dan. Prsi me ne bolijo. Prejšnji mesec so me.«
»Mogoče to nič ne pomeni.«
»Ali pa pomeni, da spet ni. Prebrala sem, da …«
»Bi šla jutri na sprehod? Samo midva. Brez tega.«
»Ne morem misliti na nič drugega.«
»Vem. Jaz tudi ne. Le da tega ne govorim na glas.«

V zadnjem stavku je nekaj, česar ona do tistega trenutka ni vedela: da ni edina, ki šteje dneve.

Ko drugi sporočijo novico

V prvem letu poskušanja se zdi, kot da so noseči vsi. Sodelavka, svakinja, prijateljica, ki si otroka »sploh ni zares želela«. Na družbenih omrežjih fotografije ultrazvoka, razkritja spola, trebuščki pred ogledalom. Vsaka novica prinese dva občutka hkrati: veselje zanje in ostro bolečino zase. In takoj za tem pogosto še tretji: sram, ker ti ni uspelo biti samo vesel.

Zavist v takem trenutku ni znak slabega značaja. Je znak, da si nekaj zelo želiš in tega nimaš. Smeš si vzeti dan, preden čestitaš. Smeš za nekaj časa utišati profile, ob katerih se počutiš slabše. Kaj nenehno primerjanje z drugimi naredi z nami, opisuje zapis Primerjanje na družbenih omrežjih: kaj naredi možganom nenehno merjenje z drugimi, o praznikih, krstih in rojstnih dnevih pa govori zapis Ko so vsi okoli tebe noseči: prazniki, krsti in rojstni dnevi.

Dva v istem čakanju

Prvo leto poskušanja je tudi leto, v katerem se v paru oblikujejo vzorci, ki lahko ostanejo dolgo. Kdo spremlja cikel in kdo »samo pride, ko je treba«. Kdo govori o strahu in kdo ga skriva. Kdo išče informacije in kdo bi raje ne vedel ničesar. Ti vzorci se ne izberejo zavestno, ampak se kar zgodijo — in prav zato je dobro, da jih opazita že zdaj, ko še ni velikih odločitev.

Partnerja tega obdobja pogosto ne doživljata enako. Ona čuti vsak mesec v telesu, on ga morda opazi šele, ko mu pove. To ne pomeni, da njemu ni mar. Pomeni pa, da je za skupno izkušnjo treba nekaj narediti — povedati, vprašati, poslušati. Arthur Greil in sodelavci so v pregledu raziskav poudarili, da se izkušnja neplodnosti ne oblikuje le v telesu, ampak tudi v odnosih in v okolju, v katerem par živi — v tem, kaj si povesta, kaj pričakujeta družini in kaj o starševstvu govori kultura okoli njiju. Kaj se z odnosom dogaja, če se težave z zanositvijo nadaljujejo, opisuje zapis Neplodnost kot preizkušnja za par: kaj se zgodi z odnosom.

Morda najpomembnejše vprašanje, ki si ga lahko v tem letu zastavita, ni »kdaj bo«, ampak »kako sva midva, medtem ko čakava«. Na prvo nimata odgovora. Na drugega ga imata — vsak dan znova.

Kaj je v tvojih rokah in kaj ne

Ena najbolj koristnih stvari, ki jih lahko narediš v obdobju negotovosti, je ločiti tisto, na kar lahko vplivaš, od tistega, na kar ne moreš. Ne zato, da bi se z vsem sprijaznil, ampak zato, da energije ne porabiš za boj z nečim, česar ne premakneš.

Lancastle in Boivin sta za čakanje na test nosečnosti med postopki preizkusili zelo preprosto pomoč: kartico s stavki, ki ženskam pomagajo pogledati na čakanje na nov način — ne z obljubo, da bo vse v redu, ampak s spominom, da bodo zmogle, karkoli pride. V manjši raziskavi so jo ženske ocenile kot uporabno in izvedljivo. Na tej zamisli je zgrajena vaja spodaj.

Življenje na čakanju

Ena tišjih posledic prvega leta je, da se življenje počasi postavi na pavzo. Ne prijaviš se na novo delovno mesto, ker »bom morda kmalu noseča«. Ne rezerviraš potovanja za poletje, ker »kaj pa če«. Ne kupiš oblačil, ker bodo morda kmalu premajhna. Vsaka od teh odločitev je smiselna. Skupaj pa pomenijo, da leto mine v predsobi življenja.

Pomaga, če načrtuješ, kot da sta mogoča oba izida. Potovanje, ki ga lahko odpoveš. Projekt, ki ga lahko predaš. Tečaj, ki ga lahko prekineš. Ne gre za to, da bi se »nehal truditi« ali »sprostil, pa bo prišlo« — to sta nasveta, ki ju ljudje v tem obdobju najbolj neradi slišijo, in z razlogom. Gre za to, da tvoje življenje ostane tvoje tudi zdaj, ne šele takrat, ko se bo zgodilo.

Ob tem je pomembno, kako govoriš sam s sabo. Če po vsaki menstruaciji v sebi slišiš glas, ki pravi, da si nekaj naredil narobe, da tvoje telo ni dovolj dobro ali da si ne zaslužiš tega, kar imajo drugi, potem ti prav tisti glas jemlje moč, ki jo potrebuješ za naslednji mesec. Kristin Neff, ki je pojem samosočutja uvedla v psihološke raziskave, ga opisuje kot prijaznost do sebe, zavedanje, da trpljenje deli veliko ljudi, in sposobnost, da bolečino opaziš, ne da bi se z njo zlil. Več v zapisu Samosočutje namesto samokritike: kaj kažejo raziskave Kristin Neff in v bazi znanja pod pojmom samosočutje.

Vaja: kartica za dva tedna čakanja

Vajo lahko začneš že ta mesec, takoj po plodnih dneh. Vzame nekaj minut na dan.

1. Napiši kartico. Na majhen list zapiši tri do pet stavkov, ki so zate resnični — ne »vse bo v redu«, ampak na primer »Karkoli bo, bom ta dan zmogla preživeti«, »Ta mesec sem naredila, kar je bilo v mojih rokah« ali »Ne glede na test ostajava midva«. Stavki naj bodo tvoji, ne iz knjige.
2. Beri jo zjutraj in zvečer, do dneva, ko boš vedel. Ni ti treba verjeti vsaki besedi. Dovolj je, da jo prebereš.
3. Vsak dan naredi eno stvar, ki nima zveze s ciklom — nekaj, kar bi počel tudi, če ne bi poskušala. Sprehod, knjiga, kuhanje s prijatelji.
4. Ko opaziš, da bereš znake, to poimenuj: »Spet berem znake.« Ne prepiraj se z mislijo in je ne preganjaj. Samo opazi jo in se vrni k temu, kar počneš.
5. Dogovorita se za dan testa. Kje bosta, ali bosta skupaj, kaj bosta naredila potem — ne glede na izid. Če je načrt narejen vnaprej, vama v trenutku razočaranja ni treba še odločati.

Vaja ne bo spremenila izida. Lahko pa spremeni, kako boš skozi te dneve šel — in to ni malo.

Kje se ta zapis ustavi

Skrb ne povzroča neplodnosti. Stavek »samo sprosti se, pa bo« je v tem obdobju eden najpogostejših in najbolj bolečih. Jacky Boivin, Emily Griffiths in Christos Venetis so v metaanalizi prospektivnih raziskav ugotovili, da čustvena stiska žensk pred postopkom ni bila povezana z manjšo verjetnostjo, da bo postopek uspel. Raziskava je zajela postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, ne naravnega poskušanja, a sporočilo je pomembno tudi zate: s svojo skrbjo nisi sam kriv za to, da se ne zgodi. Vaje v tem zapisu so namenjene temu, da ti bo lažje, ne temu, da bi »končno uspelo«.

Ni vsako prvo leto težko. Nekateri pari ta čas preživijo mirno, z več potrpežljivosti, kot so si jo sami pripisovali. Če je tako pri vama, vama ni treba iskati stiske, ki je ni.

Medicinska vprašanja sodijo k zdravniku. Ta zapis ne odgovarja na vprašanja o ciklu, preiskavah ali možnostih zdravljenja. Če te kaj skrbi, se obrni na ginekologa — tudi prej, kot mine leto. V bazi znanja je na kratko opisano, kako se kaže stiska ob tem, pod pojmom neplodnost in stiska.

Kdaj stiska potrebuje več kot vajo. Če tedne ne spiš, izgubiš veselje do vsega, se umikaš od ljudi ali se pojavijo misli, da nima smisla živeti, se obrni na osebnega zdravnika ali psihiatra. Ob mislih na samomor pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

Če čutiš, da bi ti pomagal pogovor — sam ali s partnerjem —, je prav, da ga poiščeš že zdaj, ne šele, ko bo leto naokoli. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo srečanja izvajam v živo v Ljubljani.

Kaj si zapomni

• O neplodnosti se strokovno govori šele po 12 mesecih poskušanja — a kdaj je čas za posvet v tvojem primeru, ti pove ginekolog.
• Čakanje je izčrpujoče, ker je negotovost ritem, ki se vsak mesec ponovi.
• Spremljanje cikla je lahko v pomoč ali pa hrani tesnobo — opazuj, ali ti služi.
• Zavist ob tuji nosečnosti ni slab značaj; smeš si vzeti čas, preden čestitaš.
• Skrb ne povzroča neplodnosti; prijaznost do sebe ti pomaga zdržati čakanje.