Kdaj je dovolj: odločitev za konec postopkov oploditve

»Še enkrat. Potem pa nehava.«

Prvič sta to rekla pred dvema letoma, na parkirišču pred bolnišnico, z izvidom v predalu avta. Drugič lani, ko sta se po neuspelem prenosu zarodka vozila domov v tišini. Tretjič sta to rekla prejšnji teden. In oba sta vedela, kar nobeden ni izrekel: da »še enkrat« ni več načrt, ampak način, kako se izogniti vprašanju, ki ga nihče ne želi zastaviti. Kdaj je dovolj?

Ta zapis ni o tem, kdaj bi moral nehati. Tega ti ne more povedati nihče od zunaj — ne zdravnik, ne terapevt, ne mama, ki ti pravi, da »ne smeš obupati«. Zapis je o tem, zakaj je ta odločitev tako težka, kaj vse se z njo konča in kako se je lahko lotiš tako, da te ne bo razdrla — ne tebe in ne vajinega odnosa.

Zakaj ni pravega trenutka

Večina zdravljenj ima naraven konec. Antibiotik vzameš deset dni, rana se zaceli, fizioterapija se izteče. Pri postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo pa naravnega konca ni. Vedno obstaja še en poskus, še ena možnost, še en pregled, ki bi morda pokazal, kaj je bilo narobe. Medicina se razvija, in vsak napredek je hkrati upanje in razlog več, da ne odnehaš.

Zato o koncu postopkov ljudje pogosto ne odločijo, ampak se jim zgodi: zmanjka denarja, telo reče ne, zdravnik pove, da možnosti ni več, ali pa preprosto ne zmorejo več. Raziskava Christine Olivius in sodelavcev na Švedskem je spremljala pare, ki jim je javni sistem kril tri cikle oploditve z biomedicinsko pomočjo. Veliko parov je postopke opustilo, še preden so porabili vse krite poskuse — in najpogostejši razlog ni bil denar ali slaba napoved, ampak psihično breme zdravljenja. Kasnejši sistematični pregled Sofie Gameiro in sodelavcev je potrdil podobno sliko: psihična in odnosna obremenitev je med najpogostejšimi razlogi, zakaj ljudje nehajo.

To je pomembno vedeti iz dveh razlogov. Prvič: če čutiš, da ne zmoreš več, nisi šibek, ampak v družbi zelo mnogih. Drugič: če se odločitev zgodi sama, iz izčrpanosti, se jo pozneje pogosto težje sprejme, kot če jo sprejmeš z odprtimi očmi. O tem, kaj vse postopki zahtevajo od telesa in duše, sem pisala v zapisu Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo in njihova čustvena cena.

Kaj vse se konča, ko se končajo postopki

Ko ljudje govorijo o koncu postopkov, se zdi, kot da se konča zdravljenje. A v resnici se konča veliko več.

• Upanje v določeni obliki. Ne nujno upanje na otroka, ampak upanje, da bo prav ta pot pripeljala do njega.
• Struktura življenja. Leta, razdeljena na cikle, termine in čakanje na izvide, nenadoma nimajo več ritma.
• Načrt. Slika prihodnosti, ki sta jo nosila morda že od prvih let zveze.
• Odnos s klinično ekipo. Ljudje, ki so vas poznali v najbolj ranljivih trenutkih, niso več del vajinega življenja.
• Vloga. Bila sta par, ki se bori. Kdo sta zdaj?

Pauline Boss je za izgube brez jasnega konca uvedla izraz dvoumna izguba. Neplodnost je tipičen primer: ne žaluješ za nekom, ki je umrl, ampak za nekom, ki ga ni bilo. Konec postopkov tej izgubi da obliko — kar je hkrati olajšanje in nova bolečina. O tem, kako boli, ko se življenje ne odvije, kot si si ga zamislil, sem pisala tudi v zapisu Izguba načrta.

Strah pred obžalovanjem

Ko ljudi vprašam, kaj jih najbolj drži v postopkih, ko že dolgo ne zmorejo več, je odgovor pogosto isti: »Kaj, če bi ravno naslednjič uspelo?« Ta misel je razumljiva. A ima eno past: ker je naslednji poskus vedno mogoč, je vedno mogoče tudi obžalovanje. Zato se ga z nadaljevanjem ne da odpraviti — lahko se ga le prestavi.

Obžalovanje je čustvo, ki se ga bojimo bolj, kot ga potem doživimo. Daniel Gilbert in sodelavci so v vrsti poskusov pokazali, da ljudje praviloma precenimo, kako hudo bo, in podcenimo, kako zelo se znamo z izidom sprijazniti. To ne pomeni, da obžalovanja ne bo. Pomeni pa, da ni nujno, da bo takšno, kot ga slikaš danes, sredi izčrpanosti.

Raziskave o tem, kako ljudje živijo leta po koncu neuspešnih postopkov, so precej pomirjujoče, a s pomembnim pridržkom. Gameiro in Finnigan sta v metaanalizi ugotovili, da se večina ljudi, ki ostanejo brez otrok, dolgoročno dobro prilagodi, čeprav jim gre v povprečju nekoliko slabše kot tistim, ki so postali starši. Nizozemska raziskava, ki je ženske spremljala več kot desetletje po zdravljenju, pa je pokazala nekaj, kar se mi zdi ključno: slabše duševno zdravje ni bilo povezano toliko s tem, ali imajo otroka, kot s tem, ali želja po otroku ostaja odprta. Ženske, ki so se od želje uspele posloviti in si postaviti druge cilje, so bile na boljšem.

Konec postopkov torej ni nujno konec dobrega življenja. Težje je, če se postopki končajo, želja pa ostane brez prostora, kamor bi jo lahko odložil.

Ko partnerja nista na istem mestu

Le redko oba partnerja hkrati začutita, da je dovolj. Pogosto je eden že mesece utrujen, drugi pa bi poskusil še enkrat. Eden razmišlja o posvojitvi, drugi o tem ne želi niti slišati. Ženska je pogosto tista, ki nosi telesni del postopkov, moški pa tisti, ki se mu zdi, da nima pravice reči, da ne zmore več — saj »ni on tisti, ki dobiva injekcije«.

Takole lahko zveni pogovor, ko se te razlike prvič pokažejo (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Rekla sva, da je bil ta zadnji.«
»Vem. Ampak zdravnica je rekla, da imava še eno možnost.«
»Ti hočeš še enkrat?«
»Ne vem, ali hočem. Bojim se, da bom čez deset let mislila, da sva odnehala prezgodaj.«
»Jaz pa se bojim, da te čez deset let ne bom več poznal, če gremo tako naprej.«
Dolga tišina. »Tega mi še nisi rekel.«

V tem kratkem pogovoru ni nihče v zmoti. Oba govorita o strahu — le vsak o drugem. In šele ko je drugi strah izrečen, se lahko pogovor premakne s »še enkrat ali ne« na vprašanje, kaj vsak od njiju v resnici varuje.

Ko partnerja žalujeta različno, je to pogosto vir nesporazumov, ne pa znak, da se ne razumeta. Več o tem sem pisala v zapisu Žalovanje v paru.

Odločitev ni en trenutek

Mnogi ljudje čakajo na jasen trenutek, ko bodo vedeli. Pogosto ga ni. Namesto njega pridejo meseci, ko en dan čutiš, da je dovolj, naslednji dan pa, da bi bilo izdajstvo, če bi zdaj odnehal. To ni neodločnost. To je ambivalenca: hkrati želiš dve nasprotni stvari, in obe sta resnični.

Pomaga, če odločitev razdeliš na manjše korake, ki niso dokončni:

• Premor z rokom. »Do pomladi ne delava ničesar. Potem se ponovno pogovoriva.« Premor ni konec, je pa prostor, v katerem se pokaže, kako vama je brez postopkov.
• Meja vnaprej. Število poskusov, znesek ali datum, o katerem se dogovorita, preden začneta naslednji krog — in ne sredi razočaranja.
• Sprememba poti. Za nekatere pare je konec postopkov začetek razmisleka o posvojitvi ali drugačni družini; za druge začetek življenja brez otrok.

Če opažaš, da se o odločitvi pogovarjata že leto dni in sta še vedno na istem mestu, morda ne gre več za razmislek, ampak za način, kako se odločitvi izogniti. O tem sem pisala v zapisu Odločitvena paraliza: ko premišljevanje postane način izogibanja.

Vprašanja za zdravnika — ne zame

Del odločitve je medicinski in ga ne more nadomestiti noben pogovor s terapevtom. O tvojih realnih možnostih, o tem, kaj bi še en poskus pomenil za tvoje telo, in o tem, katere druge medicinske poti obstajajo, se pogovori s svojim ginekologom ali v centru za zdravljenje neplodnosti.

Pomaga, če greš na tak pogovor pripravljen. Vprašanja si zapiši vnaprej, saj se jih v ordinaciji pogosto ne spomniš. Na primer: kako ocenjujete moje možnosti pri naslednjem poskusu, glede na vse, kar vemo? Ali je kaj, kar bi lahko še spremenili? Kaj bi vi svetovali, če bi bili na mojem mestu, in zakaj? In če partner lahko, naj gre zraven — da kasneje ne bosta imela dveh različnih spominov na isti pogovor.

Smernice Evropskega združenja za človeško reprodukcijo in embriologijo (ESHRE) za psihosocialno oskrbo pri neplodnosti priporočajo, naj klinične ekipe ljudi podprejo v vseh fazah zdravljenja, tudi ob njegovem koncu. Če potrebuješ pogovor o tem, ne oklevaj vprašati.

Vaja: dve pismi iz prihodnosti

Ta vaja je namenjena paru, a jo lahko narediš tudi sam. Vzemi si uro časa, ko vaju nič ne priganja.

1. Vsak zase si izberita točko v prihodnosti — na primer pet let od danes. Pišita ločeno, brez dogovarjanja.
2. Napiši prvo pismo iz prihodnosti, v kateri sta s postopki nadaljevala — ne glede na izid. Kakšna so bila ta leta? Kako sta se imela? Kaj čutiš, ko se ozreš nazaj?
3. Napiši drugo pismo iz prihodnosti, v kateri sta postopke končala zdaj. Kaj sta počela namesto tega? Kaj pogrešaš? Kaj ti je bilo prihranjeno?
4. V obeh pismih podčrtaj stavke, ki so te zabolele, in tiste, ki so te pomirili. Ne razmišljaj, zakaj — samo podčrtaj.
5. Preberita drug drugemu samo podčrtane stavke. Ne prepričujta se in ne popravljajta. Vsak naj na koncu pove le, kaj je slišal in kaj ga je presenetilo.

Vaja ne da odločitve. Pogosto pa pokaže, kje sta si bližje, kot sta mislila — in kje sta vsak na svojem bregu, česar si do zdaj nista povedala.

Po koncu: žalovanje, ki ga okolica ne vidi

Ko se postopki končajo, okolica pogosto pričakuje, da bo zdaj lažje. »Vsaj ni več injekcij.« »Zdaj se lahko spet posvetita sebi.« Nekaj resnice je v tem: mnogi ljudje po odločitvi začutijo olajšanje. In potem jih je sram, ker ga čutijo — kot da bi s tem izdali otroka, ki ga ni bilo.

Olajšanje in žalost nista v nasprotju. Lahko ju čutiš v istem dnevu, celo v isti uri. Žalovanje po koncu postopkov je pogosto nepriznano — ker ni nikogar, za kom bi žaloval na način, ki bi ga okolica prepoznala. Več o tem v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna.

Žalovanje tudi ne poteka v lepo zaporednih stopnjah. Prihaja v valovih, ki se vračajo ob datumih, novicah, srečanjih. Zakaj predstava o fazah žalovanja ne drži, sem razložila v zapisu Faze žalovanja so mit.

Ena od stvari, ki v tem obdobju najbolj pomaga, je to, da žalovanju dasta obliko. Nekateri pari si pripravijo majhen obred: pismo otroku, ki ga ni bilo, drevo na vrtu, izlet na kraj, ki jima je pomemben. Drugi zavržejo ali pospravijo škatlo z zdravili in izvidi. Obred ne zaključi žalovanja, pomaga pa, da ima kam iti.

Kdaj odločitev ni odgovor

Do zdaj sem pisala, kot da je odločitev za konec postopkov nekaj, kar je treba sprejeti zavestno in čim prej. Ni vedno tako.

Prvič: če se ti zdi, da moraš končati zdaj, ta trenutek, je vredno preveriti, ali ne govori izčrpanost ali depresija. Odločitve, sprejete sredi najhujše stiske, so včasih prave — včasih pa so beg pred bolečino, ki bi jo bilo bolje najprej preživeti. Takrat je premor boljši od dokončne odločitve. Če opažaš, da ne spiš, da te nič ne veseli ali da se pojavljajo misli, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo, se pogovori s svojim zdravnikom ali poišči psihiatra. Ob hudih mislih pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur) ali v nujnem primeru 112.

Drugič: včasih odločitev ni tvoja. Medicinski razlogi lahko postopke končajo, preden si pripravljen. Takrat ni vprašanje, »ali je dovolj«, ampak kako živeti z odločitvijo, ki je nisi izbral. To je drugačna, pogosto težja pot.

Tretjič: nekateri ljudje se nikoli ne počutijo pripravljene. To ni neuspeh. Dovolj je lahko tudi tiho, brez občutka gotovosti — samo dejstvo, da sta šla do točke, kjer sta lahko rekla »tu se ustaviva«.

In četrtič: ni vsak par potreben terapije, da bi to prehodil. Mnogi to zmorejo s pomočjo drug drugega, prijateljev, skupin za podporo. Terapija je ena od možnosti, ne pogoj.

Kako lahko pomaga terapija

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, odločitve o otrocih nikoli ne gledamo le kot odločitve dveh ljudi. V vsaki so tudi glasovi staršev, starih staršev, sporočila o tem, kaj pomeni biti ženska, moški, družina. Včasih se izkaže, da »ne smeva odnehati« ni toliko vajin glas kot glas nekoga, ki ga nosiš s sabo že od otroštva. Ko ga prepoznaš, se odločitev pogosto olajša — ne zato, ker bi postala preprostejša, ampak ker postane bolj tvoja.

Pri tem je lahko v pomoč tudi daljše srečanje z genogramom, kot je Pogled v preteklost, kjer skupaj pogledava, kako so v tvoji družini skozi generacije govorili o otrocih, izgubah in o tem, kdaj je dovolj.

Če sta odločitev že sprejela in se sprašujeta, kako naprej, je o tem zapis Življenje brez otrok: izbrano in neizbrano. Kratko razlago o tem, zakaj neplodnost tako obremeni, pa najdeš v bazi znanja pod neplodnost in stiska.

Kaj si zapomni

• Pri postopkih ni naravnega konca, zato je odločitev za konec težja kot pri večini drugih zdravljenj.
• Psihično breme je med najpogostejšimi razlogi, zakaj ljudje postopke končajo — če ne zmoreš več, nisi sam.
• Obžalovanja se z nadaljevanjem ne da odpraviti, le prestaviti. Dolgoročno je pomembneje, ali želja dobi prostor, kot to, ali se postopki nadaljujejo.
• Odločitev ni en trenutek: premor z rokom, meja vnaprej in pogovor o strahovih obeh partnerjev pomagajo.
• Po koncu sta olajšanje in žalost lahko hkrati — in oboje je v redu.