Zamrznitev jajčnih celic: odločitev, ki jo je težko sprejeti sam

»Ste že razmišljali o zamrznitvi jajčnih celic?«

Ginekologinja je vprašala mimogrede, ko je že tipkala izvid. Štiriintrideset let, brez partnerja, zdrava. Odgovorila je, da ne, da bo premislila. V avtu je potem sedela dvajset minut, preden je prižgala motor. Ni ji bilo jasno, zakaj jo je vprašanje tako zadelo. Saj je vedela, da leta tečejo. Vedela je, da taka možnost obstaja. A dokler tega ni nihče izrekel na glas, je lahko ostalo nekje v ozadju — kot nekaj, o čemer se bo odločala pozneje, ko bo vse bolj jasno.

Zdaj pa je imela pred sabo vprašanje, ki ga ni mogla vrniti: ali naj zdaj, ko še ne ve, ali bo kdaj imela otroka in s kom, naredi nekaj, kar bi ji morda nekoč to omogočilo? In s kom naj se o tem sploh pogovori?

Zamrznitev jajčnih celic je medicinski postopek, a odločitev zanjo ni samo medicinska. Je odločitev o prihodnosti, ki je ni mogoče videti, sprejeta v sedanjosti, ki je pogosto osamljena. O tem govori ta zapis — ne o tem, ali naj se odločiš za zamrznitev, ampak o tem, kako se ob tem vprašanju ne izgubiti.

Odločitev, ki pride hkrati prezgodaj in prepozno

Večina odločitev ima svoj čas. Za zamrznitev jajčnih celic se zdi, da ga nima. Ko je biološko najbolj smiselna, si človek pogosto še ne predstavlja, da bi kdaj potreboval »rezervo«. Ko pa se začne o njej resno spraševati, se že sliši tiktakanje ure, o kateri vsi govorijo.

Zato ženske to odločitev pogosto opisujejo kot nekaj, kar je prišlo ob napačnem trenutku. Prezgodaj, ker otroka še ne želijo zdaj, morda sploh niso prepričane, da si ga želijo. Prepozno, ker se zdi, da bi bilo treba nekaj ukreniti že včeraj. Ta napetost med dvema časoma — biološkim in življenjskim — je jedro te teme. Biološka ura in ura življenja ne tečeta enako hitro.

Kdo se odloča in zakaj

V javnosti prevladuje podoba ženske, ki zamrzne jajčne celice zato, ker ima prednost kariera. Raziskave te podobe ne potrjujejo. Antropologinja Marcia Inhorn je s sodelavci opravila poglobljene pogovore s 150 ženskami v ZDA in Izraelu, ki so se za zamrznitev odločile brez medicinskega razloga. Velika večina jih je bila samskih, glavni razlog pa ni bila služba, ampak to, da niso našle partnerja, s katerim bi si želele imeti otroka. Inhorn je ta pojav pozneje poimenovala »razkorak v partnerstvu« — med izobraženimi ženskami, ki si želijo enakovrednega partnerja, in moškimi, ki so na voljo.

Podobno so poročale tudi druge raziskave: ženske se za zamrznitev pogosto odločijo zato, ker si otroka želijo, a ne same in ne s komerkoli. Zamrznitev zanje ni odlaganje materinstva zaradi uspeha, ampak poskus, da bi ohranile možnost, dokler življenje ne pripelje odnosa, v katerem bi otrok lahko prišel.

To je pomembno, ker spremeni čustveno vsebino odločitve. Ne gre le za načrtovanje. Gre tudi za žalost zaradi odnosa, ki ga ni, za jezo na pritisk, ki ga čutiš, in pogosto za sram, ker se zdi, da si nekaj »zamudila«. Ti občutki so del odločitve, tudi če jih nihče ne omeni.

Kaj zamrznitev je in kaj ni

O medicinskih podrobnostih se je treba pogovoriti z ginekologom ali v centru za zdravljenje neplodnosti — o tem, kako postopek poteka, kakšna so tveganja, koliko ciklusov bi bilo verjetno potrebnih in kaj tvoji izvidi povedo o tvojih možnostih. Kdo je do postopka upravičen, pod kakšnimi pogoji in kdo ga plača, je stvar pravil, ki se razlikujejo med državami in se spreminjajo. Tudi to preveri pri zdravniku, ne na forumih.

Eno pa je dobro vedeti že pred tem pogovorom: zamrznjene jajčne celice niso zagotovilo za otroka. Strokovna združenja, med njimi Evropsko združenje za humano reprodukcijo in embriologijo (ESHRE), poudarjajo, da so možnosti za uspeh pozneje odvisne predvsem od starosti ob zamrznitvi in od števila shranjenih celic. Zamrznitev poveča možnost, ne prinese pa gotovosti.

Zato je prispodoba o »zavarovalni polici«, ki jo pogosto slišimo, lahko zavajajoča. Zavarovanje ti nekaj izplača, ko se zgodi nesreča. Zamrznjene celice ti dajo možnost, da poskusiš — in ta poskus se lahko izide ali pa ne. Kdor gre v postopek s pričakovanjem gotovosti, lahko pozneje doživi dvojno razočaranje. Kdor gre vanj z jasno sliko, kaj lahko dobi, si prihrani vsaj eno od njiju.

Zakaj je to odločitev tako težko sprejeti sam

Večino velikih odločitev v življenju sprejemamo v odnosu: o selitvi s partnerjem, o službi z družino, o otroku z nekom, s komer ga bomo imeli. Zamrznitev jajčnih celic je pogosto odločitev, ki jo ženska sprejema prav takrat, ko tega »nekoga« ni. In ravno to jo naredi tako težko.

Prijateljice imajo svoje mnenje, a pogosto iz svojega položaja — tiste z otroki rečejo »kar daj«, tiste brez se morda izognejo pogovoru. Mama morda vpraša, zakaj si tako dolgo čakala, ali pa o tem sploh ne govori. Kolegi v službi o tem ne vedo nič. Tako ženska z vprašanjem, ki zadeva njeno telo, prihodnost in najglobljo željo, pogosto ostane sama.

Raziskava, ki jo je vodila Eleni Greenwood s sodelavci, je ženske po zamrznitvi vprašala, ali odločitev obžalujejo. Večina je ni. Kjer pa se je obžalovanje pojavilo, je bilo povezano predvsem z manjšim številom pridobljenih celic in s tem, da ženske niso imele dovolj informacij in čustvene podpore. To je pomembno sporočilo: ni vseeno, kako se odločaš. Če imaš ob sebi ljudi, ki te slišijo, in jasne informacije, je manj verjetno, da boš pozneje gledala nazaj z grenkobo — ne glede na to, kako se boš odločila.

Ko partner je, a ni pripravljen

Ni vedno tako, da partnerja ni. Včasih je, a ni prepričan, ali si želi otroka. Ali pa si ga želi »enkrat«, čez nekaj let, ko bo služba bolj stabilna, ko bo stanovanje večje. Takrat zamrznitev dobi še eno plast: postane vprašanje o odnosu. Ali zamrzujem zato, ker verjamem, da bova nekoč skupaj imela otroka? Ali zato, ker nisem prepričana, da bova?

Takšen pogovor je težko začeti, ker se lahko hitro spremeni v ultimat. Kratek prizor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Danes sem bila pri ginekologinji. Omenila je zamrznitev jajčnih celic.«
»Zakaj? Saj imava čas.«
»Ti ga imaš. Jaz nisem več tako prepričana.«
»Hočeš reči, da te priganjam?«
»Ne. Hočem reči, da bi rada vedela, ali sva v tem skupaj — ali sem samo jaz tista, ki šteje leta.«

V teh stavkih se pokaže, kako hitro vprašanje o postopku postane vprašanje o tem, ali sta v isti zgodbi. Pomaga, če se pogovora lotita počasi in ne v trenutku, ko je eden od vaju že prestrašen. Nekaj predlogov najdeš v zapisu Kako začeti težek pogovor s partnerjem: prve tri minute odločajo.

Olajšanje ali odlog žalosti

Ženske, ki so jajčne celice zamrznile, pogosto opisujejo olajšanje: kot da bi se pritisk za nekaj časa umaknil. Nekatere pravijo, da so se lažje sprostile v zmenkih, ker niso več vsakega moškega ocenjevale kot možnega očeta. Druge so opazile, da so se lahko bolj posvetile sebi.

A olajšanje ima lahko tudi drugo plat. Za nekatere zamrznitev pomeni, da se lahko izognejo vprašanju, ki ga ne želijo pogledati: ali si otroka res želijo, in kaj, če ga ne bo. Žalost, ki bi prišla ob tem vprašanju, se odloži — ne izgine pa. Včasih se vrne čez leta, ko je treba odločiti, ali celice uporabiti, ali pa ko se izkaže, da ne bodo dovolj.

V sebi lahko hkrati čutiš upanje in strah, olajšanje in žalost, željo po otroku in dvom vanjo. To ni znak, da si zmedena. Je znak, da gre za nekaj, kar ti je pomembno. O tem, kako je nositi izgubo, ki je okolica ne vidi — na primer izgubo predstave o tem, kako bo potekalo tvoje življenje —, govori zapis Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe.

Vaja: dva pogovora pred odločitvijo

Ta vaja ločuje dva pogovora, ki se v glavi rada pomešata: tistega z zdravnikom in tistega s sabo. Prvi potrebuje informacije, drugi pa čas in iskrenost.

1. Zapiši vprašanja za ginekologa. Vse, česar ne veš o postopku, svojih možnostih in tveganjih. Na pregled jih vzemi s sabo — v ordinaciji se rado pozabi.
2. Zapiši vprašanja zase. Ali si želim otroka ali si želim odložiti odločitev? Kaj bi pomenilo, če otroka ne bi imela? Čigav glas slišim, ko pomislim, da »bi morala«?
3. Poglej, kaj je v tvojih rokah. Nariši krog in vanj zapiši, na kar lahko vplivaš (informacije, pogovor, odločitev), zunaj pa, na kar ne (kdaj boš srečala partnerja, kako se bo odzvalo telo). Pri tem ti pomaga orodje krog nadzora.
4. Napiši dve kratki pismi sebi čez deset let. V prvem si se za zamrznitev odločila, v drugem ne. Ne piši, kako se je izšlo — piši, kako se počutiš glede tega, kako si se odločala.
5. Izberi enega človeka, ki mu boš pisma prebrala. Nekoga, ki te bo poslušal, ne prepričeval.

Če potrebuješ še nekaj opore pri razmisleku, poglej vprašanja pred veliko odločitvijo.

Kjer ta pogled ne velja

Vse, kar sem napisala, velja predvsem za ženske, ki o zamrznitvi razmišljajo brez nujnega medicinskega razloga. Kadar je zamrznitev predlagana pred zdravljenjem raka ali drugim posegom, ki lahko ogrozi plodnost, je položaj drugačen. Časa za tehtanje je malo, odločitev pa pride sredi šoka zaradi diagnoze. Takrat ni prostora za pisma sebi čez deset let — takrat je pomembno zaupati zdravnikom in si dovoliti, da se čustva uredijo pozneje.

Prav tako ne drži, da je treba vsako odločitev dolgo premlevati. Nekatere ženske se za zamrznitev odločijo hitro in brez velike drame, preprosto zato, ker se jim zdi smiselna in si jo lahko privoščijo. Kadar je tako, ni treba iskati globljih pomenov tam, kjer jih ni. Pa tudi obratno: kdor se o tem sprašuje že leta in se vrti v krogu, morda potrebuje manj razmisleka in več odločnosti. O tej razliki govori zapis Razmišljanje ni reševanje: kako ločiti tuhtanje od resničnega odločanja, o zaupanju lastni presoji pa Odločanje brez neskončnega dvoma: kako zaupati svoji presoji.

In nazadnje: terapija ne nadomesti medicinskega posveta. Lahko ti pomaga razumeti, zakaj se ti ob tem vprašanju zatakne, ne more pa ti povedati, kakšne so tvoje biološke možnosti.

Ko se ne izide tako, kot si upala

Ena najtežjih plati te teme je, da se lahko izkaže, da je celic manj, kot si upala, ali da pozneje, ko jih poskusiš uporabiti, ne pripeljejo do nosečnosti. Takrat se lahko vrne vsa žalost, ki je bila morda odložena. Pogosto tudi samoobtoževanje: zakaj nisem prej, zakaj sem čakala, zakaj sem verjela.

V takem trenutku je dobro vedeti, da si se odločala z vsem, kar si takrat vedela in zmogla. Odločitev, sprejeta v negotovosti, ni napačna zato, ker se je izšla drugače, kot si si želela. O tem, kaj prinesejo postopki oploditve in kako jih doživljata posameznik in par, sem pisala v zapisu Postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo in njihova čustvena cena. Za tiste, ki se znajdejo pred vprašanjem, kako živeti, če otroka ne bo, pa je tu zapis Življenje brez otrok: izbrano in neizbrano.

Kaj lahko prinese pogovor

V zakonski in družinski terapiji, ki se je učim, gledamo na odločitve tudi skozi zgodbe, ki jih nosimo iz družine. Kaj je pomenilo biti ženska v tvoji družini? Kako so o materinstvu govorili mama, babica, tete? Je bilo materinstvo izpolnitev, žrtev ali obveznost? Takšne zgodbe ne odločajo namesto nas, a pogosto tiho oblikujejo, kaj čutimo ob vprašanju, ali bi zamrznila jajčne celice.

Christian Gostečnik v relacijski družinski terapiji opisuje, kako v sedanje odločitve prinašamo čustvene vzorce iz zgodnjih odnosov. Če si odraščala ob sporočilu, da moraš vse narediti sama, boš tudi to odločitev verjetno nosila sama — tudi takrat, ko bi ti pogovor pomagal. Terapija je lahko eden od prostorov, kjer to vprašanje ni samo tvoje breme.

Kaj si zapomni

• Za zamrznitvijo jajčnih celic pogosto ne stoji kariera, ampak odsotnost odnosa, v katerem bi si želela otroka.
• Zamrznjene celice povečajo možnost, ne prinesejo gotovosti; o svojih možnostih se pogovori z ginekologom.
• Obžalovanje je pogostejše, kadar ženske nimajo dovolj informacij in podpore — zato ni vseeno, kako se odločaš.
• Olajšanje po zamrznitvi je resnično, a lahko tudi odloži žalost, ki se vrne pozneje.
• Odločiš se sama, a razmišljati ti ni treba sami.