Sekundarna neplodnost: ko drugi otrok ne pride

»Mami, zakaj jaz nimam bratca?«

Vprašanje pride na zadnjem sedežu avtomobila, med dvema semaforjema, s tistim popolnoma resnim tonom, ki ga imajo samo štiriletniki. Mama za volanom nekaj odgovori — »bomo videli«, »mogoče kdaj« — in pogleda naravnost naprej. Doma potem dolgo stoji pod tušem. Za seboj ima dve leti poskušanja, kup pregledov in vsak mesec en dan, ko ve, da tudi tokrat ni uspelo. Tega ne ve skoraj nihče. Ker ima vendar otroka. Ker je vendar enkrat že šlo.

Ta zapis je o sekundarni neplodnosti — o tem, kako je, ko si želiš drugega (ali tretjega) otroka, pa ne pride. O žalosti, ki ji okolica le redko prizna pravico do obstoja, o krivdi do otroka, ki je že tu, in o tem, kaj se med tem dogaja v paru. Medicinskih odgovorov tu ne boš našel: kaj se dogaja v telesu in kaj je mogoče storiti, je vprašanje za ginekologa ali center za zdravljenje neplodnosti. Tu bo govora o tistem, kar ostane, ko zapreš vrata ambulante.

Kaj je sekundarna neplodnost — in kako pogosta je

Svetovna zdravstvena organizacija neplodnost opredeli kot stanje, ko par po dvanajstih mesecih rednih spolnih odnosov brez zaščite ne doseže nosečnosti. O sekundarni neplodnosti govorimo, kadar je bila ženska že noseča ali je že rodila, potem pa do nove nosečnosti ali poroda ne pride. Kaj točno je vzrok, je pri vsakem paru drugače — včasih ga najdejo, pogosto pa tudi ne.

Večina ljudi misli, da je sekundarna neplodnost redka. Ni. Ko so raziskovalci Svetovne zdravstvene organizacije pregledali 277 nacionalnih raziskav iz skoraj vseh držav sveta, so ocenili, da leta 2010 10,5 % žensk, ki so že rodile in so si želele naslednjega otroka, tega ni moglo roditi. Pri ženskah, ki si želijo prvega otroka, je bil ta delež bistveno nižji. Sekundarna neplodnost je bila torej v tej analizi pogostejša od primarne — le da je veliko manj vidna.

Ta nevidnost je pomembna. Ker o primarni neplodnosti vsaj približno vemo, kako je, okolica ob njej pogosto pokaže nekaj obzirnosti. Ob sekundarni pa se zgodi nekaj drugega: ker otrok obstaja, ga ljudje vzamejo kot dokaz, da ni nič narobe. Ali pa kot razlog, zakaj ne bi smelo biti hudo.

»Saj že imaš enega«

To je stavek, ki ga ljudje s sekundarno neplodnostjo slišijo najpogosteje. Včasih ga reče tašča, včasih prijateljica, včasih zdravnik, včasih ga v sebi reče človek sam. Mišljen je kot tolažba. Deluje pa kot prepoved: prepoved, da bi bilo žalostno.

Ameriški raziskovalec Kenneth Doka je za takšno žalost skoval izraz nepriznano žalovanje — žalovanje za izgubo, ki je družba ne vidi ali ji ne priznava teže. O tem sem obširneje pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna: splav, ločitev, izguba službe. Sekundarna neplodnost spada sem skoraj po definiciji. Ni pogreba, ni datuma, ni predmeta, ki bi ga lahko pospravil v škatlo. Je otrok, ki ga ni — in družina, ki je v tvoji glavi že imela svojo obliko.

Ko žalost nima priznanja, ne izgine. Umakne se pod površje in se pogosto vrne v drugačni obliki: kot razdražljivost, utrujenost, tiha jeza ob nosečih prijateljicah ali kot občutek, da si nehvaležen. Prav zadnje je pri sekundarni neplodnosti posebej zahrbtno. Ljudje pogosto rečejo »vem, da bi moral biti srečen« — in s tem stavkom zaprejo pot do vsega, kar čutijo. Kaj se ob izgubi dogaja v človeku, je na kratko razloženo v bazi znanja pod žalovanje.

Hvaležnost in žalost se ne izključujeta. Lahko si neizmerno hvaležen za otroka, ki ga imaš, in hkrati žaluješ za otrokom, ki ga ni. To nista dve tehtnici, kjer bi ena morala odtehtati drugo. To sta dve resnici, ki živita v istem telesu.

Med dvema svetovoma

Ena najbolj osamljenih plati sekundarne neplodnosti je, da nikamor povsem ne spadaš.

Tvoj vsakdan je vsakdan staršev: vrtec, igrišče, rojstni dnevi, pogovori o spanju in trmi. In prav ta svet je poln nosečnosti in drugih otrok. Mame iz vrtca se pogovarjajo o tem, kako bo, ko pride »mala sestrica«. Na zabavi za tretji rojstni dan so trije trebuščki. Vsak tak trenutek je majhen udarec — in ker se dogajajo sredi tvojega običajnega življenja, se jim ne moreš izogniti tako kot ljudje brez otrok, ki lahko kakšno praznovanje preprosto izpustijo. O tem, kako preživeti takšne trenutke, govori zapis iz istega sklopa Ko so vsi okoli tebe noseči: prazniki, krsti in rojstni dnevi.

Če pa poiščeš skupnost ljudi z neplodnostjo — forum, skupino, čakalnico — lahko naletiš na drugačno zadrego. Tam si tisti, ki že ima otroka. Nekateri te bodo sprejeli brez pomislekov. Drugi bodo ob tebi začutili bolečino, ki je nisi hotel povzročiti, in boš to opazil. Marsikdo, ki se znajde v tem položaju, začne svojega otroka v takih prostorih skrivati ali o njem molčati — kar je še ena oblika tega, da nisi povsem viden.

Ta razpetost ni osebna napaka. Je posledica tega, da za tvoj položaj nimamo prostora, ki bi bil narejen zanj.

Krivda do otroka, ki je že tu

Krivda se pri sekundarni neplodnosti pogosto razdeli na dve strani hkrati.

Na eni strani je krivda, ker otroku »ne moreš dati« sorojenca. Mnogi starši nosijo prepričanje, da otrok brez brata ali sestre nekaj zamudi — da bo osamljen, razvajen ali da bo nekoč sam skrbel za ostarele starše. Ko otrok sam vpraša po bratcu, se to prepričanje zarine še globlje.

Na drugi strani je krivda, ker te postopki, čakanje in žalost oddaljujejo od otroka, ki ga imaš. Ker si na igrišču z mislimi drugje. Ker te njegov smeh včasih zaboli, ker te spomni na tistega, ki ga ni. Ker si utrujen od pregledov in nimaš potrpljenja. Ker si se ob njegovem rojstnem dnevu zjokal, pa ne od sreče.

Obe krivdi sta razumljivi in obe sta pogosto nepravični do tebe. Krivda je čustvo, ki naj bi nas opozorilo, da smo nekomu storili krivico. Tu pa ni krivice — je okoliščina, ki je nisi izbral. Več o tem, kako krivda deluje in kdaj ji ni treba verjeti, najdeš v bazi znanja pod geslom krivda.

Pri pomirjanju krivde, da otrok »potrebuje« sorojenca, pomagajo tudi raziskave. Ameriški psihologinji Toni Falbo in Denise Polit sta v obsežnem pregledu raziskav o edincih ugotovili, da se edinci po osebnosti, prilagojenosti in odnosih z vrstniki ne razlikujejo bistveno od otrok s sorojenci — pri nekaterih merilih, na primer pri dosežkih, so se odrezali celo nekoliko bolje. Otrok brez sorojenca torej ni otrok, ki mu nekaj manjka. Je otrok v drugačni družini.

Ko prvi otrok vpraša

Otroci čutijo več, kot jim pripisujemo. Tudi če ne vedo za preglede in postopke, zaznajo, da je mama pogosto žalostna, da je oče tišji, da se pogovori ob njihovem prihodu v sobo prekinejo. Če za to nimajo razlage, si jo pogosto ustvarijo sami — in otroške razlage imajo navado, da v središče postavijo otroka: »mama je žalostna zaradi mene«.

Ni ti treba otroku razlagati medicinskih podrobnosti. A zelo majhnemu otroku lahko poveš preprosto resnico: »Z očkom bi si želela še enega dojenčka, pa ne pride. Zato sem včasih žalostna. Ni zaradi tebe in ni nič, kar bi moral popraviti.« Starejšemu otroku lahko poveš več, če vpraša. Pomembno je, da otrok ne dobi naloge, da te tolaži, in da ne postane nadomestek za odgovor, ki ga nimaš.

Če otrok sprašuje po sorojencu, mu ni treba obljubljati, da ga bo dobil, in ni treba odgovarjati z »nikoli«. Lahko mu priznaš željo — »vem, da si želiš bratca, tudi midva bi ga imela rada« — in ostaneš ob njegovem razočaranju, ne da bi ga popravljal. Tako ga naučiš nekaj, kar je vredno več kot sorojenec: da se z neizpolnjeno željo da živeti in da odrasli ob njej ne razpadejo.

Kaj se zgodi s parom

Sekundarna neplodnost par obremeni podobno kot primarna — o tem, kako neplodnost spremeni odnos, govori zapis Neplodnost kot preizkušnja za par: kaj se zgodi z odnosom. Ima pa nekaj svojih posebnosti.

Pogosto se zgodi, da partnerja želje po drugem otroku ne čutita enako močno. Eden ima občutek, da je družina »nedokončana«, drugi bi bil morda zadovoljen tudi z enim otrokom. Dokler je šlo zlahka, ta razlika ni bila pomembna. Ko vsak naslednji korak zahteva preglede, denar, čas in upanje, pa postane vprašanje: koliko sme ta želja stati? In kdo ima pravico odločiti?

Poleg tega se par sooča s starševstvom in neplodnostjo hkrati. Ni časa, da bi se umaknil in žaloval — zjutraj je treba otroka obleči, popoldne ga peljati na trening, zvečer prebrati pravljico. Mnogi pari se takrat preklopijo v način preživetja: ostanejo dober tim staršev, nehajo pa biti par. Nekdo, ki ga v tem obdobju vprašam, kdaj sta se nazadnje pogovarjala o čem drugem kot o otroku ali postopkih, se pogosto ne spomni.

Tudi žalujeta lahko vsak drugače. Eden potrebuje pogovor, drugi tišino in delo. Eden se o tem pogovarja s prijateljico, drugi ne bi rekel besede nikomu. Razlika v načinu žalovanja ni znak, da enemu ni mar — o tem sem pisala v zapisu Žalovanje v paru: zakaj vsak žaluje drugače in kako to ne razdre zveze.

Takole lahko zveni pogovor, ki ga marsikateri par pozna (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet si ves večer na telefonu, bereš tiste forume.«
»Ker ti nočeš o tem govoriti. Nekje moram.«
»Nočem, ker vsak pogovor konča isto. Imava Lano. Jaz sem srečen.«
»Jaz tudi. Ampak to ne pomeni, da me ne boli.«
»…Ne vem, kaj naj rečem, ko tako rečeš.«
»Ni ti treba nič. Samo ne reci mi več, da bi morala biti zadovoljna.«

Ta pogovor ni prepir o otroku. Je prepir o tem, ali je žalost dovoljena. Ko eden reče »jaz sem srečen«, drugi ne sliši poročila o počutju, ampak sodbo: ti bi tudi moral biti. Ko pa nekdo pove, kaj ne potrebuje — »samo ne reci mi več, da bi morala biti zadovoljna« —, se odpre prostor, v katerem se partnerja lahko srečata.

Primerjanje in zavist

Zavist je pri sekundarni neplodnosti eno najbolj sramotnih čustev. Ker imaš otroka, se ti zdi, da nimaš pravice nikomu česa zavidati. In vendar se zgodi: ob sestri, ki je zanosila brez načrtovanja, ob sodelavki, ki pokaže ultrazvok, ob družini z dvema otrokoma na sosednji klopi.

Zavist ni dokaz, da si slab človek. Je znak, da nekaj močno želiš in da ti je to odvzeto. V bazi znanja je zavist opisana kot čustvo, ki kaže na lastno neizpolnjeno potrebo — več pod zavist. Če jo vzameš kot informacijo, ne kot obtožbo, postane manj strupena.

Kar pa ti lahko pomaga, je razlika med tem, kar slišiš, in tem, kar je pod tem. Spodnja preglednica ni zbirka pravilnih odgovorov — je pomoč pri prevajanju stavkov, ki ranijo, v tisto, kar si v resnici potreboval.

Vaja: dve resnici na enem listu

Ta vaja je namenjena trenutkom, ko se ti zdi, da moraš izbrati med hvaležnostjo in žalostjo. Vzemi si petnajst minut, list papirja in pisalo. Lahko jo narediš sam ali skupaj s partnerjem.

1. Razdeli list na dve polovici. Na levo napiši »Kar imam«, na desno »Kar pogrešam«. Ne iščeš ravnotežja — obe strani sta lahko različno dolgi.
2. Najprej izpolni levo stran. Konkretno: ne »zdravega otroka«, ampak »kako se zjutraj zbudi in mi pove, kaj je sanjal«. Tri ali štiri stvari so dovolj.
3. Nato izpolni desno. Prav tako konkretno: »da bi videla, kako se starejši sklanja nad dojenčkom«, »da bi bila za mizo štiri«, »da bi še enkrat doživela prve korake«. Dovoli si napisati tudi tisto, česar na glas ne bi povedal.
4. Preberi obe strani in na dno napiši en stavek, ki ju poveže z »in«, ne z »ampak«. Na primer: »Imam otroka, ki ga ljubim, in žalujem za otrokom, ki ga ni.« Opazi, kako se v telesu sliši drugače kot »ampak«.
5. Odloči, komu boš ta stavek povedal. Partnerju, prijateljici, sestri — nekomu, ki ga bo slišal brez popravljanja. Če nikogar takega ni, je to pomembna informacija sama po sebi.

Vaja ne bo odpravila žalosti. Pomaga pa, da žalost preneha biti skrivnost, ki jo nosiš sam, in da hvaležnost preneha biti orožje, s katerim jo tlačiš.

Kje ta pogled ne zadostuje

Rada bi bila poštena tudi glede meja tega, kar sem napisala.

Prvič: ni vsaka želja po drugem otroku žalost, ki jo je treba predelati. Za nekatere ljudi je sprejetje enega otroka razmeroma mirna odločitev, ki ne pusti globoke rane, in to je prav tako veljavno. Ni ti treba trpeti, da bi bila tvoja izkušnja resnična. Če ti okolica — ali kakšen zapis — namiguje, da bi moral biti bolj prizadet, kot si, ji ni treba verjeti.

Drugič: ta zapis ne nadomešča medicinske obravnave. Kdaj in kako iskati pomoč pri zanositvi, kakšne preiskave so smiselne in kakšne so možnosti zdravljenja, so vprašanja za ginekologa ali center za zdravljenje neplodnosti. Psihološka podpora gre lahko vzporedno z zdravljenjem, ne namesto njega.

Tretjič: včasih žalost preraste v nekaj, kar potrebuje več kot pogovor. Če več tednov skoraj vsak dan čutiš praznino, izgubljaš zanimanje za stvari, ki so te veselile, slabo spiš ali se ti zdi, da bi bilo vsem bolje brez tebe, se obrni na osebnega zdravnika ali psihiatra. Če so misli na smrt močne, pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan), v nujnih primerih pa 112.

In četrtič: hvaležnost, ki sem jo v tem zapisu zagovarjala kot nekaj, kar sme obstajati poleg žalosti, ni zdravilo. Ni ti je treba »vaditi«, da bi bolelo manj. Če jo čutiš, je dobro. Če je trenutno ne čutiš, to ne pomeni, da si slab starš.

Kako lahko pomaga terapija

Ljudje s sekundarno neplodnostjo pogosto pridejo na terapijo pozno — če sploh. Ker se jim zdi, da njihov problem »ni dovolj velik«. Ker imajo otroka in bi morali biti srečni. A terapija ni nagrada za največjo stisko. Je prostor, kjer se sme slišati tudi tisto, za kar zunaj ni prostora.

Nekaj tem, s katerimi se pri tem delu pogosto srečujem:

• Žalovanje za podobo družine. Vsak od nas nosi v sebi predstavo o tem, kakšna naj bi bila njegova družina — pogosto prevzeto iz lastnega otroštva. Ko se ta predstava ne uresniči, gre za izgubo, ki jo je vredno ubesediti. O tem govori tudi zapis Izguba načrta: ko se življenje ne odvije, kot si mislil.
• Sporazum v paru. Koliko časa, denarja in moči je par pripravljen vložiti, kdaj je dovolj in kako ostati skupaj, če to vidita različno.
• Starševstvo v času žalosti. Kako biti ob otroku prisoten, ne da bi mu nalagal svojo bolečino — in kako si odpustiti dneve, ko to ne gre.
• Pogled v preteklost. Pogosto se izkaže, da ima želja po »vsaj dveh otrocih« korenine v lastni družini: v sorojencu, ki je bil edina opora, ali v osamljenosti edinca. Ko to postane jasno, je odločitev svobodnejša.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo na stisko vedno tudi skozi odnose — med partnerjema, med staršema in otrokom ter med generacijami. Če te zanima, kako se v tvoji družini prenašajo pričakovanja o tem, kakšna mora biti družina, je za to lahko dobra pot daljše srečanje z risanjem genograma, Pogled v preteklost. O tem, kako starševstvo spremeni identiteto — tudi takrat, ko se ne razvije tako, kot si želiš —, sem pisala v zapisu Starševstvo kot prehod: kdo sem zdaj, ko sem mama ali oče?

Krajšo razlago, kako neplodnost vpliva na psihično počutje, najdeš tudi v bazi znanja pod neplodnost in stiska.

Kaj si zapomni

• Sekundarna neplodnost je pogosta — v analizi Svetovne zdravstvene organizacije celo pogostejša od primarne —, le da je manj vidna.
• »Saj že imaš enega« ni tolažba, ampak prepoved žalosti. Hvaležnost in žalost lahko obstajata hkrati.
• Krivda do prvega otroka je razumljiva, a pogosto nepravična: raziskave ne kažejo, da bi bili edinci prikrajšani.
• Otroku lahko poveš preprosto resnico, ne da bi mu naložil nalogo, da te tolaži.
• Medicinska vprašanja sodijo h ginekologu; če žalost preide v dolgotrajno praznino, se obrni na zdravnika ali psihiatra.