Hiperfokus: druga stran ADHD, o kateri se manj govori

»Kako imaš lahko ADHD, če si včeraj osem ur brez premora urejal tisto tabelo?«

Vprašanje je prišlo od sestre, brez zlobe, napol iz radovednosti. In človek, ki mu je bilo namenjeno, ni vedel, kaj bi odgovoril. Res je sedel osem ur. Ni jedel, ni vstal, ni slišal telefona. Ko je dvignil pogled, je bila zunaj tema in v kuhinji hladna večerja. Isti človek pa že tri tedne ne zmore odpreti e-pošte z zavarovalnice, ki čaka v nabiralniku in ga vsak dan malo bolj teži.

Oboje je ista pozornost. Prvo ima ime, ki se ga je prijelo med ljudmi z ADHD in med terapevti: hiperfokus. Gre za stanje tako močne zatopljenosti v eno stvar, da vse drugo — čas, lakota, ljudje okoli — izgine. In prav hiperfokus je del ADHD, o katerem se najmanj govori, ker se zdi, da sploh ne sodi zraven.

Del ADHD, ki ga ni v merilih

Če prebereš diagnostična merila za ADHD, hiperfokusa tam ne boš našel. Merila govorijo o tem, da človek težko vzdržuje pozornost, da ga zmotijo zunanji dražljaji, da ne dokonča nalog. O nasprotnem — da se pozornost včasih zatakne in je ni mogoče odlepiti — ne govorijo. Zato marsikdo, ki ima izkušnjo hiperfokusa, dolgo misli, da ADHD zanj ne more veljati.

ADHD ni redka posebnost. Pregled populacijskih raziskav, ki so ga Victoria Simon in sodelavci objavili leta 2009, je ocenil, da ga ima okoli 2,5 % odraslih. Ob tako razširjenem pojavu je presenetljivo, kako malo raziskav se ukvarja s hiperfokusom. Raziskovalca Brandon Ashinoff in Ahmad Abu-Akel sta ga v preglednem članku leta 2021 poimenovali kar »pozabljena meja pozornosti«: izraz vsi uporabljajo, natančne opredelitve pa skoraj ni.

Nekaj vendarle vemo. Kathleen Hupfeld, Tessa Abagis in Priti Shah so leta 2019 z vprašalnikom raziskale, kako pogosto odrasli doživljajo hiperfokus v različnih delih življenja. Ljudje z več simptomi ADHD so poročali o pogostejšem hiperfokusu — pri šoli in delu, pri hobijih in pred zasloni. Podobno so že prej opisali turški raziskovalci pod vodstvom Senem Özel-Kızıl. Hiperfokus torej ni izjema, ki bi ovrgla ADHD. Je ena njegovih plati.

Pozornost, ki ni premajhna, ampak neuravnana

Ime motnje je pri tem nekoliko zavajajoče. »Primanjkljaj pozornosti« zveni, kot da je pozornosti premalo — kot da je posoda na pol prazna. Mnogi ljudje z ADHD opisujejo nekaj drugega: pozornosti je dovolj, a nima ročice. Kot reflektor, ki sveti močno, le da ga ne moreš usmeriti sam. Usmeri ga tisto, kar je novo, zanimivo, izzivalno ali nujno.

Del razlage je v tem, kako možgani pri ADHD obdelujejo nagrado in motivacijo. Nora Volkow in sodelavci so leta 2009 pri odraslih z ADHD opisali spremembe v dopaminskem sistemu, ki skrbi za občutek, da se nekaj splača. Kratko razlago tega prenašalca najdeš v bazi znanja pod dopamin. Poenostavljeno: naloga, ki sama po sebi ne prinaša zanimanja, težko pritegne pozornost, čeprav je pomembna. Naloga, ki zanimanje prinaša, pa jo lahko pritegne tako močno, da je ni več mogoče spustiti.

Pri tem gre za izvršilne funkcije — sposobnosti, s katerimi začnemo, prekinemo, preklopimo in načrtujemo. Hiperfokus ni presežek teh sposobnosti, ampak eden od načinov, kako se pokaže njihova neuravnanost. Težava ni v tem, da človek ne bi znal biti zbran. Težava je, da sam ne odloča, kdaj in pri čem.

Hiperfokus in tok nista isto

Psiholog Mihaly Csikszentmihalyi je opisal stanje, ki ga je imenoval flow ali tok: popolno zatopljenost v dejavnost, ki je ravno prav zahtevna, da nas izziva, in ravno prav obvladljiva, da nas ne prestraši. V toku izgine občutek za čas, delo teče samo od sebe, po njem pa se počutimo izpolnjeni. Tok pozna vsak — glasbenik med vajo, kirurg med posegom, otrok pri igri.

Hiperfokus je toku podoben, a ni isto. Razlike, ki jih opisujejo ljudje z ADHD, so predvsem tri.

• Izhod. Iz toka se običajno da izstopiti, ko je treba. Iz hiperfokusa pogosto ne — ali pa šele z veliko napora, kot da bi se trgal od nečesa, kar je prilepljeno.
• Vsebina. Tok se navadno zgodi pri dejavnosti, ki jo človek ceni. Hiperfokus se lahko zatakne tudi pri nečem, kar sam ocenjuje kot izgubo časa: pri brskanju po spletu, pri igri, pri urejanju barv v predstavitvi, ki je ne bo nihče natančno pogledal.
• Telo. V hiperfokusu signali telesa pogosto ne pridejo skozi. Lakota, žeja, potreba po stranišču, bolečina v hrbtu — vse to se javi šele, ko se pozornost odlepi.

Ker se hiperfokus rad zatakne pri zaslonih, je dobro vedeti, kje je meja med zatopljenostjo in navado, ki je ne obvladaš več. O tem sem pisala v zapisu Odvisnost od telefona in zaslonov: kdaj je navada in kdaj težava.

Kako je videti v vsakdanu

Hiperfokus ni samo »delal sem pozno v noč«. Ljudje ga opisujejo na zelo različne načine:

• Čas izgine. Pet minut postane tri ure. To je tesno povezano s tem, kako ADHD spreminja doživljanje časa — več o tem v zapisu Časovna slepota: zakaj ura pri ADHD deluje drugače.
• Strasti, ki pridejo in odidejo. Tri mesece vse o peki kruha, nato vse o starih fotoaparatih. Oprema za prejšnjo strast ostane v omari in s seboj nosi tiho krivdo.
• Projekti, ki se začnejo z ognjem. Prvih devetdeset odstotkov steče v enem zamahu. Zadnjih deset, kjer ni več nič novega, obleži.
• Ljudje. Hiperfokus se lahko usmeri tudi v osebo — pogosto na začetku zaljubljenosti. Partner je deležen izjemne pozornosti, ki pa se čez čas umiri na običajno raven. Za drugega je to lahko boleče, ker zveni, kot da je zanimanje ugasnilo.
• Zadnja noč pred rokom. Ko nujnost postane dovolj velika, se pozornost končno vklopi — in takrat lahko človek v nekaj urah naredi tisto, česar ni zmogel v treh tednih.

Zadnja točka je pomembna, ker je pogosto vir nesporazuma. Okolica vidi, da človek zmore, in sklepa, da prej ni hotel. V resnici sta to dve različni stanji iste pozornosti, ne dve različni stopnji volje.

Ko hiperfokus prekine nekdo drug

Izhod iz hiperfokusa ni nevtralen trenutek. Ko ga nekdo prekine — partner, otrok, sodelavec —, je odziv pogosto močnejši, kot bi pričakovali. Razdraženost, ostra beseda, občutek, da te je nekdo grobo potegnil iz vode. Nekako takole (sestavljen dialog, ne gre za resnično osebo):

»Trikrat sem te poklicala na večerjo.«
»Nisem slišal. Res nisem.«
»Ko se ti nekaj zdi zanimivo, me pa ni.«
»To ni res. Samo … ko sem notri, me ni nikjer. Tudi zame ne.«

Partner, ki trikrat kliče brez odziva, to doživi kot zavrnitev. Človek v hiperfokusu pa svojo razdraženost ob prekinitvi pogosto doživi kot dokaz, da je nekaj narobe z njim. Obe doživljanji sta razumljivi in obe imata prostor v pogovoru. Kako hitro in močno se ob tem lahko vžge čustvo, opisujem v zapisu Čustvena disregulacija pri ADHD: ko občutek pride prehitro.

Pomaga, če se par o hiperfokusu dogovori vnaprej, ne sredi njega: kako bo eden drugega poklical, ko je res nujno, in kako bo tisti v hiperfokusu pokazal, da je slišal, tudi če potrebuje še nekaj minut, da se odlepi. Dotik po rami ali stavek, ki ga oba poznata, pogosto deluje bolje kot klic iz druge sobe.

Dar ali past?

O hiperfokusu se rado govori kot o »supermoči«. Razumem, zakaj: ljudem, ki so desetletja poslušali, da se premalo trudijo, je prijetno slišati, da imajo nekaj, česar drugi nimajo. In res — v pravem okolju lahko hiperfokus prinese izjemno delo. Kako se to pokaže pri tistih, ki si delo ustvarijo sami, sem opisala v zapisu ADHD in podjetništvo: dar in breme hkrati.

A beseda »supermoč« zakrije ceno. Hiperfokus ne izbira, kaj je pomembno. Lahko pojé ves dan, v katerem bi moral narediti nekaj drugega. Lahko te pusti brez hrane in spanca. In skoraj vedno mu sledi padec: izčrpanost, glavobol, razdražljivost in pogosto krivda za vse, kar je obstalo. Kdor živi v ritmu »dva dni vse, nato tri dni nič«, se lahko počasi izčrpa — znake, na katere je vredno biti pozoren, sem zbrala v zapisu Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor.

Bolj kot dar ali past je hiperfokus moč brez krmila. Cilj ni, da ga izkoreniniš, ampak da mu dodaš krmilo: da se ga naučiš prepoznati, mu postaviti meje in ga, kadar je mogoče, usmeriti tja, kjer ti koristi.

Vaja: zunanje sidro za izhod

Ker se iz hiperfokusa težko izstopi od znotraj, je smiselno izhod pripraviti od zunaj — še preden se potopiš. Vaja vzame nekaj minut in jo lahko narediš že danes, pri prvi stvari, za katero slutiš, da te bo posrkala.

1. Preden začneš, zapiši čas konca in razlog zanj. Ne »do šestih«, ampak »do šestih, ker ob pol sedmih kuhava večerjo«. Razlog, ki je povezan z nekom ali nečim, ima več teže kot gola številka.
2. Budilko postavi tako, da moraš vstati. Telefon v drugi sobi ali na drugem koncu stanovanja. Opomnik na zaslonu se v hiperfokusu odklikne, ne da bi ga sploh prebral.
3. Pripravi telo. Na mizo postavi kozarec vode in nekaj za pod zob. Če veš, da boš sedel dolgo, ti bo tvoje telo kasneje hvaležno.
4. Ko budilka zazvoni, ne izstopi takoj — parkiraj. V eni vrstici zapiši, kje si ostal in kaj je naslednji korak. Strah, da boš izgubil nit, je pogosto tisto, kar te drži notri.
5. Naredi prehod. Dve do pet minut med hiperfokusom in naslednjo stvarjo: popij vodo, odpri okno, poglej ven. Opazi, kako se počuti telo. Šele nato se obrni k ljudem ali nalogi, ki čaka.

Vaja ne bo delovala vsakič. Včasih budilko preslišiš ali jo ugasneš in nadaljuješ. To ni poraz, ampak podatek: morda je bil konec postavljen prezgodaj ali pa sidro ni bilo dovolj močno. Prilagodi in poskusi znova.

»Ko hoče, zmore«: kaj hiperfokus naredi v družini

Hiperfokus ima tudi zgodovino, ki sega v otroštvo. Otrok z ADHD, ki ure in ure sestavlja kocke ali bere o dinozavrih, pri domači nalogi pa ne zdrži deset minut, pogosto sliši isti stavek: »Ko hoče, zmore.« Stavek je izrečen kot spodbuda, a otrok iz njega razbere nekaj drugega — da je njegova težava stvar volje in torej njegova krivda.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, nas zanima, kako takšna sporočila živijo naprej. Odrasel, ki je odraščal ob stavku »ko hoče, zmore«, se pogosto sam do sebe obnaša enako: vsak dan, ko ne zmore začeti, razume kot dokaz lenobe, vsak hiperfokus pa kot dokaz, da bi lahko, če bi se le potrudil. Tako nastane sram, ki ga je težko ubesediti — o njem sem pisala v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Ko človek razume, da sta zatopljenost in raztresenost dve plati iste pozornosti, se ta zgodba lahko spremeni. Ne v smislu »nič ni moja odgovornost«, ampak v smislu »moja pozornost deluje drugače in z njo lahko ravnam pametneje«. Razumevanje lastnih možganov kot drugačnih, ne pokvarjenih, je jedro pogleda, ki ga opisuje pojem nevrodivergentnost.

Kje ta razlaga ne velja

Rada bi bila tu previdna, ker je hiperfokus pojem, ki se ga zlahka prilepi na vse.

Zatopljenost še ni ADHD. Vsak človek se kdaj zatopi v delo, knjigo ali igro in pozabi na čas. Hiperfokus je smiselno povezovati z ADHD šele, ko je del širše slike — težav z začenjanjem, organizacijo, časom in pozornostjo, ki trajajo že od otroštva in se kažejo na več področjih življenja. To presoja in diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog, ne terapevt in ne spletni test. Jaz ADHD ne diagnosticiram.

Intenzivna zatopljenost ima lahko druge vzroke. Pri avtizmu so poglobljeni posebni interesi pogost in povsem drugačen pojav. Pri tesnobi se lahko misel zatakne v premlevanju, ki je od zunaj videti kot zbranost. Kadar nekdo več dni skoraj ne spi, pa se počuti poln energije, z dirkajočimi mislimi in velikimi načrti, je to razlog za čimprejšnji obisk zdravnika ali psihiatra — tak vzorec ni hiperfokus in potrebuje drugačno pomoč.

Ni vse treba popraviti. Če ti hiperfokus ne škodi — če ješ, spiš, ohranjaš odnose in v njem ustvarjaš —, morda ni ničesar, kar bi bilo treba spreminjati. Nekateri ljudje opažajo, da se njihov hiperfokus spremeni, ko začnejo jemati zdravila za ADHD; o tem, ali in katera zdravila so zate primerna, se pogovori z zdravnikom.

Kadar pa hiperfokus razjeda odnose, zdravje ali delo, je vredno o tem govoriti. V terapiji ne iščemo načina, kako ga ugasniti, ampak kako ga razumeti — tudi v odnosu do ljudi, ki živijo s tabo in ki ga vsak dan doživljajo od zunaj.

Kaj si zapomni

• Hiperfokus je močna zatopljenost, v kateri izginejo čas, telo in ljudje okoli — in je pri ADHD pogost, čeprav ga v diagnostičnih merilih ni.
• Pozornosti pri ADHD ni premalo; je neuravnana — usmerja jo zanimanje, novost in nujnost, ne pomembnost.
• Od toka se razlikuje predvsem po tem, da iz njega težko izstopiš in da se lahko zatakne tudi pri nečem, česar ne ceniš.
• Izhod pripravi vnaprej in od zunaj: čas konca z razlogom, budilka v drugi sobi, zapis, kje si ostal.
• Diagnozo ADHD postavi psihiater ali klinični psiholog; zatopljenost sama po sebi ni dokaz zanj.