ADHD in odvisnosti: povezava, ki jo je vredno poznati

»Kozarec vina zvečer ni bil zabava. Bil je edini trenutek v dnevu, ko je v glavi utihnilo.«

Ta stavek bi lahko izrekel marsikdo. Človek, ki ves dan teče med nalogami, ki jih ne konča, ki se zvečer ne more umiriti in ki je nekje odkril, da mu kozarec, cigareta, džoint ali ura igranja na telefonu za nekaj časa da tisto, česar ne zna dobiti drugače: tišino. Ne gre mu za omamo. Gre mu za olajšanje.

ADHD in odvisnosti se srečujeta pogosteje, kot bi pričakovali, in ta povezava ima dobro razložljive vzroke. V tem zapisu bom skušala razložiti, zakaj je tako, kaj o tem vemo iz raziskav, kaj to pomeni za zdravila in zakaj se ena ali druga težava v obravnavi tako pogosto spregleda. Pa še to, preden začnem: ne postavljam diagnoz. ADHD oceni psihiater ali klinični psiholog, odvisnost pa zdravnik. Ta zapis je namenjen razumevanju, ne samoocenjevanju.

Povezava, o kateri se redko govori

Ko ljudje razmišljajo o odvisnosti, redko pomislijo na ADHD. In ko razmišljajo o ADHD, redko pomislijo na odvisnost. A raziskave že dolgo kažejo, da sta tesno povezana.

Metaanaliza, ki jo je leta 2012 objavila nizozemska skupina Katelijne van Emmerik-van Oortmerssen, je združila raziskave o ljudeh, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od alkohola ali drog. Merila za ADHD je izpolnjevalo približno 23 odstotkov — skoraj vsak četrti. To je večkrat več, kot je ADHD pogost med odraslimi na splošno.

Povezava gre tudi v drugo smer. Metaanaliza Stevea Leeja in sodelavcev iz leta 2011 je združila raziskave, ki so otroke z ADHD in brez njega spremljale v mladostništvo in odraslost. Tisti z ADHD so pogosteje razvili težave z nikotinom, alkoholom, konopljo in drugimi drogami. To ne pomeni, da bo vsak otrok z ADHD postal odvisen — velika večina ne bo. Pomeni pa, da je tveganje večje in da ga je vredno poznati.

Zakaj je ta podatek pomemben? Ker v obeh smereh odpira vprašanje, ki ga sicer nihče ne postavi. Če nekdo leta neuspešno skuša nehati piti, je morda pod tem nekaj, kar ni bilo nikoli prepoznano. In če ima nekdo diagnozo ADHD, je smiselno, da on in njegovi bližnji poznajo eno od pasti, ki ga lahko čakajo.

Zakaj se srečata: štiri poti

Povezave med ADHD in odvisnostjo ne razloži en sam vzrok. Raziskovalci opisujejo več poti, ki se pri posamezniku lahko prepletajo.

Nagrada zdaj. Pri ADHD je nagrajevalni sistem možganov drugače uglašen. Raziskava, ki jo je leta 2009 v reviji JAMA objavila skupina Nore Volkow, je pri odraslih z ADHD pokazala spremembe v dopaminskih poteh, povezanih z nagrado in motivacijo. V vsakdanu se to kaže kot težje čakanje: nagrada, ki pride čez mesec, skoraj nič ne šteje, nagrada, ki pride zdaj, pa vleče z vso močjo. Snovi in nekatera vedenja dajejo prav to — hitro, zanesljivo, takoj. Več o tem, kako nagrajevalni sistem deluje pri odvisnosti, najdeš v zapisu Odvisnost ni šibka volja: kaj se zgodi z nagrajevalnim sistemom in pod pojmom dopamin v bazi znanja.

Impulzivnost. Človek z ADHD pogosto prej poskusi, laže reče »ja« in težje reče »dovolj«. To ne velja samo za prvo cigareto v najstniških letih. Velja tudi za tretji kozarec, ko je bil načrt en sam.

Samozdravljenje. Psihiater Edward Khantzian je leta 1985 opisal domnevo, da ljudje snovi pogosto ne izbirajo naključno, ampak glede na to, kaj jim pomagajo prenesti. O tej poti več v naslednjem razdelku.

Družina in geni. ADHD je v veliki meri dedna, in tudi tveganje za odvisnost se deloma prenaša. Hkrati otrok, ki odrašča ob staršu z neprepoznanim ADHD ali odvisnostjo, odrašča v okolju, ki ga zaznamuje. Geni in okolje se tu težko ločita.

Samozdravljenje: kaj snov naredi zate

Khantzianova domneva samozdravljenja je preprosta in hkrati zelo človeška: ljudje ne posegajo po snoveh zato, ker bi iskali užitek, ampak zato, ker jim snov za nekaj časa olajša nekaj, kar je sicer pretežko. Pri ADHD so to pogosto notranji nemir, misli, ki ne odnehajo, nespečnost in čustva, ki pridejo premočno in prehitro. O tem, kako se čustva pri ADHD včasih vžgejo hitreje, kot jih človek ujame, sem pisala v zapisu Čustvena disregulacija pri ADHD: ko občutek pride prehitro.

Pri različnih snoveh ima ta logika različne obraze:

• Nikotin in kofein lahko kratkotrajno izboljšata zbranost — zato marsikdo z ADHD ugotovi, da »brez kave in cigarete sploh ne more začeti«. Kadilcev je med ljudmi z ADHD opazno več kot v splošni populaciji. Več v zapisu Kofein, nikotin in energijske pijače: male odvisnosti, ki jih ne štejemo.
• Alkohol zvečer utiša misli in pomaga zaspati — vsaj na začetku. Dolgoročno spanec poslabša, kar pomeni slabši naslednji dan in več razlogov za naslednji kozarec.
• Konoplja se mnogim zdi kot način, da »izklopijo glavo«. Pri nekaterih pa poslabša prav tisto, kar je pri ADHD že tako ranljivo: motivacijo, spomin in organizacijo.
• Stimulansi brez recepta — od nedovoljenih drog do tujih tablet — so poseben primer. Ljudje z neprepoznanim ADHD včasih opišejo, da so jih prvič »zbistrili«, ne pa omamili. Prav to je lahko nevarno, ker tak učinek ne zbudi nobenega alarma.

Domneva samozdravljenja ne pomeni, da je uporaba snovi razumna izbira ali da ni škodljiva. Pomeni pa, da ima smisel, ki ga je vredno razumeti. Če snov vzameš, ne da bi razumel, kaj ti je dajala, ostane praznina, ki jo bo nekaj drugega hitro poskušalo zapolniti.

Ne le snovi: zasloni, igre in nakupi

Isti mehanizmi, ki ljudi z ADHD vlečejo k snovem, delujejo tudi pri vedenjih, ki dajejo hitro nagrado. Telefon z neskončnim drsenjem, videoigre z nenehnimi majhnimi zmagami, spletno nakupovanje z dostavo naslednji dan, stave na telefonu ob vsaki tekmi. Vse to je zgrajeno tako, da nagradi takoj in nepredvidljivo — kar je za možgane, ki težje čakajo, posebej privlačno.

Pri tem je treba biti previden. Ni vsako dolgo igranje odvisnost in ni vsak nakup beg. Ljudje z ADHD se lahko v nekaj zatopijo, ker jih to res zanima, in to ni bolezen. Vprašanje je, ali se lahko ustaviš, ko želiš, in ali vedenje škodi tvojemu življenju. Za podrobnejši pogled si preberi zapisa Odvisnost od telefona in zaslonov: kdaj je navada in kdaj težava ter Igre na srečo: odvisnost, ki nima vonja in se dolgo ne vidi.

Ali zdravila za ADHD vodijo v odvisnost?

To je eno najpogostejših vprašanj, ki jih imajo starši in odrasli, ko razmišljajo o zdravljenju. Stimulansi so vendarle sorodni snovem, ki se zlorabljajo. Ali ni nevarno, da otrok ali odrasel nanje »navadi« in nato poseže po drugem?

Raziskave te bojazni ne potrjujejo. Metaanaliza Katherine Humphreys in sodelavcev, objavljena leta 2013 v reviji JAMA Psychiatry, je združila raziskave, ki so otroke z ADHD spremljale v odraslost. Zdravljenje s stimulansi v otroštvu ni bilo povezano z večjim tveganjem za poznejšo odvisnost — pa tudi ne z manjšim. Švedska registrska raziskava Zhenga Changa in sodelavcev iz leta 2014 je pokazala, da je bilo jemanje zdravil za ADHD celo povezano z manjšim tveganjem za zlorabo snovi pozneje.

Kljub temu ostajajo pomembne previdnosti. Predpisane stimulanse je mogoče zlorabiti, prodati ali deliti, zato je pomembno, da jih jemlješ natanko tako, kot je naročil zdravnik, in jih ne daješ drugim. Pri ljudeh, ki se že zdravijo zaradi odvisnosti, psihiater pri izbiri zdravila posebej pretehta tveganja — včasih izbere drugačno vrsto zdravila ali pogostejše spremljanje. To so odločitve zdravnika, ne tvoje in ne moje. O tem, kaj zdravila za ADHD naredijo in česa ne, sem pisala v zapisu Zdravila za ADHD: kaj naredijo in česa ne. In kot vedno: zdravila ne opuščaj in ne spreminjaj sam.

Posebna zgodba so stimulansi, ki jih ljudje jemljejo brez diagnoze, da bi zdržali tempo v službi ali na študiju. To ni zdravljenje ADHD, ampak tveganje, o katerem pišem v zapisu Alkohol in stimulansi v zahtevnih poklicih: tiha samopomoč.

Zakaj se ena težava pogosto spregleda

Ko človek pride na zdravljenje odvisnosti, je pozornost razumljivo usmerjena v snov. ADHD lahko ostane neopažen, ker se njegovi znaki prekrivajo z znaki uporabe snovi ali odtegnitve: nemir, nespečnost, raztresenost, razdražljivost. Hkrati je pri človeku, ki aktivno uporablja snovi, ADHD res težko zanesljivo oceniti.

Mednarodna konsenzna izjava, ki jo je leta 2018 objavila skupina strokovnjakov za odvisnosti in ADHD pod vodstvom Cleo Crunelle, zato priporoča, da se ljudi v zdravljenju odvisnosti presejalno pregleda za ADHD, diagnozo pa postavi previdno in z natančno življenjsko zgodovino — tudi s podatki o otroštvu, preden se je uporaba snovi sploh začela. Priporoča tudi, da se obe težavi zdravita usklajeno, ne ena za drugo v nedogled.

Velja pa tudi obratno. Človek z diagnozo ADHD, ki pride po pomoč zaradi organizacije ali odnosov, o pitju ali kajenju konoplje morda ne bo spregovoril sam od sebe. Ne zato, ker bi skrival, ampak ker se mu to ne zdi povezano. Zato je smiselno, da se o tem vpraša — brez obsojanja, kot o enem od načinov, kako se človek znajde.

Družina, sram in odnosi

V relacijski družinski terapiji, v kateri se usposabljam, nas zanima, kako se takšni vzorci prenašajo med generacijami. Pri ADHD in odvisnosti je ta prenos pogosto dvojen. Otrok podeduje nekaj nagnjenja, hkrati pa odrašča ob staršu, ki morda pije, da bi utišal lastni nemir, ki ga nihče ni poimenoval. Kar se otroku kaže kot »oče je tak«, je včasih neprepoznan ADHD, ki se je skrival za alkoholom.

Predstavljaj si tak pogovor med mamo in odraslim sinom, ki je pravkar dobil diagnozo ADHD (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Psihiatrinja me je vprašala, ali je kdo v družini imel podobne težave.«
»In kaj si rekel?«
»Da ne vem. Potem sem pomislil na očeta. Kako ni nikoli mogel sedeti pri miru. Kako je vse začel in nič končal. Kako je pil.«
Mama dolgo molči. »Vedno sem mislila, da je pil zaradi mene.«
»Mogoče je pil zaradi sebe. Zaradi nečesa, česar nihče ni znal poimenovati.«

Takšen pogovor ne opraviči ničesar, kar se je zgodilo. Lahko pa sname del krivde, ki so jo družinski člani leta nosili. In lahko odpre vprašanje, ki je za naslednjo generacijo pomembno: kaj bomo mi naredili drugače?

Pri vsem tem je močno prisoten sram. Sram zaradi ADHD — »nikoli nisi nič končal« — in sram zaradi odvisnosti — »ne znaš se obvladati«. Ko se srečata, se okrepita. In sram je eden glavnih razlogov, zakaj ljudje ne poiščejo pomoči, ali pa jo opustijo ob prvem zdrsu. Zato je pomembno vedeti, da recidiv ni poraz, ampak del poti, iz katerega se je mogoče učiti.

Vaja: kaj mi to daje?

Ta vaja ni test za odvisnost. Je način, da bolje razumeš, kakšno vlogo ima v tvojem življenju snov ali vedenje, h kateremu se vračaš. Vzame dvajset minut in list papirja.

1. Izberi eno stvar, ki jo uporabljaš pogosteje, kot bi želel — kozarec zvečer, cigareto, telefon pred spanjem, stave, nakupe.
2. Zapiši, kdaj po njej najpogosteje posežeš. Ob kateri uri, v katerem razpoloženju, po kakšnem dogodku? Bodi čim natančnejši.
3. Zapiši, kaj ti v tistem trenutku da. Ne kaj bi moralo dati, ampak kaj res. Tišino v glavi? Zbranost? Občutek, da si nagrajen? Konec dneva?
4. Pri vsakem odgovoru pomisli, ali bi to potrebo lahko vsaj delno zadovoljil drugače. Ne kot zamenjava, samo kot ena možnost več — gibanje, pogovor, drugačen večerni ritual.
5. Zapiši, kaj te pri tem skrbi. Če je odgovor »precej«, je naslednji korak pogovor z osebnim zdravnikom ali strokovnjakom, ne strožja samokontrola.

Če želiš podrobnejši premislek o tem, kje je meja med navado in težavo, ti lahko pomaga zapis Ali sem odvisen? Vprašanja, ki povedo več kot količina.

Kje ta povezava ne velja

Ker je povezava med ADHD in odvisnostjo močna, jo je lahko preveč posplošiti. Zato nekaj omejitev.

Večina ljudi z ADHD ne razvije odvisnosti. Povečano tveganje ni usoda. Številni ljudje z ADHD imajo s snovmi povsem običajen odnos ali jih sploh ne uporabljajo.

Ni vsaka odvisnost skriti ADHD. Za odvisnostjo se lahko skrivajo travma, depresija, tesnoba, osamljenost, družbeni pritiski ali pa preprosto dolgotrajna izpostavljenost snovi. ADHD je ena od možnih razlag, ne edina. Zaradi tega članka ni smiselno, da začneš pri sebi ali bližnjem iskati ADHD za vsakim kozarcem.

Snovi same posnemajo ADHD. Dolgotrajna uporaba alkohola ali konoplje, pa tudi odtegnitev, lahko povzročita raztresenost, nemir in slabo organizacijo. Zato je ocena v času aktivne uporabe težka in jo mora narediti strokovnjak, ki pozna obe področji.

ADHD ne odvzame odgovornosti. Razumevanje, zakaj si bolj ranljiv, ne pomeni, da posledice tvojega ravnanja niso tvoje. Pomeni pa, da jih lahko nosiš brez sramu, ki te sicer pogosto potisne nazaj v isti krog.

Kam po pomoč

Če se v zapisu prepoznaš — ali v njem prepoznaš koga od bližnjih —, je dober prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom. Ta lahko oceni, ali je potrebna napotitev k psihiatru, ki lahko oceni tako ADHD kot odvisnost. Če že jemlješ zdravila, mu povej tudi o vseh snoveh, ki jih uporabljaš — to je pomembno za tvojo varnost, ne za obsojanje.

Psihoterapija je lahko pomemben del poti, a ne nadomesti zdravniške obravnave. Kadar je uporaba snovi huda ali obstaja tveganje za resne odtegnitvene težave, je zdravnik prvi naslov. V terapiji pa je prostor za to, kar sem opisala zgoraj: za razumevanje, čemu je snov služila, kako so se vzorci prenašali v družini in kako zgraditi drugačne poti do olajšanja. Če ne želiš ali še ne zmoreš popolne abstinence, je lahko koristen tudi pogled, ki ga opisuje zapis Zmanjševanje škode: pristop, ki ne zahteva takojšnje abstinence.

Če se ti zdi, da ne zmoreš več, ali imaš misli o samopoškodovanju, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur) ali v nujnih primerih 112. Več o samem pojmu odvisnosti najdeš tudi v bazi znanja pod geslom odvisnost.

Kaj si zapomni

• ADHD in odvisnost se srečujeta pogosto: med ljudmi, ki se zdravijo zaradi odvisnosti, ima ADHD skoraj vsak četrti.
• Povezavo razlagajo nagrajevalni sistem, impulzivnost, samozdravljenje in družinski vplivi — pogosto vse skupaj.
• Raziskave ne kažejo, da bi zdravljenje ADHD s predpisanimi zdravili povečalo tveganje za poznejšo odvisnost. O zdravilih vedno odloča zdravnik.
• Ena težava pogosto zakrije drugo; najbolje je, ko se obe obravnavata usklajeno.
• Vprašanje »kaj mi to daje?« pogosto pove več kot vprašanje »koliko«.