Diagnostika ADHD pri odraslih: kam se obrniti in kaj pričakovati

Je dve zjutraj. Na telefonu je odprt seznam »dvajset znakov ADHD pri odraslih«, ki ga je nekdo delil na družbenih omrežjih. Pri sedemnajstem znaku že ni več smešno. Pozabljeni ključi, nedokončani projekti, tisto večno »začela bom jutri«, čustva, ki pridejo kot val. In potem vprašanje, ki ne da spati: Kaj zdaj? Komu sploh to povem?

Ta zapis je namenjen prav temu trenutku. Ne bom ti povedala, ali imaš ADHD — tega ne more nihče, ki te ni pregledal, in tudi jaz kot psihoterapevtka tega ne smem. Lahko pa razložim, kako pri nas poteka pot do ocene pri odraslih, kdo jo opravi, kaj se pri njej dogaja in kako se nanjo pripraviš, da boš iz nje dobil čim več.

Ena opomba na začetku: postopki in organizacija zdravstva se spreminjajo, zato tu opisujem splošno pot. Za podrobnosti, ki veljajo zate, je najboljši sogovornik tvoj osebni zdravnik.

Zakaj se odrasli sploh odločijo za oceno

ADHD ni »otroška« motnja, ki bi z odraščanjem izginila. Mednarodno soglasje strokovnjakov ocenjuje, da ga ima okoli 2,5 % odraslih (Faraone in sod., 2021). Mnogi med njimi v otroštvu niso bili prepoznani — ker so bili pridni, ker so imeli dobre ocene, ker so bili sanjavi, ne nemirni, ali ker o ADHD takrat preprosto ni nihče razmišljal. Zakaj ga pri odraslih tako dolgo spregledamo, opisuje zapis ADHD pri odraslih: znaki, ki jih desetletja pripisujemo značaju.

Odrasli se za oceno najpogosteje odločijo, ko se nekaj spremeni: nova služba z več samostojnega dela, rojstvo otroka, študij, ki zahteva več samoorganizacije, ali izčrpanost, po kateri stare strategije ne delujejo več. Včasih je sprožilec otrok, ki dobi diagnozo — in starš v opisu prepozna sebe.

Pri tem je koristno vedeti, da diagnostični kriteriji za odrasle niso enaki kot za otroke. Ameriški diagnostični priročnik DSM-5 za mladostnike od 17. leta naprej in odrasle zahteva vsaj pet znakov v eni od dveh skupin (nepozornost ali hiperaktivnost in impulzivnost), pri otrocih pa šest. Poleg tega mora biti nekaj znakov prisotnih že pred 12. letom, kazati se morajo v več okoljih in pomembno vplivati na življenje (Ameriško psihiatrično združenje, 2013). Že iz tega se vidi, da ocena ni le štetje znakov s seznama.

Kdo sme postaviti diagnozo

Diagnozo ADHD pri odraslih postavi psihiater ali klinični psiholog. Psihiater je zdravnik specialist in lahko predpiše zdravila. Klinični psiholog opravi poglobljeno psihološko oceno, zdravil pa ne predpisuje. Pogosto sodelujeta.

Kdo ni pristojen: psihoterapevt, coach, učitelj, prijatelj, ki ima ADHD sam, in seveda noben spletni test. Psihoterapevt lahko opazi vzorce, ki kažejo, da bi bila ocena smiselna, in te spodbudi, da se zanjo odločiš — diagnoze pa ne postavi. Natančneje sem razmejitev razložila v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces, kdo je kdo med strokovnjaki, pa v zapisu Psihoterapevt, psiholog, psihiater: kdo je kdo in h komu iti.

Prvi korak: osebni zdravnik

V javnem zdravstvu je prva postaja praviloma osebni zdravnik. Z njim se pogovoriš o tem, kar opažaš, on pa presodi, ali te napoti k psihiatru ali kliničnemu psihologu, in ti izda napotnico. Pomaga, če na pogovor prideš pripravljen: z nekaj konkretnimi primeri iz vsakdana, ne le z občutkom, da »nekaj ni v redu«.

Druga možnost je samoplačniška ocena pri zasebnem psihiatru ali kliničnem psihologu, kjer napotnica praviloma ni potrebna. Kako se med tema potema odločiti in kaj prinese katera, sem opisala v zapisu Napotnica, čakalna vrsta ali samoplačniško: kako se pri nas pride do pomoči, zato tega tu ne bom ponavljala. Ne glede na pot pa velja: preveri, ali strokovnjak, h kateremu greš, ocenjuje tudi odrasle in ima z ADHD izkušnje.

Kaj ocena vsebuje

Ljudje se pogosto bojijo, da bo ocena kratek pogovor, po katerem bodo odpravljeni z »saj ste čisto v redu«. Ali obratno — da bo test, ki ga lahko »padeš«. Dobra ocena ni ne eno ne drugo. Evropsko soglasje o ADHD pri odraslih (Kooij in sod., 2019) jo opisuje kot klinični proces, ki zajame celotno življenjsko zgodbo.

Običajno vključuje več delov:

• Klinični pogovor o tem, kaj te je pripeljalo, kako se težave kažejo zdaj in kako vplivajo na delo, odnose in vsakdan.
• Vprašalnike. Nekateri so kratki presejalni, na primer vprašalnik ASRS, ki ga je razvila skupina pri Svetovni zdravstveni organizaciji (Kessler in sod., 2005). Presejalni vprašalnik ne postavi diagnoze — pove le, ali je smiselno iskati naprej.
• Strukturiran intervju, v katerem strokovnjak sistematično preveri posamezne kriterije, v sedanjosti in v otroštvu.
• Podatke iz drugih virov: pogovor s staršem, partnerjem ali nekom, ki te dobro pozna, stara spričevala, opombe učiteljev.
• Preverjanje drugih možnih razlogov — o tem več spodaj.

Ali bo ocena potekala v enem ali več srečanjih in katere pripomočke bo strokovnjak uporabil, je odvisno od njega in od tvoje zgodbe. Ni nenavadno, če traja več kot en obisk. Če česa ne razumeš — zakaj neko vprašanje, kaj pomeni rezultat vprašalnika —, smeš vprašati. Ocena je tudi priložnost, da o sebi izveš kaj novega, ne le izpit, ki ga je treba prestati.

Zakaj te bodo spraševali o otroštvu

Marsikoga preseneti, koliko vprašanj na oceni je o otroštvu. Razlog je preprost: ADHD je nevrorazvojna razlika, kar pomeni, da je prisotna od zgodnjih let. Če se je nepozornost pojavila šele pri štiridesetih, je verjetno, da gre za kaj drugega — ali da je ADHD prej obstajal, a so ga prikrivale okoliščine.

Raziskava Sibleyja in sodelavcev (2018), ki je mlade spremljala od 10. do 25. leta, je pokazala, da imajo mnogi primeri, ki so na prvi pogled videti kot ADHD z »začetkom v odraslosti«, ob natančnejšem pregledu drugo razlago — na primer tesnobo, depresijo ali uporabo substanc. Zato strokovnjak išče sledi v preteklosti.

Tu ti lahko pomagajo stari dokumenti in ljudje, ki so te poznali kot otroka. Opombe učiteljev v spričevalih (»zna, a se ne potrudi«, »sanjari med poukom«, »pozablja domače naloge«) so pogosto bolj zgovorne od ocen. Starši ali starejši sorojenci se morda spomnijo stvari, ki jih ti ne. Če teh virov ni — ker starši niso več živi ali stikov z njimi ni —, to ne pomeni, da ocena ni mogoča. Pomeni le, da bo strokovnjak več podatkov iskal drugje.

Kaj drugega lahko pojasni podobne težave

Težave s pozornostjo so kot vročina: znak, ki ima lahko veliko vzrokov. Strokovna literatura (Asherson in sod., 2016; Kooij in sod., 2019) kot najpogostejše stvari, ki jih je treba pri oceni upoštevati, navaja:

• tesnobo — zaskrbljenost pobere pozornost in otežuje začenjanje nalog (ADHD in tesnoba se lahko na prvi pogled zelo podobno kažeta);
• depresijo — upočasnjeno mišljenje, pomanjkanje energije in motivacije;
• motnje spanja — kronično pomanjkanje spanca zelo spominja na nepozornost;
• telesne vzroke, na primer težave s ščitnico, ki jih presodi zdravnik;
• posledice travme in dolgotrajnega stresa, vključno z izgorelostjo;
• uporabo alkohola ali drugih substanc.

Pomembno je razumeti, da to ni »ali-ali«. ADHD pri odraslih pogosto spremljajo druge težave, na primer tesnoba ali depresija. Dobra ocena zato ne išče ene same oznake, ampak sliko, ki čim bolje pojasni tvoje doživljanje.

Kako se to sliši od blizu

Spodnji pogovor pri osebnem zdravniku je sestavljen (sestavljen, ne gre za resnično osebo). Pokaže, kako lahko konkretni primeri olajšajo prvi korak.

»Mislim, da imam morda ADHD. Prebral sem nekaj člankov …«
»Povejte mi, kaj ste opazili pri sebi.«
»V službi začnem pet stvari in nobene ne dokončam. Rok mi vedno uide, čeprav ga imam zapisanega. Že v osnovni šoli so učitelji pisali, da sem pameten, a raztresen.«
»Kako je s spanjem in razpoloženjem zadnje mesece?«
»Spim slabo, a to je od nekdaj. Razpoloženje je v redu — samo jezen sem nase.«
»Prav. Napisal vam bom napotnico, da se o tem pogovorite s strokovnjakom, ki ADHD pri odraslih ocenjuje.«

Opazi, da zdravnik vpraša tudi o spanju in razpoloženju. To ni dvom v tvojo zgodbo, ampak del dobre prakse — tudi to je del iskanja slike, ki zares pojasni, kaj se dogaja.

Vaja: pripravi se na pregled

Priprava ne bo spremenila izida ocene, pomaga pa, da v kratkem času poveš tisto, kar je pomembno, in da ne odideš z občutkom, da si polovico pozabil. Vzemi si za to en večer.

1. Zapiši pet konkretnih primerov iz zadnjega meseca, ko ti je nekaj zaradi pozornosti, organizacije ali impulzivnosti zares otežilo dan. Konkretno: kaj, kdaj, kakšna je bila posledica.
2. Poišči sledi iz otroštva: stara spričevala, zvezke, opombe učiteljev. Če lahko, vprašaj starša ali sorojenca, kakšen si bil kot otrok.
3. Zapiši, kako vplivajo na različna okolja — službo, dom, odnose, denar, vožnjo, zdravje.
4. Naštej, kar že jemlješ in kar že veš o svojem zdravju: zdravila, spanje, morebitne pretekle diagnoze, uživanje alkohola.
5. Zapiši tri vprašanja, ki jih želiš postaviti — na primer, kaj se bo zgodilo po oceni, kakšne so možnosti podpore, kaj, če ne gre za ADHD.

V bazi znanja je za to tudi orodje priprava na obisk pri psihiatru, ki ga lahko natisneš in vzameš s seboj.

Po oceni: izvid, zdravila in podpora

Ob koncu ocene dobiš izvid in, v najboljšem primeru, pogovor o tem, kaj pomeni. Ne glede na izid je smiselno vprašati: kaj je zdaj naslednji korak?

Če je ugotovitev ADHD, se lahko odpre več poti. O zdravilih odloča psihiater skupaj s tabo — pri mnogih odraslih pomagajo, a ne rešijo vsega, in ne ustrezajo vsakomur. Poleg tega so lahko koristni psihoedukacija (razumevanje, kako tvoji možgani delujejo), praktične prilagoditve na delu in doma ter psihoterapija, ki ne obravnava ADHD kot takega, ampak to, kar so leta brez razlage pustila za seboj — sram, samokritiko, napetosti v odnosih.

Pozna diagnoza pogosto prinese mešanico občutkov: olajšanje, ker ima stvar končno ime, in žalost za vsem, kar bi lahko bilo drugače. O tem piše zapis Pozna diagnoza ADHD: olajšanje in žalost hkrati.

Velja pa tudi to, kar sem zapisala v zapisu Diagnoza je zemljevid, ne ime zate: diagnoza pove, kje so ovinki, ne pove pa, kdo si. Izraz nevrodivergentnost marsikomu pomaga, da razliko v delovanju vidi kot razliko, ne kot okvaro.

Če ugotovitev ni ADHD, to ne pomeni, da si si težave izmislil. Pomeni, da je odgovor drugje — in to je prav tako dragocen podatek. Za psihoterapijo diagnoze ne potrebuješ; o tem več v zapisu Ali moram imeti diagnozo, da pridem na terapijo?

Kje so meje tega zapisa

Ni vsaka raztresenost ADHD. Vsi kdaj pozabimo ključe, odlašamo in izgubimo nit. Seznami znakov na družbenih omrežjih so pogosto napisani tako, da se v njih prepozna skoraj vsak. ADHD je diagnoza šele, ko so znaki stalni, prisotni od otroštva, v več okoljih in pomembno ovirajo življenje.

Ne potrebuje vsak diagnoze. Nekateri ljudje z znaki ADHD živijo v okolju in s strategijami, ki jim ustrezajo, in ocene ne potrebujejo. Odločitev za oceno je smiselna, kadar trpiš, kadar bi ti izvid odprl dostop do pomoči ali kadar te vprašanje tako bremeni, da potrebuješ odgovor.

Samodiagnoza ni diagnoza. Prepoznati se v opisu je lahko pomemben prvi korak in nikakor ni sramotno. A ker imajo podobni znaki veliko vzrokov, lahko samodiagnoza spregleda kaj, kar potrebuje drugačno pomoč — na primer depresijo ali motnjo spanja.

Ta zapis ne nadomesti strokovnjaka. Pot, ki sem jo opisala, je splošna. Če imaš hude težave z razpoloženjem ali misli, da bi si kaj naredil, ne čakaj na oceno ADHD: obrni se na osebnega zdravnika, pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur), v nujnih primerih pa 112.

Kaj si zapomni

• Diagnozo ADHD pri odraslih postavi psihiater ali klinični psiholog — ne psihoterapevt in ne spletni test.
• V javnem zdravstvu je prvi korak praviloma osebni zdravnik in napotnica; druga možnost je samoplačniška ocena.
• Dobra ocena zajame sedanjost, otroštvo, več življenjskih okolij in druge možne razloge za težave.
• Na pregled prinesi konkretne primere, stara spričevala in, če lahko, spomine bližnjih.
• O zdravilih odloča zdravnik; ne glede na izid je diagnoza zemljevid, ne ime zate.