ADHD pri odraslih: znaki, ki jih desetletja pripisujemo značaju

»Saj znam. Vem točno, kaj moram narediti. Samo ne naredim.«

Tako je nekdo nekoč opisal svoje jutro: računi na mizi, ki čakajo že tretji teden, odprtih petnajst zavihkov v brskalniku, obljuba sodelavcu, ki jo je pozabil, in ura, ki je spet pokazala, da bo zamudil. Ni bil len. Delal je več kot večina ljudi okoli njega, samo drugače — v sunkih, pozno ponoči, tik pred rokom, z ogromno energije za stvari, ki so ga pritegnile, in skoraj nič za tiste, ki ga niso. Vse življenje je slišal isto: »Če bi se malo bolj potrudil.«

Pri mnogih odraslih, ki pridejo na pogovor zaradi tesnobe, izčrpanosti ali težav v odnosu, se za tem stavkom skriva še nekaj. Včasih je to ADHD — motnja pozornosti s hiperaktivnostjo —, ki ga nihče ni opazil, ker je bil otrok priden, pameten ali dovolj tih. Diagnoze ne postavljam jaz; to je delo psihiatra ali kliničnega psihologa. Lahko pa opišem, kako je videti ADHD, ko odraste, in zakaj ga tako dolgo zamenjujemo z značajem.

Kaj ADHD je — in kaj ni

ADHD je nevrorazvojna posebnost: začne se v otroštvu, vpliva na to, kako možgani uravnavajo pozornost, gibanje, impulze in čustva, in pri mnogih ljudeh ne izgine z odraslostjo. Spreminja pa obliko. Otrok, ki ni mogel sedeti pri miru, postane odrasel, ki ne more sedeti na sestanku, ne da bi mu nemir tekel po nogah. Otrok, ki je pozabljal copate, postane odrasel, ki pozablja roke.

Kaj ADHD ni: ni pomanjkanje inteligence, ni posledica slabe vzgoje in ni moda zadnjih let. Mednarodna izjava strokovnjakov, ki jo je leta 2021 objavila Svetovna federacija za ADHD, je zbrala več kot dvesto ugotovitev, ki so podprte z raziskavami — od dednosti do posledic, ki jih ima nezdravljen ADHD v vsakdanjem življenju. Gre za eno najbolj raziskanih stanj v psihiatriji.

Ker beseda »motnja« marsikoga zmoti, mnogi danes govorijo o nevrodivergentnosti — o možganih, ki delujejo drugače od povprečja, ne nujno slabše. Oboje drži hkrati: ADHD prinaša resnične težave, ki jih je vredno jemati resno, in prinaša tudi lastnosti, ki so v pravem okolju dragocene. O tej dvojnosti pri tistih, ki so ustanovili svoje podjetje, sem pisala v zapisu ADHD in podjetništvo: dar in breme hkrati.

Zakaj ga pri odraslih tako dolgo spregledamo

Ko je Svetovna zdravstvena organizacija v desetih državah preverjala, kako pogost je ADHD pri odraslih, je ocenila, da ima merila zanj v povprečju okoli 3,4 odstotka odraslih (Fayyad in sod., 2007). Med državami so bile razlike, a sporočilo je jasno: gre za razmeroma pogosto stanje. Velik del teh ljudi diagnoze nikoli ni dobil.

Razlogov je več. Prvi je slika, ki jo imamo v glavi: deček, ki pleza po klopeh. Kdor ni bil tak — ker je bil deklica, ker je sanjaril namesto skakal, ker je bil dovolj pameten, da je nadoknadil, kar je preslišal —, je zdrsnil mimo. Drugi razlog je, da odrasli svoje težave dolgo pokrivajo. Izumijo sisteme, opomnike, prošnje za podaljšanje rokov, partnerja, ki skrbi za koledar. Tretji razlog je, da so pri odraslih v ospredju pogosto druge stiske — tesnoba, depresija, izgorelost, težave s spanjem —, in te zakrijejo tisto, kar je bilo prej.

Diagnostični priročnik DSM-5 je leta 2013 upošteval, da se ADHD z leti spreminja: pri odraslih zahteva manj izraženih znakov kot pri otrocih, vztraja pa pri tem, da so bili znaki prisotni že pred dvanajstim letom in da motijo delovanje na več področjih, ne le v službi ali le doma. To je pomembno, ker loči ADHD od obdobja, ko je človek preprosto preobremenjen.

Znaki, ki jih pripisujemo značaju

Pri odraslih ADHD redko izgleda kot nemir v telesu. Veliko pogosteje izgleda kot nekaj, kar okolica — in človek sam — imenuje osebnost. Tu je nekaj vzorcev, ki jih ljudje opisujejo, ko se ozrejo nazaj:

• »Raztresen si.« Ključi, telefon, očala, misel sredi stavka. Ne gre za občasno pozabljivost, ki jo poznamo vsi, ampak za vzorec, ki vztraja leta.
• »Vse delaš v zadnjem trenutku.« Rok, ki je oddaljen dva tedna, ne obstaja. Rok, ki je jutri, prižge vse luči naenkrat.
• »Začneš sto stvari.« Navdušenje nad novim hobijem, tečajem, projektom, ki po nekaj tednih ugasne — ne zato, ker človeku ne bi bilo mar, ampak ker je novost izgubila moč.
• »Skočiš v besedo.« Misel je tu zdaj in je čez pet sekund ne bo več, zato jo izgovoriš, preden drugi konča.
• »Preveč reagiraš.« Jeza, ki zagori in hitro ugasne, užaljenost ob drobni pripombi, solze, ki pridejo, preden jih lahko ustaviš.
• »Kadar hočeš, pa zmoreš.« To je morda najbolj boleč stavek, ker je na videz res. Ob zanimivi nalogi zmore človek z ADHD ure zbranosti. Prav zato okolica sklepa, da je vse drugo stvar volje.

Vsak od teh znakov sam po sebi ne pomeni ničesar. Vsi kdaj zamudimo in vsi kdaj odlašamo. Kar loči ADHD, je vztrajnost, obseg in cena: vzorec, ki traja od otroštva, se pojavlja v službi, doma in v odnosih ter človeka stane več, kot bi bilo treba.

Razlika med vedeti in narediti

Psiholog Russell Barkley, eden najbolj vplivnih raziskovalcev ADHD, je zapisal misel, ki jo ljudje z ADHD pogosto prepoznajo kot natančen opis svojega življenja: ADHD ni motnja tega, da ne bi vedel, kaj narediti, ampak motnja tega, da narediš, kar veš. Znanje je tu. Kar se zatakne, je prehod od namere do dejanja ob pravem času.

Temu sklopu sposobnosti pravimo izvršilne funkcije: načrtovanje, začenjanje, zadrževanje informacije v mislih, preklapljanje med nalogami, zaviranje impulza in uravnavanje čustva. So kot dirigent v orkestru. Glasbeniki so lahko izvrstni, a če dirigent ne pokaže, kdaj vstopiti, nastane hrup.

Barkley je poudarjal še eno stvar: pri ADHD je posebej oslabljen občutek za čas. Prihodnost se ne čuti kot resnična, dokler ni zelo blizu. Zato nasvet »samo začni prej« ne deluje — ne zato, ker človek nasveta ne bi razumel, ampak ker oddaljen rok v telesu ne sproži ničesar. Pomaga, kar prihodnost prinese v sedanjost: zunanje ure, vmesni roki, nekdo, ki dela ob tebi.

Čustvena plat, o kateri se malo govori

V diagnostičnih merilih čustva skoraj niso omenjena, v vsakdanu ljudi z ADHD pa so pogosto v ospredju. Pregledni članek Philipa Shawa in sodelavcev iz leta 2014 je pokazal, da je težavno uravnavanje čustev pri ADHD pogosto in da ga ne moremo razložiti le z drugimi motnjami, ki se ADHD pogosto pridružijo. Čustvo pride hitreje, je močnejše in se težje umiri.

To ima posledice v odnosih. Partner doživi izbruh, ki ga ne razume, človek z ADHD pa se pol ure pozneje sramuje odziva, ki ga ni mogel ustaviti. Kako se čustva uravnavajo in zakaj nekaterim to gre težje, sem opisala tudi v bazi znanja pod regulacija čustev.

Ko si težave razložiš sam

Ko človek, ki ima ADHD, ne ve, da ga ima, si svoje težave razloži sam. In razlaga, ki je pri roki, je skoraj vedno moralna: sem len, sem neodgovoren, nisem dovolj dober. Ta razlaga se skozi leta utrdi v notranjega kritika, ki ne miruje niti takrat, ko gre vse dobro.

Pogosto se pridruži še nekaj: človek začne svojo vrednost meriti s tem, koliko naredi, in ker vedno naredi »premalo«, nikoli ne pride do občutka, da je dovolj. O tem vzorcu sem več napisala v zapisu Ko si vreden toliko, kolikor narediš. Pod njim pa skoraj vedno leži sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Tak pogovor je lahko videti takole (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet sem pozabil na roditeljski sestanek. Žena me je samo pogledala.«
»Kaj si si rekel v tistem trenutku?«
»Da sem nemogoč. Da se nikoli ne bom naučil.«
»Koliko let že slišiš ta stavek?«
Pomisli. »Odkar pomnim. Najprej od učiteljice, potem od mame, zdaj od sebe.«
»Kaj pa, če ne gre za to, da se nočeš naučiti, ampak za to, da ti spomin na dogovore deluje drugače — in da potrebuješ drugačno pot, ne večjega truda?«
Dolgo molči. »To bi bilo … manj sramotno.«

Ta premik — od »kaj je narobe z mano« k »kako delujem in kaj potrebujem« — je pogosto prvi korak. Zgodi se lahko že pred diagnozo, ne zamenja pa je.

Kdaj ne gre za ADHD

Ker so znaki ADHD tako vsakdanji, je pomembno povedati tudi nasprotno: velika večina raztresenosti ni ADHD. Socialna omrežja so polna kratkih posnetkov, v katerih se skoraj vsak prepozna, in to ima dobro plat — ljudje začnejo spraševati. Ima pa tudi slabo plat, ker se prehitro zaprejo druga vprašanja.

Podobno kot ADHD lahko izgledajo:

• tesnoba, ki zaposli misli in odvzame zbranost;
• depresija, pri kateri upade energija, spomin in volja do začenjanja;
• izgorelost, ki naredi vsako nalogo težjo — o tem v zapisu Izgorelost ni lenoba;
• pomanjkanje spanja, ki samo po sebi močno oslabi pozornost;
• telesna stanja, hormonske spremembe, nekatera zdravila ali uporaba substanc;
• življenje, ki je preprosto preveč — mlad starš z dvema službama ni nujno ADHD, morda je samo utrujen.

Ključna razlika je čas: če so težave nastale v zadnjih letih in jih v otroštvu ni bilo, je ADHD manj verjeten in odgovor je verjetno drugje. Pogosto pa se stanja tudi prekrivajo. Prav zato samo-diagnoza ni dovolj in je smiselno, da si sliko ogleda nekdo, ki zna ločiti eno od drugega.

Kdo postavi diagnozo

Diagnozo ADHD pri odraslih postavi psihiater ali klinični psiholog na podlagi pogovora, vprašalnikov, podatkov iz otroštva in pogosto tudi pogovora z nekom, ki te dobro pozna. Kdo sme kaj v tem procesu, sem razložila v zapisu Kdo sme postaviti diagnozo, kdo predpisati zdravilo in kdo voditi proces, o praktični poti pa piše zapis Diagnostika ADHD pri odraslih: kam se obrniti in kaj pričakovati.

Evropsko soglasje strokovnjakov o ADHD pri odraslih (Kooij in sod., 2019) poudarja, da ocena ni le štetje znakov. Zajeti mora celotno življenjsko zgodbo, pridružene težave in to, kako znaki vplivajo na delovanje. Zato je koristno, da na pregled prineseš, kar imaš: stara spričevala z opombami učiteljev, spomine staršev ali sorojencev, primere iz službe.

Kar zadeva zdravljenje: o zdravilih odloča zdravnik, skupaj s tabo. Pri mnogih odraslih pomagajo, pri nekaterih manj, in ne rešijo vsega, kar se je nabralo v letih brez razlage. Zato se jim pogosto pridruži še druga podpora.

Velja tudi to: diagnoza je zemljevid, ne ime zate. Pove, kje so ovinki, ne pove pa, kdo si in kam greš. In če ugotovitev ni ADHD, to ne pomeni, da si si težave izmislil — pomeni, da je odgovor drugje in ga je vredno iskati naprej.

Vaja: zemljevid tvojih zatikanj

Ta vaja ni test in ne pove, ali imaš ADHD. Pomaga ti zbrati opažanja, ki so koristna ne glede na odgovor — za pogovor z zdravnikom, s partnerjem ali s sabo.

1. Izberi en teden. Vsak večer si v beležko zapiši tri trenutke, ko ti nekaj ni šlo tako, kot si želel: zamuda, nedokončana naloga, pozabljen dogovor, izbruh.
2. Ob vsakem dopiši, kaj se je zgodilo tik pred tem. Ne zakaj si »slab«, ampak kaj je bilo v okolju: hrup, utrujenost, nejasna navodila, dolgočasna naloga, nenaden preklop.
3. Zapiši tudi en trenutek, ko je šlo dobro. Kaj je bilo takrat drugače? Rok, druga oseba, zanimanje, gibanje, glasba?
4. Ob koncu tedna poišči vzorec. Kateri pogoji se ponavljajo pri zatikanjih in kateri pri uspehih?
5. Izberi en pogoj, ki ga lahko spremeniš že ta teden — opomnik, ki ga postaviš na vrata, delo ob nekom drugem, krajši vmesni rok. In ob tem preveri, kako se je spremenil tvoj notranji glas, ko si zatikanja opisoval kot pogoje, ne kot napake.

Če zapiski segajo daleč nazaj v otroštvo in se pojavljajo povsod, jih vzemi s sabo k osebnemu zdravniku. Če pa ti ob tej vaji zelo težko pade, kako ostro govoriš s sabo, ti bo morda v pomoč zapis Samosočutje namesto samokritike.

Kaj lahko da terapija

Psihoterapija ADHD ne »pozdravi« in ni nadomestek za oceno ali zdravila. Raziskava Stevena Safrena in sodelavcev (2010) pa je pokazala, da je pri odraslih, ki so že jemali zdravila in so imeli še vedno izrazite težave, kognitivno-vedenjska terapija prinesla več izboljšanja kot sprostitvene vaje s psihoedukacijo. Z drugimi besedami: veščine se je mogoče naučiti in to pomaga.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo še na eno plast — na odnose. ADHD ne živi le v enem človeku. Živi v partnerstvu, kjer eden prevzema vse več nalog in postaja utrujen, drugi pa vse bolj kritiziran in umaknjen. Živi v družini, kjer so morda podobne lastnosti imeli že starši, pa jih nihče ni poimenoval. Ko se te vzorce prepozna, se pogosto zmanjšata tako očitanje kot sram. Del tega dela je lahko tudi 90-minutno srečanje Pogled v preteklost, pri katerem z genogramom pogledamo, kako so se podobni vzorci prenašali skozi generacije.

In nazadnje: terapija je lahko prostor za vse, kar pride po diagnozi. Za mnoge odrasle prinese pozna diagnoza mešanico olajšanja in žalosti, o kateri sem pisala v zapisu Pozna diagnoza ADHD: olajšanje in žalost hkrati.

Kaj si zapomni

• ADHD se začne v otroštvu in pri mnogih ostane v odraslosti, a spremeni obliko — iz nemira v telesu v nemir v mislih, iz pozabljenih copat v pozabljene roke.
• Znake ADHD pri odraslih pogosto pripisujemo značaju: lenobi, neodgovornosti, preobčutljivosti. Za njimi je pogosto težava izvršilnih funkcij, ne volje.
• Raztresenost ima veliko vzrokov — tesnobo, depresijo, izgorelost, pomanjkanje spanja. Če težav v otroštvu ni bilo, je odgovor verjetno drugje.
• Diagnozo postavi psihiater ali klinični psiholog; o zdravilih odloča zdravnik.
• Ne glede na diagnozo lahko že danes začneš opisovati svoja zatikanja kot pogoje, ki jih lahko spremeniš, ne kot napake, za katere si kriv.