Ko imata ADHD starš in otrok hkrati

Ura je sedem in petintrideset. Na hodniku stoji otrok z eno samo superge na nogi, druga je »nekje«. Malica ostaja na kuhinjskem pultu. Ti iščeš ključe avta, ki si jih pred dvema minutama še imel v roki, in medtem ugotoviš, da danes otrok potrebuje copate za telovadbo, o katerih je učiteljica pisala že v ponedeljek. Ko končno sedeta v avto, si oba jezna. On, ker ga priganjaš. Ti, ker se ti zdi, da gledaš samega sebe pri osmih letih.

Prav ta zadnji občutek je razlog za ta zapis. Ko ima otrok ADHD (motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo), se zelo pogosto zgodi, da se v njegovem opisu prepozna tudi kateri od staršev. Včasih to vodi do lastne diagnoze v odraslosti, včasih ostane tiho vprašanje, ki ga nihče ne izreče na glas. V obeh primerih pa se v družini zgodi nekaj posebnega: dva človeka z zelo podobnim načinom delovanja morata skupaj zgraditi vsakdan, ki od obeh zahteva prav tisto, kar jima je najtežje.

Preden nadaljujem, eno pojasnilo. ADHD diagnosticira psihiater ali klinični psiholog (pri otrocih pogosto v sodelovanju s pedopsihiatrom), ne psihoterapevtka in ne zapis na spletu. Če se ti ob branju poraja vprašanje o sebi ali otroku, je to dober razlog za pogovor s svojim zdravnikom — ne pa dokaz.

Zakaj se ADHD v družini redko pojavi sam

ADHD je ena izmed najbolj dednih psiholoških značilnosti, kar jih poznamo. Stephen Faraone in Henrik Larsson sta leta 2019 povzela desetletja raziskav dvojčkov in ocenila, da je dednost ADHD v povprečju okoli 74 odstotkov. To ne pomeni, da ima 74 odstotkov otrok staršev z ADHD tudi samih ADHD. Pomeni, da je velik del razlik med ljudmi v teh značilnostih povezan z genetskimi razlikami — in da se značilnosti v družinah pogosto ponavljajo.

Zato ni nič nenavadnega, da mama ob pogovoru o otrokovih težavah nenadoma utihne, ker je pravkar opisala sebe v osnovni šoli. Ali da oče reče: »Saj sem bil jaz čisto tak, pa je iz mene nekaj ratalo.« Ta stavek je hkrati olajšanje in obramba. Olajšanje, ker ima otrok pred sabo dokaz, da se da živeti. Obramba, ker včasih zakrije, koliko je to »nekaj« stalo.

Za mnoge odrasle je otrokova diagnoza prvi trenutek, ko lastno zgodbo pogledajo z novimi očmi. Ta pogled nazaj pogosto prinese dvoje hkrati: olajšanje, ker se marsikaj končno pojasni, in žalost za leta, ko se je zdelo, da je težava v značaju.

Ko otrok potrebuje ravno tisto, kar je tebi najtežje

Otroci z ADHD imajo največ koristi od okolja, ki je predvidljivo, jasno in potrpežljivo. Pomagajo jim rutine, vidni opomniki, kratka in konkretna navodila, dosledne posledice in odrasla oseba, ki si zapomni stvari namesto njih, dokler se tega ne naučijo sami. Strokovnjaki temu rečejo zunanja opora za izvršilne funkcije — za načrtovanje, spomin, zaviranje impulzov in prehajanje z ene naloge na drugo.

In tu se zatakne. Starš z ADHD ima pogosto težave prav na teh področjih. Ne zato, ker otroka ne bi imel rad ali ker se ne bi trudil, ampak zato, ker so to ista področja, kjer je že vse življenje moral vlagati več energije kot drugi. Ohranjati domačo rutino, se spomniti roka za šolski izlet, vztrajati pri istem pravilu tretji teden zapored — to so naloge, ki od izvršilnih funkcij zahtevajo največ.

Charlotte Johnston in sodelavci so leta 2012 pregledali raziskave o starševstvu odraslih z ADHD. Ugotovili so, da imajo starši z več simptomi ADHD v povprečju več težav z doslednostjo pri postavljanju meja, s spremljanjem otrokovih dejavnosti in z mirnim reševanjem problemov. Hkrati so poudarili, da so razlike med posameznimi družinami velike in da povprečje ne pove ničesar o tem, kakšen starš si ti.

Prednosti, o katerih se manj govori

Če bi ostala samo pri težavah, bi naslikala napačno sliko. Starš, ki ADHD pozna od znotraj, ima nekaj, česar mu nobena knjiga ne more dati.

• Ve, da otrok ne dela nalašč. Ko otrok petič pozabi zvezek, starš z ADHD pogosto razume, da to ni lenoba ali kljubovanje. Sam je slišal »saj bi lahko, če bi hotel« in ve, kako zelo ta stavek zgreši.
• Zna biti spontan. Popoldne, ki se nenadoma spremeni v izlet, igra, ki se izmisli sproti, energija za lovljenje po parku — to so stvari, ob katerih otrok z ADHD zadiha.
• Lahko otroku pokaže, da se da živeti. Ne kot zgodba o junaku, ki je vse premagal, ampak kot vsakdanji primer: »Tudi jaz pozabljam, zato imam na vratih listek.«
• Manj sramu. V družini, kjer ima nekdo od odraslih podobne izkušnje, je ADHD lažje poimenovati brez občutka, da je z otrokom nekaj narobe.

Te prednosti niso samoumevne. Pridejo do izraza predvsem takrat, ko je starš s svojim ADHD vsaj deloma pomirjen. Če ga še vedno doživlja kot osebni neuspeh, ga lahko otrokove težave zadenejo v isto rano — in takrat je razumevanje težje, ne lažje.

Ko se čustva vžgeta hkrati

Pri mnogih ljudeh z ADHD čustva pridejo hitro in močno. Jeza, razočaranje ali prizadetost se razvnamejo v sekundi, umirjanje pa traja dlje. Ko se to zgodi otroku in staršu istočasno, se jutro, kot je tisto iz uvoda, hitro sprevrže v kričanje, ki ga potem oba obžalujeta.

Majhni otroci se umirjanja ne naučijo sami, ampak ob odraslem, ki jim posodi svoj mir. Temu rečemo koregulacija: otrokov živčni sistem se umiri ob odraslem, ki ostane dovolj miren. Starš z ADHD ima pri tem dvojno nalogo — najprej mora ujeti sebe in šele potem lahko pomaga otroku. To je težko, a ni nemogoče. Pomaga že to, da veš, kje se tvoja regulacija čustev najprej podre: zjutraj, ko se mudi, zvečer, ko si utrujen, ali v hrupnem okolju.

Pomembno je še nekaj. Otroci ne potrebujejo staršev, ki se nikoli ne razjezijo. Potrebujejo starše, ki se po izbruhu vrnejo. Raziskave odnosov med starši in dojenčki, ki jih je med prvimi opisal Edward Tronick, kažejo, da so nesporazumi v odnosu vsakdanji in da je za otroka pomembno predvsem to, da se odnos po njih popravi. Več o tem, kako izgleda popravilo, sem pisala v zapisu Prepir pred otroki: kdaj škodi in kako ga popraviti.

Kaj kažejo raziskave o pomoči staršem

Ena izmed najbolj preučenih oblik pomoči družinam z otrokom z ADHD je trening starševskih veščin: starši se naučijo jasnih navodil, pohval za želeno vedenje, doslednih posledic in rutin. Pri tem se je pokazalo nekaj zanimivega.

Edmund Sonuga-Barke, David Daley in Margaret Thompson so leta 2002 objavili raziskavo o predšolskih otrocih, v kateri so ugotovili, da so imeli otroci mam z izrazitimi simptomi ADHD od takšnega programa manj koristi kot drugi. Program ni bil slab. Le zahteval je prav tisto, kar je bilo materam najtežje — dosledno izvajanje doma, dan za dnem.

Iz tega so raziskovalci izpeljali preprost sklep: kadar ima ADHD tudi starš, je smiselno pomagati tudi njemu. Andrea Chronis-Tuscano in sodelavci so na primer preučevali, kaj se zgodi, ko mame z ADHD prejmejo zdravljenje za lastne simptome. Pokazale so se izboljšave pri simptomih in pri nekaterih vidikih starševstva, ne pa pri vseh — kar kaže, da zdravila sama niso dovolj in da starši potrebujejo tudi konkretne veščine in podporo. O tem, ali in katera zdravila so primerna, odloča zdravnik — pri otroku in pri staršu.

Sporočilo zate ni »najprej popravi sebe, potem šele otroka«. Je bolj: ne pozabi nase. Tvoje lastne težave niso zasebna zadeva, ki jo moraš stisniti stran, da boš lahko dober starš. So del družinske slike.

Pogovor po slabem jutru

Kako lahko izgleda popravilo, ko se oba vžgeta? Takole nekako (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Zjutraj sem kričal. Ni bilo prav.«
»Ti si rekel, da sem spet vse pozabil.«
»Res sem. In veš kaj? Tudi jaz sem pozabil ključe. Oba sva bila v paniki.«
»Zakaj pa ti pozabljaš? Saj si odrasel.«
»Ker imam podobno glavo kot ti. Zato imam listek na vratih. Ali bi naredila enega še zate?«

V tem kratkem pogovoru se zgodi več stvari hkrati. Starš prevzame odgovornost za svoj del, ne da bi se ponižal ali otroku naložil, naj ga tolaži. Otroku pove, da njegovo pozabljanje ni moralna napaka. In namesto obljube »jutri bo drugače« predlaga nekaj konkretnega. Če ti je opravičevanje otroku tuje ali neprijetno, ti bo morda v pomoč zapis Kako se opravičiti in kako odpustiti — tudi sebi.

Drugi starš in nevidno breme

V družinah, kjer ima ADHD eden od staršev in otrok, drugi starš pogosto postane tisti, ki drži vse niti: koledar, šolske obveznosti, zdravniške preglede, nakupe, roke. Na začetku se to zdi praktično. Sčasoma pa lahko postane vir tihe zamere — en starš se počuti kot upravnik družine, drugi kot še en otrok, ki ga je treba opominjati.

Temu nevidnemu delu, ki ga nihče ne vidi, dokler ne ostane neopravljen, rečemo mentalno breme. Pri ADHD se pogosto prevesi na enega partnerja, in to ne nujno zato, ker se drugi ne bi trudil. Če se v tem prepoznaš, sta ti morda blizu tudi zapisa Izgorelost staršev: ko si vedno na voljo in nikoli dovolj ter ADHD pri otroku in izčrpanost staršev.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, družino razumemo kot sistem: kar se dogaja enemu članu, vpliva na vse. Zato vprašanje ni samo »kako pomagati otroku z ADHD«, ampak tudi »kako si to družino razdelimo tako, da nihče ne izgori«. Rešitev je redko v tem, da bi se starš z ADHD »bolj potrudil«. Pogosteje je v tem, da odgovornosti razdelita po moči — starš z ADHD na primer prevzame tisto, kar mu gre, kot je popoldanska igra ali vožnja na trening, organizacijske naloge pa gredo v skupen, viden sistem namesto v glavo enega človeka.

Tvoja zgodba v otrokovi

Ko gledaš otroka, ki se bori s stvarmi, s katerimi si se boril ti, se ne odzivaš samo na njega. Odzivaš se tudi na sebe pri tisti starosti. Na učiteljico, ki te je posedla v prvo klop. Na starše, ki so rekli, da si »raztresen kot profesor«. Na sram, ko so se drugi smejali, ker si spet pozabil copate.

To se lahko izrazi na dva nasprotna načina. Nekateri starši postanejo do otroka strožji, kot bi želeli, ker jih je strah, da bo trpel, kot so oni. Drugi postanejo popustljivi, ker ne zmorejo gledati otroka v isti stiski. Oboje je razumljivo, oboje pa otroka odmakne od tega, kar res potrebuje.

Prenašanju vzorcev, čustev in pričakovanj iz roda v rod rečemo transgeneracijski prenos. Ne gre samo za gene, ampak tudi za stavke, ki smo jih slišali in jih nezavedno ponavljamo. Dobra novica je, da se prenos lahko prekine — najpogosteje prav takrat, ko starš opazi, da govori z glasom svojih staršev. Več o tem, kako lastni dvom ne pristane na otroku, piše v zapisu Samopodoba in starševstvo: kako otroku ne preneseš svojega dvoma.

Genogram, risba družine skozi več generacij, je eden izmed načinov, kako ta prenos postane viden. Ko na enem listu zagledaš, kdo v družini je bil »raztresen«, »nemiren« ali »nikoli ni končal šole«, se lahko marsikaj postavi na svoje mesto. Temu je namenjeno daljše srečanje Pogled v preteklost, pri katerem skupaj nariševa genogram.

Vaja: jutro, ki ga nosi prostor, ne glava

Jutra so v družinah z ADHD pogosto najtežji del dneva, ker se v kratkem času zgodi veliko prehodov. Ta vaja traja en večer in nekaj minut vsako jutro.

1. Zvečer skupaj z otrokom zapišita jutro po korakih. Ne več kot šest: vstani, obleci se, zajtrk, zobje, torba, čevlji. Če otrok še ne bere, narišita sličice.
2. Listek nalepita tja, kjer se jutro dogaja — na vrata, ogledalo ali hladilnik, ne v predal. Naredi še enega zase, s svojimi koraki.
3. Pripravita »izstrelišče«. Eno mesto pri vratih, kjer zvečer stojijo torba, copati in ključi, na vratih pa listek »malica je v hladilniku«. Velja za oba.
4. Zjutraj namesto opominjanja pokaži na listek. »Kje sva na listku?« zveni drugače kot »spet nisi …« in razbremeni tudi tebe, ker ti ni treba vsega držati v glavi.
5. Po enem tednu se pogovorita, kaj je delovalo. Nič ni treba, da je popolno. Korak, ki ne deluje, zamenjata. Pomembno je, da je sistem skupen, ne otrokova kazen.

Vaja ni čudežna. Je pa majhen primer načela, ki ga ljudje z ADHD pogosto opisujejo kot ključno: stvari, ki jih ne moreš zanesljivo držati v glavi, preseliš v prostor. Več o tem, zakaj klasični sistemi organizacije pri ADHD tako pogosto odpovejo, pišem v zapisu Organizacija z ADHD: zakaj klasični sistemi odpovedo.

Kje ta pogled ne zadošča

Rada bi bila jasna tudi glede tega, česar ta zapis ne trdi.

Ni vsaka podobnost med staršem in otrokom ADHD. Otroci so raztreseni tudi zaradi stresa, slabega spanja, tesnobe, težav s sluhom ali vidom, učnih težav ali sprememb v družini. Tudi odrasli. Če se v opisu prepoznaš, je to razlog za pogovor z zdravnikom, ne za samodiagnozo — in tudi ne za diagnozo, ki jo »postaviš« otroku.

Ni vse mogoče rešiti z razumevanjem. Nekateri otroci potrebujejo več kot dobre rutine doma: pomoč v šoli, obravnavo pri specialistu, včasih zdravila. O tem odloča zdravnik skupaj s starši. Psihoterapija lahko pomaga družini, ne nadomesti pa medicinske obravnave.

ADHD ni opravičilo za vse. Če v družini prihaja do nasilja, ponižovanja ali zanemarjanja, to ni posledica »podobnih glav«, ampak nekaj, kar zahteva takojšnjo pomoč. SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja je dosegljiv na 080 11 55, v nujnih primerih pokliči 112 ali policijo na 113.

Tvoj ADHD ni otrokova usoda. Dednost pove, da so značilnosti v družinah pogostejše, ne pa, kako se bo otrokovo življenje izšlo. Na to vpliva še veliko drugega — tudi to, kako se v družini o ADHD govori.

Kaj si zapomni

• ADHD je zelo deden, zato ni nenavadno, da se v otrokovih težavah prepozna tudi kateri od staršev. Diagnozo pa postavi psihiater ali klinični psiholog.
• Otrok z ADHD potrebuje prav tisto, kar je staršu z ADHD pogosto najtežje — rutino, doslednost in zunanji spomin. Zato je smiselno poskrbeti tudi zase.
• Starš, ki ADHD pozna od znotraj, ima tudi prednosti: razumevanje, spontanost in manj sramu.
• Pomembnejše od tega, da se nikoli ne razjeziš, je, da se po izbruhu vrneš in popraviš.
• Kar ne gre zanesljivo v glavo, preseli v prostor — v listke, izstrelišča in skupne sisteme, ki ne bremenijo samo enega starša.