OKM v odnosu: ko dvom o partnerju ne da miru

»Sedela sva na kavču, on se je smejal nečemu na telefonu, in nenadoma sem pomislila: ali ga sploh ljubim? Če bi ga res, se tega ne bi spraševala. Potem sem do dveh zjutraj brala forume o tem, kako veš, da je človek pravi zate.«

Tak večer pozna marsikdo. Dvom o partnerju je del skoraj vsakega daljšega odnosa in sam po sebi ne pomeni nič slabega. Pri nekaterih ljudeh pa dvom ne pride in gre. Vrača se vsak dan, tudi po večkrat na uro, zahteva odgovor, in ko ga dobi, zadošča le za nekaj minut. Človek, ki je v odnosu pravzaprav zadovoljen, preživi ure v preverjanju lastnih čustev in se ob tem počuti kot slepar: »Če bi bil z njo pošten, bi ji povedal, da nisem prepričan.«

V tem zapisu pišem o tem, kako stroka razume dvom o partnerju, kadar postane vsiljiv, kaj ga loči od običajnih dvomov in kdo je pravi naslov za pomoč. Že na začetku dve stvari. Obsesivno-kompulzivna motnja (OKM) je duševna motnja, ki jo ugotavlja in zdravi psihiater ali klinični psiholog, ne jaz. In ta zapis ni test: iz njega ne moreš razbrati, ali motnjo imaš, lahko pa ti pomaga presoditi, ali je čas, da se o tem s kom pogovoriš.

Dvom, ki se ne obnaša kot vprašanje

Običajno vprašanje ima odgovor ali vsaj smer. »Ali si želiva otrok?« »Ali me moti, da toliko dela?« O takem vprašanju razmisliš, se pogovoriš, včasih se odločiš, včasih ga pustiš odprtega. Čez čas ima manj naboja kot na začetku.

Obsesivni dvom se obnaša drugače. Pride kot vsiljiva misel: nenadno, brez povoda ali ob povodu, ki je v primerjavi z odzivom droben. Ne počuti se kot radovednost, ampak kot alarm. Človek ima občutek, da mora zadevo razrešiti takoj, sicer živi v laži ali dela veliko življenjsko napako. In kar je najbolj značilno: vsak odgovor odpre novo vprašanje. »Ljubim ga.« »Ampak kako veš, da je to ljubezen in ne navada?« »Ker ga pogrešam, ko ga ni.« »Včeraj ga nisi pogrešal.«

O tem, zakaj se v glavi sploh pojavijo misli, ki jih ne želimo, in zakaj ne povedo ničesar o našem značaju, sem pisala v zapisu Vsiljive misli: zakaj imaš misli, ki te prestrašijo — in zakaj to ni tvoj značaj. Tukaj me zanima ožja tema: kaj se zgodi, ko se take misli primejo ravno odnosa.

Kaj je OKM, osredotočena na odnos

V angleški literaturi se je za to uveljavila kratica ROCD (relationship obsessive-compulsive disorder). Sistematično jo je začel raziskovati izraelski klinični psiholog Guy Doron s sodelavci, prve študije so izšle leta 2012. Pomembno je vedeti, da to ni samostojna diagnoza. Uradni klasifikaciji je ne poznata kot posebno motnjo; gre za eno od tem, ki se jih obsesivno-kompulzivna motnja lahko oprime, podobno kot se lahko oprime čistoče, varnosti ali vere. Kaj OKM sploh je in zakaj je veliko več kot red in čistoča, razlagam v zapisu Obsesivno-kompulzivna motnja: več kot red in čistoča.

Doron in sodelavci opisujejo dve obliki, ki se pogosto prepletata:

• Dvomi, osredotočeni na odnos. Vrtijo se okoli treh vprašanj: ali partnerja res ljubim, ali partner res ljubi mene in ali je ta odnos »pravi«.
• Dvomi, osredotočeni na partnerja. Pozornost se prilepi na domnevno pomanjkljivost: videz, inteligenco, družabnost, moralnost, čustveno stabilnost, uspešnost. Človek ve, da je »napaka« majhna ali je drugi sploh ne vidijo, pa je ne more nehati opazovati.

Obema je skupno, da misli niso prijetno sanjarjenje o drugačnem življenju. Doživljajo se kot tuje, mučne in v nasprotju s tem, kar si človek želi. Prav zato prinesejo toliko krivde in sramu.

Kako pogosto je to in zakaj previdnost

Za OKM kot celoto imamo dobre podatke. V veliki ameriški raziskavi na reprezentativnem vzorcu odraslih je merila zanjo kdaj v življenju izpolnilo 2,3 odstotka ljudi (Ruscio in sod., 2010). Kolikšen del med njimi ima obsesije, ki se vrtijo okoli odnosa, zanesljivo ne vemo, in tukaj je prav biti pošten glede meja znanja.

Raziskave o tej obliki so mlade. Večina jih prihaja iz ene raziskovalne skupine, veliko jih je narejenih na ljudeh brez diagnoze, s samoocenjevalnimi vprašalniki. Iz njih vemo, da so tovrstni simptomi povezani z manjšim zadovoljstvom v odnosu, z več tesnobe in potrtosti ter z drugimi simptomi OKM. Ne vemo pa še dobro, kako se težava razvija skozi leta, kako pogosta je v splošni populaciji in kateri prilagojeni pristopi zdravljenja so pri njej najboljši. Kdor ti na spletu ponuja natančne odstotke, jih je verjetno potegnil iz rokava.

Ta previdnost ne pomeni, da pojav ni resničen. Pomeni, da ga je pametno opisovati skromno: kot prepoznavno obliko znane motnje, ne kot novo modno diagnozo, ki razloži vsak dvom v vsakem odnosu.

Kaj loči obsesivni dvom od običajnega

Vsebina ne loči ničesar. »Ali je to pravi človek zame?« se vpraša človek pred poroko, človek v krizi, človek v odnosu, ki res ne deluje, in človek z OKM. Razlika je v tem, kako se dvom obnaša in kaj z njim počneš.

Še en znak je odnos do same misli. Človek z običajnim dvomom praviloma verjame, da njegov dvom nekaj pomeni, in ga jemlje kot informacijo. Človek z obsesivnim dvomom pogosto že sam sluti, da je nekaj narobe z načinom, kako dvomi: »Vem, da je to pretirano, ampak ne morem nehati.« Ta razkorak med tem, kar ve, in tem, kar čuti, je eden od razlogov, da je stiska tako velika.

Preverjanja, ki jih od zunaj ni videti

Pri besedi kompulzija večina pomisli na umivanje rok ali preverjanje štedilnika. Pri dvomu o odnosu so kompulzije večinoma tihe in potekajo v glavi, zato jih ljudje dolgo sploh ne prepoznajo kot del težave. Doronova skupina med najpogostejšimi opisuje:

• Testiranje čustev. Pogledaš partnerja in preverjaš, ali »nekaj čutiš«. Med poljubom opazuješ sebe namesto njega. Čustvo, ki ga opazuješ z lupo, seveda zbledi, kar se zdi kot dokaz.
• Primerjanje. S prejšnjimi partnerji, s pari na ulici, s prijatelji, z odnosi v filmih in na družbenih omrežjih.
• Iskanje pomiritve. Spraševanje partnerja, prijateljev, mame; spletni testi, forumi, članki z naslovom »Deset znakov, da je pravi«.
• Miselno pregledovanje. Ure analiziranja spominov: »Ali sem bil na dopustu srečen? Kaj pa tisti večer, ko mi je šel na živce?«
• Priznavanje. Nuja, da partnerju poveš vsak dvom, ker bi bilo molčanje »neiskreno«.
• Izogibanje. Romantičnim filmom, porokam, pogovorom o prihodnosti, včasih tudi bližini, ker vse to sproži dvom.

Od zunaj je to videti kot človek, ki veliko razmišlja. Od znotraj je to delo s polnim delovnim časom. Razlika med tuhtanjem in resničnim odločanjem je tema zapisa Razmišljanje ni reševanje: kako ločiti tuhtanje od resničnega odločanja; pri obsesivnem dvomu je ta razlika še ostrejša, ker razmišljanje ni več pot do odgovora, ampak način, kako za hip utišati tesnobo.

Kaj to naredi človeku na drugi strani

Partner ima v tej zgodbi nehvaležno vlogo. Če za dvome ne ve, čuti le posledice: umik, zamišljenost, odsotnost v trenutkih, ki bi morali biti lepi. Če zanje ve, jih sliši kot sodbo o sebi. Težko je ne vzeti osebno stavka »ne vem, ali te ljubim«, tudi če ga izreče nekdo, ki ob tem joče.

»Ali se ti zdi, da sva res za skupaj?«
»Ja. To sem ti rekel že zjutraj.«
»Vem. Ampak rekel si nekako hitro. Si prepričan?«
»Prepričan sem.«
»Kaj pa, če jaz nisem? Kako veš, da te ljubim dovolj?«
(sestavljen dialog, ne gre za resnično osebo)

V tem kratkem prizoru se zgodi dvoje. Partner odgovori iskreno in potrpežljivo, pa odgovor zadošča le do naslednjega vprašanja. In drugo: partner počasi postane del preverjanja. Njegov ton, hitrost odgovora, izraz na obrazu postanejo novo gradivo za analizo. Po nekaj mesecih sta oba izčrpana, vsak iz svojega razloga, in oba sta prepričana, da je težava v odnosu, čeprav je težava v krogu, v katerega sta se ujela.

Tukaj se obsesivni dvom lahko zamenja z nečim sorodnim. Tudi človek z izrazito anksiozno navezanostjo pogosto išče potrditev, da je ljubljen, in tudi ljubosumje zna imeti vsiljivo plat; o tem sem pisala v zapisu Ljubosumje v odnosu: kdaj je signal in kdaj stara rana. Navzven je vedenje lahko podobno, ozadje in pot pomoči pa nista ista. Tudi zato je ocena strokovnjaka vredna več kot ure branja po spletu.

Zakaj odgovor ne pomaga

Zdi se nelogično: če nekoga muči vprašanje, mu bo pomagal odgovor. Pri običajnem vprašanju to drži. Pri obsesivnem dvomu pa težava ni pomanjkanje informacij. Človek jih ima več kot dovolj. Težava je, da išče gotovost, kakršne v odnosih ni. Nihče ne more dokazati, da je partner »pravi«, da bo čez dvajset let čutil enako ali da nekje ni koga, s komer bi bilo bolje. Zdrav odnos stoji na odločitvi in zaupanju, ne na dokazu.

Vsako preverjanje prinese kratko olajšanje, in prav to olajšanje je past. Možgani si zapomnijo, da je tesnoba popustila po preverjanju, in naslednjič zahtevajo isto, le prej. Mehanizem natančneje opišem v zapisu Preverjanje in iskanje pomiritve: zakaj olajšanje traja tako kratko.

Pri tem bi rada bila previdna. To ne pomeni, da je pomiriti partnerja narobe ali da je bližnji, ki odgovarja na vprašanja, kriv za težavo. Pomiriti nekoga, ki ga imaš rad, je naraven in ljubeč odziv. Pomeni le, da pri tej motnji pomirjanje samo po sebi ne zdravi, in da je, kako ga zmanjšati, stvar dogovora, ki se najbolje oblikuje skupaj s strokovnjakom, ki zdravljenje vodi. Hladno zavrniti odgovor sredi partnerjeve stiske ni terapija.

Kdo to zdravi in kje je mesto terapije za pare

Če se v opisanem prepoznaš in ti dvomi jemljejo veliko časa ali močno bremenijo odnos, je prvi korak pogovor z osebnim zdravnikom, ki te lahko napoti k psihiatru ali kliničnemu psihologu. Za OKM je najbolje raziskana oblika pomoči vedenjsko-kognitivna terapija z izpostavljanjem in preprečitvijo odziva: človek se pod vodstvom strokovnjaka postopno sooča s tem, kar sproži dvom, in se uči ne poseči po preverjanju. Včasih psihiater predpiše tudi zdravila. Oboje priporočajo mednarodne smernice. Za obliko, ki se vrti okoli odnosa, je posebej prilagojenih raziskav zdravljenja še malo, zato se strokovnjaki opirajo na to, kar deluje pri OKM nasploh.

Jaz OKM ne diagnosticiram in ne zdravim; izpostavljanja s preprečitvijo odziva ne izvajam in zdravil ne predpisujem. Kot stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo delam s pari in posamezniki na odnosih. To ima pri tej temi svoje mesto, a ne prvega. Ko nekdo že ima strokovno oceno in zdravljenje, lahko par ob tem potrebuje prostor, kjer partner razume, kaj se dogaja, kjer se govori o utrujenosti in prizadetosti na obeh straneh in kjer se odnos po mesecih preverjanja spet postavi na noge.

Obstaja pa past, na katero strokovnjaki opozarjajo. Terapija za pare, v kateri se iz srečanja v srečanje tehta, ali sta dva res drug za drugega, lahko pri obsesivnem dvomu postane le še ena oblika preverjanja, tokrat s terapevtom v vlogi razsodnika. Zato je vrstni red pomemben: najprej ocena pri psihiatru ali kliničnem psihologu, potem delo na odnosu.

Vaja: vprašanje ali zanka?

Ta vaja ni zdravljenje in ne nadomesti strokovne pomoči. Je način opazovanja, ki ti lahko pomaga opaziti razliko med dvomom, ki nekaj sprašuje, in dvomom, ki se samo vrti. Če si v zdravljenju zaradi OKM, se drži navodil svojega terapevta.

1. Zapiši dvom v enem stavku. Dobesedno, tako kot je prišel: »Kaj če je ne ljubim dovolj?« Zapisana misel je manjša kot misel, ki kroži.
2. Vprašaj se, ali je kaj novega. Se je od zadnjič, ko si o tem razmišljal, res kaj zgodilo? Ali odgovarjaš na isto vprašanje kot včeraj, z istimi podatki?
3. Poimenuj, kaj te vleče narediti. Vprašati partnerja, primerjati, poiskati na spletu, preveriti, kaj čutiš. Samo poimenuj, na primer: »Vleče me, da bi vprašal.«
4. Odloži za petnajst minut. Ne zato, da bi si kaj dokazal, in ne zato, da bi misel pregnal. Vrni se k temu, kar si počel, misel pa naj bo zraven, če hoče. Pomaga stavek iz vaje Opažam, da mislim ….
5. Po petnajstih minutah oceni nujo od 0 do 10. Zapiši številko. Po tednu dni boš videl, ali se nuja sama od sebe kdaj zmanjša in katera vprašanja se ponavljajo brez novih podatkov.

Če ugotoviš, da je večina tvojih dvomov »zanka«, to še ne pomeni diagnoze. Pomeni pa uporaben podatek, ki ga lahko prineseš k zdravniku namesto nejasnega »preveč razmišljam«.

Kje ta razlaga ne velja

Največja nevarnost tega zapisa je, da bi ga kdo bral kot dokaz, da so vsi dvomi o odnosu »samo OKM«. Niso. Nekateri dvomi so natančno to, kar se zdijo: znak, da nekaj v odnosu ni v redu.

Če te partner ponižuje, nadzoruje, izolira od ljudi ali se ga bojiš, tvoj dvom ni vsiljiva misel, ampak zdrava presoja. V takem primeru razlaga o obsesijah lahko celo škodi, ker te uči ne zaupati lastnemu občutku. Za pogovor je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, 080 11 55; ob neposredni nevarnosti pokliči policijo na 113.

Tudi brez nasilja obstajajo dvomi, ki so sporočilo: različne želje glede otrok, vrednote, ki se razhajajo, leta trajajoča osamljenost v dvoje. Tak dvom je navadno vezan na nekaj določenega, s časom ne skače s teme na temo in se ob pogovoru premakne. Zasluži pogovor, ne tehnike za utišanje.

Tretja meja: občutek »ničesar ne čutim« je lahko tudi znak depresije, izčrpanosti ali obdobja po velikem stresu, ko čustva otopijo do vsega, ne le do partnerja. In četrta: tudi če gre za obsesivni dvom, to ne pomeni, da je odnos zagotovo dober. Človek ima lahko OKM in hkrati odnos, v katerem je res kaj narobe. Zato o velikih odločitvah, kot je razhod ali poroka, ni pametno odločati sredi najhujšega kroga, ampak ko se ta ob pomoči umiri in se spet vidi, kaj je dvom in kaj odnos. O tem, kako zaupati svoji presoji, kadar gotovosti ni, pišem v zapisu Odločanje brez neskončnega dvoma: kako zaupati svoji presoji.

Kaj si zapomni

• Dvom o partnerju je običajen. Obsesiven postane, ko se vrača brez novih razlogov, jemlje veliko časa in ga noben odgovor ne umiri za dolgo.
• OKM, osredotočena na odnos, ni samostojna diagnoza, ampak ena od tem obsesivno-kompulzivne motnje. Raziskave o njej so mlade, zato je prav biti previden s številkami.
• Kompulzije so tukaj večinoma tihe: testiranje čustev, primerjanje, spraševanje, analiziranje spominov. Kratko olajšanje krog ohranja.
• OKM ugotavlja in zdravi psihiater ali klinični psiholog; delo na odnosu pride zraven ali potem, ne namesto tega.
• Ni vsak dvom obsesija. Če se partnerja bojiš ali te ponižuje, je dvom presoja, ki ji velja prisluhniti.