Odvisnost od hrane: je to sploh odvisnost?

»Do čokolade sem tako, kot je moj oče do pijače.«

Ta stavek sem slišala večkrat in vsakič je bil povedan resno. Človek, ki ga izreče, ne dramatizira. Opisuje izkušnjo, ki jo pozna od znotraj: da se nekaj zgodi mimo njegove odločitve, da je misel vsiljiva, da se obljube razblinijo in da po vsem tem pride val sramu, ki je zelo podoben tistemu, o katerem pripovedujejo ljudje z odvisnostjo.

In vendar je vprašanje, ali je to res odvisnost, med raziskovalci še vedno odprto. Ne odprto v smislu, da nekateri o tem nič ne vedo, ampak odprto v smislu, da resni ljudje z dobrimi argumenti trdijo nasprotno. Ta zapis je poskus, da ti pošteno pokažem obe strani — tudi zato, ker ima izbrana beseda posledice za to, kako se boš lotil pomoči.

Kaj naj bi odvisnost od hrane sploh bila

Zamisel je stara nekaj desetletij, znanstveno pa se je razmahnila po letu 2009, ko je nastal vprašalnik, ki merila za odvisnost od snovi prenese na hrano. Vprašanja so bila predelana: namesto o snovi sprašujejo o hrani. Ali je človek zaužil več, kot je nameraval. Ali je neuspešno poskušal omejiti. Ali nadaljuje kljub posledicam. Ali se je pojavila toleranca in ali se ob prenehanju pojavi nelagodje.

Ljudje, ki na tem vprašalniku dosežejo visok rezultat, imajo pogosteje težave s telesno težo, pogosteje kompulzivno prenajedanje, več depresivnosti in več impulzivnosti. To ni sporno. Sporno je nekaj drugega: kaj ta rezultat pomeni.

Vprašalnik namreč ne more ločiti dveh možnosti, ki na papirju izgledata enako. Prva je, da je hrana povzročila stanje, podobno odvisnosti. Druga je, da je stanje, podobno odvisnosti, nastalo iz nečesa drugega — iz stiske, iz dolgoletnega omejevanja, iz načina, kako se človek pomirja — in da je hrana zgolj sredstvo, ki je bilo pri roki. Ker vprašalnik meri, kako se vedeš, ne pa zakaj, med tema dvema ne razsodi.

Kaj pravi možganski del zgodbe

Slikanja možganov res pokažejo, da okusna hrana aktivira ista področja nagrajevalnega sistema kot marsikatera snov. Dopamin se sprošča, pričakovanje nagrade se okrepi, ob pogostem ponavljanju se odziv na sam okus zmanjša, odziv na napovedni znak — vonj, embalaža, čas dneva — pa poveča.

Tu je treba biti previden. Ta področja se aktivirajo tudi ob glasbi, seksu, denarju in ob zmagi v igri. Če je prekrivanje z nagrajevalnim sistemom dokaz odvisnosti, potem je odvisnost skoraj vse, kar nas veseli. Prekrivanje na slikah torej pove, da hrana deluje na sistem, ki je namenjen preživetju — ne pa, da je hrana droga.

Poleg tega je ta sistem pri hrani opravljal svoje delo že davno pred predelano industrijo. Nagnjenost k sladkemu in mastnemu ni napaka v konstrukciji, ampak zelo star mehanizem, ki je bil v okolju s pičlo hrano koristen. Da se v okolju z obiljem obrne proti nam, ni znak bolezni posameznika. To je pomembno reči, ker se pogovor o hrani prehitro sprevrže v pogovor o značaju. O odvisnosti nasploh sem to zapisala že drugje in velja tudi tu: to ni vprašanje šibke volje.

Ključni ugovor: ni snovi

Pri alkoholu, nikotinu ali opioidih je znano, katera molekula povzroči odvisnost. Pri hrani take molekule nismo našli. Sladkor je najbolj obtožen kandidat, a poskusi na ljudeh niso pokazali, da bi sam po sebi deloval kot droga.

Zato je del raziskovalcev predlagal drugačno ime: ne odvisnost od hrane, ampak odvisnost od hranjenja. Razlika ni kozmetična. Prvo pravi, da je krivec v snovi, drugo pravi, da je vzorec v vedenju — bližje temu, kar poznamo pri igrah na srečo. To razlikovanje spremeni tudi to, kje iskati rešitev.

Podgane, sladkor in previden sklep

Pogosto navajani poskusi na podganah res pokažejo vedenje, ki spominja na odvisnost: iskanje, vznemirjenost ob odtegnitvi, ponoven zagon ob znaku. Toda ta vedenja se pojavijo predvsem takrat, ko imajo živali do sladkega dostop prekinjeno — obdobja brez, nato spet na voljo.

Če je hrana ves čas dostopna, se ta slika večinoma ne razvije. Kar so poskusi torej pokazali, ni toliko moč sladkorja kot moč prekinjanja. To je zelo pomemben podatek, ker prekinjanje pri ljudeh ni naravno stanje — je nekaj, kar si sami naredimo, ko se odločimo, da bomo strogo omejevali.

Omejevanje pogosto proizvede prav to, česar se bojiš

Iz raziskav o omejevanju hranjenja vemo, da strogo zadrževanje poveča odzivnost na hrano, poveča vsiljivost misli o njej in poveča verjetnost izgube nadzora — pogosto prav ob koncu dneva. Ko do tega pride, sledi sram, sram pa vodi v še strožjo odločitev za jutri. In krog se zavrti.

To ni teorija, ki bi zanikala tvojo izkušnjo. Nasprotno: pojasni jo, in to na način, ki ponuja izhod. Če je izguba nadzora posledica pravil, potem rahljanje pravil ni popuščanje, ampak zdravljenje. To je za marsikoga najtežji del, ker se sliši kot nasprotje vsega, kar mu je okolica govorila.

Prekrivanje s kompulzivnim prenajedanjem

Večina ljudi, ki na vprašalniku o odvisnosti od hrane doseže visok rezultat, izpolnjuje tudi merila za kompulzivno prenajedanje. To pomeni, da za veliko večino primerov že imamo diagnozo, ki je bolje raziskana in ima jasno podprto obravnavo.

Del ljudi seveda ostane zunaj te razlage — tisti, ki jedo ves čas po malem in nikoli v obliki, ki bi ustrezala merilom za prenajedanje. Zanje opis o odvisnosti pogosto sede bolje in te izkušnje nočem odpraviti z ugovorom o diagnozi. Vendar tudi pri njih velja isto vprašanje: kaj v dnevu opravlja hrana, česar sicer ne bi imel kdo drug opraviti.

Zakaj je to pomembno? Ker ime določa naslov. Če rečemo odvisnost, gre človek iskat pomoč v programe za odvisnosti in razmišlja o abstinenci. Če rečemo motnja hranjenja, gre v obravnavo, kjer se ukvarjajo z omejevanjem, s telesno podobo in s čustvenim uravnavanjem — in kjer imamo dokaze, da to deluje. Kaj diagnoza sploh pove in česa ne, sem razdelala v zapisu o tem, da je diagnoza zemljevid in ne ime.

Kje je argument za odvisnost najmočnejši

Poštena sem dolžna povedati, da ima druga stran svojo najmočnejšo točko in ta ni šibka.

Gre za ultrapredelano hrano. Kombinacije, ki v naravi ne obstajajo, so oblikovane tako, da nagrajevalni sistem odzovejo hitreje in močneje, kot bi se ob osnovnih živilih. Hitrost dostave je pri snoveh znan dejavnik odvisnosti — isto snov, dostavljeno hitreje, možgani ocenijo kot bolj vredno. Če to velja za snovi, ni nesmiselno domnevati, da nekaj podobnega velja tudi tu.

Tako gledano vprašanje ni, ali je hrana droga, ampak ali smo del hrane predelali do te mere, da se začne obnašati bolj kot snov in manj kot obrok. To je resno vprašanje in raziskovalno odprto, ne pa zarota ali pretiravanje.

Kdaj oznaka pomaga in kdaj škodi

Oznaka pomaga, kadar človeku odvzame krivdo. Prepričanje, da gre za mehanizem in ne za značaj, zmanjša sram in poveča pripravljenost, da poišče pomoč. To ni malo, ker sram ljudi zanesljivo drži stran od vrat.

Oznaka škodi, kadar prinese logiko abstinence. Od alkohola se da odmakniti; od hrane ne. Ko človek s to logiko razglasi celo skupino živil za prepovedano, se vrne v krog iz druge slike, le da ima zdaj zanj strokovno zveneče ime. V praksi vidim, da so prav ljudje, ki so se najbolj strogo odrekli, najbolj ranljivi za občutek popolnega zloma ob prvem odstopanju.

Oznaka ima še eno tiho ceno. Kdor sebe razume kot odvisnika od hrane, pogosto neha zaupati lastnim signalom lakote in sitosti, ker jih razume kot glas bolezni. S tem izgubi prav tisto orodje, ki je pri urejanju odnosa do hrane najbolj uporabno. Namesto da bi se učil poslušati telo, se uči, kako se telesu upreti — in prav to je bilo v veliko primerih izhodišče težave.

Kaj to pomeni za pomoč

Če se v tem prepoznaš, je manj pomembno, kako se stanje imenuje, in bolj pomembno, kaj se z njim počne. Uveljavljena obravnava se ukvarja z rednostjo hranjenja, z rahljanjem prepovedi, s prepoznavanjem čustvenih sprožilcev in z odzivom nase, ki ni kaznovalen. Prav vsi ti deli so nasprotni logiki še ene, strožje diete.

Pri mladostnikih je slika drugačna in tam je priporočena prva izbira družinsko usmerjena obravnava, ne individualno svetovanje. Če je prisotna zdravstvena ogroženost — omedlevice, izostanek menstruacije, zapleti — je prvi naslov zdravnik, ne terapevt. To ni formalnost; nekatere posledice se lahko razvijejo tiho.

In še nekaj, kar mi je blizu: vedenje, ki se zdi nesmiselno, je pogosto najboljša rešitev, ki jo je človek v danem trenutku našel. O tem, čemu simptom služi in zakaj ga ni pametno kar odstraniti, sem pisala v zapisu o simptomu kot sporočilu.

Kje se moj dvom morda moti

Do zdaj sem večinoma zagovarjala previdnost do pojma. Zdaj pa proti sebi.

Prvič: možno je, da smo v položaju, v kakršnem je bila stroka pri igrah na srečo. Tudi tam je desetletja veljalo, da brez snovi ni odvisnosti, in danes je vedenjska odvisnost priznana diagnoza. Če se bo pri hrani izkazalo isto, bo moj dvom videti kot zamuda.

Drugič: to, da vprašalnik meri vedenje in ne snovi, ni nujno napaka. Merila za odvisnost so tudi sicer opis vedenjskega vzorca, ne kemična analiza. Če vzorec ustreza, je zavračanje imena lahko bolj vprašanje navade kot dokaza.

Tretjič in najpomembneje: ljudem, ki to doživljajo, moj dvom ne pomaga prav nič. Če se nekdo počuti odvisnega od hrane, mu razlaga, da izraz strokovno ni ustaljen, ne odvzame nobene stiske. Beseda je njegova; moja naloga je, da pomagam pri tistem, kar besedo napolnjuje — in da samosočutje ne ostane pri lepi ideji, ampak postane način, kako z njim ravnaš po slabem večeru.

Kaj si zapomni

Izkušnja je resnična, tudi kadar je ime sporno. Nihče si tega ne izmišlja.

Snovi, ki bi jo bilo mogoče kriviti, nismo našli. Zato del stroke govori o odvisnosti od hranjenja in ne od hrane.

Poskusi na živalih so pokazali predvsem moč prekinjanja dostopa, ne moči sladkorja.

Strogo omejevanje poveča prav tisto, kar naj bi preprečilo. Rahljanje pravil ni popuščanje.

Večina teh primerov ustreza kompulzivnemu prenajedanju, za katero obstaja bolje raziskana obravnava.

Oznaka pomaga, ko odvzame krivdo, in škodi, ko prinese logiko abstinence — ker se hrani ni mogoče odpovedati.

Pri mladostniku je prva izbira družinsko usmerjena obravnava; ob zdravstveni ogroženosti je prvi naslov zdravnik.