Intrapsiha: kar se zgodi v tebi, preden kaj rečeš

»Spet nisi kupil kruha.«

Pet besed, izrečenih mimogrede, s hrbtom proti njemu, med pospravljanjem nakupovalne vrečke. On pa je v naslednji sekundi že rdeč v obraz, v prsih ga stisne, in preden sploh ve, kaj se dogaja, reče nekaj, česar ni mislil reči. Večer je izgubljen. Če bi ga kdo vprašal, zakaj se je tako razjezil zaradi kruha, ne bi znal odgovoriti. Ker se ni razjezil zaradi kruha.

Med tistima dvema trenutkoma — med »spet nisi kupil kruha« in odgovorom, ki je prišel prehitro — se je zgodilo veliko. Zgodilo se je v njem, tiho, brez besed in v manj kot sekundi. Temu prostoru v strokovnem jeziku rečemo intrapsiha: notranji svet, v katerem se to, kar se zgodi zunaj, prevede v to, kar doživimo. O njem govori ta zapis.

Kaj pomeni beseda intrapsiha

Beseda je sestavljena iz latinskega intra (znotraj) in grškega psyche (duša, duševnost). Intrapsihično je torej vse, kar se dogaja znotraj človeka: čustva, ki jih čutiš v telesu, predstave, ki jih imaš o sebi in o drugih, pričakovanja, ki jih nosiš v odnose, in načini, kako se branimo pred tistim, kar bi bilo preveč boleče začutiti.

Ko rečem »notranji svet«, ne mislim na misli, ki jih slišiš v glavi. Te so le majhen, glasen del. Raziskovalca Russell Hurlburt in Christopher Heavey sta ljudi med vsakdanjim življenjem ob naključnih trenutkih prekinila s piskom in jih vprašala, kaj je bilo tisti hip v njihovem doživljanju. Notranji govor — tisti glas, ki ga večina ljudi enači z »razmišljanjem« — je bil prisoten le v približno četrtini trenutkov. Preostanek so bili občutki, podobe, zaznave telesa, nejasna razpoloženja in nekaj, kar sta poimenovala »nesimbolizirana misel«: vedeti nekaj brez besed. Večina intrapsihe se torej dogaja pod besedami.

Zato je tako težko odgovoriti na vprašanje »zakaj si se tako razjezil?«. Odgovor ne leži v besedah, ki jih je partnerka rekla, ampak v tem, kar so te besede v njem sprožile. Pri njem je »spet nisi« zadelo nekaj zelo starega: očeta, ki je ob vsaki pozabljeni stvari zavzdihnil in rekel, da se nanj tako ali tako ne da zanesti. Partnerka tega ni vedela. On tega v tistem trenutku tudi ni vedel. Čutil je samo, da je spet tisti, na katerega se ne da zanesti — in da tega ne bo več poslušal.

Tri ravni, na katerih se dogaja odnos

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem na Frančiškanskem družinskem inštitutu, gledamo na vsako stisko na treh ravneh hkrati. Christian Gostečnik, utemeljitelj tega pristopa pri nas, jih opisuje kot intrapsihično, medosebno in sistemsko. Nobena ni pomembnejša od druge in nobena ne razloži vsega sama.

Medosebna raven je to, kar se vidi: kdo je kaj rekel, kdo se je umaknil, kdo je povzdignil glas. To je ples, v katerem dva drug drugemu odgovarjata. Sistemska raven je širša: pravila in vloge, ki sta jih oba prinesla iz svojih družin, in čustva, ki so šla skozi rodove — o tem sem pisala v zapisu o medgeneracijskem prenosu. Intrapsihična raven pa je tisto, kar se dogaja v vsakem od njiju posebej: kako vsak doživi, kar se zgodi, kaj ob tem čuti in kaj si o tem pove.

Te tri ravni niso nadstropja, ki bi stala ena na drugi. So kot trije pogledi na isti prizor. Ko se par skrega zaradi kruha, se prepir zgodi med njima (medosebno), poganja pa ga to, kar je »spet nisi« sprožilo v njem (intrapsihično), in to, kar je on o zanesljivosti in sramu prinesel od doma (sistemsko). Če pogledamo samo eno raven, nam ostala dva dela zgodbe uideta.

Kaj vse živi v notranjem svetu

Ko z ljudmi raziskujem intrapsihično raven, se vedno znova vračamo k nekaj sestavinam. Niso teorija za učbenik, ampak stvari, ki jih vsak pozna iz lastnega življenja, le da jih redko poimenuje.

Afekt. To je čustvo, preden dobi ime: val v prsih, vročina v obrazu, stisk v trebuhu. Relacijska družinska terapija daje afektu osrednje mesto, ker je prav afekt tisto, kar se v odnosih ponavlja. Ljudje se ne prepirajo vedno o istih stvareh, zelo pogosto pa se v prepirih znova in znova znajdejo v istem občutku — da so spregledani, da so preveč, da so sami.

Predstave o sebi in o drugih. V vsakem od nas živi nekakšen notranji zemljevid: kdo sem, kaj lahko pričakujem od ljudi, ki so mi blizu, ali bodo ostali, če pokažem, kar čutim. John Bowlby, oče teorije navezanosti, jim je rekel notranji delovni modeli. Nastali so v najzgodnejših odnosih, ko je bilo od tega, kako nas bodo drugi sprejeli, odvisno preživetje. Več o tem najdeš v bazi znanja pod pojmom navezanost.

Ponotranjeni odnosi. Ne nosimo v sebi le predstav o ljudeh, ampak cele odnose: kako je bilo z mamo, ko si bil žalosten, kaj je naredil oče, ko si se zmotil. Ti odnosi se sčasoma preselijo navznoter in začnejo delovati kot notranji glasovi. Temu je namenjen drugi zapis v tej seriji, Notranji glasovi so bili nekoč zunanji.

Obrambe. Ko je nekaj preveč boleče, da bi ga začutili v celoti, notranji svet poskrbi za zaščito: nekaj potisne iz zavesti, pripiše drugemu, razloži na varno razdaljo. Obrambe niso napaka. So pametne rešitve, ki so nekoč delovale. V bazi znanja so zbrane pod pojmom obrambni mehanizmi.

Od kod notranji svet sploh pride

Dojenček nima notranjega sveta v tem smislu, kot ga imamo odrasli. Ima telesna stanja — lakoto, mraz, strah, ugodje — ki ga preplavijo v celoti, ker jih še ne zna niti poimenovati niti pomiriti. To nalogo zanj opravlja odrasli. Ko mama ali oče ob jokajočem otroku reče »ojoj, si se ustrašil, saj je bil glasen pok«, naredi nekaj izjemno pomembnega: neznosno stanje vrne otroku v obliki, ki jo je mogoče prenesti. Z obrazom, ki odseva otrokov strah, a ni prestrašen sam. Z besedo, ki stanju da ime.

Peter Fonagy in sodelavci so pokazali, da prav iz tisočerih takšnih ponovitev počasi zraste sposobnost, ki ji pravijo mentalizacija: da na sebe in druge gledamo kot na bitja z notranjimi stanji, ki jih je mogoče razumeti. Otrok, čigar stanja so bila dovolj pogosto opažena in poimenovana, postopoma ponotranji tisto, kar je prej delal odrasli. Začne sam sebi govoriti »ustrašil sem se, a zdaj je mimo«.

Kadar tega ni bilo dovolj — ker so bili starši sami preplavljeni, odsotni ali so se na otrokova čustva odzivali z jezo ali posmehom —, notranji svet nastane vseeno, le da je v njem manj besed in več surovih valov. Takrat človek kot odrasel pogosto čuti veliko, pa ne ve, kaj. Ne gre za to, da bi bil »preveč čustven«. Gre za to, da nikoli ni dobil orodja, s katerim bi čustva prevedel v nekaj, kar se da misliti. Dobra novica je, da se to orodje da pridobiti tudi pozneje — v vsakem odnosu, v katerem nekdo dovolj dolgo vztrajno sprašuje, kaj se ti dogaja, in zdrži odgovor.

Pol sekunde, v kateri se vse odloči

Ko te sestavine postavimo v vrsto, dobimo nekaj, kar se v resničnem življenju zgodi v delčku sekunde. V terapiji ga upočasnimo, da postane viden.

Prvi in zadnji korak vidi vsak, ki je zraven. Vmesnih treh ne vidi nihče — pogosto niti človek sam ne. Zato se zunanjemu opazovalcu odziv zdi nesorazmeren, človeku pa se zdi popolnoma upravičen. Oba imata prav, le da gledata različna prizora.

Pomembno je opaziti tudi četrti korak. Sram je eno najtežjih čustev, ker zadene v jedro: ne »naredil sem napako«, ampak »z mano je nekaj narobe«. Jeza je v primerjavi z njim olajšanje, ker obrne smer — ni več narobe z mano, narobe je s tabo. Zato se tolikokrat zgodi, da se za ostrim odzivom skriva sram, ki ga nihče ni videl. O razliki med obema sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto.

Kako se pogovor premakne

V terapiji se intrapsihična raven najpogosteje odpre z enim samim premikom: od vprašanja »zakaj« k vprašanju »kaj se je zgodilo v tebi«. Takole bi lahko zvenel tak pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Saj vem, da je neumno. Kruh, pač. Ampak sem jo nahrulil, kot da me je udarila.«
»Kaj se je zgodilo v tebi, ko je rekla ›spet‹?«
»…Postalo mi je vroče. Kot da sem spet tisti, na katerega se ne da zanesti.«
»Spet. Kdo te je prvi videl takega?«

V tistem »spet« je bila vsa zgodba. Ko jo je slišal sam, se je prepir o kruhu spremenil v nekaj drugega: v staro rano, ki jo je partnerka nehote zadela. To ni opravičilo za ostre besede. Je pa razlog, da se lahko o njih pogovorita drugače — ona ne več kot napadalka, on ne več kot nekdo, ki je »pač nagle jeze«.

Vaja: upočasni pol sekunde

To vajo lahko narediš že nocoj, za katerikoli trenutek iz dneva, ko si se odzval močneje, kot bi želel. Vzemi list papirja in si vzemi deset minut.

1. Zapiši dogodek, kot bi ga posnela kamera. Samo to, kar se je slišalo in videlo. »Rekla je: spet nisi kupil kruha.« Brez razlag.
2. Poišči telo. Kje si nekaj začutil, tik preden si odgovoril? Vročina, stisk, cmok, teža? Zapiši, kje in kako.
3. Dopolni stavek »V tistem trenutku sem bil …« Ne »ona je bila«, ampak »jaz sem bil«: spregledan, odveč, nezanesljiv, sam. Zapiši prvo, kar pride.
4. Vprašaj se, od kod ga poznaš. Kdaj si se prvič tako počutil? Ni treba najti odgovora. Dovolj je, da vprašanje ostane odprto.
5. Zapiši, kaj si v resnici potreboval. Pogosto je to nekaj zelo preprostega: da vidi, koliko si danes naredil. Da ne bo hudo. Da si dovolj.

Vaja ne obljublja, da se naslednjič ne boš razjezil. Obljublja nekaj skromnejšega in trajnejšega: da boš počasi začel prepoznavati svoje stare občutke, ko se pojavijo — in da med dogodkom in odzivom nastane delček prostora, ki ga prej ni bilo.

Kje intrapsiha ne razloži vsega

Rada bi bila tu poštena, ker se pogled navznoter zlahka sprevrže v nekaj, kar ni koristno.

Prvič: ni vse v tebi. Če te partner redno ponižuje, tvoj občutek ponižanja ni stara rana, ki bi jo bilo treba raziskati, ampak natančna zaznava sedanjosti. Pogled na intrapsiho ne sme nikoli postati način, da se odgovornost za nasilje prestavi na tistega, ki ga doživlja. Zato v relacijski terapiji vedno gledamo vse tri ravni hkrati — prav da se ne bi zgodilo, da bi zaradi notranjega spregledali zunanje.

Drugič: razumevanje ne pomeni spremembe. Lahko natančno veš, od kod tvoja jeza, in se boš vseeno razjezil. Raziskave psihodinamske terapije kažejo, da se učinki pogosto nadaljujejo in celo krepijo še po koncu terapije, kar govori v prid temu, da gre za globlje premike — vendar ti premiki ne nastanejo iz spoznanja samega, ampak iz izkušnje, da je stari občutek mogoče doživeti v novem odnosu in se ne zgodi tisto, česar si se bal. O tem sem več napisala v zapisu Zakaj terapevtski odnos zdravi.

In tretjič: notranji svet ni samo rana. Prav tam živijo tudi naša sposobnost tolažbe, radovednost, nežnost do sebe, notranje opore, ki smo jih dobili od ljudi, ki so nas imeli radi. Intrapsiha ni klet, v kateri se skriva samo tisto, kar boli. Je tudi prostor, iz katerega raste moč.

Zakaj se z intrapsiho sploh ukvarjati

Ker se tisto, česar ne vidimo, ponavlja. Ljudje mi pogosto rečejo, da imajo občutek, kot da v vsakem odnosu igrajo isto predstavo z drugimi igralci. Ta občutek ni naključen. Notranji svet si išče prizorišča, na katerih lahko odigra svoje stare zgodbe, in pri tem je zelo vztrajen. O tem govori tretji zapis te serije, Zakaj se isti prepir vrača.

Ko pa notranji svet postane viden, se zgodi nekaj zanimivega. Ne izgine, ne spremeni se čez noč — postane pa nekaj, s čimer je mogoče sodelovati. Jeza ni več sovražnik, ki te preseneti, ampak glasnik, ki ti hoče nekaj povedati. Sram ni več nekaj, kar je treba skriti, ampak nekaj, kar lahko poveš človeku, ki ti je blizu. In partner ni več nekdo, ki ti vedno znova dela isto krivico, ampak nekdo, ki je nehote stopil na mesto, ki je bolelo že prej.

To je, mislim, največ, kar lahko pogled navznoter da: ne odgovor na vprašanje, kdo je kriv, ampak novo vprašanje, ki ga lahko dva zastavita skupaj. Kaj se zgodi v meni, ko se to zgodi med nama?

Kaj si zapomni

• Intrapsiha je notranji svet: afekti, predstave o sebi in drugih, ponotranjeni odnosi in obrambe.
• Večina notranjega doživljanja se dogaja pod besedami — notranji govor je le del zgodbe.
• V relacijski družinski terapiji vsako stisko gledamo na treh ravneh: intrapsihični, medosebni in sistemski.
• Vprašanje »kaj se je zgodilo v tebi?« odpre več kot vprašanje »zakaj si to naredil?«.
• Pogled navznoter nikoli ne opravičuje nasilja ali poniževanja od zunaj.