Družina v senci kariere: partner in otroci ljudi na pomembnih položajih

»Ati, a boš prišel na nastop?« »Bom, če se sestanek ne zavleče.«

Sestanek se je zavlekel. Ne zelo, le dvajset minut. Ko je prišel, je bil nastop že mimo in hči je stala pred šolo s šopkom, ki ga je od nekoga dobila. Rekla je »saj ni panike«, on pa se je opravičil, jo peljal na sladoled in ji kupil večjega kot običajno. Doma je mama, ki je bila na nastopu sama in je posnela video, ki ga ni pogledal nihče, pomila posodo in ni rekla ničesar. Čez nekaj let bo ta večer v družinskem spominu le drobec. Ali pa bo tisti večer, ob katerem bo hči nekoč na terapiji rekla: »Saj ni bilo nič hudega. Samo navadila sem se, da ne računam nanj.«

O ljudeh na pomembnih položajih se veliko piše — o odločitvah, odgovornosti, pritisku, osamljenosti. Manj se piše o tistih, ki živijo z njimi. O partnerju, ki drži skupaj vsakdan, in o otrocih, ki odraščajo ob staršu, ki je hkrati zelo prisoten (v novicah, v pogovorih drugih, v družinskem ponosu) in zelo odsoten (pri večerji, na nastopu, v nedeljo popoldne). Ta zapis je o njih. In o tem, kaj lahko družina naredi, da kariera enega ne postane senca, v kateri živijo vsi.

Odsotnost, ki se ne šteje

Ko govorimo o odsotnosti, najprej pomislimo na ure. Na službene poti, večerne sestanke, vikende, ko je treba »samo še nekaj dokončati«. Te ure so resnične in družina jih čuti. A v pogovorih z ljudmi, ki živijo ob nekom na vodilnem položaju, opažam, da jih bolj kot fizična odsotnost boli tista druga: ko je človek doma, pa ga ni.

Raziskovalka Rena Repetti je že konec osemdesetih let spremljala kontrolorje zračnega prometa in opazovala, kaj se doma zgodi po napornih izmenah. Po dnevih z veliko obremenitvijo so bili zvečer z partnerjem bolj umaknjeni in manj čustveno izraziti — ne jezni, ampak tiho odsotni. Pozneje je podobno opisala pri materah majhnih otrok: po stresnem dnevu v službi so se z otroki manj pogovarjale in jih manj iskale. Tega ni treba razlagati kot hladnost. Živčni sistem, ki je ves dan bdel nad odločitvami, potrebuje počitek in ga vzame tam, kjer je varno — doma. Le da ga vzame tudi od ljudi, ki so ves dan čakali nanj.

K temu se je v zadnjih letih pridružil telefon. Skupina okrog pediatrinje Jenny Radesky je leta 2014 v ameriških restavracijah s hitro hrano opazovala odrasle, ki so jedli z otroki. Od 55 skrbnikov jih je med obrokom 40 uporabljalo mobilno napravo, nekateri skoraj ves čas. Ko so bili zatopljeni v zaslon, so se na otroke odzivali počasneje in ostreje. Študija je majhna in ni bila narejena med vodilnimi. A vsak, ki živi z nekom, ki mu telefon zavibrira tudi med nedeljskim kosilom, ve, o čem govori.

Psihologi temu pravijo prelivanje (ko se stres iz ene vloge prenese v drugo pri istem človeku) in prenos (ko stres enega postane stres drugega). Niall Bolger in sodelavci so v študiji dnevnih zapiskov pokazali, da se napetost iz službe pogosto pojavi doma kot prepir — in da se to pri moških in ženskah dogaja nekoliko različno. Ime za pojav ni pomembno. Pomembno je, da družina ni nevtralen prostor, v katerega se vodja zvečer vrne. Je sistem, ki se na njegov dan odzove, preden je odprl vrata.

Nevidno breme partnerja

Ko nekdo zelo veliko dela, ga pri tem nekdo podpira. Pogosto je to partner, in pogosto na načine, ki jih nihče ne opazi — tudi tisti, ki jih je deležen ne. V bazi znanja sem to opisala kot mentalno breme: ne le opravila, ampak njihovo načrtovanje, spremljanje in spominjanje. Kdo ve, kdaj je zobozdravnik. Kdo opazi, da je mlajši že tri dni tih. Kdo pove babici, da se kosilo prestavi, ker »je spet nekaj prišlo vmes«.

A pri družinah ljudi na zahtevnih položajih je zraven še ena, tišja plast: čustveno blaženje. Partner ne nosi samo urnikov, nosi tudi razpoloženje. Prepozna, kdaj je bil dan slab, in temu prilagodi večer. Otroke prosi, naj bodo tiho, ker je »oči utrujen«. Svoje skrbi odloži, ker se zdijo majhne v primerjavi s tistim, kar nosi drugi. Sčasoma tega niti ne opazi več — postane del tega, kdo je.

To breme ima nekaj značilnosti, zaradi katerih je težko o njem govoriti:

• Je nevidno navzven. Prijatelji vidijo uspeh, lepo hišo, potovanja. Pritožba nad tem, da partnerja ni doma, zveni nehvaležno.
• Je nevidno tudi doma. Kar deluje, se ne opazi. Opazi se le, ko neha delovati.
• Nima konca delovnika. Služba ima urnik, četudi dolg. Skrb za to, da se doma vse izide, ga nima.
• Je zamenljivo s ljubeznijo. »Saj to delam, ker ga imam rada« je res. A ljubezen in izčrpanost lahko živita v istem človeku.

Partnerji ljudi na vodilnih položajih mi včasih rečejo, da se počutijo kot »vodja zaledja«. Pri tem mislijo na pohvalo — da so tisti, brez katerih ne bi šlo. In je res. A zaledje, ki ga nihče ne vidi, se po nekaj letih začne spraševati, ali je še del zgodbe ali le njeno ozadje.

Otroci in pričakovanja

Otroci ljudi na pomembnih položajih rastejo v posebnem ozračju. Na eni strani imajo pogosto veliko: varnost, priložnosti, starša, na katerega so lahko ponosni. Na drugi strani nosijo nekaj, česar se od zunaj ne vidi — občutek, da je treba biti vreden tega, kar je starš dosegel.

Psihologinja Suniya Luthar je s sodelavci več let raziskovala mladostnike iz premožnejših okolij in ugotovila nekaj, kar je takrat presenetilo: med njimi so bile stiske, zlasti tesnoba, depresivnost in uporaba substanc, pogostejše, kot bi pričakovali. Kot dva ključna dejavnika je izpostavila pritisk k dosežkom in občutek oddaljenosti od staršev — ne fizične, ampak čustvene. Njene raziskave niso bile narejene posebej med otroki vodilnih in jih ne gre preprosto prenašati. A vzorec, ki ga opisuje, poznam iz pogovorov: otrok, ki ima vse, razen staršev, ki bi imeli čas zanj, ko mu ne gre.

Pričakovanja pri tem niso vedno izrečena. Pogosto jih otrok prebere sam: iz tega, kaj se doma praznuje in kaj ne, iz tega, kdaj ima starš čas zanj in kdaj ne, iz tega, o čem se pri večerji govori. Če se starš razživi, ko otrok pripoveduje o tekmovanju, in obmolkne, ko pove, da ga je bilo strah, se otrok nauči, katera plat njega je bolj zaželena.

V družinski terapiji tu pogosto pridejo na plan vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok. Eden od otrok prevzame vlogo tistega, ki dosega in s tem upraviči družino. Drugi se umakne in je »priden, ker ne dela težav«. Tretji začne delati težave — in je pogosto edini, ki na glas pove, da nekaj ni v redu. Ko najstnik obmolkne ali se upre, je to včasih edini jezik, ki mu ostane; o tem sem pisala v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Posebno pozornost si zasluži še en vzorec: otrok, ki začne skrbeti za starša, ki ostaja doma. Ki opazi, da je mama žalostna, ko očeta spet ni, in jo tolaži. Ki postane njen zaupnik. Temu pravimo parentifikacija in čeprav se od zunaj zdi kot zrelost, otroku vzame del otroštva.

Prazniki, počitnice in telefon

Prazniki so pri teh družinah pogosto preizkus. Na papirju so čas za skupaj. V praksi se izkaže, kako težko se je izklopiti — in kako drugače doživljajo isti dan različni člani družine.

Vodja ima občutek, da je bil prisoten: ves dan je bil doma, telefon je pogledal »samo dvakrat«. Partner je opazil, da sta bila ta dva pogleda v ključnih trenutkih — med odpiranjem daril in med igro z otroki — in da je bil po drugem klicu do večera nekje drugje. Otroci si zapomnijo ton: da je bil oči na božični večer jezen, ker ga je nekdo poklical, ali da je mama pol počitnic preživela v sobi s prenosnikom.

Nihče v tej zgodbi ne laže. Vsak opisuje svoj del resnice. Prav zato se o tem tako težko pogovarja: tisti, ki dela, se počuti nepošteno obtoženega, ker se je zares trudil, ostali pa se počutijo neslišane, ker so zares pogrešali. Pomaga, če se pogovor premakne od vprašanja, koliko časa je bil kdo prisoten, k vprašanju, kako je bilo biti skupaj. Na drugo se da odgovoriti brez štoparice.

O tem, kdaj je telefon le navada in kdaj že vzorec, ki ga je težko ustaviti, sem več napisala v zapisu Odvisnost od telefona in zaslonov: kdaj je navada in kdaj težava. Za vodilne je telefon pogosto zares delovno orodje in »popolnoma izklopljen« ni realen cilj. Realen cilj je, da družina ve, kdaj si zares njen.

Kratek dialog

Tako bi lahko zvenel pogovor, v katerem par prvič na glas pove, kar oba že dolgo vesta (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Ne vem, kaj še hočeš. Vse to delam za nas.«
»Vem. In ne gre mi za to, da delaš. Gre mi za to, da sem pri vsem, kar je doma, sama.«
»Saj nisi sama. Saj sem tu.«
»Tvoje telo je tu. Ampak ko ti povem, da se Žiga v šoli muči, gledaš v telefon in rečeš ›mhm‹. Potem pa to rešujem sama.«
»…Nisem vedel, da se tako počutiš.«
»Ker ti nisem povedala. Nisem hotela biti še ena stvar, ki jo moraš rešiti.«

Zadnja poved je pogosto jedro. Partner molči, da ne bi obremenjeval. Vodja ne vpraša, ker misli, da bi mu povedali, če bi bilo kaj narobe. Oba skrbita drug za drugega — in prav ta skrb ju drži narazen.

Družina kot sistem: zakaj ni krivca

Ko družina pride na terapijo, ima pogosto že pripravljeno zgodbo o krivcu. Vodja je tisti, ki ga ni. Ali partner, ki »preveč pričakuje«. Ali najstnik, ki »dela težave«. V družinski terapiji gledamo drugače. Družina kot sistem pomeni, da vsak član vpliva na vse druge in da se vedenje enega razume šele v odnosu do ostalih.

Če en starš veliko dela, se drugi prilagodi. Otroci se prilagodijo obema. Če se en del premakne — vodja na primer začne prihajati domov prej —, se mora premakniti tudi vse ostalo. In to je lahko presenetljivo neprijetno. Partner, ki je leta sam vodil dom, se lahko počuti, kot da mu nekdo vdira na njegovo ozemlje. Otroci ne vedo, kaj bi z očetom, ki je naenkrat tu. Več o tem, zakaj se ob spremembi enega člana spremeni cela družina, sem napisala v zapisu Družina kot sistem: zakaj se s spremembo enega člana spremeni cela družina.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gremo še korak dlje. Christian Gostečnik opisuje, kako družina nezavedno ponavlja vzorce, ki jih partnerja prineseta iz svojih izvornih družin. Vodja, ki dela do onemoglosti, je morda odraščal ob starših, pri katerih je bila ljubezen nekaj, kar si zaslužiš. Partner, ki vse prenese brez besed, se je morda zgodaj naučil, da so njegove potrebe na drugem mestu. Ko se to vidi, prepir o urah v službi postane pogovor o nečem veliko starejšem.

Pri tem pomaga tudi pogled na družinsko drevo. Pri genogramu, ki ga rišem v okviru daljšega srečanja Pogled v preteklost, se pogosto pokaže, da »odsotni oče« ali »mama, ki je vse držala skupaj« nista nova vloga v družini — da sta stara dve ali tri generacije.

Seveda tudi vodja v tej zgodbi ni samo tisti, ki manjka. Pogosto se doma počuti kot gost, ki ne pozna pravil. Družinski humor gre mimo njega, otroci gredo s težavami k drugemu staršu, odločitve so sprejete, preden pride. To je lahko boleče, četudi tega ne pove. O tem, kako je biti na vrhu, ko je tudi tisti, ki vodi, izčrpan, govori zapis Ko izgori vodja: kdo pomaga tistemu na vrhu.

Kje to ne velja

Rada bi bila tu poštena, ker se o družinah vodilnih hitro naslika preveč temna slika.

Ni vsaka družina vodilnega nesrečna. Veliko družin živi z zahtevno kariero enega ali obeh staršev in jim gre dobro. Pogosto zato, ker so se o tem odkrito dogovorili, ker ima vodja jasne meje ali ker oba partnerja v tem vidita skupni projekt. Raziskave o prelivanju stresa kažejo povprečja, ne usode.

Ni vedno kriva kariera. Včasih je služba le priročen razlog. Nekdo, ki se doma počuti nemočnega ali ne ve, kako biti blizu, lahko v službi najde prostor, kjer ve, kaj dela. Takrat manj dela ne bo prineslo več bližine — le več praznega časa, v katerem bo neprijetnost bolj vidna. Tu je vprašanje drugje: kaj dela bližino doma tako težko?

Ni nujno, da je partner tisti, ki trpi. Včasih je partner zadovoljen z razporeditvijo in mu samostojnost ustreza. Včasih sta na zahtevnih položajih oba in težava ni »nevidno breme«, ampak to, da ga ne nosi nihče.

Kadar gre za nasilje, je vprašanje drugačno. Moč, ki jo ima nekdo v službi, se včasih prenese tudi domov kot nadzor, grožnje ali strah. Takrat to ni tema za pogovor o ravnotežju med delom in družino. Če doživljaš nasilje, lahko pokličeš SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nujnih primerih pa policijo na 113.

Vaja za ta teden: večer brez štoparice

Tu ne gre za to, da bi naenkrat delal manj. Gre za to, da bi tisti čas, ko si doma, postal malo bolj skupen. Vajo lahko naredita oba partnerja ali vsak zase.

1. Izberi prag. Določi točko, ko se službeni dan konča — parkirišče, vhodna vrata, zadnji klic. Pred njo si vzemi dve minuti: nekaj globokih vdihov, pogled skozi okno avtomobila, kratek zapis, kaj je ostalo odprto za jutri.
2. Povej, kje si. Ko prideš domov, namesto »dober« povej en stavek o tem, kako si zares: »Utrujen sem in potrebujem deset minut, potem sem vaš.« Tako družina ve, česa se lahko nadeja, in ni ji treba ugibati.
3. Daj telefonu svoje mesto. Za eno uro — na primer med večerjo — naj telefon leži na dogovorjenem mestu zunaj prostora, kjer jeste. Če moraš biti dosegljiv, povej, zakaj, in ga poglej le, ko zazvoni.
4. Vprašaj po drugem. Partnerja ne vprašaj »je bilo kaj?«, ampak »kaj te je danes zaposlovalo?« Otroka ne vprašaj po ocenah, ampak po tem, kaj ga je nasmejalo ali razjezilo. In poslušaj do konca, ne da bi reševal.
5. Ob koncu tedna preverita. Vzemita si deset minut in se vprašajta: kdaj sva se ta teden počutila najbolj skupaj? Kdaj najbolj sama? Brez obtoževanja, le opažanja.

Če se ob vaji pokaže, da je pogovor težji, kot sta pričakovala, to ni neuspeh. Je informacija, da je med vama nakopičeno več, kot je mogoče razrešiti v desetih minutah.

Kdaj poiskati pomoč

Družinska terapija ali terapija za pare je smiselna, ko se pogovor o službi in družini vrti v krogu, ko eden od partnerjev čuti vse več zamere ali ko se pri otrocih pojavijo znaki stiske — umik, upor, težave s spanjem ali v šoli. Ni treba čakati, da se zlomi. Pogosto je lažje, ko gre še vse »v redu«, a ni več dobro.

Včasih je smiselno, da na terapijo najprej pride en sam: partner, ki potrebuje prostor zase, ali vodja, ki ne ve, kako bi bil drugačen doma. O tem, zakaj ljudje, vajeni voditi, tako težko poiščejo pomoč, govori zapis Zakaj je ljudem, vajenim voditi, tako težko priti na terapijo.

Pri tem tudi ni treba, da bi se vse dalo rešiti brez spremembe v službi. Včasih se med terapijo pokaže, da je potrebna konkretna odločitev — drugačna razporeditev dela, drugačen položaj, drugačen dogovor doma. Terapija te odločitve ne sprejme namesto vas. Pomaga pa, da jo sprejmete skupaj in z odprtimi očmi.

Kaj si zapomni

• Odsotnost ni le stvar ur. Družina pogosto bolj boleče čuti, ko si doma, pa te ni.
• Partner pogosto nosi nevidno breme: načrtovanje, spominjanje in blaženje razpoloženja. Kar se ne vidi, se ne prizna — in kar se ne prizna, postane zamera.
• Otroci berejo ton, ne urnika. Iz njega sklepajo, katera plat njih je zaželena.
• Družina je sistem: ko se premakne eden, se morajo vsi. Zato ni krivca, je vzorec.
• Realen cilj ni popolnoma izklopljen telefon, ampak da družina ve, kdaj si zares njen.