Kdaj izguba potrebuje strokovno pomoč: znaki in kam se obrniti

»Saj ni tako hudo. Drugi so dali skozi še veliko več. Samo malo se moram zbrati.«

To je povedal moški, ki je pred osmimi meseci izgubil službo, v kateri je delal dvajset let. Od takrat skoraj ni spal, nehal je hoditi na balinanje, s prijatelji se ni več dobival, žena pa je opazila, da zvečer popije več kot prej. Na terapijo ni prišel zaradi sebe. Prišel je, ker ga je hči prosila. In ker je bil prepričan, da »to ni nič takega, kar bi potrebovalo strokovnjaka«.

Večina ljudi po izgubi ne potrebuje terapevta. To moram povedati na začetku, ker je res in ker je pomembno. Žalovanje ni bolezen, ampak naraven odziv na to, da smo nekaj imeli radi. A obstajajo trenutki, ko se izguba zatakne, ko odpre nekaj starega ali ko začne ogrožati življenje. Ta zapis govori o tem, kako jih prepoznati — in kam se v Sloveniji obrniti, ko jih prepoznaš.

Vsaka izguba, ne le smrt

Ko govorimo o žalovanju, večina ljudi pomisli na smrt bližnjega. A ljudje žalujejo tudi za službo, zdravjem, domom, domovino, prijateljstvom, načrtom ali podobo staršev, ki se je sesula. O tem sem pisala v zapisu Žalovanje, ki ga nihče ne prizna. Takšne izgube so pogosto še teže prepoznati kot razlog za pomoč, ker jih okolica ne priznava. »Saj si dobil drugo službo.« »Saj je samo prijateljica.« »Saj si ozdravel.«

Zato znaki, o katerih pišem spodaj, veljajo za vse vrste izgub. Človek, ki je izgubil službo, lahko zapade v depresijo prav tako kot človek, ki je izgubil mamo. Ženska, ki je doživela splav, lahko razvije enako vztrajno žalovanje kot vdova. Pomembno ni, kako velika se izguba zdi od zunaj, ampak kaj se dogaja s človekom od znotraj.

Koliko ljudi se zatakne

Danska psihologinja Marie Lundorff je s sodelavci leta 2017 združila podatke iz več raziskav o žalovanju po smrti bližnjega. Ugotovili so, da približno en človek od desetih — 9,8 odstotka odraslih, ki so bližnjega izgubili zaradi naravnih vzrokov — razvije podaljšano žalovanje, ki ne mine samo od sebe. Po nenadnih in nasilnih smrtih je ta delež višji.

Ta številka govori dvoje. Prvič, devet od desetih ljudi se z izgubo sčasoma sprijazni brez strokovne pomoči. Drugič, tisti eden ni redkost. V vsakem večjem krogu žalujočih je nekdo, ki se mu žalovanje ne premakne. In pogosto prav ta človek najbolj vztrajno trdi, da je »vse v redu«.

Za izgube, ki niso smrt, tako natančnih podatkov nimamo. Raziskave o izgubi službe, ločitvi in hudi bolezni pa kažejo podoben vzorec: večina ljudi se prilagodi, manjšina pa obtiči v stiski, ki traja dlje in je globlja, kot bi pričakovali.

Prvi znak: žalovanje, ki se ne premakne

Običajno žalovanje niha. Dnevi, ko je hudo, se izmenjujejo z dnevi, ko je nekoliko lažje. Sčasoma se bolečina ne zmanjša nujno, a človek se okoli nje nauči živeti. Pri zapletenem ali podaljšanem žalovanju se to ne zgodi. Hrepenenje po izgubljenem ostaja enako močno mesece in leta, človek ne more sprejeti, da se je zgodilo, in se mu zdi, da je življenje brez tega nesmiselno.

Ta oblika žalovanja je od nedavnega tudi uradno priznana diagnoza. Podrobno sem jo opisala v zapisu Ko žalovanje ne mine: kdaj gre za zapleteno žalovanje, zato je tu ne bom ponavljala. Dodala bom le to: čeprav je diagnoza opredeljena za smrt bližnjega, se podoben vzorec pokaže tudi pri drugih izgubah. Človek, ki deset let po ločitvi še vedno vsak dan premleva, kako bi se dalo rešiti zakon, je prav tako obtičal.

Drugi znak: ko žalost postane depresija

Žalovanje in depresija si sta podobna, a nista ista stvar. Pri žalovanju je bolečina usmerjena v izgubo: pogrešaš nekoga ali nekaj. Samopodoba ostane večinoma cela. Pri depresiji pa se bolečina razširi na vse — na prihodnost, na lastno vrednost, na smisel. Človek ne čuti le, da je nekaj izgubil, ampak da sam ni vreden ničesar.

Ameriški diagnostični priročnik DSM-5 je leta 2013 odpravil tako imenovano izključitev zaradi žalovanja. Prej se depresije v prvih tednih po smrti bližnjega ni smelo diagnosticirati, ker so jo pripisali žalovanju. Danes velja, da lahko izguba sproži pravo depresijo in da je ni treba čakati, da »mine sama«. Razliko podrobneje razlagam v zapisih Depresija ni žalost: kako ju ločiti in zakaj razlika šteje in Po veliki izgubi: kdaj žalovanje preide v depresijo. Kratko razlago depresije najdeš tudi v bazi znanja.

Znaki, pri katerih je smiselno poiskati pomoč: dva tedna ali več skoraj vsak dan pobitost ali praznina, izguba zanimanja za vse, kar te je prej veselilo, motnje spanja in apetita, občutek ničvrednosti ali pretirane krivde, težave z zbranostjo. Depresijo ugotovi zdravnik ali psihiater, ne članek na spletu. A če se v teh opisih prepoznaš, je to dovolj dober razlog za pogovor.

Tretji znak: misli na smrt

Po izgubi je čisto običajno, da človek razmišlja o smrti. »Rad bi bil z njim.« »Kaj ima zdaj še smisel?« Takšne misli so pogosto izraz hrepenenja in ne pomenijo nujno nevarnosti. A meja med hrepenenjem in nevarnostjo ni vedno jasna — niti človeku samemu.

Raziskave kažejo, da je tveganje za samomor v obdobju po izgubi višje, posebej po smrti partnerja, po samomoru bližnjega in pri moških, ki so ostali sami. Višje je tudi po izgubi službe in po ločitvi. O posebnem bremenu žalovanja po samomoru sem pisala v zapisu Žalovanje po samomoru bližnjega.

Če razmišljaš o tem, kako bi si vzel življenje, če imaš načrt ali če se ti zdi, da bi bilo bolje, da te ni, ne čakaj na naslednji teden. Pokliči:

• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 — vsak dan od 19.00 do 7.00
• Zaupni telefon Samarijan: 116 123 — 24 ur na dan, brezplačno
• Nujna medicinska pomoč: 112 — kadar je življenje neposredno ogroženo

Če skrbiš za koga drugega, ga smeš vprašati naravnost: »Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?« Raziskave so večkrat pokazale, da takšno vprašanje ne vsadi ideje. Pogosto prinese olajšanje, ker človek končno lahko pove, kar nosi sam.

Drugi znaki, ki jih je vredno vzeti resno

Poleg treh glavnih znakov je še nekaj okoliščin, ob katerih pomoč pogosto pride prav:

• Izguba je bila nenadna ali travmatična. Nesreča, nasilje, samomor, nepričakovana odpoved brez opozorila. Takrat se k žalovanju lahko pridružijo vsiljivi spomini, nočne more in nenehna pripravljenost na nevarnost — znaki, ki jih opisuje pojem posttravmatska stresna motnja.
• Izguba je odprla nekaj starega. Razhod, ki zbudi občutek zapuščenosti iz otroštva. Smrt starša, s katerim odnos ni bil nikoli razčiščen.
• Uporaba alkohola, pomirjeval ali drugih snovi, da bi zdržal dan.
• Odnosi razpadajo. Partnerja se ob skupni izgubi oddaljita, družina se razcepi, otroci ostanejo brez opore.
• Okolica ti ne pomaga ali je ni. Če nimaš nikogar, s komer bi lahko govoril o tem, kar se je zgodilo, je terapevt lahko prvi prostor, kjer to slišiš na glas.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, posebej pozorno gledamo drugo točko. Christian Gostečnik opisuje, kako nova izguba pogosto zbudi stare, nepredelane izkušnje — in kako se nato čustva, ki pripadajo staremu, iztečejo v sedanji odnos. Takrat ni dovolj le počakati. Treba je razumeti, kaj se je v resnici zbudilo.

(Pogovor je sestavljen, ne gre za resnično osebo.)
»Vem, da je smešno. Prijateljica se je pač odselila in nehala odgovarjati. To ni smrt.«
»Ne, ni smrt. Je pa nekdo, ki ga ni več tam, kjer je bil.«
»Ampak zakaj me tako zelo boli? Spim po štiri ure. Na delu ne morem nič.«
»Kdaj si se že počutila tako — da nekdo kar izgine in ne veš, zakaj?«
»… Ko je oče odšel. Imela sem devet let.«

Kam se obrniti v Sloveniji

Ko se odločiš, da potrebuješ pomoč, je naslednje vprašanje — kam. V Sloveniji je več poti, ki se med seboj ne izključujejo.

Osebni zdravnik je pogosto prvi korak. Lahko oceni, ali gre za depresijo ali telesno težavo, predpiše zdravila, če so potrebna, in te napoti k psihiatru ali kliničnemu psihologu. V nekaterih zdravstvenih domovih delujejo tudi centri za duševno zdravje odraslih, kjer dela skupina strokovnjakov.

Psihiater je smiseln, ko gre za hujšo depresijo, misli na samomor ali kadar bi ti morda pomagala zdravila. Zdravila in psihoterapija se ne izključujeta — o tem sem pisala v zapisu Antidepresivi in terapija nista tekmeca.

Psihoterapija je primerna, ko se žalovanje ne premakne, ko je izguba odprla stare rane ali ko trpijo odnosi. Pri zakonski in družinski terapiji lahko na srečanja prideš sam, s partnerjem ali z družino, kar je pri skupni izgubi pogosto dragoceno.

Podporne skupine so lahko velika opora, ker v njih srečaš ljudi s podobno izkušnjo. Slovensko društvo Hospic nudi podporo žalujočim odraslim in otrokom, društvo Vrabček upanja pa staršem, ki so izgubili otroka.

Vaja: pošten pregled zadnjega meseca

Ljudje po izgubi pogosto ne vedo, ali je njihovo stanje »dovolj hudo« za pomoč. Ta vaja ti lahko pomaga videti bolj jasno. Vzemi si petnajst minut in list papirja.

1. Zapiši izgubo in datum. Kdaj se je zgodila? Koliko časa je minilo? Zapiši tudi izgube, ki so prišle pred njo ali za njo.
2. Oceni zadnji mesec od 0 do 10 na petih področjih: spanec, hrana, delo ali šola, odnosi z bližnjimi, stvari, ki so te prej veselile. 10 pomeni »kot pred izgubo«, 0 »sploh ne gre«.
3. Primerjaj s prvim mesecem po izgubi. Se je kaj premaknilo, četudi malo? Ali je ostalo enako ali je slabše?
4. Odgovori si iskreno na eno vprašanje: Ali sem v zadnjih dveh tednih kdaj pomislil, da bi bilo bolje, če me ne bi bilo?
5. Pokaži list nekomu, ki mu zaupaš — ali ga odnesi k zdravniku. Če so ocene pod 4 na več področjih, če se nič ne premika ali če je odgovor na četrto vprašanje »da«, je to dovolj dober razlog, da poiščeš pomoč.

Ta vaja ni diagnostični test. Je način, da svoje stanje pogledaš od zunaj, kot bi ga pogledal pri prijatelju. Pogosto smo do drugih bistveno bolj pošteni kot do sebe.

Kdaj terapija ni odgovor

Rada bi bila poštena tudi v drugo smer. Strokovna pomoč ni vedno potrebna in ni vedno koristna.

Joseph Currier, Robert Neimeyer in Jeffrey Berman so leta 2008 pregledali več deset raziskav o terapiji za žalujoče. Ugotovili so, da intervencije, ponujene vsem žalujočim, ne glede na to, kako jim gre, v povprečju skoraj niso pomagale. Koristile so predvsem ljudem, ki so imeli z žalovanjem že izrazite težave. Z drugimi besedami: terapija ni cepivo, ki bi ga moral dobiti vsak, ki je kaj izgubil.

George Bonanno je s svojimi raziskavami pokazal, da je odpornost po izgubi najpogostejši izid. Mnogi ljudje žalujejo, jočejo, se spominjajo — in se postopoma vrnejo v življenje, ne da bi kadar koli sedli pred terapevta. To ni zanikanje. To je zdrav potek.

Prav tako terapija ne more nadomestiti tistega, kar je izguba vzela. Ne prinese nazaj službe, zdravja ali človeka. Pri izgubah, ki imajo praktične posledice — brezposelnost, dolg, bolezen — sta pogosto enako pomembni pravna, socialna ali zdravstvena pomoč. Terapevt lahko pomaga nositi breme, ne more pa ga odstraniti.

In nazadnje: če čutiš, da potrebuješ predvsem nekoga, ki te posluša, in imaš takšnega človeka v svojem življenju, je to lahko dovolj. Strokovna pomoč je smiselna, ko te opore ni ali ko ne zadošča.

Kako izgleda pomoč po izgubi

Ljudje se terapije pogosto bojijo, ker mislijo, da bodo morali »vse podoživeti«. V resnici je delo z izgubo veliko bolj postopno. Na prvih srečanjih je poudarek na tem, da se stiska umiri: da začneš spet spati, da imaš nekoga, ki ve, kaj se dogaja. Šele potem se odpre prostor za samo izgubo — za to, kar je bilo, kar se ni izreklo, kar boli.

Pri zapletenem žalovanju so se v raziskavah izkazali posebni programi, na primer terapija, ki jo je razvila Katherine Shear. Pri depresiji pomagajo kognitivno-vedenjski pristopi in, kadar je potrebno, zdravila. V relacijski družinski terapiji pa delamo tudi z odnosi: kako se je izguba dotaknila partnerstva, družine in starih ran.

Če te zanima, kako v praksi poteka moje delo, si lahko prebereš več na strani Kontakt. Če se ti zdi, da se je v zadnjem času izgub nabralo preveč, ti bo morda pomagal tudi zapis Ko pride vse hkrati: kopičenje izgub. Kratko razlago pojma kriza najdeš v bazi znanja.

Kaj si zapomni

• Večina ljudi se z izgubo sprijazni brez strokovne pomoči — približno eden od desetih pa obtiči.
• Trije glavni znaki so: žalovanje, ki se ne premakne, depresija in misli na smrt.
• Znaki veljajo za vse izgube — ne le za smrt, ampak tudi za razhod, službo, zdravje ali dom.
• Pri mislih na samomor pokliči takoj: 01 520 99 00, 116 123 ali 112.
• Prvi korak je lahko osebni zdravnik; psihoterapija je smiselna, ko se žalovanje zatakne ali odpre stare rane.