Mladi športniki in starši: pritisk, ki ga ne vidimo

Avto je še na parkirišču pred dvorano, ko oče vpraša: »Zakaj v drugem polčasu nisi več šel v protinapad?« Dvanajstletni sin gleda skozi okno. Mama s sprednjega sedeža doda, da je bil trener danes do njega krivičen. Brat na zadnjem sedežu igra igrico. Do doma je dvajset minut in v teh dvajsetih minutah se tekma odigra še enkrat — tokrat brez publike, a z ocenami.

Nihče v tem avtu ni slab starš. Oče je vse popoldne preživel na tribuni, mama je v službi prosila za prost dan, oba sta otroka vozila na treninge tri leta, štirikrat na teden. Vprašanje o protinapadu izhaja iz zanimanja, ne iz kritike. In vendar sin v tistih dvajsetih minutah sliši nekaj drugega. Sliši, da je bil danes premalo.

O odnosu med mladimi športniki in starši pišem kot stažistka zakonske in družinske terapije. Nisem športna psihologinja in ne bom svetovala, koliko ur naj otrok trenira ali kateri šport naj izbere. Zanima me družina: kaj se med starši in otrokom zgodi, ko šport postane pomemben, in kako lahko starši pomagajo, ne da bi to opazili kot pritisk.

Starši so del športa, tudi ko stojijo ob igrišču

Kanadski raziskovalec Jean Côté je konec devetdesetih let raziskoval družine mladih športnikov, ki so dosegli visoko raven, in opisal tri obdobja njihovega razvoja. V letih vzorčenja, približno med 6. in 12. letom, otroci preizkušajo več športov, prevladujeta igra in zabava. V letih specializacije, približno med 13. in 15. letom, se osredotočijo na enega ali dva športa. Od približno 16. leta naprej sledijo leta vlaganja, ko postane vadba namenska in zahtevna. V vseh treh obdobjih imajo starši pomembno vlogo — a vsakič drugačno. V prvem otroka navdušijo in ga vozijo. V drugem ga podprejo pri odločitvi. V tretjem so predvsem čustveno zaledje, ko pridejo porazi in poškodbe.

To je pomembno, ker se pogosto slišita dve skrajnosti. Ena pravi, da naj se starši v otrokov šport ne vtikajo. Druga pravi, da brez staršev, ki vlečejo, ni rezultata. Raziskave, zlasti delo Camille Knight in Chrisa Harwooda, kažejo nekaj tretjega: ni vprašanje, ali so starši vpleteni, ampak kako. Harwood in Knight (2015) sta v preglednem članku opisala »starševsko strokovnost« v mladinskem športu — sposobnost, da starš podpre otrokov razvoj, hkrati pa obvladuje lasten stres, odnos s trenerjem in pričakovanja.

Lasten stres je tu ključna beseda. Starši mladih športnikov so pod pritiskom, o katerem se redko govori: čas, denar, logistika, primerjanje z drugimi starši, lastni neizživeti upi. Ta pritisk ne izgine, ko starš sede na tribuno. Pogosto se prelije naprej — na otroka.

Vožnja domov po tekmi

Kanadska raziskovalka Katherine Tamminen je s sodelavci (2017) posebej raziskovala pogovore med starši in mladimi športniki po tekmah — tudi v avtu na poti domov. Ugotovitev je preprosta in hkrati zahtevna: čas in način sta pomembnejša od vsebine. Isti komentar, ki ga otrok dan pozneje sliši kot zanimanje, ga takoj po tekmi, ko je še poln adrenalina, razočaranja ali sramu, zadene kot sodba. Mladi športniki v teh pogovorih pogosto povedo, da si želijo, da bi starši počakali, da začnejo sami — in da bi znali prebrati, kdaj o tekmi sploh ne želijo govoriti.

Podobno so Knight, Boden in Holt (2010) mlade tenisače spraševali, kaj si od staršev želijo na tekmovanjih. Odgovori so bili presenetljivo skromni: da starši ne dajejo tehničnih in taktičnih nasvetov (to je delo trenerja), da poskrbijo za praktične stvari, kot sta hrana in prevoz, da so pozitivni ne glede na izid in da se na tribuni obnašajo umirjeno.

Avto ima posebno moč. Je prostor, iz katerega ni izhoda. Otrok ne more oditi v sobo. Ne more se umakniti, dokler ni pripravljen. In starši so zaradi vožnje usmerjeni naprej, ne vanj — kar pogovor sicer lahko olajša, lahko pa ga spremeni v zaslišanje, pri katerem nihče nikogar ne gleda v oči.

Kako se sliši ljubezen, ki je odvisna od rezultata

Večina staršev bi na vprašanje, ali imajo otroka radi ne glede na rezultat, odgovorila takoj in iskreno: seveda. A otrok tega ne razbere iz tistega, kar starši mislijo. Razbere iz tega, kar vidi. Iz obraza na tribuni po zgrešenem strelu. Iz razpoloženja pri večerji po porazu. Iz tega, koliko besed dobi zmaga in koliko poraz.

Raziskovalci Avi Assor, Guy Roth in Edward Deci (2004) so preučevali, kaj se zgodi, ko otroci doživljajo starševsko naklonjenost kot pogojno — ko čutijo, da jih starš bolj sprejema, kadar izpolnijo pričakovanja, in se od njih umakne, kadar ne. Ugotovili so, da tak način vzgoje sicer lahko poveča otrokov trud, a ceno plača notranje doživljanje: kratkotrajno zadovoljstvo po uspehu, sram in krivda po neuspehu, občutek, da te starš ima rad »zaradi« in ne »kljub«. Raziskava ni bila narejena posebej v športu, a šport je področje, kjer se pogojnost zelo hitro vidi — ker je rezultat merljiv, javen in tedenski.

V relacijski družinski terapiji to razumemo kot vzorec, ki se ne začne pri otroku. Pogosto ima starš sam izkušnjo, da je bil viden samo, ko je bil uspešen. Ali pa nosi lasten neuresničen športni načrt. Ali pa je družina v stiski — med staršema je napetost, o kateri se ne govori — in otrokov šport postane edina tema, ki ju še povezuje. Takrat otrok, ne da bi kdo to načrtoval, nosi breme, ki ni njegovo. V terapiji temu rečemo triangulacija: tretji (otrok) stabilizira odnos med drugima dvema.

Otrok, ki je ljubljen pogojno, pogosto razvije glas, ki ga kasneje nosi s sabo tudi zunaj športa. O tem, od kod prihaja, pišem v zapisu Notranji kritik: od kod pride glas, ki te ves čas ocenjuje.

Pogovor v avtu (sestavljen, ne gre za resnično osebo)

Za ilustracijo dve različici istega večera. Najprej tista, ki je pogostejša:

»No, kaj je bilo danes? Saj si znal, na treningu si to delal.«
»Ne vem.«
»Kako ne veš? Pa trener ti je rekel, da moraš hitreje nazaj.«
»Vem.«
»Če ne boš igral tako, kot znaš, te ne bo več dal v prvo postavo.«
»…Lahko samo pustiš?«

In nato druga, pri kateri se je oče odločil, da prvih deset minut ne bo rekel nič o tekmi:

»Si lačen? Lahko se ustaviva na burek.«
»Ja.«
(tišina, nekaj minut)
»Danes sem bil res slab.«
»Kako je bilo tebi?«
»Grozno. Vsi so gledali.«
»To zveni težko. Rad sem te gledal, tudi danes.«

Druga različica ni popolna. Oče ni rekel nič pametnega o igri. A pustil je, da je pogovor začel sin, in najprej poskrbel za telo — za lakoto, za utrujenost — šele potem za tekmo. Stavek »rad sem te gledal« ne ocenjuje. Pove, da je bil oče tam zaradi sina, ne zaradi rezultata.

Zgodnja specializacija: ko izbira pride prezgodaj

Ena od odločitev, ki ima tudi družinsko plat, je, kdaj otrok začne trenirati samo en šport. Pri nekaterih športih, na primer v gimnastiki, je vrhunec kariere zgodnejši in zato tudi specializacija. Pri večini športov pa strokovna priporočila (npr. Jayanthi in sod., 2013; Bergeron in sod., 2015) svarijo pred prezgodnjo specializacijo: povezana je z večjim tveganjem za preobremenitvene poškodbe, izgorelost in opustitev športa, za večino športov pa ni dokazov, da bi bila pogoj za uspeh na vrhunski ravni.

Zakaj o tem pišem v zapisu o odnosu? Ker se odločitev o specializaciji v družini pogosto ne sprejme med otrokom, staršem in trenerjem, ampak pod pritiskom primerjave. »Drugi že trenirajo šestkrat na teden.« »Če zdaj ne, bo prepozno.« Otrok, ki je začel, ker je rad igral, se znajde v programu, ki ga ni izbral. In ker ve, koliko je družina vložila, ne zna reči, da ne želi več. O tem, kaj se zgodi, ko ljubezen do športa ugasne, pišem v zapisu Izgorelost pri športnikih: ko ljubezen do športa ugasne.

Vprašanje za starše ni le »ali je moj otrok dovolj dober«, ampak tudi »ali ima še prostor biti otrok«. Prijatelji zunaj kluba, lenobna nedelja, drug šport samo za zabavo — vse to ni izguba časa. Je zaščita.

Kaj otrok v resnici potrebuje

Če strnem, kar raziskave in klinične izkušnje terapevtov kažejo, mladi športnik od staršev potrebuje predvsem štiri stvari:

• Varno bazo. Občutek, da je doma sprejet ne glede na izid. To je jedro tistega, čemur v teoriji navezanosti rečemo varna baza — več o tem v zapisu Navezanost in starševstvo: kako se vzorec prenese na otroka.
• Jasne vloge. Trener trenira, starš je starš. Ko starš postane drugi trener, otrok izgubi kraj, kamor bi se lahko zatekel pred ocenjevanjem.
• Pomoč pri uravnavanju čustev. Po porazu otrok ne potrebuje analize, ampak nekoga, ki ostane miren ob njegovem razočaranju. Temu rečemo koregulacija — otrok se umiri ob umirjenem odraslem.
• Prostor za lasten glas. Z odraščanjem otrok vse bolj sam odloča, koliko mu šport pomeni. Če ga starši pri tem podprejo, tudi ko izbere drugače, kot so upali, se krepi njegova diferenciacija — sposobnost biti svoj in hkrati v odnosu.

Pomembno je tudi, kaj otrok ne potrebuje: popolnih staršev. Vsak starš bo kdaj rekel kaj, česar ne bi smel, kdaj zavpil s tribune ali bil razočaran pri večerji. Bolj kot napaka šteje, ali se zna kasneje vrniti in reči: »Včeraj sem bil preoster. Ni bilo prav.«

Vaja za starše: dvajset minut po tekmi

To vajo lahko narediš že ob naslednji tekmi. Ne zahteva nič drugega kot nekaj samoopazovanja.

1. Pred tekmo si zapiši, kaj si želiš za otroka danes — ne izid, ampak nekaj, kar je v njegovih rokah. Na primer: »Da uživa.« »Da se ne boji poskusiti.«
2. Med tekmo opazuj svoje telo. Kje se ti napne, ko otrok zgreši? Kaj se ti zgodi z obrazom? Otrok to vidi s terena bolj, kot misliš.
3. Po tekmi prvih deset do dvajset minut ne začni govoriti o igri. Vprašaj, ali je lačen ali žejen. Počakaj, da začne sam.
4. Ko začne, najprej poslušaj. Ponovi, kar slišiš (»bilo ti je težko, ker so vsi gledali«), preden karkoli dodaš. Tehnične komentarje prepusti trenerju.
5. Zaključi s stavkom, ki ni ocena. »Rad te gledam igrati.« Ta stavek ne nosi ocene — otroku pove, zakaj si bil tam.

Če ugotoviš, da ti je korak tri skoraj nemogoč — da te vprašanje o tekmi dobesedno žge — je to dragocen podatek. Pove nekaj o tem, koliko tvojega je vloženo v otrokov šport. To ni sramota. Je vredno pogledati.

Kje to ne velja

Rada bi bila poštena glede meja tega, kar sem napisala.

Vsak pritisk ne pride od staršev. Nekateri otroci so do sebe izjemno strogi tudi v družinah, kjer jih nihče ne priganja. Perfekcionizem ima lahko več virov — temperament, primerjanje z vrstniki, trenerja, družbena omrežja. Starši takrat niso krivi, lahko pa so tisti, ki otroku pokažejo drugačen odnos do napake. O tem, kako se samozavest gradi, pišem v zapisu Samozavest se ne začne s pohvalami, ampak s samozavedanjem.

Vpletenost ni sovražnik. Ne pišem, da naj se starši umaknejo. Otroci, katerih starši ne pridejo na nobeno tekmo, to pogrešajo. Raziskave ne svarijo pred prisotnostjo, ampak pred vpletenostjo, ki postane nadzor.

Nekatere stvari niso družinsko vprašanje. Če trener otroka ponižuje, z njim ravna grobo ali prestopa telesne meje, to ni stvar komunikacije v družini, ampak zaščite otroka. Takrat se obrni na vodstvo kluba in pristojne službe, ob nasilju pa pokliči SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55 ali policijo na 113.

Kdaj je pravi naslov nekdo drug. Če gre predvsem za tremo pred tekmami, zbranost ali pripravo, je pravi naslov športni psiholog. Če otrok izgublja težo, ne je, ne spi, se umika od prijateljev ali pove, da ne želi več živeti, je prvi naslov pediater ali osebni zdravnik, po potrebi pedopsihiater. Psihoterapija, še posebej družinska, pride v poštev, ko se vzorci ponavljajo v odnosih — ko šport postane prostor, kjer se rešuje nekaj, kar ni športno. O tem, kako se v družini odpre pogovor z otrokom, ki se je zaprl, pišem v zapisu Ko najstnik utihne: kako družinska terapija odpre pogovor.

Ko otrok odraste in gre

Mnogi mladi športniki pri petnajstih ali šestnajstih letih odidejo v športne gimnazije, akademije ali klube daleč od doma. Takrat se vloga staršev spremeni še enkrat: od vsakodnevnega voznika in gledalca k nekomu, ki je na drugi strani telefona. Ta prehod je zahteven za obe strani. O njem pišem v zapisu Mladi talent, ki odide od doma: selitev v klub pri šestnajstih.

A tudi takrat ostane jedro enako. Odrasel športnik, ki ve, da ga starši sprejemajo ne glede na rezultat, lažje prenese poraz, poškodbo in tudi konec kariere. Varna baza ne izgine z razdaljo. Če je bila zgrajena, jo otrok nosi s sabo.

Kaj si zapomni

• Pri mladih športnikih in starših ni vprašanje, ali so starši vpleteni, ampak kako — podpora da, nadzor ne.
• Vožnja domov je občutljiv trenutek: počakaj, da otrok začne sam, in najprej poskrbi za telo, šele nato za tekmo.
• Otrok ljubezen razbere iz obraza in razpoloženja, ne iz tega, kar starši mislijo. Pogojna naklonjenost poveča trud, a otrok jo plača s sramom.
• Pri večini športov zgodnja specializacija ni pogoj za uspeh, poveča pa tveganje za poškodbe in izgorelost.
• Otrok potrebuje varno bazo, jasne vloge, pomoč pri čustvih in prostor za lasten glas — ne popolnih staršev.