Osemdeseturni tedni: kaj delajo z odnosi in telesom

Petek, 22.40. Na zaslonu telefona se prikaže sporočilo: »Mala je hotela, da ji ti prebereš pravljico. Rekla sem ji, da jutri.« Pod njim je še eno, odposlano pol ure pozneje: »Saj veš, da si jutri tudi rekel, da boš delal.«

Človek, ki to bere, ni brezbrižen. Ravno nasprotno — dela tako veliko prav zato, ker mu je mar: za družino, za stranke, za bolnike, za ekipo, ki brez njega ne bi zdržala roka. Ko bo ta projekt, ta specializacija, ta prevzem končan, bo bolje. Tako je mislil tudi lani. In predlani.

Osemdeseturni tedni niso redkost v poklicih, ki jih spremljam v tem sklopu zapisov: pri zdravnikih na dežurstvih in specializacijah, pri odvetnikih pred obravnavami in prevzemi, pri investicijskih bančnikih v sezoni poslov. V tem zapisu me ne zanima, ali je tak urnik »prav« ali »narobe«. Zanima me, kaj počne s telesom in z odnosi — tudi takrat, ko ga človek izbere sam in ga ima rad.

Številka, ki jo poznajo vsi, pa je nihče ne jemlje osebno

Leta 2021 sta Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna organizacija dela objavili prvo skupno globalno oceno bremena dolgega delovnika. Po njuni oceni je bilo leta 2016 dolgemu delovniku — 55 ur ali več na teden — pripisanih 745.000 smrti zaradi možganske kapi in ishemične bolezni srca. V primerjavi s tistimi, ki delajo 35 do 40 ur, je bilo pri njih tveganje za možgansko kap ocenjeno za približno 35 odstotkov višje, tveganje smrti zaradi ishemične bolezni srca pa za približno 17 odstotkov.

Pri teh številkah sta pomembni dve stvari. Prva: gre za povezave na ravni populacije, ne za napoved za posameznika. Mnogo ljudi dela dolgo in ostane zdravih. Druga: meja v raziskavi je bila 55 ur. Osemdeset ur je od nje oddaljeno še bolj, kot je 55 ur oddaljeno od običajnega delovnika. Kdor dela tako, ni nekje na robu tega, kar so merili. Je daleč čez.

Zanimivo je, kako malo te številke ganejo prav tiste, ki jih najbolje razumejo. Zdravnica, ki bolniku z visokim pritiskom svetuje manj stresa, sama prihaja z dolgega dežurstva. Ne iz nevednosti. Ampak ker se zdi, da statistika velja za druge.

Telo vodi svoje knjige

Telo ne pozna izraza »samo še ta mesec«. Pri dolgem delovniku se v raziskavah ponavlja nekaj vzorcev. Velika metaanaliza Mike Kivimäkija in sodelavcev, v katero je bilo vključenih več kot šeststo tisoč ljudi, je dolge delovne ure povezala z višjim tveganjem za možgansko kap. Mehanizmi, ki jih raziskovalci predlagajo, so dokaj vsakdanji: manj spanca, več sedenja, manj gibanja, več alkohola in dolgotrajno aktiviran sistem za odziv na stres.

Ta sistem poznaš po njegovih posledicah. Ob dolgotrajni obremenitvi se ritem kortizola lahko poruši: zvečer ne pade, kot bi moral, zato ne zaspiš, čeprav si na smrt utrujen. Ali pa zaspiš takoj in se zbudiš ob treh z mislijo na jutrišnji sestanek. O tem, kaj se takrat dogaja, sem pisala v zapisu Nočno prebujanje ob treh.

Pri zdravnikih na specializaciji so v ameriških bolnišnicah pred dvajsetimi leti naredili raziskavo, ki je danes klasika: specializantom na intenzivnih oddelkih so skrajšali najdaljše izmene in primerjali, kaj se zgodi. S krajšimi izmenami so več spali, imeli manj trenutkov, ko jim je popustila pozornost, in naredili manj resnih zdravniških napak. Utrujenost torej ni le osebna stvar. Vpliva na vsakogar, ki je v tistem trenutku odvisen od tebe.

Posebej zgovorna je raziskava sociologinje Alexandre Michel, ki je skoraj desetletje spremljala mlade investicijske bančnike. V prvih letih so svoje telo obravnavali kot orodje, ki ga je treba obvladati: manj spanca, hrana med sestanki, bolečina, ki se jo preglasi. Okrog četrtega leta se je telo pri mnogih začelo upirati — s kroničnimi bolečinami, nespečnostjo, alergijami in odvisnostmi. Nekateri so ga takrat začeli poslušati in so se spremenili. Drugi so se borili naprej.

Ko so ure dokaz vrednosti

Če bi šlo samo za količino dela, bi bila rešitev preprosta. A v teh poklicih imajo ure tudi simbolni pomen. Kdo ostane zadnji v pisarni. Kdo odgovori na e-pošto ob polnoči. Kdo je na dežurstvu, čeprav bi lahko zamenjal. Ure postanejo valuta, s katero dokazuješ, da si zaslužil mesto — sebi in drugim.

Pri ljudeh, ki se kljub uspehu bojijo, da bodo nekega dne razkriti kot nezadostni, je ta valuta še posebej privlačna. Delo do onemoglosti je dokaz, da si se vsaj potrudil. Več o tem občutku sem napisala v zapisu Sindrom prevaranta: zakaj uspešni ljudje dvomijo vase.

Pri odvetnikih se k temu pridruži še drža, ki jo poklic zahteva: vedno pripravljen, vedno v obrambi, vedno korak pred nasprotno stranjo. Kako ta drža potuje domov, sem opisala v zapisu Odvetniki: ko delo pomeni boj in doma ne odložiš oklepa.

Kaj se zgodi z odnosom

Psihologa Jeffrey Greenhaus in Nicholas Beutell sta že leta 1985 opisala tri oblike konflikta med delom in družino. Prvi je časovni: ure, ki jih daš enemu, ne moreš dati drugemu. Drugi je konflikt napetosti: utrujenost, razdražljivost in skrb z dela prineseš domov, tudi kadar si fizično tam. Tretji je vedenjski: načini vedenja, ki so v službi koristni — hitrost, odločnost, nadzor, kritičnost — doma škodijo.

Večina ljudi misli samo na prvega. »Saj bom imel več časa, ko …« A pri osemdesetih urah je pogosto huje drugo in tretje. Tudi ko si doma, si napol tam. Partner govori, ti pa v mislih preverjaš pogodbo. Otrok pokaže risbo, ti pa jo pohvališ z glasom, s katerim bi potrdil prejem dokumenta.

Psihologinja Rena Repetti je v znani raziskavi spremljala kontrolorje zračnega prometa ob dnevih z različno obremenitvijo. Po zahtevnejših dnevih so se doma bolj umaknili — bili so tišji in manj vključeni v pogovor. Umik ni bil nujno slab: kadar so jim partnerji ta prostor dali, so bili kontrolorji tudi manj jezni. Toda umik, ki pride vsak dan, je nekaj drugega kot umik ob težkem dnevu.

Dom, ki se organizira brez tebe

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, na družino gledamo kot na sistem. Ko en član dolgo manjka, sistem ne obstane. Prilagodi se. Partner prevzame odločitve o otrocih, šoli, financah, praznikih. Otroci se naučijo, koga vprašati za kaj. Razvijejo se rutine, v katerih odsotni ni več potreben — in ko pride domov, se počuti kot gost.

To je ena najbolj bolečih plati dolgega delovnika, ker se zgodi brez slabega namena. Nihče ni nikogar izključil. Preprosto se je življenje odvijalo naprej. Partner, ki je vse nosil sam, je pogosto hkrati jezen in ponosen. Ne prosi več za pomoč, ker se je naučil, da je ne bo. Odsotni pa čuti, da ga ne potrebujejo, in se še lažje vrne tja, kjer ga potrebujejo — v službo.

Če se v pogovorih med vama pojavljajo kritika, prezir, obramba in zid molka, je odnos v resnem stanju, ne glede na to, kaj ga je pripeljalo tja. Te vzorce sem opisala v zapisu Štirje jezdeci apokalipse v odnosih. Dobra novica je, da so prepoznavni in da se jih da spremeniti.

Kaj vidijo otroci

Otroci ne štejejo ur. Opazijo pa razpoloženje. Rena Repetti in Jenifer Wood sta v nadaljnji raziskavi ugotovili, da so bile matere po bolj obremenjujočih delovnih dneh do svojih predšolskih otrok bolj umaknjene — manj so se z njimi pogovarjale in manj jih ljubkovale. Otroci tega niso razumeli kot utrujenost. Razumeli so le, da je mama manj dosegljiva.

Ellen Galinsky je v knjigi Ask the Children otroke zaposlenih staršev vprašala, kaj bi spremenili, če bi lahko. Večina staršev je pričakovala, da si otroci želijo več časa z njimi. Pogosteje pa so si otroci želeli, da bi bili starši manj utrujeni in manj pod stresom. Ni šlo samo za to, koliko so starši doma, ampak za to, kakšni so, ko so tam.

To je hkrati slaba in dobra novica. Slaba, ker »kvaliteten čas« ob koncu tedna ne izbriše utrujenega obraza čez teden. Dobra, ker že pol ure pozornosti, v kateri si zares tu, pri otroku šteje več kot dve uri napol prisotnosti.

Pogovor ob enajstih zvečer

Takole bi lahko zvenel pogovor para, ko se on vrne s službe (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Spet si zamudil. Rekel si, da boš ob osmih.«
»Vem. Nisem mogel. Klient je …«
»Ne zanima me klient. Zanima me, kdaj boš ti kdaj tu.«
»Saj delam za nas. Za vse to.«
»Ne rabim ‚vsega tega‘. Rabim, da me kdaj vprašaš, kako je bil moj dan.«

V tem kratkem prepiru oba govorita resnico, le vsak o svoji. On o odgovornosti, ona o osamljenosti. Ko par ostane pri vprašanju, kdo ima prav, se krog prelivanja zavrti še enkrat. Ko pa vsak sliši, kaj je pod besedami drugega — on strah, da ne bo dovolj dober, ona strah, da ni več pomembna — se odpre prostor za drugačen pogovor.

Za tak pogovor pogosto ni treba manj delati že jutri. Treba je, da oba povesta, kaj si v resnici želita, in da tisto, kar se je zgodilo med vama, poimenujeta kot nekaj skupnega, ne kot krivdo enega.

Vaja: teden na papirju

Vajo lahko narediš sam ali skupaj s partnerjem. Potrebuješ papir in dvajset minut.

1. Zapiši svoj zadnji teden po urah. Ne idealnega in ne povprečnega, ampak zadnji, ki je minil. Koliko ur dela, koliko spanca, koliko poti, koliko časa z ljudmi, ki so ti blizu.
2. Obkroži ure, ko si bil zares prisoten. Ne le fizično doma, ampak z glavo tam, kjer je bilo telo. Pogosto jih je manj, kot si misliš.
3. Vprašaj partnerja, kako je teden videl on. Brez obrambe. Samo poslušaj in si zapiši, kaj je zanj bilo najtežje.
4. Izberi eno samo zaščiteno uro. Uro na teden, ki jo boš branil tako, kot braniš pomemben sestanek — z zaprtim telefonom in brez »samo še tega«. Vpiši jo v koledar.
5. Čez tri tedne preveri. Je ura obstala? Če ni, si zapiši, kaj jo je izrinilo. Ta odgovor ti pove več o tvojem delu kot katerakoli ocena uspešnosti.

Vaja je majhna namenoma. Ljudje z dolgim delovnikom se pogosto lotijo sprememb z istim perfekcionizmom kot dela — in jih po dveh tednih opustijo. Ena ura, ki obstane, je več kot popoln načrt, ki ostane na papirju. Če ti je pri tem težko reči ne drugim, ti lahko pomaga zapis o postavljanju meja.

Kdaj dolg delovnik ni glavni problem

Ne bi rada trdila, da je vsak dolg teden škodljiv ali da je rešitev vedno v manj delu. Nekaj omejitev mojega pogleda:

• Obdobja so nekaj drugega kot način življenja. Nekaj tednov pred izpitom, obravnavo ali zaključkom posla je lahko povsem v redu, če ima začetek in konec in če se po njem res počiva. Problem nastane, ko izjema postane pravilo.
• Ure niso vse. Na to, kako delo vpliva na zdravje, vplivajo tudi nadzor nad lastnim delom, smisel in podpora sodelavcev. Nekdo, ki dela 60 ur pri nečem, kar ima rad in kar sam usmerja, je lahko bolje kot nekdo, ki dela 45 ur v občutku nemoči.
• Včasih je delo beg. Kadar je doma težko — zaradi konflikta, bolezni, praznine — postane pisarna zatočišče. Takrat manj dela ne bo pomagalo, dokler ni nagovorjeno tisto, pred čimer človek beži.
• Nekateri pari to zmorejo. Kadar sta se oba zavestno dogovorila, kako bosta živela, in se dogovor redno preverja, je lahko dolg delovnik eden od partnerjev del skupnega načrta, ne vir zamere.

Če opažaš, da se ti spanec, razpoloženje ali telesno zdravje dlje časa slabšajo, se posvetuj z osebnim zdravnikom. Pri bolečinah v prsih ali nenadnih nevroloških znakih ne čakaj — pokliči 112. Če se kdaj pojavijo misli, da ne bi več živel, lahko pokličeš Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan).

Kje začeti, ko nimaš časa

Najpogostejši odgovor ljudi z dolgim delovnikom, ko se pogovor obrne k pomoči, je: »Nimam časa.« Razumem ga. O tem, kako se kljub temu lahko izide, sem pisala v zapisu »Nimam časa za terapijo«. Zdravnikom, ki svoje zdravje skoraj vedno postavijo na zadnje mesto, je namenjen zapis Ko pomagaš vsem, razen sebi: zdravniki kot pacienti.

Prvi korak je lahko tudi čisto majhen: v bazi znanja izpolni samooceno izgorelosti ali preberi, kaj je kronični stres. Ne zato, da bi si postavil diagnozo, ampak da tisto, kar čutiš, dobi ime.

V terapiji, sami ali v paru, se ne ukvarjamo z vprašanjem, kako bi delal manj. Ukvarjamo se s tem, čemu služi delo v tvojem življenju, kaj se je v tem času zgodilo z vajinim odnosom in kaj si želita, da bi bilo čez pet let drugače. Odgovori na ta vprašanja pogosto pripeljejo do sprememb urnika — a od znotraj, ne kot še ena naloga na seznamu.

Kaj si zapomni

• Delo 55 ur ali več na teden je po oceni WHO in ILO povezano z višjim tveganjem za možgansko kap in bolezni srca. Osemdeset ur je daleč čez to mejo.
• Konflikt med delom in domom ni le časovni. Utrujenost in »službeno« vedenje prineseš domov, tudi ko si tam.
• Družina se odsotnosti prilagodi. Ko se vrneš, se lahko počutiš kot gost — in to je razlog več za pogovor, ne za umik.
• Otroci si pogosto ne želijo več ur s starši, ampak manj utrujene in manj napete starše.
• Začni z eno zaščiteno uro na teden. Majhna sprememba, ki obstane, je več vredna od popolnega načrta.