Prezgodnja ejakulacija: kaj pravi stroka in kaj v resnici deluje

»Oprosti.«

Ena sama beseda, izrečena v temo, skoraj šepetaje. In za njo dolga tišina, v kateri nihče od obeh ne ve, kaj bi rekel. On se sramuje, ona ne ve, ali naj ga potolaži ali naj se dela, da ni nič. Naslednji dan se o tem ne govori. Naslednjič se on pred bližino napne, še preden se karkoli začne — in tisto, česar se boji, se zgodi spet.

Prezgodnja ejakulacija je ena najpogostejših spolnih skrbi pri moških in hkrati ena tistih, o katerih se najmanj govori. Na spletu je polno hitrih nasvetov in čudežnih rešitev, v resnici pa so stvari hkrati preprostejše in bolj zapletene. V tem zapisu bom skušala povzeti, kaj o tem pravi stroka, kaj v resnici pomaga in zakaj to ni samo moška težava, ampak nekaj, kar se dogaja v paru.

Že na začetku naj povem, česa ta zapis ni. Nisem seksologinja ne spolna terapevtka, temveč stažistka zakonske in družinske terapije. V terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, o katerih govorimo, za spolno motnjo samo pa je prava pot zdravnik ali specialist za spolno medicino.

Kdaj sploh gre za težavo

Ena od prvih stvari, ki jih ljudje ne vedo, je, da »prezgodaj« ni stvar občutka, ampak ima v stroki dokaj natančno opredelitev. Mednarodno združenje za spolno medicino (ISSM) je leta 2014 predlagalo opredelitev, ki jo danes uporablja veliko strokovnjakov. Previdno povzeto obsega tri sestavine:

• čas: pri obliki, ki je prisotna od prvih spolnih izkušenj, do izliva pride vedno ali skoraj vedno v približno eni minuti po začetku spolnega odnosa; pri obliki, ki se pojavi pozneje v življenju, gre za opazno in moteče skrajšanje, pogosto na približno tri minute ali manj;
• nadzor: moški izliva ne more odložiti vedno ali skoraj vedno, ko to poskuša;
• posledice: zaradi tega doživlja stisko, frustracijo, sram ali se začne izogibati bližini.

Opredelitev je bila zasnovana za heteroseksualni spolni odnos, kar je ena od njenih omejitev. A njen bistveni del velja širše: šele vse tri sestavine skupaj pomenijo motnjo. Moški, ki včasih pride hitreje, kot bi si želel, nima nujno motnje. In moški, ki vsakič pride hitro, a ne on ne partnerka zaradi tega ne trpita, prav tako ne.

Koliko je »normalno«

Veliko moških se primerja s podobo, ki jo dobijo iz filmov, pogovorov med prijatelji ali pornografije. Ta podoba nima veliko skupnega z resničnostjo.

Nizozemski raziskovalec Marcel Waldinger je s sodelavci izvedel raziskavo, v kateri je več sto parov v petih državah s štoparico merilo, koliko časa mine od začetka spolnega odnosa do izliva. Srednja vrednost je bila približno pet in pol minute, razpon med pari pa ogromen — od manj kot minute do več kot pol ure. To pomeni dvoje. Prvič, da je veliko »povsem običajnih« odnosov krajših, kot si mnogi predstavljajo. In drugič, da ni ene prave številke, h kateri bi moral moški stremeti.

V anketah, kjer ljudje sami ocenjujejo, ali pridejo »prehitro«, se kot prizadeta opiše precej več moških, kot jih izpolni strogo strokovno opredelitev. To ne pomeni, da si drugi težavo izmišljujejo. Pomeni, da je za marsikoga glavna težava pričakovanje in skrb, ne sama minutaža.

Najprej k zdravniku

Kot pri vseh spolnih težavah tudi tu velja: najprej osebni zdravnik, ki te po potrebi napoti k urologu. Posebej pomembno je to, če se je težava pojavila pozneje v življenju, ko prej ni bila prisotna. Takrat zdravnik preveri tudi druge mogoče vzroke, na primer težave z erekcijo, ščitnico ali prostato. Pri nekaterih moških se namreč prezgodnja ejakulacija razvije kot odziv na strah pred izgubo erekcije — hitijo, »dokler še gre«. O tem sem več pisala v zapisu Erektilne težave in glava: ko telo ni glavni krivec.

Zdravnik lahko predpiše tudi zdravila ali lokalne pripravke, ki pri nekaterih moških pomagajo. O tem, ali so zate primerni, presodi on — ne splet in ne prijatelj, ki je »nekaj naročil«. Pripravkov, kupljenih brez recepta na spletu, se raje izogni.

Sram, ki ga nihče ne vidi

Kar v terapiji pogosto pride na dan, ni toliko sama težava kot sram okrog nje. Moški, ki se mu to dogaja, pogosto čuti, da je »manj moški«, da je partnerko prikrajšal, da se mu bo smejala ali ga zapustila. Ta sram ga utiša: o tem ne govori z zdravnikom, ne s prijatelji in najpogosteje ne s partnerko.

Sram se od krivde razlikuje po tem, da ne pravi »naredil sem nekaj narobe«, ampak »jaz sem narobe«. Zato je tako težko z njim kar koli narediti — o tem sem pisala v zapisu Krivda in sram nista isto — in razlika je pomembna. Ko se težava doživlja kot dokaz o tem, kdo si, se je ne loti kot težave, ampak se pred njo skriješ.

In sram ima še eno posledico: zvečuje napetost. Prezgodnja ejakulacija in tesnoba sta tesno povezani — bolj ko moški pred bližino skrbi, bolj je telo v stanju pripravljenosti in hitreje se odzove. Splošneje o tem krogu piše zapis Spolna anksioznost: strah pred odpovedjo in kako se krog prekine. Prvi korak iz njega pogosto ni tehnika, ampak to, da sram dobi besede. V bazi znanja sem o tem čustvu zapisala več pod geslom sram.

Par, ne le moški

Prezgodnja ejakulacija se navadno obravnava kot moška težava. A dogaja se med dvema, in oba nosita svoj del.

Moški se pogosto zapre v svoj poskus nadzora. Med bližino misli na vse drugo, da bi upočasnil, ali pa se nežnostim in predigri izogne, ker se boji, da bo vse »prehitro«. Partnerka ali partner pa tega pogosto ne doživi kot nadzor, ampak kot odsotnost: »Kot da ga ni zraven.« »Kot da mu je vseeno zame.« Sliši opravičilo, ne sliši pa, kaj se v njem dogaja.

V terapiji in v strokovni literaturi se zato ponavlja opažanje, ki moške pogosto preseneti: partnerke pogosto bolj kot sama dolžina odnosa moti to, da se moški umakne, da o tem ne govori in da se med bližino zdi zaskrbljen in odsoten. To je dobra novica, ker pomeni, da se lahko veliko spremeni še preden se spremeni karkoli v telesu.

Pogovor, ki ta krog prekine, je pogosto nepričakovano kratek. Takole bi lahko zvenel (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Vedno se mi opravičiš. Ne vem, kaj naj rečem na to.«
»Kaj pa naj rečem? Da sem spet zamočil?«
»Ne vem, ali si zamočil. Vem pa, da te potem ni več. Obrneš se stran.«
»Ker me je sram.«
»Mene pa ni motilo tisto. Motilo me je, da sem potem ostala sama.«

V tej kratki izmenjavi se zgodi nekaj pomembnega: težava se premakne iz njegove glave v njun prostor. Ni več skrivnost, ki jo nosi on, ampak nekaj, o čemer lahko govorita. O tem, kako preiti od očitkov k temu, kar si vsak v resnici želi, sem pisala v zapisu Od očitkov do potreb: kako se par nauči novega jezika.

Kaj pravi stroka o zdravljenju

Smernice ISSM navajajo dve glavni poti: zdravljenje z zdravili, ki ga vodi zdravnik, in psihološke ter vedenjske pristope. Pogosto je najboljša kombinacija obojega — zdravila lahko hitro olajšajo težavo, psihološki del pa pomaga pri tesnobi, sramu in odnosu, ki se okrog nje nabereta.

Med vedenjskimi pristopi sta najbolj znani dve tehniki, ki ju bom opisala le na kratko in brez podrobnosti, ker ju je najbolje izvajati ob strokovnjaku za spolno terapijo.

Tehnika ustavi–nadaljuj (stop–start) izvira iz članka ameriškega urologa Jamesa Semansa iz leta 1956. Njen namen je, da se moški nauči prepoznati, kako blizu izliva je, in da vzburjenje ob pravem trenutku umiri, preden spet nadaljuje. Ne gre za vzdržljivost, ampak za zavedanje.

Tehnika stiska (squeeze), ki sta jo opisala Masters in Johnsonova, temelji na podobnem načelu, le da se vzburjenje začasno zmanjša z rahlim pritiskom, ki ga par uporabi po navodilih strokovnjaka.

Pri obeh je skupno to, da moški ne poskuša misliti na nekaj drugega — ravno nasprotno. Učijo ga, naj bo bolj prisoten v telesu, ne manj. In obe najbolje delujeta, kadar ju par izvaja skupaj, ne moški sam na skrivaj. Smernice tudi opozarjajo, da učinek vedenjskih tehnik lahko sčasoma oslabi, če para ne vadita in se ne pogovarjata naprej. Ni čarobne rešitve, ki bi delovala enkrat za vselej.

Kaj v resnici deluje — in kaj ne

Ko moški sami iščejo rešitev, pogosto posežejo po strategijah, ki težavo poslabšajo.

Misliti na nekaj drugega se zdi logično, a odtuji moškega od telesa, zato težje zazna, kdaj se bliža izlivu. Hkrati ga odtuji od partnerke, ki to pogosto čuti kot odsotnost.

Alkohol in različne »pomirjevalne« snovi lahko kratkoročno nekaj spremenijo, a hitro postanejo nov problem — in bližina, ki je mogoča le pod vplivom, ni prava sprostitev.

Izogibanje bližini zmanjša število »neuspehov«, a hkrati poveča strah in oddaljenost. Vsak naslednji poskus nosi še večjo težo. Zakaj je tako, razlaga zapis Tesnoba in izogibanje: zakaj ti izogibanje danes pomaga in jutri škodi.

Kaj pa pomaga? Kombinacija zdravniškega pregleda, zmanjševanja napetosti, večje pozornosti na telo in odprtega pogovora v paru. Pri večji pozornosti pomaga vadba čuječnosti, pri sramu pa samosočutje — sposobnost, da se do sebe obnašaš tako, kot bi se do prijatelja v podobni stiski. In pomaga, da se spolnost razširi onkraj enega samega merila. Ko bližina ne pomeni več samo spolnega odnosa, ki mora trajati določen čas, pritisk pade — in z njim pogosto tudi težava. Če se je med vama ob tem nabralo še nesoglasje o tem, kako pogosto si bližine sploh želita, preberi še Ko spolne želje niso usklajene: spolnost v dolgem odnosu.

Vaja: pogovor zunaj spalnice

Ta vaja je za par in ni spolna. Narediti jo morata v mirnem trenutku, ne po neuspelem večeru. Vzame približno pol ure.

1. Izberita čas in kraj, ki nista povezana s spolnostjo. Sprehod, kuhinjska miza, vožnja. Dogovorita se, da gre za pogovor, ne za reševanje.
2. Vsak pove en stavek o tem, česa se boji. On morda: »Bojim se, da te razočaram.« Ona ali on morda: »Bojim se, da me ne želiš.« Drugi samo posluša in ne ugovarja.
3. Vsak pove en stavek o tem, kaj pogreša. Ne o tem, kaj je narobe, ampak o tem, česa bi si želel več — dotika, smeha, časa, besed.
4. Skupaj poiščita eno obliko bližine brez cilja, ki jo bosta poskusila ta teden: objem pred spanjem, skupna kopel, masaža. Dogovorita se, da ne bo vodila »naprej«, razen če si oba to želita.
5. Po tednu se vrnita k pogovoru. Kaj je bilo drugače? Kaj je bilo težko? Ni vam treba ničesar rešiti — dovolj je, da tema ostane odprta.

Če se pogovor ves čas konča s prepirom ali solzami, to ni znak, da sta naredila kaj narobe. Pogosto je znak, da se je okrog teme nabralo več, kot je mogoče razplesti sama — in takrat je smiselno poiskati pomoč.

Kje ta pristop ne zadošča

Rada bi bila poštena glede meja.

Psihologija ne nadomesti zdravnika. Pri obliki, ki je prisotna od prvih spolnih izkušenj, ima pomembno vlogo tudi biologija, in pogovor sam je ne bo spremenil. Zdravila, ki jih predpiše zdravnik, so takrat pogosto pomemben del pomoči.

Ni vsaka stiska v paru povezana s spolnostjo. Če je v odnosu veliko zamere, kritike ali oddaljenosti, se lahko prezgodnja ejakulacija znajde v vlogi grešnega kozla — nekaj otipljivega, kar se da očitati, medtem ko ostane bolj boleče neizrečeno.

Partnerka ali partner ni terapevt. Vaje v paru so koristne, a nihče ne bi smel v spalnici prevzeti vloge trenerja. Če se to zgodi, je bolje poiskati strokovnjaka.

Ponižanje ni »spodbuda«. Če se ob tej temi pojavljajo zasmehovanje, primerjanje z drugimi ali grožnje, to ni več vprašanje tehnike, ampak odnosa, ki potrebuje pomoč. Če kdaj v odnosu doživljaš nasilje, je na voljo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja na 080 11 55, v nujnih primerih pa 112 ali policija na 113.

Kaj si zapomni

• O prezgodnji ejakulaciji stroka govori šele, ko se združijo kratek čas, nezmožnost odlašanja in stiska.
• »Normalnega« trajanja ni — razpon med pari je zelo širok, mnogo odnosov pa je krajših, kot si predstavljamo.
• Najprej k zdravniku, posebej če se je težava pojavila pozneje v življenju; zdravila naj predpiše on.
• Tehniki ustavi–nadaljuj in stisk učita več prisotnosti, ne manj — najbolje delujeta v paru in ob strokovnjaku.
• Partnerko pogosto bolj kot čas moti umik in molk; pogovor zunaj spalnice zato spremeni več, kot bi pričakoval.