Spolnost po spolni zlorabi: pot nazaj k lastnemu telesu

»Želim si, da me objame. In potem, ko me objame, bi najraje izginila.«

Tak stavek ni redek. Izgovorijo ga ljudje, ki imajo partnerja radi, ki si želijo bližine in ki hkrati nosijo izkušnjo spolne zlorabe — iz otroštva, iz mladosti ali iz odraslega življenja. Želja in strah živita v istem telesu, včasih v isti sekundi. In ker drug drugega izključujeta, se človek pogosto sprašuje, kaj je z njim narobe.

Ta zapis govori o tem, kako izkušnja spolne zlorabe lahko vpliva na spolnost pozneje in kako izgleda pot nazaj k lastnemu telesu. O zlorabi sami ne bom pisala v podrobnostih — ne zato, ker bi bila tema prepovedana, ampak zato, ker ta zapis ni namenjen temu, da bi jo podoživljal. Če ob branju začutiš, da ti je preveč, ga lahko kadarkoli odložiš. Tudi to je del tega, o čemer govorim: pravica, da se ustaviš.

Če si v stiski zdaj, ne čakaj do konca zapisa. Pokliči Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00), Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur na dan) ali SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55. Če si v nevarnosti, kliči 112 ali policijo na 113.

Telo si je zapomnilo — in to ni tvoja napaka

Spolna zloraba je žal pogosta. Metaanaliza Marije Stoltenborgh in sodelavcev iz leta 2011, ki je združila raziskave z vsega sveta, je pokazala, da je o spolni zlorabi v otroštvu poročalo približno 18 odstotkov žensk in 8 odstotkov moških. K temu je treba prišteti še vse, ki so spolno nasilje doživeli kot odrasli. Gre torej za izkušnjo, ki jo nosi veliko ljudi okoli tebe, tudi če o njej nihče ne govori.

Pregled raziskav, ki so ga leta 2018 objavile Carey Pulverman, Chelsea Kilimnik in Cindy Meston, je povzel, kar so terapevti dolgo opažali v praksi: ženske z izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu pogosteje poročajo o težavah v spolnosti — od težav z vzburjenjem in užitkom do bolečine, izogibanja spolnosti ali spolnosti, v kateri niso zares prisotne. Pri moških je raziskav manj, a vzorci so podobni. Pomembno pa je tudi nasprotno: veliko ljudi z izkušnjo zlorabe pozneje živi zadovoljujoče spolno življenje. Izkušnja ni obsodba.

Ključno je razumeti, zakaj se to zgodi. Ko je bil človek v situaciji, v kateri se ni mogel zaščititi, se je njegov živčni sistem naučil, da so določeni dotiki, položaji, vonji ali besede povezani z nevarnostjo. To ni odločitev in ni šibkost. Je stara, zelo učinkovita zaščita, ki deluje hitreje od razmisleka. Psihiater Bessel van der Kolk je to strnil v naslov svoje knjige: telo hrani račun — tudi takrat, ko se spomin umakne. Več o tem, kako se travma zapiše v telo, sem pisala v zapisu Kako travma ostane zapisana v telesu.

In še nekaj, kar je treba povedati jasno: za zlorabo ni odgovoren tisti, ki jo je doživel. Veliko preživelih nosi občutek, da so jo nekako povzročili, dopustili ali si jo zaslužili. O tem sem pisala posebej v zapisu Samopodoba po zlorabi: ko verjameš, da je bila tvoja krivda, zato tu ne bom ponavljala. Tu me zanima predvsem, kaj se dogaja v intimnosti.

Kako se lahko pokaže v spolnosti

Ni enega vzorca. Pri nekaterih ljudeh se izkušnja pokaže kot izogibanje, pri drugih skoraj kot nasprotje. Nekaj pogostih oblik:

• Izogibanje. Spolnosti se človek izogiba, ker ob njej začuti tesnobo, gnus ali paniko — tudi kadar partnerja ljubi in mu zaupa.
• Spolnost brez prisotnosti. Telo je tam, človek pa ne. Spolnost se zgodi, a »od daleč«, kot da bi jo gledal od zunaj.
• Občutek, da moraš. Spolnost kot dolžnost ali kot način, da ohraniš mir, ne kot nekaj, kar si sam izbral.
• Sram ali žalost po njej. Med spolnim odnosom je bilo v redu, potem pa pride val sramu, joka ali praznine.
• Telesne težave. Bolečina, napetost mišic ali odsotnost vzburjenja, čeprav si človek bližine želi.

Nobena od teh oblik ne pomeni, da je s teboj nekaj narobe. Pomenijo, da je telo nekoč moralo preživeti — in da se še ni naučilo, da je zdaj drugače. Sram, ki pogosto spremlja te izkušnje, je tema zase; o njem več v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe«.

Če čutiš bolečino ali imaš druge telesne težave, je prvi korak pregled pri ginekologu, urologu ali osebnem zdravniku. Telesne vzroke je treba izključiti ali zdraviti, ne glede na to, kaj je v ozadju. Lahko mu poveš, da ti je pregled težak — dober zdravnik bo upočasnil, razložil vsak korak in počakal. Pri bolečini, kjer se telo zapre, ne glede na voljo, je več v zapisu Vaginizem: ko telo reče ne, čeprav ti rečeš da.

Sprožilci: ko sedanjost zadiši po preteklosti

Sprožilec je nekaj v sedanjosti, kar telo poveže z nevarnostjo iz preteklosti. Lahko je dotik na določenem delu telesa, položaj, vonj, tema v sobi, ton glasu, določena beseda. Pogosto človek sploh ne ve, kaj ga je sprožilo — ve le, da je bilo v enem trenutku v redu, v naslednjem pa ne več. Kratko razlago najdeš v bazi znanja pod geslom sprožilec.

Sprožilci niso znak, da si »preobčutljiv«. So informacija. Ko jih spoznaš, jih lahko predvidiš, se z njimi dogovoriš ali jih postopoma omehčaš. Za začetek je lahko v pomoč orodje zemljevid sprožilcev, v katerega si sam, v miru in zunaj intimnih trenutkov, zapišeš, kaj te vrže iz ravnovesja in kaj ti pomaga, da se vrneš.

Pomembno je, da tega ne delaš sredi spolnega odnosa, ko je telo že v alarmu. Zemljevid se riše v varnem času, s skodelico čaja, ne pa v trenutku, ko bi rad čim prej pobegnil.

Disociacija in okno tolerance

Kaj se zgodi, ko te sprožilec zadene? Psihiater Daniel Siegel je opisal okno tolerance — območje vzburjenja, v katerem lahko čutimo, mislimo in smo v stiku z drugim hkrati. Ko smo v oknu, smo lahko malo napeti ali razburjeni, pa še vedno prisotni. Ko nas nekaj vrže iz okna, gremo lahko v dve smeri.

Prva smer je preveč: srce razbija, mišice se napnejo, pojavi se panika in želja, da bi se umaknil. Druga je premalo: otopelost, odsotnost, občutek megle. Tej drugi smeri pravimo tudi disociacija — um se umakne, ker telo ne more. Nekoč je bila to edina možna zaščita. Danes, v odnosu s človekom, ki ti ne želi škode, pa te lahko loči od nekoga, s katerim bi rad bil blizu.

Pri spolnosti je disociacija še posebej zahrbtna, ker je partner pogosto ne opazi. Od zunaj je vse videti »normalno«. Zato je pomembno, da jo najprej opaziš sam — in da imaš besede, s katerimi jo lahko poveš. Več o oknu tolerance najdeš v bazi znanja pod geslom okno tolerance.

Pravica do »ne« — vedno, tudi sredi

Če bi moral iz tega zapisa odnesti eno samo stvar, bi bila ta: imaš pravico reči ne. Kadarkoli. Tudi sredi. Tudi če si prej rekel da.

Za ljudi, ki so doživeli zlorabo, to ni samoumevno. Izkušnja je pogosto pustila sporočilo, da tvoj »ne« ne šteje, ali da je bolje vzdržati, kot povzročiti konflikt. Zato se spolnost lahko zgodi tudi takrat, ko je ne želiš — ne zato, ker bi te partner silil, ampak zato, ker se »ne« zatakne v grlu.

Pot nazaj k telesu se začne prav tu: pri izkušnji, da je tvoj »ne« slišan in spoštovan. Šele ko veš, da lahko kadarkoli ustaviš, lahko »da« postane resničen. Brez možnosti zavrnitve ni pravega soglasja — in brez soglasja ni varne intimnosti. To ne velja samo v spalnici; o tem, kako se meje oblikujejo v odnosih nasploh, več v bazi znanja pod geslom meje.

Vaja: spoznaj svoje okno, ko si sam

Ta vaja ni spolna in ni namenjena partnerju. Namenjena je tebi, da v miru spoznaš, kako tvoje telo kaže, da je na robu okna — in kaj ti pomaga, da se vrneš. Naredi jo v času, ko si spočit in ko imaš nekaj minut zase.

1. Usedi se nekam, kjer se počutiš varno. Če ti zaprte oči niso prijetne, jih imej odprte. Opazi tri stvari, ki jih vidiš, dve, ki jih slišiš, in eno, ki jo čutiš pod sabo.
2. Opazi svoje telo, ko si v oknu. Kako dihaš? Kje čutiš toplino? Kakšne so ramena, čeljust, trebuh? Zapiši si dve ali tri besede — to je tvoj »dom«.
3. Spomni se zgodnjih znakov, da odhajaš. Ne situacije same, ampak prvih znakov v telesu: stisk v prsih, otrplost v rokah, pogled, ki se ustavi v eni točki. Zapiši jih.
4. Izberi dva načina vrnitve. Na primer: pritisni stopala v tla in poimenuj prostor okoli sebe; ali počasi izdihni dlje, kot vdihneš, in se dotakni nečesa s teksturo. Preizkusi, kateri deluje zate.
5. Določi svojo besedo ali znak za »stop«. Nekaj preprostega, kar lahko izgovoriš ali pokažeš tudi takrat, ko ti beseda težko pride iz ust. Ko boš pripravljen, ga lahko poveš partnerju.

Če ti vaja vzbudi močne odzive, jo prekini. To ni neuspeh, ampak znak, da je ta del poti bolje prehoditi s strokovnjakom, ki dela s travmo.

Partner kot zaveznik

Partner ne more zdraviti travme. Lahko pa postane zaveznik — človek, s katerim se intimnost gradi znova, v tvojem tempu. Za to potrebuje dvoje: da ve vsaj toliko, kolikor si mu pripravljen povedati, in da razume, da tvoji odzivi niso zavrnitev njega.

Za partnerja je to pogosto težko. Ko se drugi sredi objema odmakne ali »izgine«, se zlahka počuti zavrnjenega, nezaželenega ali celo krivega. Pomaga, če se o tem pogovorita zunaj spalnice, ko je mirno. Takole lahko zveni tak pogovor (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Včasih se sredi objema ustavim in ne vem več, kje sem.«
»In takrat misliš, da sem jezen?«
»Mislim, da boš. Zato se raje delam, da je vse v redu.«
»Nisem jezen. Samo ne vem, kaj naj naredim.«
»Lahko me vprašaš, ali sem tu. In počakaš. To je dovolj.«

V takem pogovoru partner ne dobi le informacije, ampak tudi vlogo. Ni več tisti, ki ga je treba »zdržati«, ampak tisti, ki pomaga, da se lahko vrneš. Nekaj, kar si lahko dogovorita:

• znak za »stop«, ki velja takoj in brez razlage;
• vprašanje, ki ga partner lahko zastavi, ko opazi, da te ni (»Si tu?«);
• da se ustavita, ne pa »samo še malo«;
• da je po ustavitvi na voljo tudi nekaj, kar ni spolnost — odeja, čaj, roka v roki.

Partner, ki se ob tem počuti nemočnega ali izčrpanega, sme za to poiskati podporo tudi zase. V terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem, o katerih govorimo — o tem, kako se oba počutita, kaj si nista upala povedati in kako ohraniti bližino, ko je spolnost zahtevna.

Pot nazaj: počasi, v tvojem tempu

Psihiatrinja Judith Herman je v knjigi Trauma and Recovery opisala okrevanje po travmi v treh stopnjah: najprej varnost, nato spominjanje in žalovanje, nazadnje ponovna povezanost z ljudmi in življenjem. Pot nazaj v intimnost sledi podobni logiki. Najprej mora biti varno — v odnosu, v telesu, v prostoru. Šele potem je smiselno raziskovati bližino.

Konkretno to pogosto pomeni, da se par za nekaj časa dogovori, da spolnega odnosa ne bo, in raziskuje dotik, ki ne vodi nikamor. Objem, ki je samo objem. Masaža rok, ki je samo masaža rok. Pri tem lahko oseba, ki je doživela zlorabo, vodi: ona ali on pove, kje, kako in kako dolgo. Prav občutek, da lahko vodiš in ustaviš, je tisti, ki telo počasi uči, da je zdaj drugače. Podobne postopne vaje uporabljajo tudi specialisti za spolno medicino in spolni terapevti; pri bolj zapletenih težavah je dobro poiskati prav njihovo pomoč.

Ključni del poti je pogosto individualna terapija, usmerjena v travmo. Za posttravmatske težave imajo najboljšo raziskovalno podporo terapije, ki so posebej razvite za delo s travmo, na primer kognitivno vedenjska terapija, osredotočena na travmo, in EMDR. Pri nekaterih ljudeh pomaga tudi delo, ki vključuje telo — o tem več v zapisu Telo pove, česar ne znamo ubesediti: uvod v telesno psihoterapijo. Wendy Maltz, ki je o spolnem okrevanju po zlorabi napisala eno najbolj branih knjig, poudarja, da je cilj tega dela spolnost, ki temelji na izbiri, varnosti in prisotnosti — ne pa vrnitev na neko »normalno« pogostost.

Kje je moje mesto pri tem? Sem stažistka zakonske in družinske terapije pod supervizijo, ne seksologinja ali spolna terapevtka. V terapiji za pare je intimnost lahko ena od tem: kako se partnerja pogovarjata o tem, kako se počuti tisti, ki čaka, in kako bližina ostane živa, ko je spolnost zahtevna. Za predelavo travme same in za spolne težave pa je pravi naslov terapevt, ki dela s travmo, oziroma zdravnik ali specialist za spolno medicino. O tem, kdaj je dovolj terapija za pare in kdaj je bolje poiskati drugega strokovnjaka, je več v zapisu Kdaj k zdravniku ali seksologu in kdaj zadostuje terapija za pare.

Kdaj to ni prava pot

Rada bi bila tu previdna, ker lahko zapis, kot je ta, ustvari nov pritisk — »moram se vrniti k spolnosti, sicer nisem ozdravljen«. To ni res.

Spolnost ni merilo okrevanja. Nekateri ljudje po zlorabi spolnosti ne želijo več, ali je ne želijo dolgo. To je legitimna izbira, ne simptom, ki bi ga bilo treba odpraviti. Okrevanje je lahko tudi to, da živiš mirno, brez strahu, v odnosih, ki te spoštujejo — s spolnostjo ali brez nje.

Ni roka. Ni pravila, koliko časa naj bi trajalo. Nekaterim se intimnost vrne v nekaj mesecih, drugim v letih. Primerjanje z drugimi ali s tem, »kako bi moralo biti«, navadno samo poveča sram.

Če nasilje še traja, je prva naloga varnost. Če si zdaj v odnosu, v katerem te kdo sili, ti grozi ali te poniža, potem ta zapis ni o tebi in vaje za intimnost niso na mestu. Takrat pokliči SOS telefon 080 11 55, v nevarnosti pa 112 ali 113.

Vsaka težava v spolnosti ni posledica preteklosti. Tudi ljudje z izkušnjo zlorabe imajo lahko bolečino zaradi okužbe, hormonov ali zdravil. Zato je pregled pri zdravniku pomemben tudi takrat, ko se zdi, da je vzrok »očiten«.

Kje poiskati pomoč

Če o zlorabi še nikomur nisi povedal, je lahko prvi korak, da jo poveš enemu človeku, ki mu zaupaš — ali anonimno po telefonu. Ni ti treba povedati vsega naenkrat.

• SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja: 080 11 55 — brezplačen.
• Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 — vsak dan od 19.00 do 7.00.
• Zaupni telefon Samarijan: 116 123 — 24 ur na dan.
• Nujna pomoč: 112, policija: 113.
• Osebni zdravnik ali ginekolog, ki te lahko napoti k psihiatru ali drugemu specialistu.

Kaj si zapomni

• Težave v spolnosti po zlorabi niso tvoja napaka — so zaščita telesa, ki se še ni naučilo, da je zdaj drugače.
• Sprožilci in disociacija so pogosti; ko jih spoznaš v miru, jih lažje ubesediš in predvidiš.
• Imaš pravico reči ne — kadarkoli, tudi sredi. Šele ko je ne mogoč, je da resničen.
• Partner je lahko zaveznik: dogovorita se za znak za »stop« in za bližino, ki ni spolnost.
• Telesne vzroke preveri pri zdravniku, travmo predelaj s terapevtom, ki dela s travmo — in spolnost ni merilo, ali si »ozdravljen«.