Negotova zaposlitev: kaj stalna začasnost naredi z občutkom varnosti

»Pogodbo mi podaljšajo za tri mesece. Spet. Šef pravi, naj ne skrbim, da sem med prvimi na seznamu, ko se odpre redno mesto.«

Ta stavek sem v različnih oblikah slišala že večkrat. Včasih gre za tri mesece, včasih za leto, včasih za projekt, ki se »zagotovo nadaljuje, samo papirji še niso podpisani«. In skoraj vedno mu sledi isti premor, nato pa še drugi stavek, tišji: »Saj ni nič hudega. Delo imam. Drugi ga sploh nimajo.«

Prav ta drugi stavek me zanima. Ker v njem ni le hvaležnost, ampak tudi prepoved. Prepoved, da bi bilo človeku težko, dokler se ni nič zares zgodilo. Ni ga odpustil nihče. Plača pride. In vendar živi že tretje leto v stanju, ki ga raziskovalci opisujejo kot enega bolj izčrpavajočih stresov v sodobnem delovnem življenju: v negotovi zaposlitvi, v začasnosti, ki je postala stalna.

Ne gre za to, kar se je zgodilo, ampak za to, kar se lahko

V psihologiji dela se za to uporablja izraz job insecurity — zaznana negotovost glede prihodnosti lastne zaposlitve. Belgijski psiholog Hans De Witte, ki se s tem ukvarja že desetletja, poudarja nekaj, kar se sliši preprosto, a ima velike posledice: gre za subjektivno doživljanje grožnje, ne za objektivno dejstvo. Dva človeka z enako pogodbo lahko negotovost doživljata zelo različno. In človek s pogodbo za nedoločen čas jo lahko čuti močneje kot nekdo s kratko pogodbo, če v podjetju krožijo govorice o odpuščanjih.

Pri negotovi zaposlitvi se torej v resnici nič ne zgodi. Zgodi se le možnost. In ta možnost ostane odprta tedne, mesece, včasih leta. Ravno v tem je njena teža: izguba, ki se je že zgodila, se lahko žaluje, se ji prilagodiš, začneš znova. Izguba, ki visi nad tabo, pa ne pusti ne žalovanja ne začetka.

To se lepo vidi v enem najdaljših poskusov spremljanja zdravja zaposlenih, v britanski raziskavi Whitehall II, ki od konca osemdesetih let spremlja več kot deset tisoč javnih uslužbencev v Londonu. Jane Ferrie in sodelavci so leta 2002 pokazali dvoje. Tisti, ki so negotovost doživljali dlje časa, so poročali o slabšem zdravju in več psihičnih težavah. In ko je grožnja minila, se zdravje tistih, ki so prej varnost izgubili, ni v celoti vrnilo na prejšnjo raven. Negotovost torej ne izgine v trenutku, ko podpišeš novo pogodbo. Ostane v telesu še nekaj časa.

Je negotovost res lahko tako huda kot izguba službe?

Na prvi pogled se zdi to pretirano. Kdor službo izgubi, izgubi dohodek, ritem dneva, sodelavce. Kdor je v negotovi službi, vse to še ima. Pa vendar raziskave kažejo, da razlika ni tako velika, kot bi pričakovali.

Tae Jun Kim in Olaf von dem Knesebeck sta leta 2015 v sistematičnem pregledu primerjala študije, ki so pri istih ljudeh merile oboje — vpliv negotove zaposlitve in vpliv brezposelnosti na zdravje. Ugotovila sta, da sta oba povezana s slabšim samoocenjenim zdravjem in več znaki depresije, pri čemer negotova služba ni bila nujno »boljša za zdravje« kot nobena služba. Že pred tem so Magnus Sverke in sodelavci v metaanalizi pokazali, da je negotovost povezana z nižjim zadovoljstvom, slabšim telesnim in duševnim zdravjem ter manjšo pripadnostjo delodajalcu.

Ne pišem tega, da bi kogar koli prestrašila. Pišem zato, ker veliko ljudi, ki sedijo v takšni negotovosti, samih sebe ne jemlje resno. Saj imajo službo. Nimajo pravice, da bi jim bilo hudo. Ta zapis je med drugim tudi dovoljenje: kar čutiš, ima ime in podlago.

Če te zanima druga stran — kaj se zgodi, ko se negotovost razreši tako, kot si se je bal —, sem o tem pisala v zapisu Ko izgubiš službo: prvih trideset dni in kaj v njih pomaga.

Kaj negotovost dela z živčnim sistemom

Možgani bolje prenašajo slabo novico kot nobene novice. To ni le pregovor. V raziskavi Archyja de Berkerja in sodelavcev iz leta 2016 so udeleženci igrali igro, v kateri so morali napovedovati, ali bo pod kamnom kača — in če je bila, so dobili neprijeten električni dražljaj. Raziskovalci so merili stres (znojenje, širjenje zenic, lastno oceno). Najvišji ni bil takrat, ko je bil dražljaj skoraj gotov, ampak takrat, ko je bil najmanj predvidljiv.

Dan Grupe in Jack Nitschke sta v preglednem članku opisala, kako je prav negotovost — ne nevarnost sama — v središču tesnobe. Ko ne vemo, kaj bo, živčni sistem ostane v pripravljenosti. Precenjuje verjetnost slabega izida, išče znake, se pripravlja na udarec, ki ga morda ne bo. Kratkoročno je to koristno. Dolgoročno pa telo, ki je mesece v preži, plača ceno: slabši spanec, napetost v mišicah, razdražljivost, prebavne težave.

Ljudje v negotovi zaposlitvi to pogosto opisujejo zelo konkretno. Vsako sporočilo vodje prebereš dvakrat. Vsak sestanek, na katerega te ne povabijo, je znak. Vsak sodelavec, ki se pogovarja s kadrovsko, je grožnja. Temu v psihologiji rečemo hipervigilanca — povišana budnost za znake nevarnosti. In ker je prav ta budnost izčrpavajoča, se ljudje pogosto čudijo, zakaj so tako utrujeni, »čeprav sploh nimajo toliko dela«.

K temu sodi še ena stvar, ki jo opažam pogosto: nočno tuhtanje. Glava ponoči preigrava pogovore in scenarije, kot da bi jih lahko tako rešila. Več o tem, zakaj se to zgodi ravno ob treh zjutraj, sem napisala v zapisu Nočno prebujanje ob treh: kaj ti sporočata kortizol in nemirna glava.

Delovno mesto kot sistem: dva razreda pod isto streho

V zakonski in družinski terapiji gledamo na ljudi kot na dele sistemov. Družina je sistem z vlogami, pravili in nevidnimi zavezništvi. Delovno mesto je zelo podobno. In ko v kolektivu obstajata dve skupini — tisti, ki so »stalni«, in tisti, ki so »začasni« —, se sistem organizira okrog te razlike, tudi če o njej nihče ne govori.

Kaj se zgodi v takšnem sistemu?

• Začasni prevzamejo vlogo pridnega otroka. Ne odklonijo dodatne naloge, ne opozorijo na napako, ne vzamejo bolniške. Sistem to hitro opazi in nanje začne nalagati več. Tisto, kar je bilo sprva strategija preživetja, postane njihova vloga.
• Stalni se počutijo krive ali ogrožene. Nekateri se do začasnih vedejo zaščitniško, drugi s skrito distanco — kdo se bo navezoval na nekoga, ki ga čez tri mesece morda ne bo?
• Nastanejo trikotniki. Vodja pove enemu začasnemu nekaj, česar drugemu ne. Dva, ki tekmujeta za isto redno mesto, se začneta opazovati. Sodelavec postane posrednik med vodjo in »tistimi na pogodbi«. O tem, kako se kolektiv razdeli na tabore, sem pisala v zapisu Pisarniške koalicije.

Pomembno se mi zdi, da to vidiš kot sistemski vzorec, ne kot svojo osebno šibkost. Če se v službi nikoli ne upaš postaviti zase, ni nujno, da si »tak človek«. Lahko je, da je tvoja pozicija v sistemu takšna, da je molk razumna izbira. Pri tem ti lahko pomaga tudi pogled na to, kakšno vlogo si imel v izvorni družini — ali si bil že doma tisti, ki je moral biti priden, da je bil sprejet. Več o tem v zapisu Vloge v družini: junak, grešni kozel, nevidni otrok — katera je bila tvoja?

Življenje na »ko bo jasno«

Ena najtišjih posledic negotove zaposlitve je odloženo življenje. Ne kupiš stanovanja, ker ti banka ne da kredita. Ne načrtuješ otroka, ker ne veš, ali boš čez leto še zaposlen. Ne vpišeš tečaja, ne rezerviraš dopusta, ne povabiš prijateljev na obisk čez dva meseca. Vse to čaka na trenutek, ko »bo jasno«.

Ekonomist Guy Standing je za ljudi, ki živijo v trajni začasnosti, uporabil izraz prekariat. Z njim ni opisal le pogodb, ampak tudi izkušnjo: življenje brez zgodbe, ki bi jo lahko pripovedoval naprej, brez občutka, da gradiš nekaj, kar bo ostalo. V Sloveniji to poznamo v več oblikah — zaporedne pogodbe za določen čas, študentsko delo, ki se vleče še dolgo po študiju, samostojni podjetniki, ki v resnici delajo kot zaposleni, le brez njihovih pravic.

Ta izkušnja ni le ekonomska. Je tudi razvojna. Odrasla doba se v veliki meri gradi na občutku, da lahko načrtuješ: da lahko obljubiš, da se lahko zavežeš, da veš, kje boš čez leto ali dve. Ko tega ni, se ljudje včasih počutijo »zamujene« — kot da so obtičali v vmesnem prostoru med mladostjo in odraslostjo. To ni osebni neuspeh. Je odziv na okoliščine, ki načrtovanje dejansko onemogočajo.

Kako negotovost vstopi domov

Negotovost ne ostane v službi. Pride domov — v pogovore za večerjo, v odločitve o denarju, v spalnico. In ker gre za odnosni sistem, ne vpliva le na tistega, ki ima negotovo pogodbo, ampak na vse.

(sestavljen, ne gre za resnično osebo)
»Bi rezervirala tisti apartma za avgust? Zdaj je še popust.«
»Ne vem. Pogodba mi poteče junija.«
»Lani je tudi potekla, pa so jo podaljšali.«
»Ja, in lani sem do zadnjega dne čakal na mail. Ne morem zdaj plačevati nečesa, za kar ne vem, ali si bom lahko privoščil.«
»Potem pa nikoli nič ne bova načrtovala.«
»…«

V tem kratkem pogovoru ni nihče kriv. Eden skuša ohraniti nekaj normalnosti, drugi se brani pred razočaranjem. A če se takšen pogovor ponavlja, se v paru lahko utrdi vzorec: eden postane nosilec skrbi, drugi nosilec upanja. Prvi se počuti nerazumljenega (»ti ne veš, kako je to«), drugi zavrnjenega (»nikoli se ne moreva veseliti ničesar«). Sčasoma se lahko premakne tudi ravnovesje moči — o tem sem pisala v zapisu Denar in moč v paru: ko eden zasluži večino.

Pri tem pogosto vstopi tudi tretja generacija. Marsikdo od staršev, ki so imeli »službo za vedno«, sliši vprašanja, ki so mišljena dobronamerno, a bolijo: »Pa še vedno nimaš redne?« »Zakaj pa ne greš v javno upravo?« Za starše je stalna zaposlitev pogosto pomenila varnost in odraslost. Za otroka, ki živi na drugačnem trgu dela, takšno vprašanje lahko pomeni, da ni dovolj.

Vaja: zemljevid negotovosti

Negotovosti ne moreš odstraniti. Lahko pa jo razstaviš na dele, ki jih lahko vzameš v roke, in dele, ki jih moraš pustiti. Vzemi list papirja in si vzemi dvajset minut.

1. Zapiši, česa ne veš. Čim bolj konkretno: »Ne vem, ali mi podaljšajo pogodbo 30. junija.« Ne »ne vem, kaj bo z mano«. Negotovost, ki ima datum in obliko, je manjša od tiste, ki je razlita čez vse.
2. Zapiši, kaj veš. Koliko mesecev lahko živiš s prihranki. Kdo te podpira. Kaj znaš. Katere izkušnje imaš, ki bi ti koristile drugje. Tesnoba rada izbriše vse, kar je trdno — ta stolpec jo popravi.
3. Razvrsti v tri kroge. Kaj je zunaj tvojega vpliva (odločitve uprave, proračun), na kaj lahko vplivaš (pogovor z vodjo, posodobljen življenjepis, pregled pravic), in kaj lahko narediš ta teden. Tak razmislek opisuje orodje krog nadzora.
4. Izberi en majhen korak iz srednjega kroga. Ne pet. Enega, ki ga lahko narediš do petka. Občutek delovanja je eden najboljših protistrupov za nemoč.
5. Določi uro za skrb. Petnajst minut na dan, vedno ob istem času, ko si dovoliš razmišljati o službi. Ko misel pride ob drugem času, jo zapišeš in odložiš do te ure. Tehniko najdeš pod imenom odlaganje skrbi.

Vaja ne reši negotovosti. Prestavi pa te iz položaja čakanja v položaj, kjer nekaj držiš v rokah. In to je za živčni sistem velika razlika.

Pogovor z vodjo: vprašaj, kar lahko vprašaš

Veliko ljudi v negotovi zaposlitvi ne upa vprašati, kakšni so njihovi izgledi. Bojijo se, da bodo s tem delovali nezadovoljni ali nehvaležni, ali pa da bodo slišali odgovor, ki ga ne želijo. Tako tedni minevajo v ugibanju.

Jasen, miren pogovor pogosto ne prinese gotovosti, prinese pa informacijo. Vprašanja, ki se jih da zastaviti, ne da bi bila izsiljevanje:

• »Kdaj bo znana odločitev o podaljšanju?«
• »Od česa je odvisna?«
• »Ali je kaj, kar lahko jaz naredim, da bi bila odločitev lažja?«
• »Če podaljšanja ne bo, kdaj bom to izvedel?«

Zadnje vprašanje je pomembno. Ne prosiš za obljubo, ampak za pravočasnost — za možnost, da se pripraviš. To je razumna prošnja v vsakem delovnem odnosu. Če ti je težko govoriti z nadrejenim, ker te zgrabi stara tesnoba, ti bo morda v pomoč zapis Navezanost na delovnem mestu.

Ne pišem pravnih nasvetov in jih tu ne bom dajala. Če nisi prepričan, ali so zaporedne pogodbe, ki jih podpisuješ, v skladu z zakonom, ali kakšne pravice imaš ob izteku pogodbe, se obrni na sindikat, na Inšpektorat Republike Slovenije za delo ali na službo za brezplačno pravno pomoč pri okrožnem sodišču. Poznavanje svojih pravic ni nezaupanje do delodajalca. Je del tega, da stojiš na trdnih tleh.

Kje ta pogled ne zadošča

Rada bi bila tu poštena: vsega, kar sem napisala, ne moreš rešiti z vajo, pogovorom ali terapijo.

Negotova zaposlitev je najprej družbeni problem. Ko ljudje leta živijo na zaporednih kratkih pogodbah, to ni posledica njihove tesnobe, ampak načina, kako je organiziran trg dela. Psihološka orodja lahko pomagajo, da te negotovost manj razjeda — ne morejo pa nadomestiti varnosti, ki je ni. Nevarno bi bilo, če bi te ta zapis prepričal, da je tvoja naloga le, da se »bolje spopadaš«. Včasih je pravi odgovor kolektiven: sindikat, skupni pogovor z vodstvom, pobuda sodelavcev. O podobnem razmisleku pri izgorelosti sem pisala v zapisu Sistem ali posameznik: kdo je odgovoren za izgorelost.

Včasih je odločitev boljša kot prilagajanje. Če že tretje leto čakaš na redno mesto, ki je obljubljeno »kmalu«, je smiselno vprašati, ali je čakanje še izbira ali že navada. Iti drugam ni poraz. Je lahko tudi način, kako vrneš nadzor nad svojim življenjem.

In včasih se pod negotovostjo skriva nekaj starejšega. Pri nekaterih ljudeh negotova služba odpre zelo staro rano — izkušnjo, da nikoli niso vedeli, ali so zaželeni, ali bodo ostali, ali je dom varen. Takrat je odziv večji od okoliščin, in to ni napaka. Je znak, da se je na sedanjost ulegla preteklost. Takšne plasti so tiste, s katerimi se v relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, ukvarjamo najbolj natančno.

Če opaziš, da tesnoba ne popusti niti takrat, ko so stvari za nekaj časa jasne, da ne spiš tedne zapored ali da izgubljaš voljo do stvari, ki so te prej veselile, se pogovori z osebnim zdravnikom. To niso znaki šibkosti, ampak znaki, da je telo preveč dolgo v preži.

Kako živeti, ko še ni jasno

Na koncu se vedno vrnem k istemu vprašanju: kako živeti v času, ki ni gotov? Ker odgovor »počakaj, da bo jasno« pogosto pomeni, da življenje čaka leta.

Nekaj stvari, ki se jih da narediti že zdaj, tudi brez gotovosti:

• Načrtuj v krajših lokih. Če ne moreš načrtovati leta, načrtuj tri mesece. Dopust, ki ga plačaš, ko je pogodba podpisana. Projekt zase, ki ni odvisen od službe.
• Loči identiteto od pogodbe. Nisi »začasni«. Imaš začasno pogodbo. Razlika se sliši majhna, a odloča o tem, kako govoriš o sebi.
• Gradi stvari, ki ostanejo. Znanje, odnose, zdravje, prijateljstva. To so stvari, ki jih nobena pogodba ne more vzeti.
• Govori o tem. S partnerjem, s prijatelji, s sodelavci v istem položaju. Negotovost, ki jo nosiš sam, je težja od tiste, ki jo nosita dva.

Če se ti zdi, da v razmišljanju o tem, ali ostati ali iti, krožiš v neskončnost, ti bo morda koristil zapis Razmišljanje ni reševanje: kako ločiti tuhtanje od resničnega odločanja.

Kaj si zapomni

• Negotova zaposlitev je stres, četudi se še nič ni zgodilo — raziskave jo povezujejo s slabšim zdravjem, podobno kot izgubo službe.
• Možgani težje prenašajo nepredvidljivost kot slabo novico, zato telo ostaja v preži.
• Na delovnem mestu nastanejo vloge in trikotniki med »stalnimi« in »začasnimi« — tvoje prilagajanje je lahko del sistema, ne tvoja šibkost.
• Negotovosti ne moreš odstraniti, lahko pa jo razstaviš na to, kar je zunaj tvojega vpliva, in to, kar lahko narediš ta teden.
• Gre tudi za družbeno vprašanje — za pravice se obrni na sindikat, inšpektorat ali brezplačno pravno pomoč.