Bančniki in tveganje: adrenalin, odločitve in izgube, ki jih nosiš domov

Ura je pol dvanajstih zvečer. Trgi so zaprti že nekaj ur, otroka spita, na mizi stoji kozarec vina, ki se ga ni dotaknil. Telefon leži z zaslonom navzdol, a ga vsakih nekaj minut obrne. Nič se ne more več zgoditi, to ve. Pa vendar telo sedi, kot da bo vsak hip zazvonilo. Ko končno leže, mu srce bije v ušesih, v glavi pa se vrti ena sama številka — tista, ki jo je danes izgubil.

Če delaš v investicijskem bančništvu, v trgovanju ali upravljanju premoženja, ti je ta prizor verjetno znan. Morda ne v tej obliki, morda brez vina in z drugo številko. A občutek, da se dan na trgu nikoli zares ne konča, poznajo mnogi, ki se vsak dan odločajo pod pritiskom, z denarjem, ki ni njihov, in z rezultatom, ki je viden vsem. V tem zapisu ne bom pisala o trgih in ne bom dajala nikakršnih finančnih nasvetov. Pisala bom o tem, kaj se med tem dogaja v telesu in v odnosih — in zakaj je stres v financah nekaj drugega kot navaden delovni stres.

Telo na trgovalnem parketu

John Coates je bil najprej trgovec na Wall Streetu, potem pa je postal nevroznanstvenik na Univerzi v Cambridgeu. Zanimalo ga je, kar je sam opazoval leta: zakaj se ljudje ob nizu zmag začnejo obnašati, kot da so nepremagljivi, in zakaj jih niz izgub spremeni v nekoga, ki ga ne prepoznajo.

Skupaj z Joejem Herbertom je na trgovalnem parketu v Londonu spremljal sedemnajst trgovcev osem delovnih dni zapored. Dvakrat na dan so jim vzeli vzorec sline in izmerili testosteron in kortizol. Ugotovitvi sta bili dve. Kadar je bil jutranji testosteron višji, so imeli trgovci tisti dan v povprečju boljši izid. Kortizol pa je naraščal z negotovostjo — bolj ko je bil trg nepredvidljiv in bolj ko so nihali njihovi rezultati, višji je bil.

Raziskava je majhna in Coates sam opozarja, da iz nje ne gre sklepati prehitro. A njena glavna misel je pomembna tudi za tiste, ki nikoli niso stali ob zaslonih: odločanje pod tveganjem ni le umska dejavnost. Je telesni dogodek. Hormoni, ki so nastali za beg in boj, ne vedo, da je nevarnost na zaslonu in ne v grmovju. Odzovejo se enako.

Zmage, ki dvigujejo, in izgube, ki ostanejo

Coates je pozneje v knjigi The Hour Between Dog and Wolf opisal, kako se zmage in izgube nalagajo. Po uspešnem dnevu se človek zbudi bolj samozavesten, pripravljen tvegati več. To je dobro, dokler je v mejah. Ko zmag pride preveč zapored, pa samozavest preraste v občutek nedotakljivosti — tveganje se zdi manjše, kot je, opozorila postanejo dolgočasna.

Pri izgubah je obratno. Kortizol pri kratkem stresu pomaga: izostri pozornost, mobilizira energijo. Če pa negotovost traja dneve in tedne, kortizol ne pade več. Človek začne v vsaki novici videti grožnjo, spomin se zoži na to, kar je šlo narobe, odločanje postane togo. Nekateri se takrat umaknejo in ne upajo več ničesar. Drugi naredijo obratno: lovijo izgubo z novim tveganjem, ker se jim zdi, da bodo lahko spet zadihali šele, ko bo številka spet na nič.

Ključno pri tem je, da se oboje dogaja pod zavestjo. Človek ne opazi, da se mu je spremenila presoja. Opazi le, da je zdaj vse bolj jasno ali vse bolj nevarno. Zato ti volja in razum nista dovolj — telo je treba vzeti zares kot del odločanja.

Zakaj izguba boli bolj, kot bi morala

Daniel Kahneman in Amos Tversky sta leta 1979 opisala pojav, ki ga danes poznamo kot odpor do izgube: izguba neke vsote nas prizadene bistveno bolj, kot nas razveseli dobiček enake vsote. To ni napaka posameznika, ampak lastnost človeškega uma. V finančnem svetu se o tem veliko govori — kot o pristranskosti, ki jo je treba upoštevati v modelih.

Manj se govori o tem, kaj odpor do izgube pomeni za človeka, ki izgube doživlja vsak teden. Če ti trg petkrat prinese dobiček in enkrat izgubo, se v telesu lahko zapiše predvsem tisti en dan. Izgube se nabirajo kot kamenčki v čevlju, zmage pa izhlapijo, ker so bile tako ali tako pričakovane. Ljudje, ki delajo v tem svetu, ga pogosto opišejo z enakim stavkom: »Dober dan je samo dan, ko se nič ni zgodilo.«

Ko je dober dan le odsotnost slabega, živčni sistem nikoli ne dobi signala, da je varno. Ostaja v pripravljenosti. In pripravljenost, ki traja leta, ni več ostrina. Je izčrpanost, ki se pretvarja, da je ostrina. Več o tem, kako dolgotrajna napetost spremeni telo, najdeš pod gesloma kortizol in okno tolerance.

Spanje, ki ga ni

V finančnih poklicih je kratko spanje skoraj del identitete. Kdor gre spat ob desetih, »ni dovolj resen«. Azijski trgi se odpirajo, ko Evropa spi, ameriški se zapirajo, ko bi morala Evropa že zaspati. Telefon je ob postelji, ker »se lahko kaj zgodi«.

Težava ni le v tem, da je spanja malo. Težava je v tem, da je plitvo. Telo, ki ves dan živi na visokem kortizolu, ga ne zna spustiti samo od sebe, ko ugasneš luč. Zaspiš izčrpan, potem pa se zbudiš ob treh ali štirih z razbijajočim srcem in glavo, ki že računa. O tem, kaj se v teh urah dogaja, sem pisala v zapisu Nočno prebujanje ob treh: kaj ti sporočata kortizol in nemirna glava.

Pomanjkanje spanja pa ni le posledica stresa, ampak tudi njegov ojačevalec. Neprespan človek težje uravnava čustva, hitreje vidi grožnjo in slabše presoja tveganje. Tako se krog zapre: več napetosti, manj spanja, slabše odločitve, še več napetosti. Tega kroga ne prekineš z odločitvijo, da boš »od jutri spal več«. Prekineš ga z vsakodnevno navado, da dan zapreš — o tem malo pozneje.

Ko številka postane sodba o tebi

V financah je uspeh izjemno merljiv. Na koncu dneva, četrtletja in leta je številka. Številka je javna, primerjana, rangirana. To ima svoje prednosti — jasnost, pravičnost, manj politike. Ima pa tudi skrito ceno: počasi začneš verjeti, da številka ne meri le tvojega dela, ampak tebe.

Takrat izguba ni več dogodek, ampak obsodba. Ne misliš si »ta pozicija je šla narobe«, ampak »jaz sem slab«. To je razlika med krivdo in sramom: krivda pravi, da si naredil napako, sram pa, da si ti napaka. Sram je posebej težak, ker se skriva. O njem se ne govori na sestankih, ne pri pijači s sodelavci in pogosto tudi doma ne. Več o tem čustvu najdeš v zapisu Sram: čustvo, ki šepeta »z mano je nekaj narobe« in pod geslom sram.

Paradoksalno je, da sram pogosto spremlja prav najuspešnejše. Kdor se je povzpel visoko, ima več za izgubiti in več ljudi gleda. Mnogi doživljajo, da so le korak od tega, da jih kdo razkrinka — kar je dobro opisano v zapisu o sindromu prevaranta. Kako poklic postane identiteta in zakaj je ob tem sram skoraj neizogiben, razlagam v zapisu Ko poklic postane identiteta.

Kaj vidi tisti, ki čaka doma

Ljudje v finančnih poklicih pogosto rečejo, da delo ne vpliva na družino, ker »doma o tem ne govorijo«. Družina pa vidi vse. Vidi telefon pri večerji. Vidi razdražljivost ob vprašanju, ki ni nič posebnega. Vidi, da je človek v sobi s telesom, z glavo pa nekje drugje.

Takole bi lahko zvenel večerni pogovor po slabem tednu (sestavljen, ne gre za resnično osebo):

»Kako je bilo danes?«
»V redu.«
»Ves večer si gledal v telefon.«
»Ker je bilo v redu. Če ne bi bilo, me sploh ne bi videla.«
»Saj te tudi zdaj ne vidim.«
»Kaj hočeš, da naredim? Da pustim službo?«
»Ne. Hočem, da mi poveš, kaj se dogaja, preden postaneš tak.«

Partnerica v tem pogovoru ne zahteva, da se karkoli spremeni pri delu. Prosi za dostop. Ko človek napetost nosi sam, se ta v odnosu pokaže kot oddaljenost, razdražljivost ali molk — in partner jo začne brati kot zavrnitev sebe. Tako nastane drugi krog, ki ni več o trgih, ampak o tem, ali sva si še blizu. O tem, kaj dolgi delovniki delajo z odnosi, več pišem v zapisu Osemdeseturni tedni.

Kaj se zgodi v letih

Alexandra Michel je devet let spremljala mlade investicijske bančnike, od prvega leta naprej. Njena etnografija je ena redkih raziskav, ki je pogledala, kaj se z ljudmi v tem okolju dogaja dolgoročno. Opisala je vzorec, ki je zelo poučen. V prvih letih so bančniki telo obravnavali kot orodje, ki ga je treba nadzorovati in premagati: manj spanja, manj počitka, več vzdržljivosti. Okoli četrtega leta pa se je pri mnogih telo »uprlo« — z nespečnostjo, bolečinami, avtoimunskimi in drugimi težavami, odvisnostmi ali izgorelostjo.

Zanimivo je, kaj je sledilo. Tisti, ki so telo še naprej poskušali premagovati, so imeli več težav. Tisti, ki so ga začeli poslušati kot vir informacij, so pogosto postali bolj ustvarjalni in boljši v presoji. Michel ni zapisala, da je treba službo pustiti. Zapisala je, da je treba spremeniti odnos do sebe v njej.

Če te zanima, kako prepoznati, da se ti to že dogaja, si preberi zapis Izgorelost ni lenoba: znaki, da tvoj živčni sistem prosi za premor. Spodnja slika pa povzema štiri mesta, kjer se trg najpogosteje preseli v zasebno življenje.

Tretja točka zasluži posebno pozornost. Ko je telo navajeno na visoko vzburjenost, se mir začne zdeti kot praznina. Nekateri ga zapolnijo z ekstremnim športom, drugi z alkoholom, tretji s stavami. Nič od tega samo po sebi ni bolezen. Postane pa past, ko brez tega ne znaš več umiriti telesa.

Zato je smiselno, da se naučiš zapirati dan na drug način — ne s kemijo, ampak s telesom samim. Spodnja vaja je preprosta in jo lahko narediš že nocoj.

Vaja: zapiranje dneva v desetih minutah

Namen vaje ni, da bi se sprostil na ukaz. Namen je, da telesu pošlješ jasen signal: delovni dan je končan, nevarnosti ni več. Naredi jo vsak večer ob istem času, najbolje vsaj eno uro pred spanjem.

1. Zapiši, kaj ostaja odprto. Na list papirja (ne v telefon) zapiši, kaj te danes najbolj skrbi, in eno stvar, ki je jutri ne moreš rešiti nocoj. S tem glavi poveš, da je zapisano in ji ni treba ponavljati.
2. Telefon odloži v drug prostor. Če zaradi službe res moraš biti dosegljiv, nastavi izjemo samo za klice ene ali dveh številk. Sporočila lahko počakajo.
3. Tri minute dihaj s podaljšanim izdihom. Vdihni na štiri, izdihni na šest ali osem. Dolgi izdih je eden najbolj neposrednih načinov, da umiriš živčni sistem.
4. Poimenuj, kaj čutiš v telesu. Ne razlagaj, samo opiši: »stisk v prsih«, »vroče roke«, »teža v ramenih«. Že poimenovanje zmanjša jakost odziva.
5. Povej nekomu eno stvar iz dneva. Ne o številkah — o tem, kako ti je bilo. Če nikogar ni, jo zapiši. Napetost, ki je izrečena, ne ostane zaklenjena v telesu.

Prvih nekaj večerov se ti bo vaja morda zdela smešna ali nekoristna. To je normalno. Telo se ne nauči novega signala v enem dnevu. Po dveh, treh tednih pa mnogi opazijo, da se zbujajo redkeje — ali vsaj, da ob treh zjutraj ne posežejo več takoj po telefonu.

Kje ta zgodba ne drži

Ne bi bilo pošteno, če bi delo v financah prikazala le kot nekaj, kar ljudi izčrpava. Mnogi v njem cvetijo. Tveganje jih ne razjeda, ampak jih zbudi. Vzburjenost ob odločanju jim prinaša smisel in veselje. Za nekatere so trgi to, kar je za druge gora ali glasba. Če ti je tako in spiš, imaš ljudi, s katerimi si blizu, in imaš življenje zunaj dela — potem ta zapis morda ni zate. In to je dobro.

Pomembno je tudi, kaj terapija ne more. Ne more ti povedati, kako vlagati, ali odločiti, ali je tvoja služba prava zate. Ne more nadomestiti zdravnika: če imaš razbijanje srca, bolečine v prsih, visok krvni tlak ali dolgotrajno nespečnost, najprej pojdi k osebnemu zdravniku. Ne more nadomestiti niti specializirane pomoči pri odvisnosti — če ugotoviš, da stave ali alkohol niso več izbira, ampak nuja, si preberi zapis Igre na srečo: odvisnost, ki nima vonja in se dolgo ne vidi in poišči pomoč, ki je za to namenjena.

In nazadnje: včasih problem ni v tebi, ampak v okolju. Kultura, ki slavi neprespane noči in kaznuje vsak znak utrujenosti, bo izčrpala tudi najbolj stabilnega človeka. Terapija ti lahko pomaga, da v takem okolju ne izgubiš sebe — ali da se odločiš, da v njem ne boš ostal. Ne more pa sama spremeniti okolja.

Če imaš misli, da bi bilo bolje, da te ni, ne čakaj. Pokliči Klic v duševni stiski na 01 520 99 00 (vsak dan od 19.00 do 7.00) ali Zaupni telefon Samarijan na 116 123 (24 ur na dan). Ob neposredni nevarnosti pokliči 112.

Kako lahko pomaga terapija

Ljudje iz finančnega sveta na terapijo pogosto pridejo z zelo konkretno željo: »Rad bi spet spal.« »Rad bi, da me žena ne gleda tako.« »Rad bi se nehal tako jeziti.« To so dobri začetki. A pogosto se kmalu izkaže, da je v ozadju nekaj starejšega.

V relacijski družinski terapiji, v kateri se izobražujem, gledamo, kako se v našem sedanjem življenju ponavljajo vzorci iz družine, v kateri smo odraščali. Odnos do tveganja, denarja in uspeha ni nastal na trgovalnem parketu. Nastal je za kuhinjsko mizo. Morda si odraščal v družini, kjer je bil denar vedno vir skrbi, in si si obljubil, da tebi se to ne bo zgodilo. Morda je bila ljubezen pogojena z dosežki. Morda je bil oče človek, ki je veliko tvegal in veliko izgubil. Taki vzorci ne določajo tvoje usode, pa vendar tiho usmerjajo, kako doživljaš zmago in izgubo.

Eden od načinov, kako jih pogledati, je genogram — družinsko drevo, ki ne beleži le imen in letnic, ampak tudi odnose, izgube in ponavljajoče se zgodbe. Pri meni ga lahko narišeš na daljšem srečanju Pogled v preteklost. Pogosto je prav to trenutek, ko številka na zaslonu spet postane le številka — in ne sodba o tem, ali si vreden.

Terapija ti ne bo vzela ostrine, ki jo potrebuješ pri delu. Pomaga pa, da to ostrino izklopiš, ko je ne potrebuješ več.

Kaj si zapomni

• Odločanje pod tveganjem je telesni dogodek: zmage in izgube spreminjajo hormone, ti pa presojo — večinoma pod zavestjo.
• Izgube se v telesu zapišejo močneje kot zmage, zato se pri delu s tveganjem živčni sistem redko zares umiri.
• Kratko in plitvo spanje ni znak predanosti, ampak ojačevalec stresa in slabših odločitev.
• Ko številka postane sodba o tebi, se rodi sram, ki se skriva — in ga družina vseeno čuti.
• Vsakodnevno zapiranje dneva telesu pove, da je varno; terapija pa pomaga razumeti, od kod izvira tvoj odnos do tveganja in izgube.